Različni jeziki ljubezni – se boriti ali vdati?
Pozdravljeni,
pišem zato, ker se s partnerjem, oba sva v zgodnjih 40 letih, imava dva otroka, vrtiva v začaranem krogu iz katerega ne najdeva izhoda.
Sem storilnostno naravnana, partner pa je bolj čustveno usmerjen. Človek bi mislil, da se krasno dopolnjujeva, saj imava prav tisto, kar partnerju manjka. Skratka celota naj bi bila super. Pa ni.
Moji dnevi so natrpani do zadnjega kotička. Rada bi poskrbela za to, da si bomo lahko privoščili kakšno potovanje, saj mi to veliko pomeni, ter da bomo lahko kupili večje stanovanje. Zvečer velikokrat utrujena zaspim. Čez dan nimam pet minut časa zase, razen rekreacije dvakrat tedensko po eno uro. Ko položiva otroka, je edina stvar, ki me ohranja budno, delo ali rekreacija. Če se uležem, zaspim.
Partner mi očita, da je gospodinjska copata in da se zanj čisto nič ne brigam. Očita mi vse, kar postori doma, pa si delo deliva, en teden pospravljam in pomivam jaz, naslednjič pa on.
Krasen oče je. Zdelo se mi je, da nama gre fino tudi v partnerstvu, dokler mi ni očital vsega, na kratko, da ima več od računalniške igrice kot od mene, da sem jaz kriva, da igra igrice (kadar ga vidim za računalnikom, igra igrice, zdi se mi, da to počne dopoldan, ko ima kakšni dve uri časa, in zvečer, ko ‘čaka’, da se mu posvetim), da se mi ‘j’ zanj, da grdo delam z njim in da se ne pogovarjam z njim.
Obvladam teorijo o odnosih, vem, kaj se bere med vrsticami tega sestavka, vendar ne znam ukrepat. Sem prizadeta in zmedena. Ne vem, ali naj se borim za svoje sanje (drugačen način življenja, drugačna služba) ali naj se vdam. Zdi se mi, da bi mi bilo brez njega lažje, saj bi odpadle vse te ‘p..karije’.
Odrasla sem v družini, kjer je bila glavna vrednota delo in vajena sem trdega dela. Čustev si nismo izkazovali. Mislim, da je v moji novi družini tudi po partnerjevi zaslugi drugače. Spremenila sem se in to mi je všeč. Kažem čustva, vendar še vedno premalo za partnerja. Ko se najbolj trudim, ko grem preko sebe, ni dovolj, hkrati pa čuti, da se trudim zanj (ne iz sebe) in spet ni v redu. Partner mi pravi, da se mu smilim, da mu je hudo zame, ker sem tako brezčutna in da se mi smilita najina otroka. Po drugi strani pa se resnično trudim po najboljših močeh. Vsak prosti trenutek preživljam z in se posvečam otrokoma (vsako popoldne od približno pet ur), vključno s sobotami in nedeljami.
Trudim se, da ne bi prevalila krivde za nastali položaj na partnerja, vendar ga vidim kot nezadovoljnega. Večkrat mi pove, da sem iz njega naredila copato, da ni več tisti zadovoljni in vesel fant, ki sem ga spoznala. Skratka jaz sem kriva. Jaz pa mu odvrnem, naj odraste in prevzame odgovornosti, ki jih prinaša življenje. Pravi, da ima dovolj čakanja, meni pa se zdi, da le čaka, kaj bom storila, sam pa bi najraje čakal, da jaz ukrepam. Zdi se mi, da kaj veliko pri sebi ne morem več spreminjat. Tudi jaz nisem več vesela.
Nočem pomilovanja, prosim za kak uporaben napotek… ali pa me opozorite na kaj, kar sem spregledala…
lp, a
Pozdravljeni, alenka12!
Trudite se in marljivo delate ter imate čas tako zapolnjen, da vam zase in za partnerja zmanjkuje časa in energije. Verjamem vam in vas razumem, da vam ni enostavno, da pa se v takem tempu da zdržati samo tako, da se ne sme ustaviti. Kaj bi se zgodilo, če bi se ustavili, umirili? Kakšni pritiski, teža, strahovi, krivda in drugi neprijetni občutki bi padli na vas in vas zasuli? Ne vem kaj je za tem hitenjem, za to storilnostjo in neprestanim delom, ki je prevevalo že vašo primarno družino, zakaj se ne sme ustaviti in sprostiti od vseh naporov in bremen, zakaj se ne sme govoriti o občutjih ampak se jim z delom izogniti kot bi hoteli pobegniti stran od nečesa… Res je, da je delo zelo pomembno in da je polno stvari, ki morajo biti narejene in čakajo na nekoga, ki jih bo opravil, vprašanje pa je za kakšno ceno. Sedanji tempo življenja nas dejansko sili v neprestano okupiranost z nečim, samo, da se ne bi ustavili in dosegli miru, tišine, sprostitve. Cena, ki jo plača naše telo, zlasti pa naši odnosi pa je lahko zelo visoka. Ne vem kaj doživljajo ob vas vaši otroci in kaj partner in kako malo jim morda pomeni vse materialno bogastvo, če je zato ves čas prisotno neprestano hitenje, nemir, pritiski, storilnost, stres, slaba volja, občutek neslišanosti in nesprejetosti… Naporno mora biti vse to usklajevati, da najdemo pravo ravnovesje. Zato je morda še najlažje neprestano biti v delu – kar nam je poznano, domače, na nek način varno – ukvarjati se z medsebojnimi odnosi in čustvi pa nam je zato odveč, breme, napor in bi se temu najraje izognili, sploh pa je to težko področje, ker nam je še nepoznano in ob tem čutimo tudi nelagodje, strah, stisko, morda občutke nesposobnosti itd. Zato je zelo naravno, da čutite kar čutite in ni s tem nič narobe, je pa vprašanje kaj sem pripravljena storiti za to, da bi bilo drugače?
