Nujno rabim pomoč pri svojem alkoholizmu. Sem nepopravljiv alkoholik, zavedam se tega in vem, da sem popolnoma nemočen pred alkoholom. Že več kot 20 let pijem prekomerno, uničil sem družino, sedaj ko sem sam, gre moja pot le še navzdol. Hodim tudi na sestanke AA, a mi nič ne pomaga.
Morda bi mi kdo namenil kakšno besedo podpore, v bistvu nisem salb človek, nikomur nočem nič žalega, a škodo povzročam sebi in drugim.
Kako naj se izkopljem iz tega pekla alkohola?

Lp

Alkoholizem je res težko popravljiv, še posebej, če ste ga “uspešno trenirali” 20 let.
Sodelovanje v skupini AA bi vam pomagalo, ampak pravite, da ne. Verjetno bi pomagalo, ampak moramo skupaj najti pravi način. Kaj vas tam moti, da ne morete sprejeti njihovega načina odločitve za 24 ur? Se fizično ne morete upreti in vas noge same nesejo ali je pritisk v glavi, ki nastane zaradi problemov prevelik? Oboje?

Ste razmišljali tudi o zdravljenju v bolnici? Tam ste nekaj dni pod nadzorom in je zelo težno priti do alkohola. V tem času pa imate tudi strokovno podporo.

Na tem forumu sta se oglasila dva ali celo trije, ki imajo osebno izkušnjo in so se uspešno, tudi že za daljše obdobje uprli alkoholu.
Upam, da se javijo in vam svetujejo iz prve roke.

Priporočam vam tudi temo “Kako začeti”: http://med.over.net/forum5/read.php?261,7618177 kjer je omenjeno nekaj odličnih nasvetov.

Ta forum bo težko rešil težavo, so na na njem gotovo ljudje, ki vam lahko pomagajo z drobnimi in vzpodbudnimi besedami. Saj vsi vemo, da je življenje pretežko, da bi ga prehodili sami in večina potrebuje ljudi okoli sebe, ki so jim v oporo. Mi smo vam in želim, da bi vam lahko pomagali premakniti prvo domino, ki bi sprožila vaš naslednji korak.

Pri skupnosti AA me pravzaprav nič ne moti. Zadeva deluje…vidim pri drugih, samo pri meni ne. Nekako sem sestavil dvakrat po mesec dni popolne treznosti. In bil (vsaj tako sem mislil) močan v sebi, potem pa pride trenutek, ko mi gre misel na alkohol kot strela skozi možgane in že isti hip letim v trgovino kupit pijačo. Potem pa pijem kake 3 ali 4 dni na teden ostalo sem trezen. Se pa napijem do konca, pri meni ni takega pitja…”samo 3 pive ali pol litra vina”.
Problem je mogoče v tem, da sem sam doma, tudi dokaj osamljen v življenju, potem mi je dolgčas in tega me je strah, da preženem to težavo, pa začnem piti.
Kako rad bi bil vsaj nekaj mesecev suh, da bi začutil, kako izgleda kvaliteteno življenje. Rad bi popravil tiste krivice, ki sem jih storil, pa se še dajo popraviti, samo dokler sem v tem začaranem krogu ne bo vse skupaj nič.
Razmišljal sem, da bi v vsaj teh začetnih fazah probal tudi s kakšnimi tableti, da bi dosegel stabilno abstinenco. Poznam zdravila Revia, a ne vem kako bi delovala name, ostalih zdravil ne poznam, oziroma nisem šlišal iz “prvih ust” kako je z njimi.
Kdo bi mi jih predpisal?

Lp Problematik

A pri svojem osebnem zdravniku ste že bili? Kaj pa on pravi?
Glede na povedano, bi res bilo dobro, da stopite do njega. Važno je, da delate korake v pravo smer. zdravnik, AA so prava smer.
Nekaj bo delovalo. Če je želja je vse lažje, samo začeti ni lahko.

