Pozdrav,

stara sem 27 let in sem v zvezi s fantom, ki je star toliko kot jaz. Skupaj sva že 2 leti. Prihaja iz kmetije, jaz pa iz okolice mesta. Sem človek, ki nima problemov s tem, da bi živel na kmetiji ali delal, saj mi je vse to v veselje. Problem pa se pojavi pri odnosih s starši, in sicer z njegovo mamo. Na začetku me ni nič motilo, ko sem bila pri njemu tu in tam, sedaj, ko pa sem vsak dan, skoraj že živim tam pa me moti marsikaj. Jaz vem, da se mora na kmetiji delati, veliko delati in da si lahko srečen, da imaš lepo vreme, da vse potrebno urediš, ampak sem pa velikokrat opazila, da ko grema kam skupaj recimo zjutraj pa pridema čez kake tri ure domov, da ima opazke, da sma dolgo hodila itd. Včasih ji sploh ne paše, da bi on šel kam kaj uredit, če se on tak odloči, ker se začne dreti, da mora narediti ono in tisto. Na tak način ne bi mogla živeti, obvezno bi si mogla narediti lastno kuhinjo. Meni ni težko pomagati nič, je pa res, da mi je čudno, ko imamo kako praznovanje ali bilokaj, ko je več ljudi in sorodniki, da meni ona naroči “idi to ponj, naredi to itd” da se počutim malo kot nek hlapec. Danes sem jezna in mogoče pretiravam malo z besedo hlapec, ampak vseeno se počutim tak. Zanima pa me kaj je boljša opcija, da si zgradiš hišo blizu njih ali nad njimi urediš stanovanje?
Sedaj nimam zaposlitve in sem še tako bolj jezna, sem učiteljica biologije in ni službe. Moj fant je pa lastnik kmetije. On se tu in tam zbuni, če mu mama kaj preveč govori. Me pa skrbi, da bi začela delat kaj za sebe (hišo ali stanovanje) potem pa se mu ne bi mudilo nikamor, ker se mi na čase zdi, da mu paše, da smo vsi skupaj v kuhinji. Ma še eno sestro.

Malo mi povejte mnenja.

Spoštovani,

v svojem pisanju ste se osredotočili predvsem na fantovo mamo in na prvi pogled je ona tista, ki vam zbuja skrbi glede vaše prihodnosti na kmetiji. V resnici pa je ključen vaš odnos s fantom. Navadno se je laže jeziti na taščo kakor pa se soočiti z nečim, kar pogrešamo pri partnerju. Odnos z njegovo mamo je seveda nedvomno pomemben, sploh če se boste poročili z lastnikom kmetije, kjer si boste s taščo – pa tudi če si sezidata svojo hišo in če vi dobite službo – delili dobršen kos življenja (pomislite tudi na bodoče otroke) vse do njene smrti. Kmetija je družinsko podjetje in ženska, ki se na kmetijo primoži, sploh če ni v službi, pač ne more samo »pomagati«, njeno veselje in razumevanje do kmečkega načina življenja nista dovolj, poleg tega pa si mora tudi sama – z delom, držo, notranjim ravnovesjem in samospoštovanjem, toda tudi z razumevanjem potreb drugih družinskih članov in zmožnostjo pogovora – ustvariti položaj, ko si ne bo dovolila biti »hlapec«. Morda je gospo predvsem strah, ali boste na kmetiji zdržali, ali bo morala z vami deliti »komando« v gospodinjstvu … kdo ve? Toliko vprašanj, odgovorov pa ne boste našli na forumu, ampak jih boste morali nujno poiskati v krogu fantove družine, sicer se bodo vsi načrti za skupno prihodnost sesuli kot hiša iz kart. Kaj če je/bo vaše delo na kmetiji samo izhod v sili, ker pač ne boste dobili primerne službe? Tega se bodoča tašča gotovo boji. Ali si upate priznati sami sebi, da se tega bojite tudi vi?

Toda kot rečeno, pomembnejši kot odnos s taščo je odnos s fantom. Nakazali ste že bojazen, da se mu ne bo mudilo nikamor. Ali mu to lahko poveste? Ali se lahko z njim pogovorite o svojih strahovih, o občutku podrejenosti in nespoštovanosti, o željah za naprej? Kako to, da se o tem, kje bi si bilo najbolje ustvariti dom, ne morete pogovoriti s fantom, edino osebo, katere mnenje je za vas zares pomembno (in vaše zanj, seveda)? Ali morda živite v lažnem upanju, da se bo nekako vse uredilo, v resnici pa je fant iz kateregakoli razloga preveč vezan na mamo, da bi znal postaviti meje v svojem odnosu do nje?

Vendar je dobro to, da imate zdaj še čas, da jih raziščete in izboljšate temelje za morebitno skupno življenje. Bolje tako, kakor da bi kdaj kasneje skušali popravljati streho, ko bi v resnici trohneli temelji.

Želim vam, da poglobite odnos s fantom z iskrenimi pogovori namesto ugibanj, pa boste veliko bolje vedeli, pri čem ste.

napisala si, da je fant lastnik kmetije. upam, da to drži in da v resnici ne pomeni, da mu bodo starši kmetijo prepustili po smrti.
če je lastnik kmetije in je kmet, se moraš ti odločiti ali si pripravljena začeti živeti življenje kmetice kot ti je opisala Jana. Nekaterim to zelo odgovarja, drugim pa ne.
Če se boš za to odločila, pa naj ti mož prepiše del kmetije in seveda naredita lastno hišo z lastnim življenjem.
Ne razumem pa enih mladih dandanes, ko se kar počasi priselijo v hišo k tašči, potem pa jamrajo. Če bi ti imela svoj ponos, bi fantu postavila pogoje in način, da začneta živeti skupaj. Tako pa si se sama postavila v položaj dekle, torej hlapca, ko si začela podaljševati vikende pri fantu.