Spoštovani,

ali obstaja možnost, da sem zasvojen s pogovorom? Ali ste že kdaj slišali za to vrsto zasvojenosti? Namreč, imam izredno močno željo po dolgih pogovorih. In ko nekaj časa iz različnih razlogov nimam možnosti dolgih pogovorov, se začnem počutiti osamljenega in odrinjenega, postanem pa tudi nervozen in razdražljiv, še zlasti v primeru, če kdo zmoti že tako kratek pogovor s kom. In neprestano me prevevajo občutki, da sem osamljen in da se premalo pogovarjam. Imam tudi občutek, da so se prijatelji oddaljili od mene. Vsi so začeli z nekim pozitivnim mišljenjem, ki pa ga je ob večnem prevevanju misli o zgornjem zelo težko prakticirati. To se dogaja, dokler spet ne dobim “šusa” v obliki dolgega (vsaj enournega) pogovora s komerkoli (ni pomembna ne tema pogovora, ne s kom se pogovarjam). Sem namreč samski, nimam punce in je tudi ne dobim (nisem zanimiv zanje očitno). Hodim v društva, kjer pa vsi raje klepetajo z drugimi, ki so bojda bolj zanimivi, ali pa sodelujejo na organiziranih aktivnostih, tako da nimam veliko možnosti dolgih pogovorov. Naj povem še, da imam okvaro sluha in da sem v preteklosti hodil na slušne vaje, kjer sem moral res zelo veliko govoriti in sem verjetno tam dobil to zasvojenost s pogovorom. Okvara sluha pa povzroči, da imam še manj možnosti za dolg pogovor zdaj, ko nimam več slušnih vaj. Te zasvojenosti se težko znebim, ker mi po daljšem času abstinence vedno pride želja po dolgem pogovoru. Naposled sem že tako živčen, da se nekdo odloči, da si bo vzel uro časa zame, da se bo pogvooril z menoj, da ne bom živčen, ker jim je to že prav neprijetno. Nato pa gre vse znova od začetka. Pa tudi meni je neprijetno tole – želim se tega odvaditi za vselej. Obstaja kakšna skupina za takšen primer? Enostavno se ne počutim dobro, če v družbi samo sedim in poslušam in poskušam razumeti, kaj se ljudje okoli mene pogovarjajo. Imam pa željo po dolgem pogovoru v živo, ne preko računalnika. Pogovori preko računalnika me namreč ne osrečijo v takšni meri.

A se ti to pojavlja, ko je zunaj vroče, mrzlo, dež in podobne vremenske neprilike? Mogoče si samo vremensko občutljiv in hočeš tako utišati svojo žalost. Žalost je treba drugače izraziti.

Zdravo.

Od kdaj naprej opaziš to težavo pri sebi, si to že s kom reševal? Kakšni so bili rezultati?
Do kakšnega odgovora prideš, če si odgovoriš: “Kako to, da potrebuješ pogovor, kaj ti pogovor prinese ali, kaj ti odvzame?
V življenju je tako, da je potrebno spoznati najprej sam sebe in se naučiti živeti sam s seboj, kajti edino jaz sem vedno tam kamor grem, nobeden drug človek. Jaz sem dobil sebe samega, zato ostali ljudje so vredni, so dragoceni, je v njih dobro, a kljub temu niso njihova ravnanja, njihove besede merilo moje, tvoje vrednosti, merilo kako in koliko sem, si dragocen, vreden dobrega.
Omenil si okvaro sluha, in? Zaradi tega nisi manj človek, nisi ne oseba. Še vedno si oOseba z velikim O.
Ko boš v sebi odkril, kdo dejansko si, ne to lažno kar ti okolica daje, se boš moral paziti, da od veselja dejansko ne poletiš, kajti to je takšno veselje, radost, notranja osvobojenost, ki ti jo resnično zelo želim.
Pri tebi pravzaprav sploh ne vidim problem v pogovoru, ki ga nakazuješ kot problem, odvisnost. Tega sploh ni potrebno odpravljati, ta pogovor je le pokazatelj nečesa v tebi, nekaj govori o tebi, je simptom nečesa kar v tebi te boli. V to je potrebno pogledati in tja položiti to, kar manjka in poletel boš v svoji enkratnosti in neponovljivosti, kajti tudi ti si za let ustvarjen.
Življenje ni tako komplicirano kot se na prvi pogled zdi.

Veselim se tvojega odgovora in trenutka resnice, ki še prihaja in je dobra.

Ajt, drži se.