Pozdravljen problematik !
Res imaš smolo, da si zašel, na kriva pota. Imaš pa tudi srečo, da ti je ostalo toliko samospoštovanja v tebi, da si spoznal, da to ni prava smer. Pred leti sem bil kadilec in to strasten. Vse okoli mene je smrdelo, se kadilo, jaz pa sem vlekel in vlekel,..Nisem se zmenil za majhne otroke, ženo, sorodnike, le da sem vlekel. Pa se je zgodilo. da smo šli na obisk ženini sestrični. Seveda se tam v hiši ni kadilo že pol leta, so mi povedali. Moral sem ven na dež. Sprva jezen in prizadet sem priganjal ženo, da gremo domov. Seveda sem o tem na veliko in široko razglabljal s svojimi kadilci. Za čuden sem bil, da nihče skoraj od njih ne kadi v stanovanju, vsi so že počasi opuščali kajenje v stanovanju pa niso kadili če so že.Sprva na skrivaj potem pa vse bolj odločen, da neham s tem sra…m sem se opogumil, in glej USPELO mi je . Tega je že več kot 15 let in niti ne pomislim več na cigarete. Sprva sem bil v krizi, včasih bi prodal lastne gate sredi noči za en dim, ampak sem bil preponosen, da to tudi priznam. Kasneje, mnogo kasneje , sem priznal mojim domačim kaj sem preživel. Nekateri imajo krize nekateri pa ne, to je odvisno od časa in kraja. Vsak je svoje sreče kovač, vem, da si ti tudi . Želim ti obilo pogumnih ur, osebne sreče in ogromno pametnih čustev. Srečno.

Obisk osebnega zdravnika je le še predzadnja stopnica “sramu” in zadnja je bolnišnično zdravljenje, ki je še danes med ljudmi sprejeto kot nekaj slabega oziroma sramotnega. Ne vem zakaj je tako, ker mi je povsem jasno, če si bolan greš k zdravniku po pomoč ali če si poškodovan greš po pomoč k zdravniku, ko pa je v prvem planu alkoholizem…se pa zadeva pri večini ljudi ustavi. Sram jih je pred okolico “kaj bodo rekli”, pa sosednje, pa žlahta, pa v službi itd…in pri meni je isto. Zdravnik ne pride v poštev. In vem, da nisem edini. Iz življenjskih godb, ki sem jih slišal od drugih alkoholikov, nekaterih suhih že več let, nekaterih na res dobri poti okrevanja, vem, da je ta dilema tako trdno zasidrana v ljudeh, pa skoraj raje propadejo, kot bi šli k svojemu osebnemu zdravniku ali na bolnišnično zdravljenje.
In še čas v katerem živimo, če pridejo na dan vse skrivnosti raznin znanih osebnosti iz njihovega zasebnega, davčnega, poslovnega, zdravstvenega področja…kdo mi garantira, da me ne bodo šikanirali v službi, če bom poiskal “uradno” medicinsko pomoč. Namreč do sedaj v službi nisem imel problema zaradi alkohola. Sem namreč izraziti popoldnasko-večerni pivec, pa vikend pivec in dopust-pivec.
Ali kdo na forumu pozna kakšnega zasebnega zdravnika, ki se ukvarja s problematiko alkholozma in bi mi lahko predpisal zdravila Revia za lažje vztrajanje v abstinenci, vsaj prvi mesec ali dva. Letos aprila nisem pil cel mesec popolnoma nič. Sedaj sem nekaj dni trezen, rad bi sedaj potegnil treznost čez celo poletje in še preko…tudi s pomočjo AA, a zaenkrat je to še premalo.

Lp Problematik

Razumem vaše pomisleke in si ne delam utvar, da je kako drugače. Okolica zna biti neprizanesljiva in obtožujoča.
Če do sedaj dobro skrivate popivanje, si res ne želite, da sedaj vsi izvedo, imejte pa v mislih dve vprašanji:

1. Kdo je pomembnejši: Vi ali brezosebna okolica, ki ne bo nikoli nič naredila za vas?
2. Kako dolgo boste še tiho trpeli in zbirali pogum in moč. Še zmorete?

Vem, da je sedaj nepredstavljivo za vas, ampak ker gledam iz daljave, vem in vidim drugače. Lahko dobite nove znance, lahko zamenjate okolico, lahko zamenjate službo, lahko se na novo poročite… Samo sami s sabo boste večno ostali. In za to – vam najbližjo osebo . morate poskrbeti. Jo imeti radi, jo negovati, zanjo skrbeti in ji pomagati.

Na voljo imate osebnega zdravnika, bolnico, AA, klube za zdravljenje, zasebne terapevte – bomo zbrskali še kakšnega, sedajle se spomnim http://www.andrejperko.si/andrejperko.html, na forumu so se vam že oglasili sotrpini, ki vam stojijo ob strani, pa še kašen prijatelj se bo tukaj našel.
Vi pa izberite vrstni red in kombinacijo, ki vam ustreza. Ne morem se odločiti namesto vas, se pa lahko potrudim, da dobite informacije.

