Nikoli mu ni dovolj
Pozdravljeni.
Sem v zelo neprijetni situaciji. Imam fanta s katerim sva že 4 mesece v zvezi. Fant je bil na začetku res super. Zgledalo je da je fant mojih sanj. Ampak je nastopila težava. Ko je fant dopolnil 18 let, in naredil izpit so mu njegovi starši (ki so sicer zelo premožni) kupili nov avto, avto ima vso opremo in je najnovejši. Takrat sve bila v zvezi 1 mesec. Za rojstni dan so mu tudi kupili kolo ki je stalo okoli 2000€. Sedaj pa ugotavljam da mu nikakor ni dovolj. Kupili so mu nove smuče v vrednosti 1500€…sedaj pa hoče še nov motor. Seveda me ne moti, da ima vse to na izbiro, seveda mu privoščim vse to. Ampak zdi se mi pretirano. Vsako stvar, ki se jo spomni jo dobi, ni važno koliko stane. Po 4 mesecih pa je mene postavil na stranski tir. Že prej sva se veliko kregala, sedaj pa je samo še huje. Ko mu rečem naj bo hvaležen svojim staršem, ker pač nekateri nimajo nič enostavno ponori, češ kaj boš ti govorila itak si iz manj premožne družine. Zelo mi je hudo, hkrati pa ga imam zelo rada. Vendar če se bo tako nadaljevalo imam občutek da mu kasneje tudi jaz ne bom dovolj, mogoče se motim…ampak vseeno.
Prosim POMAGAJTE MI!
Pozdravljeni, Rihanna!
Veliko razočaranje, obup in občutek nemoči je čutiti iz vašega pisma. Doživljate se odrinjeni, zavrženi, nepomembni in se sprašujete kje v fantovem svetu ste v resnici vi. Omenjate, da je fant dopolnil 18 let in da so njegove želje nenasitne, ob tem pa mu za njihovo izpolnitev ni potrebno ničesar storiti. Ima precej premožne starše, ki mu kupijo, kar si zaželi, vendar on kot oseba ob tem ostaja nesrečen, nezadovoljen in neizpolnjen, saj ga še tako drage materialne dobrine ne morejo nasititi. Od tod verjetno občutek, da hrepeni po vedno novih, morda tudi vedno dražjih stvareh, ki pa človeka ne morejo nikoli do konca osrečiti in napolniti. Nekje globoko v sebi trpi in se počuti spregledanega, zanemarjenega in popolnoma samega, čeprav navzven deluje kot razvajen mladostnik, ki mu starši kupujejo vse. In dejansko mu dajo vse, samo svoje ljubezni mu na ta način ne morejo dati. Fant od njih potrebuje vse kaj drugega kot le denar. V prvi vrsti si želi, da bi mu postavili meje, rekli ne, še bolj pa, da bi ga začutili v njegovih doživljanjih, ki so vse prej kot prijetna. Fant bo sicer moral slej ko prej prevzeti odgovornost zase, odrasti in se srečati z realnim svetom, ki pa ni takšen, da na enostaven način dobiš karkoli, v smislu, da ti vse kar pripada, pač pa je realnost pogosto kruta, krivična in vedno zahteva, da vložiš napor in se za dosego rezultata potrudiš, vztrajaš ipd. Očitno zdaj še živi v sanjskem svetu in bo pristanek v realnosti lahko toliko bolj krut, vendar bo moral do tega priti sam. Vi mu pri tem ne morete pomagati.
Vi ob njem doživljate, da so tako drage stvari, ki jih dobiva, resnici na ljubo, nepotrebne, da mu jih sicer privoščite, vendar vas postaja strah kje se vse to konča. Ta vaš strah je zelo upravičen. Zelo dobro namreč sklepate, da če mu nikoli ni dovolj materialnih dobrin, ki jih vedno znova kar dobiva, kje jih bo dobival oz. kdo mu jih bo dal, ko mu jih ne bodo starši. In kaj vse bi morda utegnil pričakovati od vas, da mu daste? Morda še bolj kot materialne dobrine, ki naj bi mu jih nekdo dajal, rabi dobiti občutek sprejetosti, varnosti, želenosti, pripadnosti, ki pa mu jih nikoli ne boste mogli dati toliko, kot bi jih on rabil (niti mu nihče drug nikoli ne bo mogel dati toliko tega, kar kot otrok ni dobil). Ob odtegnitvi stvari, ki mu po njegovem pripadajo, lahko postane tudi strašno besen, morda bi lahko postal tudi nasilen in krut. Vi pravilno čutite, da mu njegove »lakote«, ki pa ni dejanska, pač pa čustvena lakota, ne morete zapolniti. In mu je tudi nikoli ne boste mogli, kajti tu ostaja praznina, ki je njegovi starši niso uspeli zapolniti in je namesto njih ne bo nikoli mogel nihče. Fant bo to praznino verjetno skušal napolniti z marsičem, toda dokler se ne bo uspel zelo globoko srečati sam s sabo in z odnosi s starši, ne bo mogel naprej. In to je tragedija »razvajenih« oz. bolje rečeno zanemarjenih otrok.