Se opravičujem. Bil sem na dopustu, kjer sem tudi razmislil o vaših besedah.

Močno potrebo po pogovoru sem prvič občutil konec tretjega letnika srednje šole. Kaj se mi je takrat pripetilo? Grem kar lepo po vrsti – za razumevanje je namreč treba napisati nekaj podatkov.

– Do svojega 14. leta, tj. do takrat, ko sem končal 7. razred, sem tako dobro slišal, da sem se lahko enakovredno pogovarjal s slišečimi.

– Ko sem končal 7. razred, pa se mi je med poletnimi počitnicami sluh tako poslabšal, da nisem več mogel enakovredno sodelovati v pogovorih s slišečimi. Zdravniki so mi rekli, da bo treba, da se s tem stanjem sprijaznim in se navadim branja z ustnic. To sem tudi storil.

– Eno leto pozneje, ko sem bil star 15 let, so mi zdravniki predstavili polžev vsadek – napravo, od katere naj bi si obetal povrnitev sluha v takšni meri, kot sem ga imel pred izgubo sluha in tudi povrnitev možnosti, da bi spet enakovredno sodeloval v pogovorih s slišečimi

– V tem času so mi prvič naredili preiskave za polžev vsadek, vendar pa je bila zaradi anatomskih nepravilnosti v slabšem ušesu, takrat še predobrega sluha v boljšem ušesu in neizkušenosti zdravnikov (malo pozneje, ko sem že bil star 16 let, so namreč prvič izvedli operacijo v Sloveniji – v Ljubljani in so se bali tveganja) operacija pri meni še ni prišla v poštev. Še vedno so mi vlivali upanje, da nekoč bodo tudi meni vstavili polžev vsadek in da bom takrat lahko enakovredno se pogovarjal s slišečimi in tudi telefoniral.

– Dve leti pozneje, ko sem bil star 18 let in sem bil v 3. letniku SŠ se mi je sluh spet poslabšal, tako da so mi ponovno naredili preiskave za polžev vsadek, med katerimi so bile nekatere zelo boleče.

– Po šestih mesecih čakanja na izvide in še daljšem obdobju lažnega upanja, da se bom spet lahko enakovredno pogovarjal s slišečimi in telefoniral, tj. ko sem zaključil s 3. letnikom SŠ, so zdravniki končno izjavili: operacija pri meni zaradi anatomskih nepravilnosti v obeh ušesih ni možna in je tudi v tujini ne morejo opraviti.

– Ko sem slišal za to, da ne bom mogel dobiti polževega vsadka in da tako nikoli ne bom mogel enakovredno sodelovati v pogovorih in telefonirati, sem prvič občutil močno potrebo po pogovoru. Toda nihče se o tem ni želel pogovarjati. Sošolci v SŠ, ki so mi dotlej radi pomagali, so mi obrnili hrbet, zdravniki so samo rekli, da bodo imeli konferenco in mi “zaprli vrata pred nosom”, starši mi zaradi nizke izobraženosti (šele pozneje sem izvedel, da ima mati le osnovnošolsko in ne srednje poklicne izobrazbe) niso mogli pomagati. Nikomur nisem mogel zaupati svojih problemov. Bil sem žalosten. V meni sta se vsakodnevno rojevala srd in jeza, ki ju nisem mogel brzdati. Ko sem staršema rekel, da bi me kam peljala, sta mi rekla, da bom šel v Polje. Začel sem se tudi obremenjevati z vsem mogočim in postal sem preveč odvisen od tega, kaj kdo reče in kaj čutijo drugi.

Sčasoma sem se lažje obvladal, vendar pa so izbruhi napetosti in neobvladljive jeze ostali, zato sem pred 4 leti prvič šel sam k psihologinji, ki mi je rekla, da imam tesnobo in kjer sem dobil tudi napotke za delo na sebi. Žal se mi kljub temu še vedno pojavljajo tesnobni občutki, napetost, itd. In ko imam to napetost, občutim tudi močno potrebo po pogovoru. Od dogodka konec tretjega letnika SŠ se ne počutim več ok, če v družbi samo stojim ali sedim in gledam ostale – hočem biti v središču pozornosti. Tudi psihologinja mi je rekla, da bi bilo dobro, da bi imel koga, da bi se lahko pogovoril o težavah, vendar pa se prvič nihče o tem ne želi pogovarjati, drugič pa mi dolgoročno to ne pomaga. Pomaga pa mi pogovor, da vsaj začasno odpravim napetost, ki se nabira v meni.