Sedaj pa glavo pokonci in tole muziko zarolajte in pišite, pišite, bo pomagalo:

[youtube]grfuW9nB9po[/youtube]

Lej, problematik, v tem trenutku, ko si tako zelo želiš ven iz alkohola, ti mora biti pa res popolnoma vseeno za okolico. Ta, roko na srce, itak ve, da piješ, da si alkoholik, a ker najverjetneje nisi moteč, pač ničesar ne storijo, da bi ti dali vedeti, da vedo. Taka je realnost, ne zatiskaj si oči. Tudi če si samo popoldanski, vikendaški … pivec, tista pretiravanja se poznajo tudi navzven. Poznajo se tudi na delovnem področju. Nisi zbran, treseš se, telo ti počasi pravi, da je dovolj, možgani meljejo samo v tisto smer, kdaj boš šel domov in nekaj spil … Če še tako zanikaš, se pijača pozna na zunaj.
Zato ti jaz res svetujem, da greš do osebnega zdravnika (itak ne sme povedati, o čem govorita, niti kaj ti je, niti ne sme povedati tvojemu delodajalcu – razen če ti privoliš v to) in se z njim pogovoriš o možnosti zdravljenja. Glede na to, da si sam in osamljen, mislim, da ti samemu ne bo uspelo, in res potrebuješ pomoč. Med bolnišničnim zdravljenjem se boš streznil (fizično in psihično), potem pa s pomočjo skupine nadaljeval zunaj.

Daj na tehtnico – tvoj ponos, da drugi ne izvejo, da si alkoholik, ali tvoje kakovostno življenje še ne vem koliko let?

In ja, rešitev iz tega pekla ne pride z danes na jutri. Tudi nobene tablete ne pomagajo, če ti ne razrešiš osnovnega – zakaj piješ, kaj te vleče v to, kaj je tisto, kar te že 20 let sili, da posežeš po zdravilu za pozabo. Andreja ti je zgoraj napisala link; mislim, da bi ti oni znali zelo dobro pomagati. Poskusi.

Pa poročaj, kako ti gre.

Pozdravljen !
Pred nekaj meseci mi je neka gospa v zdravilišču razlagala, da je njen mož bil hud pivec. Ker je bil visoko izobražen in posledično temu na visokem položaju v službi mu je bilo nerodno kljub temu, da se je sam zavedal, tako kot ti sedaj, da rabi zdravljenje, to priznat. Na prigovarjanje družine, staršev, pravih prijateljev si je le priznal, da stoji na robu brezna. Odšel je v ambulanto, se dogovoril z zdravnico, in se hodil ambulantno zdravit. Ni prebil niti dneva v bolnišnici. Skupino AA je obiskoval v čisto drugemu kraju, tako, da so samo domači vedeli, kaj se dogaja. Sicer pa , naj te ne bo sram. Moraš imeti ja..a, da si priznaš nekaj takega, da zbereš pogum, da sploh premišljuješ o tem, o odvajanju. Meni, ko sem opuščal kajenje so vsi po vrsti ponujali cigarete, se norčevali iz moje odločitve. Z opustitvijo kajenja sem opustil druženje z takšnimi. Takrat sem spoznal, da sem sam v tem. Imel sem družino, ki me je podpirala v moji odločitvi, včasih bolj včasih manj, ker sem posledično bil tečen, pa so tudi oni bili včasih. ( vsi po vrsti so športniki ) Sedaj pa jih razumem, nikoli več jim nebi privoščil kaj podobnega. Kajenje se ne more primerjati z pitjem alkohola, je pa tudi huda odvisnost. Telo trpi, pa še kako. Bodi pogumen ,drugo ti ne preostane. Trpel boš tak ali tak. Boljše je , da v tem trpljenju, (odvajanju ) zmagaš ti, tvoj ego, tvoja misel.Pogumno naprej !!!Sramu ni je samo pogum in še enkrat pogum.

Pozdravljeni!

