Pozdravljeni!

Stara sem 29, občutek imam, da sem se v zadnjem času čisto izgubila..

Sem tipični melanholik- umirjena, urejena, natančna, globoka, instrovertirana, čustvena, občutljiva. Hitro lahko potrta, črnogleda. Kritična in perfekcionistična do sebe in drugih, stvari rada naredim kar se da dobro, če ne najboljše, pa čeprav za to porabim ogromno časa, energije in živcev. Delam na tem, da se v življenju bolj sprostim in bolj zaupam v življenje samo, v zavedanju, da stvari niso popolne v smislu mojih pričakovanj.. Je težko, a se trudim.

Rojena sem v družini, kjer se o čustvih (sploh negativnih) in s tem pogovorov o kakršnemkoli čutenju, ni nikoli na glas govorilo. Vsi smo vedeli in čutili, katero čustvo je v nas ali obdaja drugega, a tega nismo nikoli izrekli. Starši so čustvene osebe, a čustev ne izražajo.

V srednji šoli sem veliko trpela, bila sem tako sama, osamljena.. Nikogar nisem imela, ki bi se mu izpovedala oz. nikomur nisem pustila tako blizu. Prijateljicam sem bila odličnna zaupnica, pozorno sem jih poslušala in svetovala, bila sem izjemno sočutna, z lahkoto sem se vživela v vsako bolečino. A sama se nisem nikdar in nikomur zares odprla.

Odpirati sem se začela v zvezi, zdaj o čustvih čimveč govorim, jih skušam izražati.

Fant, s katerim sem skupaj slabih 5 let (vmesna nekamesečna prekinitev), je tipičem flegmatik. Miren, zadržan, nevsiljiv, precej prilagodljiv in vodljiv 30- letnik. Pogosto mi deluje dolgočasen, apatičen, tog, nezainteresiran, čeprav je ciljno naravnan, saj si zastavlja dolgoročne cilje, pri katerih je vztrajen in potrpežljiv in me vanje in svoje življenje vključuje. S tem mi predstavlja neko stabilnost in varnost. Za sabo ima težko otroštvo, ločitev staršev, vloga “očeta” in glavnega krivca pri hiši s strani matere.
Nikoli se mu ne mudi, nič ga ne razburi, vznemiri. Ob njem se človek počuti mirnega, sprejetega. Zadev se loteva lahkotno, življenje sprejema tako, kot je. Tu ga občudujem, saj sama rada vse naredim najboljše, ne sprijaznim se takoj s stavkom: “tako pač je”, velikokrat je to zame pasiven, len izraz.
Čustva izraža in kaže težko, je čustveno zaprt. Izogiba se sporom in zna najti drugo pot do cilja (razumsko – po vprašanju “kako v taki situaciji reagirati naslednjič”- vedno gleda naprej), za razliko od mene, ki vse rada opredelim in analiziram, spravim “na podstrešje” šele takrat, ko je rešeno, a vendar to v mojem spominu ostane (on pa pusti, da stvar odleti). Ima ima precej nizka pričakovanja- do sebe in do drugih.
Pri njem mi manjka predvsem neke čustvene govorice, pa tudi neke pobude, motivacije, navdušenja. Vem, da se trudi, me zelo upošteva, se spreminja.. Je pa izjemno logičen in razumski tip človeka in včasih, ko sama enostavno nekaj začutim in ne znam opisati z besedami (ko samo nekaj “je”), on to težko razume..

Kje je problem?

Imam občutek, kot da ob njem ne morem sebe izražati v celoti. Da me ne zna zares slišati, čutiti. Stvari mu ne govorim iz potrebe, ker nekomu pač moram povedati, ampak iz potrebe, ker je to On, moj najbližji, najdražji, moj prijatelj, zaupnik, življenjski sopotnik. Ker želim deliti z njim vse- dobro, slabo, celo mene.
Če sem vesela, z zanosom in navdušenjem pripovedujem o nečem, dobim odziv: umirjen, tog, rahel nasmešek, objem. Če me preganjajo dvomi in skrbi, ob tem potočim solzo ali dve, je njegov odziv: umirjen, tog, brez nasmeška, objem. Navzven sicer pokažem nezadovoljstvo ob odzivu, navznoter pa me trga v srcu, kako je lahko kako nesočuten, apatičen. Saj se trudi, a kaj, če tega preprosto ni v njem? Da v čutenju nikoli ne bo “tam”, kjer sem sama oz. niti “tam”, da bi me lahko resnično razumel, se mi približal?

