Pozdravljeni.
Večkrat sem že pisla na ta forum za kako besedo tolažbe.
Hudo je. Moj oče pije. Od kar vem, v naši družini “ni vse štimalo”. Oče nas je teroriziral, fizično sicer ne, psihično pa celo otroštvo. Še sedaj. Potem je vedno več pil. Pil in pretepal mamo. Reva hodi okrog v modricah, z razbito glavo. p
Padla je, se zaletela v vrata, nerodna pač. To pravi ona. Skriva. Jaz pa vem.

Stara sem 32 let, poročena-v isti vasi, mama leto in pol starega sinka. Ko sem bila na porodniški smo se s starši dogovorili, da bosta onadva čuvala otroka. On je obljubil, da ne bo več pil, da bo otrok imel oh in sploh oskrbo. Skratka brez skrbi. Že na mojem porodniškem dopustu sem nekajkrat opazila, da je pijan, kriči na mamo. Postavila sem ultimat: otrok pride, če ne boš pil, sicer gre drugam. Pa spet obljube: ne bom več, mama je kriva, da pijem, zaradi nje je to, ko bo otrok pri nas ne bom. Pijanec je kupil celo otroški stolček in ga montiral v avto. Ko bom otroka vozil, ne bom pil. Stoprocentno. Saj nisem neumen, je rekel.

Ko sem morala v službo, sem otroka pustila pri njiju. Nekako je šlo, dnevi treznosti, ko je bilo vse idealno, dnevi pijanosti, po katerih se je kesal. Pred otrokom ni bil nikoli na smrt pijan, njegovi izleti z avtomobilom v bližnje gostilne so postajali vse pogostejši. Sama sem dobesedno vsake pol ure preverjala pri mami kako je, kaj počneta, kje je on. Ja veš, žejen je bil, pa je odšel na pivo……. idiotizem prve vrste, kaj.
Sama nisem ukrepala, ne vem zakaj, pač nisem. Soprog je zaupal moji presoji.
Potem se je dvakrat zgodilo, ko sem prišla po otroka, da je bil z njim zaklenjen v avto, on seveda pijan-ne totalno, ampak pijan. Mama je budala po steklu zaklenjenega avta, naj ga spusti, otrok je prestrašeno jokal… Pa sem se spet pogovorila z njim. In je spet obljubil.
Prejšnjo soboto se je že tretjič v 2 ali 3 letih pijan zaletel z avtom, ko je šel iz gostilne. Otrok je bil hvalabogu pri meni doma. Takrat mi je prekipelo. Otroka sva s soprogom peljela v drugo varstvo. K gospe, ki ji sicer plačujeva, ampak je angel. Prvič se mi je zgodilo, da sem šla umirjena v službo. Niti enkrat je nisem poklicala. na vratih me je zvečer pričakal njen nasmejan obraz. V njenem naročju moj otrok. Na varnem. Nisem navajena tolikšne sreče in normalnih odnosov v družini in globoko v sebi skorajda res verjamem, da je darilo z nebes.
Pri odločitvi mi je pomagal soprog, ki me trdno podpira in je super človek. Naj povem, da se tudi po zadnjem dogodku doma otroka spet želela odpeljati v varstvo domov, pa je mož, potem, ko sem se zjokala, da ne morem več in mu povedala vse, kar sem mu do tedaj skrivala, rekel, da naj sporočim, da sedaj on otroka ne pusti več k njima. Odvzel mi je breme.

Mama vztraja doma, rekla je, da bo ostala z njim (kljub predstavljenim možnim rešitvam) do groba in naj jo pustimo pri miru. Da prej ko jo bo ubil prej bo konec.

Kaj pa jaz? Še vedno si očitam, da sem odpeljala otroka. Varstvo, ki ga sedaj plačujeva je ogromno finančno breme, se je pa v mojo dušo vsaj delno naselil mir.

Oče še vedno vztraja, da ni alkoholik, zdravljenje odklanja, začuda tudi zdravstvenih težav nima. Le kako je to mogoče?? Vztraja, da se bo popravil in da “potrebuje” otroka ob sebi, da se z njim “zamoti”, da ne bo pil. Jaz sem kriva, da sem ga odpeljala. Že zdavnaj mi je tudi rekel, da v primeru, da dobiva drugo varstvo za otoka naj ne hodim več domov.