Prebiram vaše prispevke, vedno znova in znova. Dokler sem blefiral samega sebe, mi seveda niti teoretični ni uspelo in mi ne bi uspelo premagati alkohola na način, da začnem popolnoma abstinirati in živeti drugače, se spreminjati. Sedaj ne blefiram več. Vem, da je pred mano odločitev ali pustiti alkohol ali pa propasti…ni važno s kakšno hitrostjo.
Glede terapevta Perkota sem že slišal, pogovoril sem se z enim njegovih bivših, ki je moral oditi, ker se ni držal programa, ni zdržal.
Realna, mislim, da je dobro napisala. Sedaj je potrebno nekaj narediti. Iščem rešitve, poleg AA še nekaj, dodatnega, več…korak naprej v še bolj resen boj.
Kajenje sem opustil pred 17 leti, nikoli mi ni več prišlo na misel, da bi postal kadilec. Očitno so odvisnosti različne, pa tudi ljudje smo različni, eni so bolj nagnjeni k eni vrsti odvisnosti, drugi pa k drugi vrsti.
Sicer pa je danes minil 4 dan brez kapljice in upam, da bo jutri prav tak dan…

LP Problematik

HALO Problematik

Lopov lopova prepozna, ti veš kdo sem jaz, jaz vem kdo si ti.

Meni ne boš prodajal floskule o sramu. Si samo navadna usrana reva, slabič brez hrbtenice, brez ščepca korajže, brez jajc. Iščeš vse možne in neverjetne izgovore. Hočeš biti heroj?, lepo se sliši tudi da piješ zato, da bi rešil svet. Samo da nisi pijanec.

Ne prodajaj meni štosov o popoldanskem pivcu, vikend pivcu, dopustniškemu pivcu, vse to in še več sem sam in če hočem sem lahko še boljši od tebe: v obliki honorarnega pivca pa vse do dopisniškega če hočeš. Prav tako mi v službi nič ne težijo in ne vedo da sem pijanec.

Verjameš?

Ko se zvežer nalijeva piva in nama zjutraj ne pomaga ne cela zobna pasta ne kolonjska ne pest zvečilnih ublažiti smradu postanega alkoholnega zadaha, smradu iz por, krvavih oči, pa rokice so nekam nemirne (ah sem tako živčen…sem celo noč delal na računalniku, … slabo sem spal…otroka sem moral peljati k zdravniku… žena je imela ponoči težave…avto mi ni vžal…..šampon mi je prišel v oči…..matr tega vnetja se nikakor ne morem znebiti… itd…) – kaj misliš da so tako neumni, ne vljudno se delajo da tega ne opazijo, a za hrbtom….Lejga, vsak dan je hujši.[/b]

Dokler si ne boš priznal da si navaden ušiv 100% alkoholik, ki se ga brez slehernega sramu korajžno (tukaj pa kar pokaš od poguma) nacejaš do nezavesti boš pisal take cmerave bi-nebi.

Pa še to, tudi tvoj zravnik ve, kako je s teboj, seveda, če si se mu zadnja leta kaj pokazal. On ve, okolica ve, pred kom hudiča te je potem sploh še sram? Pred samim seboj? Oh naj te ne bo. Že zdavnaj se ne ceniš več!

Bodi dec, poglej se v ogledalo in reci, živjo, sem Problematik, SEM ALKOHOLIK.

Verjemi, ne bo ti lažje, je pa začetek, pa vzemi me že k tem AA-jem s seboj, da vidim te junake.

Odgovor Salanderu:

Ne vem, če sva na isti valovni dolžini, sigurno pa nisva v istem čolnu, verjetno je le, da sva v istem oceanu: Oceanu alkohola in alkoholizma.
So mi vsi tvoji našteti in s črno napisani-poudarjeni izgovori tuji, morda prav zato, ker ne nastopam agresivno, kot ti v tvojem pisanju. Glede terapevta Perkota sem slišal, da uporablja metodo J. Ruglja, ki je definitivno imel uspeh pri nekaterih, pri nekaterih pa ne, ker jim tak način dela ni odgovarjal. In ravno v tem je ali problem ali rešitev…vsak človek mora najti način rešitve, ki mu odgovarja, tako na njegovo starost, spol, izobrazbo, značajske lastnosti, omejitve, ki nam jih postavlja okolica, odgovornost, ki jo imamo (če pri alkoholiku lahko o tem govoriš), versko prepričanje, gmotni status….še tisoč stvari je, ena je skupna: želja ne piti in odpraviti škodljivo pitje.
Zanimivo, od vseh pisem, ki sem jih dobil na moje sporočilo, me način tvojega odgovora najbolj odbija, nisem se prepoznal v teh vsebinah, niti nisem v svojem življenju doživel teh stvari, vsaj večine ne. In to ni beg pred resnico, resnica je zelo preprosta in jaz jo upam napisati: sem alkoholik, tega se zavedam in sam se ne morem rešiti.
Izgovorov nisem nikoli rabil, ker nisem zabredel v take težave, ki jih opisuješ, ko sem naredil analizo zadnjih svojih deset ali petnajst let, pa sem videl, da gredo stvari navzdol, da se mi spreminja tudi osebnost, da sem vedno več slabe volje, razočaran nad marsičem in da je to tudi posledica uživanje prevelikih količin alkohola oz alkoholizma.
In v meni počasi dozoreva odločitev, da je treba nekaj narediti, kaj pa sprašujem tule na forumu.
Odkrito rečeno, če bi bil tvoj odgovor edini na to mojo temo, bi verjetno zapustil forum, ker je res neprimeren, odbijajoč, grob in žaljiv….jaz pa potrebujem nasvet, toplo besedo, besedo spodbude, morda opis kakšne uspešne izkušnje nekoga, ki mu je uspelo, skratka v motivacijskem smislu….in na srečo so drugi odgovori taki tudi bili.
Hvala vam prijatelji in prijateljice za ta sporočila.
Mimogrede, za mano je lep in dober teden in prav tak vikend.
Kar pa se AA tiče sem pa reden gost, nekajkrat na teden grem na srečanja, v različne kraje, največ v Ljubljani in mi začenja pomagati, razmišljam, iščem rešitve zase in upam, da se izkopljem.