Dokaj obširno sem se razpisala o tem kaj se morda lahko dogaja pri njem, da bi si morda lahko vsaj malo predstavljali kompleksnost vse situacije. Ne vem sicer kje se ob tem znajdete vi in kako je tudi vam morda poznana čustvena praznina in neizpolnjenost in na ta način »nedohranjenost«, koliko vam je morda poznano, da si ne morete privoščiti, kar bi si želeli in bi vam pripadalo. Verjamem, da vam je zelo hudo, da ga imate še vedno radi in da res trpite, ko se vam podira svet iz sanj. Ko sta se zaljubila, je izgledalo, kot da so se nebesa dotaknila zemlje in si predstavljam, da ste bili presrečni. Ko pa zaljubljenost malo pojenjuje (kar se v vsakem odnosu zgodi slej ko prej), pa nam prej privlačne stvari postajajo moteče in lahko vir velikih konfliktov. Odnos je tu na preizkušnji, ko naj bi iz zaljubljenosti,(za katero pravimo, da sploh še ni odnos), prešli v fazo ljubezni, ki pa zahteva ogromno »dela in garanja« z obeh strani ali pa partnerja ugotovita, da za to (še) nista pripravljena in se razideta.
Razumem, da ste žalostni in razočarani in prizadeti in se počutite grozno, vendar bi želela, da veste, da niste vi krivi, da ste se znašli pri njem na stranskem tiru. Vi ste v redu in si smete dovoliti, da čutite karkoli že čutite. In da si tudi verjamete, da vam ni potrebno, da ostanete nekje na strani. Ne vem kako se boste vi osebno odločili glede fanta in kako se bo odločil on in vidva skupaj glede vajinega odnosa, vendar je pomembno pri tem zlasti to, da se vi v odnosu počutite spoštovani, ljubljeni, vredni vsega najboljšega in tudi tega, da je partner kaj pripravljen narediti samo za vas. Tudi, če mu je ob tem težko. Vredni ste fanta, ki se bo za to,da bo z vami, pripravljen potruditi, vas postaviti na prvo mesto svojega življenja in kaj tudi žrtvovati (= se odpovedati čemu). Vi boste vedeli, če ob tem fantu vse to ste oz. ali vam je on to, kar si zaslužite, sploh sposoben dati.
Vse dobro vam želim.
Hvala za odgovor.
Vse kar ste napisala je res. Vendar imam občutek da se on pretirano ne bo odpovedoval čemu, kar bi bilo njemu v korist. Kar se staršev tiče se mi zdi da so zelo v redu vendar nimajo kaj dosti časa za njega, saj imajo doma gostilno…Oče me je sicer na njegove muhe opozoril, na razvajenost kot jo vidim pa ne. Sedaj si je seveda motor že ogledal in ga rezerviral. Pa čeprav sem bila odločno proti. Na moje mnenje se je požvižgal.. Ampak sem ugotovila, da se ni vredno sekirati, in da bom mogla popustiti.
Sedaj se srečujem z drugim problemom!
Opazila sem, da ko me ni doma oz. ko nisva skupaj, precej popiva. Ko pa greva zvečer skupaj ven spije pivo ali dve, saj mu stalno ”težim” naj ne pije toliko, saj ima težave z visokim pritiskom. Opozorili sta me tudi njegova sestra in mama. Vendar sem kaj kmalu prišla do zaključka da mu ne morem priti do živega, saj se ga bo napil, ko me ne bo. Sama sem medicinska sestra in vem kakšni so stranski učinki popivanja. Zato se bojim, da ne bo prišlo kdaj do kaj hujšega. Sam mi na to odgovarja kot ah daj no ne bodi tečna, saj sem še mlad celo življenje je pred mano, zdaj se moram znoreti, potem tako ali tako ne bom imel časa. Vse razumem vendar ali se ne bi mogel zabavati v zmernih količinah ne pa da moram govoriti v presežnikih. Zjutraj ko pa vstaneva moram trpeti njegovo slabo voljo, glavobole, slabosti…Njegov oče je sicer zdravljen alkoholik zato se bojim, da bo on enak svojemu očetu, pa čeprav mi govori in prisega, da tega nikoli ne bom trpela. Bojim se da je kriva za to njegova družba, saj tudi oni zelo popivajo.
Prosim za odgovor.
LP
Pozdravljeni, Rihanna!
