Danes se je pričela akcija 40 dni brez alkohola, ki bo trajala vse tja do 7. aprila 2012 z geslom »Za več pravega veselja v naših družinah«.

Alkohol ne povzroča težave samo tistim, ki so od njega odvisni, ampak tudi svojcem, bližnjim, prijateljem, ki se posredno znajdejo ujeti v začaran krog stisk, obupa, strahu in groze.

V današnjo javno tribuno smo povabili člane društva Al-Anon, to so svojci in prijatelji alkoholikov, ki si med seboj delijo izkušnje, moč in upanje, da bi rešili probleme, ki so jim skupni.

V uri, ki je pred nami, bodo z vami, dragi obiskovalci foruma Starševski čvek delili svoje izkušnje, mnenja, zgodbe, misli,… zato vabljeni, da jih povprašate, kar vas zanima.

Morda je lahko današnja Javna tribuna priložnost, da se opogumite in prekinete molk, ki vas drži uklenjene v začaranem krogu hude stiske in osame.

Dobodošli vsem, ki ste se odločili pridružiti in seveda tudi tistim, ki se še morda bodo.

Lepo pozdravljeni in hvala za povabilo!

Včasih sem kar jezna na kolegico, ki po mojih kriterijih precej pije.
Pav tako vedno znova se skregava zato, ker ji želim pomagati in ji želim vse dobro tega sveta, ona pa kot da tega noče razumeti. Včasih si rečem, potem pa kakor hočeš. Ampak potem se počutim krivo.

Povsem drži. Marsikdo je prepričan, da je vsa težava v alkoholiku, pa ni tako in vsi, ki živimo ali smo živeli z alkoholizmom potrebujemo okrevanje.

Najlepša hvala za hiter odgovor.
Kaj lahko sploh storim? A se ima smisel sploh umešavati, če ona noče storiti ničesar?

Nisem članica Al.Anona, sem pa žena zdravljenega alkoholika. Vesela sem, da se skuša na čim več različnih načinov ozavestiti ljudi. Pitje alkohola se še vedno zdi veliki večini nekaj povsem normalnega. Žal je alkohol zelo zahrbten in, ko se človek zave, je marsikdaj prepozno.
Veliko uspeha pri ozaveščanju vam želim.

Ko vsaj ne bi občutila te krivde, bi mi bilo lažje. Ali se je še kdo srečeval s temi občutki?

Ja, poznam občutek, ko želimo povedati nekaj povsem jasnega, pa naletimo vedno znova na gluha ušesa. Sem doživljala pri mojem partnerju. Jaz sem se mogla naučiti, da alkoholiku pomagaš tako, da mu ne pomagaš. Tako, da zanj ne skrbiš, ne plačuješ stvari zanj, ne preprečuješ kriz, ki pridejo naravno in obrneš pozornost nase. Šele tako se sooči s seboj in morda kaj ukrene. Saj sicer zakaj pa bi, vse napravimo mi in prava kriza nikoli ne pride. Ponavadi.

Tako nemocno se pocutim, ker moj moz noce sprejeti pomoci. Kako “ga pripraviti”, da uvidi? Ali tu ni upanja? Kako je drugim uspelo?

Zalostna.

Zmedena17, vsi se srečujemo s tem. Vem kako je bilo meni težko, ko moj partner zjutraj ni slišal budilke za v službo, ker je ali zvečer pil ali pa preprosto zaradi ne-skrbi zase ptredolgo gledal Tv in zjutraj vse preslišal…sama sem jo seveda slišala, dremež vsakih 10 min…in ja, težko je bilo ne zbuditi ga in pustiti, da se sam sooča s svojo realnostjo.

Alkoholiku pomagamo tako, da mu ne pomagamo. Ko doseže dno, ko prosi za pomoč, jo najde. Lahko mu pokažemo edino to, kam se lahko obrne po pomoč.
Pozdrav.

S partnerko živiva v lastnem stanovanju. Z velikim garanjem, in odpovedovanjem sva si ga uspela kupiti pred 1 letom. Vem, da je to danes praktično nemogoče brez kredita, zato sem bil še toliko bolj ponosen na naju. Pa se nama je zalomilo. Partnerka je pričela piti. Sicer na skrivaj in verjetno upa, ali celo misli, da jaz tega nisem opazil, vendar sem in vem, kaj počne. A si ne upam storiti ničesar. Ne želim, da bi se najina veza zaključila, ne želim si sporov, ker sem zelo miroljuben človek, ampak vseeno tako ne morem več živeti.
Kaj mi svetujete?
Hvala
Tilen

Saj pitje alkohola je normalno, ni pa normalno pretirano pitje, kar pomeni odvisnost, kot vsako drugo pretiravanje.