LP Problematik

Problematik, želim ti, da ostaneš še naprej trezen in veliko tebi všečnega branja

Veš zakaj so nasveti? Da jih daješ drugim, nič posebej pretresljivega ni pri tem. Enostavno, udobno in klinično čisto, še posebej na tak oddaljen sterilen način.
Ni švicanja, ni napenjanja vratnih žil, ni krvi. Oddaljen dogodek, kot potres na drugi celini.
In če nasvete tudi tako dojameš, sprejmeš, kot oddaljeno grmenje, odvečne kot dež na nedeljskemu pikniku, se nasmehneš, saj ploha gre mimo, saj je kot nasveti, kateri so me zgrešili, saj niso pravi, saj mi sploh ne znajo svetovati, saj mi sploh ne znajo pomagati.
Pa še grdi so do mene, nobene topline in ujčkanja…

Imaš prav.
Alkoholika se neupravičeno etiketira za slabiča, ker je bolnik, kateremu je potrebna strokovna pomoč in podpora družine.

Alkoholika je mogoče zdraviti, a nikoli pozdraviti – utopija je, da lahko še kdaj kontrolirano pijem. Sam na sebi sem preizkušal > po abstinencah sem si trdno zadal cilj – sedaj bom pil kot normalen pivec, z odgovornostjo, nikakor ne do pijanosti, preizkusil sem različne načine pitja:
– piti samo na zabavah
– določiti dnevno količino
– piti samo za vikend
– nikoli piti sam

Moje novo kontrolirano ‘normalno’ pitje se je končevalo obupno, noro. Vedno je sledil še globji in še grozljivejši padec, hujše pijanstvo, pravo samomorilsko utapljanje v alkoholu do nezavesti, verižno žlampanje, pa čeprav sem že takrat vedel da:
Pri alkoholiku, ki ne preneha s pitjem se pričakovana življenska doba skrajša za 10 do 15let. Najbolj pogosta oblika smrti alkoholika je samomor. Tega v reklamah za alkohol začuda ne navedejo.

Izkustveno mi je postalo jasno, da kot alkoholik nikdar več ne bom mogel kontrolirano piti.

Zato, preden sem se odločil za sedanjo abstinenco sem razčistiti in se ne slepim, da je ta začasna. Obstaja samo ena kristalno jasna, v dušo mi vrezana misel, s katero se budim, zaspim in mi je dnevno vodilo mantra

NIKOLI VEČ NE BOM PIL ALKOHOLNIH PIJAČ

Priznam, dlje ko ne pijem, bolj me skomina. Zalotim se, kako se pogovarjam s seboj: ‘Glej, če bi bil res tak alkoholik, kako to da sedaj nimaš nobene psihofizične težave, ah daj no, pa kaj je eno pivo’ ali ‘Si mislil, da boš toliko časa zdržal, a vidiš, saj ti le nisi klasičen alkoholik?’ Ampak to je skušnjava, kjer se kali karakter, krepi odločnost vztrajanja na začrtani poti, na kateri mevže, slabiči, cincarji omahnejo.

Dan imam razdeljen na več etap:
– čas spanja – ni nevarnosti pitja
– službeni delovni čas – ni nevarnosti pitja
– vračanje z delovnega mesta – zelo nevarno
– popoldan doma – ni nevarnosti pitja
– večer – skušnjava
Torej moram med tednom dnevno prebroditi cca 3 kritične ure. To pa ni tako veliko. Jasno, ne planiram kako bo drug teden, mesec. Važen je samo ta dan, te tri ure. Je to prevelika žrtev?