Veliko časa preživim pri njem, uradno pa skupaj ne živiva. (O tem sicer razmišljava, a mene dajejo dvomi..) Ko sem slabo (oz. vidim njegov (ne)odziv- sploh na moja negativna čustva), ne prenesem njegove bližine in pasivnosti, zato se raje umaknem v svoje stanovanje za dan ali dva, se umirim, potolažim, premislim in vstanem.
Imam občutek kot, da ne zna z mano, ne zna me potolažiti, ne zna. Ni mi dobolj le njegova bližina, rada bi neko sodelovanje, nekoga, da bi se vživel v moj svet. Npr. ko se zjočem, ne ve, kako naj odreagira. Pravi, da mu je sicer zelo hudo (navzven prav težko pokaže), čuti se nemočnega in takrat ne ve, kaj naj. In zato raje ne naredi nič. Meni pa manjka neke samoinciative, da bi preizkušal, poskušal, si magari upal narediti nekaj novega, drugačnega.. in pri tem opazoval moj odziv. Včasih se mi zdi, da me sploh ne pozna, pa sva skupaj skoraj 5 let. Zadnjič, ko sem zaradi neke zdravstvene skrbi potočila nekaj solz, me je vprašal, če s tem (solzami) preizkušam njegovo odzivnost name. Ulilo se je morje solz, nisem mogla verjeti, da me lahko kaj takega vpraša..

Zdi se mi, da bi potrebovala nekoga, ki me zares čuti. Ki bi sam od sebe (glede na moj odziv, pripovedovanje, iskro v očeh..) vedel, koliko mi kaka stvar pomeni, kolikšno vrednost ji pripisujem, do kam bi zanjo “šla”. Da bi bilo to nekako samoumevno. Ker imam zadnje čase občutek, da se prilagajam, da vztrajam pri nečem, kar nisem in se sprašujem, koliko časa še.. In vprašanja, ali je to človek, s katerim želim preživeti življenje, so žal vse bolj pogosta. Imam ga rada, ima me rad, a vendar vem, da mi pri mnej menak manjka..

Kak nasvet?

Spoštovani,

vse, kar pišete o tem, kaj si želite od partnerja, pa vam tega pri njem primanjkuje, mi zveni, kakor da bi bilo (oz. bi moralo biti NAJPREJ) naslovljeno na vaše starše. Morda se vam zdi, da je razlika v tem, da nekdo molči o svojih (ZLASTI NEGATIVNIH) čustvih, drugi pa jih tako rekoč nima (»Kaj, če tega preprosto ni v njem?« vas skrbi). Ampak ali ni to razlika samo na prvi pogled? Ob starših, ki so o čustvih molčali, ste razvili sicer izjemne sposobnosti intuicije in vživljanja, niste pa se naučili izgovarjanja čustev, saj zgledov preprosto ni bilo. Ker pa ste imeli po tem zdravo in naravno potrebo, ste v srednji šoli tako trpeli zaradi osamljenosti. Kaj pa doma? Kakšen je občutek, da sicer pripadaš, a da to ni ubesedeno? Da moraš vse uganiti, začutiti, ne moreš pa izmenjati? Koliko je v tem bolečine?