Tako. Dolgo in žalostno je tole sporočilo. Upam, da vseeno dobim kako mnenje in nasvet.

Hvala.

Če boš vztrajala pri tem, da otroka ne daješ več njima, potem delaš prav.
Zbujanje slabe vesti in ideja, da so vsi ostali za vse krivi, je pa tipična odvisniška fora.

Morda je res finančno breme, ampak slaba vest je brezveze. Slabo vest bi morala imeti, če bi dovolila da oče zaznamuje otroka za vedno. Samo takrat. Tvoja starša sta odrasla in naj sprejemata odločitve po svoje, ti pa vztrajaj pri tem, da boš poskrbela za otroka bolje, kot je tvoja mama zate.
In ne, ne bo se popravil zaradi otroka. Če se bo, se bo zaradi sebe. Glede na izgovore in potuho tvoje mame, se pa itak sploh ne bo. Pač ne hodi več “domov”. A je problem?

Ne pusti, da ti vcepijo občutek krivde, ker nimajo nobene osnove in je to samo poskus manipulacije, ki te lahko stane marsičesa.
Tvoja pravica in dolžnost je, da poskrbiš za svojega otroka in bilo bi neodgovorno, da bi ga zaupala v varsvo nekomu, ki še zase ne more poskrbeti. Če bi to naredila, bi bila šele napaka. Da sta nevredna zaupanja, tako oče, kot mama, pa si že sama ugotovila preko dejanj.

Vztrajaj ne glede na stroške, dokler le bosta zmogla plačevati. Ker okolje pri pijancu ni primerno za otroka. K njim pa pojdite skupaj vsi, da si ti poleg.

Sta tvoja starša in verjetno bi poskrbela zanj, a pri alkoholu nikoli ne več. Lahko, da se nič ne bi zgodilo, lahko pa da bi se zgodilo kaj, kar si ti nikoli ne bi oprostila.

Andreja

Če si mati, ti je varnost otroka pač pred pijansko užaljenostjo, a ne?
Verjamem, da te je otroštvo z alkoholikom zaznamovalo, da ne znaš trdno določiti mej
med prav in narobe.
Pri meni recimo je toleranca do alkohola točno nula. Tisto o zakljenjenem avtu mi je
kar kocine dvignilo – če bi meni to naredil, ne bi videl ne mene, ne otroka nikoli več – ne
trezen, ne pijan.
In ti nimaš doma otroka pustiti nikomur. Očetu ne, ker je alkoholik, materi pa ne, ker je
popolna prostovoljna žrtev alkoholika, ki nima moči, da bi otroka zaščitila pred njim.

Predvsem se ne sekiraj. Staršema povej jasno in glasno, da bosta otroka videla lahko samo
v tvoji prisotnosti in SAMO, ko bo oče popolnoma trezen. In to je točno vse, kar lahko
v dani situaciji narediš.

Sploh ni kaj za razmisljat. Da si sploh kadarkoli peljala otroka v varstvo k alkoholiku! To je neodgovorno in samo sreco imas, da se mu ni kaj zgodilo. Alkoholik se ne more kontrolirat, ne vidi jasne slike, nima obcutka za nevarnost. Pa ce se zadnji evro das za varstvo, je to edino prav, da otroka ubranis nesrece, ki bi se slej kot prej zgodila. Oce je zate nehal biti avtoriteta ze pred casom, sploh si ne zasluzi, da dobi vnuka v roke, mama ravno tako. Vem, da imas slabo vest, da se cutis dolzno pokazat starsem, da ju imas rada kljub vsemu in to delas tako, da malega zaupas, ampak je narobe. Poskrbi zase in za svojo druzino, onadva sta za svoje zivljenje odgovorna sama. To ti govorim, ker sta moja obadva bila alkoholika in od takih ljudi ne mores pricakovati nobene odgovornosti. Pa ne sekiraj se, ker otrok ne bo imel odnosa s starimi starsi. Kaj pa ce bi stanovala par sto km stran?
Parkrat na leto se naj vidijo in to je to.