Omenjate, da vam partner očita, da je zaradi vas postal copata in vam očita, da ima več od računalniških igric kot od vas. To vas boli in prizadene. Veste, da karkoli je že postal oz. kakorkoli (slabo) se že počuti, da to ni zaradi vas in da vi za to niste krivi in odgovorni. Lahko pa skušate iz teh očitkov in jeznih in užaljenih reakcij slišati, da vas pogreša, da si želi drugačnega odnosa z vami, da je razočaran in prizadet, ker si je vajin odnos predstavljal drugače, da pa tudi on očitno ne najde pravega načina, da bi se vam približal. Očitno je v želji, da bi vam ustregel, prevzel neka hišna opravila in morda večji del očetovske vloge in je tako upal, da boste to opazili, cenili in ne nazadnje našli čas in pozornost tudi zanj (od tod njegovo čakanje na vašo pozornost in jeza ob naveličanosti, ker le te ne dobi dovolj). Vprašanje je torej kaj sta vsak s svoje strani in oba skupaj pripravljena narediti za vajin odnos. Razhod je sicer lahko navidezno najlažja rešitev, toda problemi s tem še zdaleč niso rešeni. Verjamem, da bi se vam morda zdelo enostavneje oditi stran in še vedno ostati polno vpeta v vse obveznosti kot se soočiti s stisko, ki je zazijala v vajinem odnosu. Ta stiska in nezadovoljstvo je verjetno (vsaj z njegove strani) prisotno že dlje časa, samo zdaj se vam je partner z očitki in s tem povezano prizadetostjo in bolečino, ki jo sedaj čutite, še bolj približal. Vi morda v napornem delu vsega tega niti niste opazili in ste sedaj še toliko bolj razočarani in prizadeti, češ kaj se gre in kaj še hoče, ko že itak nimate časa. Razumem vaše napore in želje po drugačnem življenju (potovanja, večje stanovanje) in s tem ni prav nič narobe in v tej smeri je razumljivo tudi vaše vprašanje ali se boriti in pehati še naprej ali se vdati in se odpovedati tem dobrinam. Verjamem, da ne z eno ne z drugo skrajnostjo tudi vi ne bi bili zadovoljni in da je prava pot verjetno nekje vmes. Kaj to pomeni in kako jo doseči je pa težje vprašanje. Vi boste vedeli in našli ta način, če ga boste iskali. Brez iskrenih in globokih pogovorov o tem kaj sta pripravljena spremeniti, o željah in pričakovanjih, pa tudi o čustvih in doživljanjih, ki jih vi čutite in doživljate in tega kaj čuti in doživlja partner, pa verjetno ne bo šlo. Morda je rešitev lahko že v tem, da bi se bili pripravljeni malce ustaviti in bolj prisluhniti in opaziti in nasloviti partnerjeve (in verjetno posebej – tudi otrokove) napore, želje, pričakovanja in pogrešanja vas in s tem povezane občutke odrinjenosti, neslišanosti, neupoštevanosti, nepomembnosti in zato tudi žalosti, jeze, prizadetosti, užaljenosti… Ne vem pa koliko je to težko za vas storiti, četudi bo kaka stvar morala malce počakati…
Ne želite si pomilovanja, pač pa razumevanja in sočutja. Naj ob tej priliki razložim kaj pomeni, da se nam nekdo smili (=pomilovanje) in da sem z nekom so-čuten (=sočutje). Če je nekdo v stiski in se mi smili, mu seveda lahko pomagam, dokler si sam toliko ne opomore, da bo tisto potem zmogel storiti sam. Vendar po nekem času pričakujem, da bo tudi sam storil kaj v tej smeri, da si bo pomagal, da mu bo lažje, da bo zmogel samostojno brez pomoči ipd. Pomeni, da pričakujem, da bo sprejel odgovornost za svoje stanje in nekaj naredil v tej smeri. Če pa tega ne stori in še vedno čaka na našo pomoč, smo pa lahko ob njem samo jezni in ga začnemo prezirati. Torej od smiljenja je le korak do prezira. Sočutje pa pomeni, da čutim z njim/njo, da torej so-čutim. Da čutim in delim z nekom njegovo stisko, žalost, prizadetost, jezo, razočaranje, strah…, da torej čutim njegovo stisko in mu jo pomagam ubesediti, razumeti, čutiti in na ta način nasloviti in tudi vsaj delno pomiriti. Je pa ob tem pomembno ali gre za dve odrasli osebi ali je na drugi strani otrok.
Ne vem koliko sem vas uspela slišati in začutiti in razumeti (recepti in napotki žal ne obstajajo), verjamem pa, da vam pripada (morda tudi s strokovno pomočjo zakonskega in družinskega terapevta, če vidva sama ne bi zmogla) najti še globlji stik s sabo in partnerjem ter otroci, ki čakajo na vas. In ob tem poskrbeti tudi za materialno plat vaših sanj.
Vse dobro vam želim.