Naj še dodam, da sem se, ko sem bil v 1. letniku SŠ, začel učiti slovenskega znakovnega jezika, da bi se vsaj z gluhimi lahko enakovredno pogovarjal, vendar pa so bili moji starši zelo proti temu, češ da bom pozabil na govor.

V času, ko sem bil v 2. letniku fakultete so ponovno poskusili z vsaditvijo polževega vsadka – tokrat v Nemčiji. Tam so ugotovili, da bi mi lahko polžev vsadek dali v tisto uho, za katerega so že, ko sem bil star 15 let, v Ljubljani rekli, da operacija ni možna. Nato so me operirali, vendar pa pravega učinka ni bilo. Najprej sem slišal le udarce, šume in zvok avtomobilov pa šele po pol leta, govora pa še zdaj ne razumem brez branja z ustnic, prav tako ne morem telefonirati. Če povzamem, draga in mučna operacija je bila izvedena za nič. Še vedno namreč ne morem enakovredno sodelovati v pogovorih s slišečimi in telefonirati.

Torej, če povzamem, pogovor mi prinese vsaj del tistega občutka, ki sem ga imel, ko sem se lahko enakovredno pogovarjal s slišečimi. Odnese mi pa napetost, ki se generira v meni.

Moj največji problem zdaj je, da se z vsem preveč obremenjujem in da sem preveč odvisen od mnenj drugih. To želim odpraviti. Namreč, ko v družbi samo gledam, ne da bi se kaj pogovarjal, me vedno spreletavajo misli, kako nisem enakovredno vključen v družbo – to imam od takrat, ko sem imel lažno upanje na to, da bom spet enakovredno vključen v družbo slišečih.

Skratka, vsa rehabilitacija je temeljila na napačnih temeljih. To je tako, kot če bi novopečenega paraplegika pripravljali na to, da mu bodo nekoč z operacijo, ki sploh ni sigurna, spet omogočili hoditi, ne pa, da bi ga pripravili na življenje s paraplegijo.

Po temeljiti analizi sem prišel do spoznanja, da je problem dosti širši in da se ne tiče tega foruma. Ne gre za zasvojenost, ampak storilnostno pogojeno samopodobo. Enostavno se ne počutim ok, če nič ne delam, pa naj bo to doma, v službi ali v družbi. Prav tako sem pretirano občutljiv na kritiko in se preveč sekiram. Vljudno prosim za premik vseh sporočil v ustrezen forum, če obstaja.

Spoštovani “zasvojen”!

Lepo je videti, da si opravil temeljito analizo, čeprav me nekoliko zanima, kako je potekala pa vendar…
Tudi, če gre za storilnostno pogojeno samopodobo, se tiče tebe, OSEBE, ki je vredna da zazna svoje dostojanstvo, svojo smiselnost obstoja in kreativnosti v bodoče.”Enostavno se ne počutim ok, če nič ne delam, pa naj bo to doma, v službi ali v družbi.” Seveda,normalno, saj kamor koli boš šel tam boš Ti. Dejstvo je, da edino kar je človek prejel v dar in je njegovo smo mi sami- sebe smo dobili v dar. Kamor koli grem, kar koli storim sem tam jaz, zato je vredno, da sem prijazen, spoštljiv do sebe, da spoznam sebe, KDO DEJANSKO SEM, KAJ SE TO DOGAJA Z MENOJ, ČEMU RAVNO MENI, MAR NISEM VREDEN BOLJŠEGA ŽIVLJENJA?
“zasvojen” vreden si boljšega življenja, vreden si, da se osvobodiš iz te ujetosti, ki ti že verjetno preseda, vreden si, da “zadihaš”in uvidiš, kako malo je v resnici potrebno, da prerasteš beg od srčne- notranje bolečine v delo, pogovor… kamor koli.
Podobne težave sem sam prerastel in si lahko prepričan, da te razumem.
Meni je bilo ob notranjih stiskah celo dobesedno slabo, krči v želodcu… In danes, sem ponosen na prehojeno pot, brez sramu in zadržkov lahko s komer koli spregovorim o poti, ki je ni več. Nazadnje sem govoril z osebami iz Švice, ki so bile srečne, da se je možno osvoboditi iz te notranje “ujetosti”.
“zasvojen” predlagam ti, da se tukaj na tej strani registriraš in mi pišeš na osebno pošto, privošči si naravno , v sozvočju z naravnimi zakonitostmi “poleteti”, kajti za let si ustvarjen!
LEPO JE, DA OBSTAJAŠ!