Do TISTE bolečine boste morali priti, tisti molk predelati, o njem govoriti, izraziti vsa občutja, ki se vam bodo ob tem porodila. V tistem molku je odgovor na vprašanje, zakaj ste si izbrali prav takega partnerja, da imate ob njem občutek, da vas čustveno ne sliši, kaj šele da bi se na vaša čustva sočutno odzval: izbrali ste si človeka, ki vam je bil »domač«, to vzdušje vam je bilo znano. Kako boleče, da se skušamo odtrgati od bolečin primarnega doma, pa pridejo za nami v najbolj privlačni preobleki, zahrbtno neprepoznavne – dokler nismo že krepko v odnosu, potem pa planejo na dan in nam prej ali slej vržejo v obraz: Ukvarjaj se z mano!

Avtorica Byron Katie pravi, da so kot ranjeni otroci, ki bodo nekaj zahtevali od nas tako dolgo, dokler jim ne bomo posvetili pozornosti in jih umirili.

Ko ste dozoreli za to, da ste si upali v odnosu odpreti svoje srce, ste seveda tvegali, da odziv ne bo vedno takšen, kot bi si ga želeli. In vendar ste to pogumno storili in pet let niste prenehali pričakovati tistega, kar vam po pravici pripada – sočutje vsaj enega, in to najbližjega človeka. Zdaj razmišljate, ali želite tako preživeti vse življenje. Odgovor na to vprašanje si boste dali sami. Ne gre za to, da bi bilo kaj narobe s partnerjem, ampak za to, da vi trpite v odnosu z njim. Toda razhod ni edina rešitev in drugi moški sploh ni rešitev, dokler ne boste razčistili nekaterih reči za nazaj. Ste v letih prehoda v dejansko čustveno polnoletnost in ta prehod ni lahek, je pa prečiščujoč in vam bo – do sebe pedantno iskreni iskalki – prinesel olajšanje. Če boste v tem času sejali dobro seme, lahko pričakujete dobro žetev, če mi dovolite prispodobo. Metaforično seme pa naj kar takoj prevedem v poglobljeno delo na sebi. Najhitreje gre s terapijo: po možnosti partnersko, ker je zraven tretji človek, ob katerem postanejo partnerski problemi jasnejši, transparentnejši, zato tudi bolj obvladljivi, in ker se partnerja učita ubesedovati svoje občutke (če omenim samo dve od mnogih koristi terapije); sicer pa individualno, na kateri boste ob zanesljivo empatičnem človeku preverili svoja pričakovanja in predelali tisto, česar ob starših in partnerju niste mogli.

Verjamem, da boste našli empatijo, po kateri tako hrepenite.

Jana Lavtižar, spec. ZDT,
zakonska in družinska terapevtka

[email protected]
040/523-787
http://www.janalavtizar.com

Gospa Jana, hvala Vam za odgovor!

Seveda je občutek pripadnosti, ki ga čutim v primarni družini, in se ga nikoli ne ubesedi, grozovit. Verjamem, da so starši bili, so in bodo vedno “tam” zame, pa naj se mi zgodi karkoli. To čutim, to preprosto vem. Pokažejo, a na drugačne načne. Direktno pa se o čustvih nikoli ni govorilo. In seveda je tu prisotne ogromno bolečine, še zdaj..

Vse to, kar opisujete, mi je jasno in razumljivo, o tem (projekcija staršev na partnerja) se s partnerjem tudi pogovarjam. Seveda gre za boleče teme in občutja, ki mi gredo z jezika zelo težko, mencam, naredi se mi cmok v grlu in želodcu, v meni se kopiči neka napeta energija (čutim jo kot v obliki vročine v telesu), solze pa nato stečejo same od sebe. Ko kaj povem, se čutim olajšano, kot bi mi breme padlo z ramen.. Nemalokrat je težko, a se trudim- bolečino izražati, o njej govoriti, ne več molčati.
Fant me posluša, sliši, razume. Ne vem, koliko me zares občuti v tej moji stiski, pravi, da me, a tega nekako ne zna izraziti, pokazati. Ne ve, kako naj reagira, ko sem v “takem stanju” nemoči in ranljivosti..
Njemu se je dogajalo podobno. Starši se niso preveč ukvarjali z njim, v otroštvu je bil skorajda prepuščen samemu sebi, nesprejet tak, kot je, in tudi po krivem kriv za kako stvar. (travme staršev, ki jima ju je pustila ločitev..). Vem, da potrebuje pozornost, sprejetost, toplino in trdnost. Trudim se, da mu to dajem v čimvečji možni meri in z njegove strani ne prihaja do kakršnegakoli nezadovoljsta..