Problematik, prav je, da (po)iščeš pomoč, nasvete, kolikor jih je kdo sploh sposoben dati, na tebi pa je, ali katerega upoštevaš ali ne. Salander, če gremo malo gledat nazaj, si tudi ti sprva iskal nasvete tukaj, ni res? Torej? Malo strpnosti ne bo škodilo. Pa tu ne gre za upravičevanja pitja in neprenehanja s tem, pač pa za tisto osnovno stvar, ki naj bi jo vsi imeli v sebi – sočutje do sebe in do sočloveka.

Vsi alkoholiki se valjamo v greznici sramu. Vsi, brez izjeme. Zato pa je tudi tako težko prilesti ven. Vsi poznamo neznosen občutek sramu, ko si se streznil in pomislil, kaj si rekel/storil prejšnji dan v omami alkohola. In dostikrat si, da bi pozabil in se znebil tega sramu, spet pil, a naslednji sram je bil še hujši, še močnejši. Vsi sicer pijemo iz različnih razlogov, a vsi se znajdemo v istem peklu.
Zato je – po moje – treba vsakemu, ki izrazi željo po prenehanju, vsakemu, ki je pripravljen požreti sram, se zazreti vase in si reči, ej, stari, alkoholik si, bova kaj ukrenila glede tega?, postreči z lastno izkušnjo in, ja, nasvetom.

Jaz recimo sem vedela, na koga naj se obrnem (ja, tudi sama sem visela na internetu in iskala pomoč), kje naj poiščem pomoč, pa sem vseeno kar lep čas oklevala, preden je odločitev dozorela. Ko je, me je sicer čakalo trdo delo na sebi, a je bilo vredno. In po tej res trdni odločitvi nisem štela ur, ki jih moram premagati, bila sem vesela vsakega dne, ki je minil brez smradu po alkoholu, naučila sem se oceniti situacije, ki bi me znale potisniti nazaj. Če sem se pustila situaciji, dogodku, dejanju sebe ali drugih “sprovocirati”, sem namesto po kozarcu segla po telefonu in poklicala ljudi, ki so mi stali ob strani. Zato je toliko pomembno in toliko vredno, da na tej poti nisi sam, da imaš nekoga, ki ti v teh prvih kriznih trenutkih stoji ob strani. Meni je bilo najhuje to, ker ob težkih situacijah nisem več mogla seči po alkoholu, da bi jih poplaknila in “odpravila”. Groza, kaj pa zdaj? A sčasoma tudi to izzveni, ugotoviš, da si kos takim in drugačnim situacijam, da si kos dnevu pogledati v obraz in mu reči, ej, pa če boš še tako slab – ne boš me!
Pomembno je, da odkriješ, kaj si nosil v pijačo, kaj si skrival za njo, kaj si si želel z njo olajšati. Ko prideš do tega spoznanja, ti pa pijača niti na misel ne pride več.

Toliko od mene. Obema, problematik in salander, želim, da vztrajata!

Trudim se doseči spoštovanje do sebe, učim se sprejeti in ljubiti sebe z vsemi svojimi napakami in vrlinami. Prav tako se sprijazniti s svojo boleznijo in jo razumeti. Ne smiliti se sam sebi.

Se ne sramujem tega da sem alkoholik na poti iz najhujše, najglobje smrdljive skozlane svinjarije. Če me je to sram javno priznati, sem s tem zanikal svojo prepito alkoholno bitje in slabo vplival na pozitivne vibracije katere mi uspeva čutiti v tej pijanski koži in me usmerjajo v pravo smer.

Skrivati se za sramoto, menjem drugih je strahopetnost, s strahopetci pa ne sočustvujem.
Sočustvujem lahko ob nesreči sočloveka, žalosten sem ko vidim trpečo žival, ne morem pa deliti sočutja z nekom, kateri se smili sam sebi.

Hvaležen sem vsem za besede podpore, tudi tistemu ‘tam nekje’, ki me je slučajno zasrfal na ta forum.

Grem naprej v nov brezalkoholni dan. Enako želim tudi vsem, kateri se trudite in vztrajate na tej poti, še posebej Problematik-u in Trojanc-u.

Trojanc, daj javi kako si kaj?

Realna, lahko zaupaš, koliko časa si brez?