Vaš še dodaten problem s fantovim neodgovornim popivanjem zna biti zelo resna stvar. Želim, da bi vaš strah in dvome okrog njegovega obnašanja vzeli zelo resno in se zamislili kje v vsem tem ste dejansko vi. Kaj vse to pomeni za vas? Kje ste vi kot dostojanstvena ženska, ki se ji ni potrebno ukvarjati s »teženjem« in »nadzorom« količine njegovega popitega alkohola – niti zaradi zdravja, niti zaradi treznosti – saj je vendar vse to njegova odgovornost. Kot je njegova odgovornost izbirati s kom se druži in ali pije oz. preveč pije ali ne. Ne vem pa kako je biti vam ob njem in ob njegovi neodgovornosti, ki se njemu sploh ne zdi problem, in ki se vse bolj kaže na mnogo področjih? Skušate vi prevzeti odgovornost še namesto njega? Koliko ste lahko že jezni, koliko pa čustva naklonjenosti do njega še pretehtajo, da zamižite na obe očesi?
Kakor sem že pisala, ste z izraženo skrbjo glede njegovega popivanja samo še potrdili, da on sploh ne prevzame odgovornosti za svoje življenje v svoje roke. Tu bi morali zazvoniti alarmni zvončki. Poleg tega je alkohol v njihovem družinskem sistemu, kar je tudi zelo zaskrbljujoče. Pomembno bi bilo, da se vi začnete namesto z njim več ukvarjati sami s sabo in s tem kaj vse mu dovolite/tolerirate. Da se sprašujete kaj njegovo »izsiljevanje« in vaše uklanjanje njegovim željam pomeni za vas. Kje ste tu vi? In kaj vam pomeni, da se ni pripravljen odreči kakim svojim ugodnostim? Narediti kaj za vas in samo za vas? Kako vam je, da se ukvarjate z njegovimi problemi, namesto, da bi se sprostili in z njim imeli lepo? Si res zaslužite samo toliko? Smete razmisliti o vsem tem in v prvi vrsti najti samo sebe.
Vse dobro vam želim.
Tvoj fant ima v zivljenju vse, le ljubezni starsev ne. Z materialnimi dobrinami ga dobesedno
kupujejo in s tem sami sebi lajsajo slabo vest, ker zanj nikoli niso imeli casa. Ko je tvoj fant potreboval pozornost in ljubezen starsev, je dobil kolo, motor, smuci…. Gotovo cuti praznino tam, kjer bi morala biti ljubezen, zato ne bo nikoli srecen, se manj pa ti ( z njim). Pokaj kufre.
Ob branju tegale sestavka se mi postavi vprašanje avtorici posta: zakaj sploh si s takim tipom????? Vidiš, da je popolnoma neprimeren partnerski potencial, spokaj svojo osebico in šššššccccc čimdlje od njega. Saj z njim s svojim razmišljanjem itak nimaš kaj počet! Si mnogo preveč vredna! Mnogo mnogo preveč! Tudi tvoj čas je zelo vreden in ga je škoda, da ga zapravljaš z nezrelim razvajencem, ki te ne spoštuje nič. Pojdi naprej!
Hvala vsem za toliko podpore!
Pa vendar… Bi vi lahko kar potegnile črto in rekle dovolj mi je spakirala bom kufre in odšla? Najverjetneje ne. Priznam, da ko sva sama je vse OK. Je zelo pozoren in prijazen. Vendar njegova družba ga preprosto uniči. Ko pred njegovo družbo želim izraziti svoje mnenje mi reče naj bom tiho in da ničesar ne vem. Enostavno z mano dela kot z igračo. Ko pa se mu postavim po robu začne jokati da me ljubi, in takrat enostavno ne morem kar oditi in ga pustiti samega.
Poskusi razmišjati čimbolj z glavo in manj s čustvi. Če je že oče zdravljen alkoholik je temelj zelo krhek. Fant izkorišča to, da se zjoka in se ti zasmili. Naslednjič pa je vse po starem. Ti vztrajaj pri neki meji, ki mu jo boš postavila (npr. me ne ponižuješ pred drugimi, da nič ne vem – ali pa da se ta večer ne bo napil…) če se je ne bo držal, mu povej, da boš šla z družbo drugih prijateljev ven.
On nikoli ne bo mogel dajati ljubezni in čustev, ker jih od staršev ni dobil. Je pa seveda “lačen”čustvovanja, ti pa si mu vedno v oporo.
Premisli, ali si bila ti v družini tista, ki je morala vedno potrpet in biti žrtev – mogoče zdaj zato ne moreš prekiniti tega odnosa. Pomisli bolj na sebe in svoja pričakovanja od partnerstva, odnos se ne bo spremenil, če boš vanj vlagala samo ti in vedno samo ti….