Seveda ne gre za to, da bi bilo s partnerjem kaj narobe, temveč za moje trpljenje ob njem- ampak- sprašujem se, ali ne bi čutila ob vsakem partnerju podobno, kar čutim zdaj? (Spominjam se svojih dveh prejšnjih zvez- nihče od njiju me ni zares poznal, nikomur se nisem preveč odprla, predala.) Torej- koliko pozornosti in sočustvovanja bi potrebovala, da bi mi zadostovalo? (Če bi mi sploh?) Mislim, da je sedanji partner pravi zame, le da bi moral biti pripravljen z mano v to “rast” (in to verjamem, da je)- a kaj, če on tega ni “sposoben”? Je to možno? Kaj, če v sebi nima tega “čuta”? Življenje gleda tako zelo razumsko, analitično in praktično, da za čustva skoraj ni prostora. (Vsaj ne za izražanje, čeprav vem, da je globoko v sebi čuteč človek.) Kdaj imam občutek, kot da mu tak način življenja tudi precej odgovarja.. Je tipičen stoik. 🙂

A kako razčistiti stvari za nazaj? Na kak način? Kaj pomeni poglobljeno delo na sebi, kako se ga lotiti? Je res edina rešitev (poleg terapije) pogovor s starši? Tega si namreč ne znam predstavljati…

Spoštovani,

skušala vam bom odgovoriti na tista vprašanja, za katera se mi zdi, da na tem mestu (z omejitvami, ki jih prinaša pisni dialog dveh, ki se ne poznata) lahko.

Bolečine, ki jih nosimo s seboj iz primarne družine, lahko čutimo ob vsakem partnerju, a če z njim doživljamo stik, vzajemno empatijo, in se z njim o tem lahko pogovorimo, jih umestimo tja, kamor spadajo – med spomine, k staršem; zavedamo se, da se ob partnerju samo prebujajo, da pa jih nam ni povzročil on, saj je tisti del v nas, ki ga boli, naš notranji otrok; otrok, kakršen smo nekoč bili, otrok, ki ga je oblikoval odnos s temi starši; ko smo bili ta otrok, svojega partnerja še nismo poznali, torej nas ni mogel prizadeti … kako bi nas torej v resnici lahko prizadel zdaj?

Kar zadeva pogovor s starši: mogoč je tako ali tako samo, če so zanj pripravljeni tudi oni. A tudi če niso, je mogoče predelati stiske, ki so ostale iz odnosa z njimi – s “sočutno pričo” našega preteklega in sedanjega trpljenja, pa naj je to terapevt ali kdo drug.

Ali je partner zmožen skupne rasti z vami, se boste prepričali le tako, če se skupaj podasta vanjo … prej so vse ugibanja.

Kar pogumno,

Kot bi brala svojo zgodbo.Tudi pri meni je tako kot piše Notta.Najbrž imam še večje težave kot ona tudi jaz imam človeka ,ki me ne sliši ali noče slišati.Teme je bolje ,da ne odpiram ker postane nemiren in pravi,da iščem prepire.Vendar jih ne iščem le povedati želim.On je takšen ,da se znajde edino skozi posteljo in seks.Vendar me vsebolj moti njegova muhavost in ne vem kam z njo.Večinoma je še slabšiko mu omenim,da tega in tega naj ne počne on to naredi zanalašč ravno to kar nočem in ve povedati ,da je to zato,da mene ujezi.Pa kaj je s tem človekom?Je nor?Nasplošno ne funkcionira vredu in ne vem kakšne vrednote so mu vcepili doma najbrž nobenih.Tega človeka želim zapustiti vendar ne vem kako.