Težava je v tem, da mi ne moremo storiti nič. To lahko stori samo on sam. Mi lahko najdemo le pomoč zase in nehamo početi kar smo ponavadi počele dolga leta: prigovarjale, težačile, obupavale, dopovedovale, se navduševale za skupne stvari s katerimi bo pozabil na alkohol, terjale obljube, grozile z odhodom pa zopet vse vzele nazaj…nase pa pozabile. Pomagamo lahko samo tako, da najprej same najdemo prisebnost, saj vsi zgoraj našteti manevri tudi niso odraz le-te:)
In ponavadi se izkaže, da če že samo eden v družini gre v nek program, to pomaga alkoholiku, da se tudi sam odloči za zdravljenje. Sami pa težko. Alkoholizem je bolezen zanikanja in dobro si je zapomniti, da si z alkoholiki delimo njihove obrambne mehanizme.

Sara, ste vi imeli takrat otroka, ko ste ravnali resno in odgovorno, ker meni ke je enkrat zgodilo, sa sta otroka mojo odločnost zelo slabo sprejela. Kot da bi mi zamerila.

Najprej hvala za povabilo. Z veseljem bom podelil svojo izkušnjo, moč in upanje.

Krivda je zelo prisotna pri mnogih izmed nas. V hecu rečeno se mi zdi, da je najtežja nekoristna stvar, ki obstaja. Vleče nas navzdol in nam pije energijo.

Sam skušam besedo krivda zamenjati z odgovornostjo, ker je krivda usmerjena v preteklost, ki je tako ali tako ne morem spremeniti, odgovornost pa mi nudi možnost, da še vedno nekaj storim. Predvsem pa je pomembno, da si ne očitam. Med drugimi orodji, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju je tudi geslo: Nisem povzročil alkoholizma, nisem kriv zanj in ne morem ga pozdraviti.

Draga zmedena17, najprej boš morala priti do spoznanja, da nobeno opozarjanje tvoji prijateljici ne bo pomagalo in s tem ko si si naprtila občutek krivde škodiš samo sebi. Priporočam ti branje Al- Anonske literature ali še bolje vključitev v skupino.

Dobr večer vsem

Moja zgodba je podobna tolikim, a v njej vedno znova iščem kakšno drugačnost, da bi si olajšala,…da bi se razbremenila, da bi nekako sama sebe prepričala, da pa vendarle sem storila kaj takšnega, da ne bi ponovila zgodbe staršev. Izhajam iz družine, kjer je bila pijača del vsakdana. Vedno je bila na dosegu roke in pogosto tudi sestavni del kosila. Kaj sem storila takega, da se je zgodba ponovila v moji sedanji družini. Tako jezno in nemočno se počutim, ko gledam moža, kako pije in vedno znova upam, da morda bo pa nehal. Morda je pa danes tisti dan, ko se bo to res zgodilo. In vsakič znova sem razočarana. Za svoje otroke si želim drugačnega življenja, kaj lahko storim, da jim dam drugačno popotnico, kot sem jo dobila nekoč sama?
Vsakega nasveta bom hvaležna.

Očitno misli, da on ne rabi pomoči, drugače bi jo poiskal. Seveda je upanje, če pride žena alkoholika na srečanje sliši in vidi nas kako nam je uspelo – z vzgledom, ko se mi spremenimo. Toplo vabljena.

Ja, to je povsem razumljivo. Vsi bi se radi skrili za neko sliko družinskosti in verjeli ali ne, mnogim dolga leta uspeva (z vmesnimi resnimi krizami, ki namigujejo na to, da je nekaj hudo narobe s samim dužinskim sistemom) da ne napravijo ničesar. Je pa slika ponavadi takšna: najprej se alkoholizem pokaže na odnosu, pa to se ponavadi prezre. Potem so otroci problematični in v puberteti izbruhnejo, pa včasih še to ni dovolj…in šele čisto nazadnje, ko je res že vse prazno in notranje izropano, pa poiščemo pomoč. Pa ni potrebno, da je tako. Jaz bi vam svetovala obisk skupine za pomoč svojcem alkoholikov. Takoj boste prišli do ljudi, ki so šli čez to kar preživljate sAmi. To je resna bolezen in se ne izboljšuje sama od sebe…