jezna za nazaj
Že dlje časa razmišljam, da bi zapustila moža. Poročena sva 25 let. Poleg tega, da je vsa ta leta pil preveč piva (vsaj za moj okus preveč), je bilo tudi drugih stvari precej, ampak mislim, da vse izvira iz tega. Nikoli sicer ni ustrezal klasični podobi pijanca: nikoli se ni napil do nezavesti, nikoli bruhal ali zaradi pitja izostal iz službe, se valjal po tleh, vpil, grozil, bil nasilen… nič od tega. Vendar je pil toliko, da se je poznalo. Bile so steklene oči, spremenjen način govora, zoprne pripombe in če verjamete ali ne, nadvse nadležna, jaz temu pravim nasilna dobra volja. Strahotno mi je šel na živce. Da ne govorim o tem, da je hodil iz službe veliko kasneje, kot bi moral – nadelan, seveda. Takrat je imel službo, v kateri so ga vsi sodelavci precej pili… Takrat sem bila mlada, neizkušena, nisem vedela ne levo ne desno… na živce mi je šlo, naredila nisem pa nič. Seveda sem mu govorila naj neha, občasno zmerjala, pomagalo pa ni nič. Včasih se je celo strinjal, kar je pomenilo, da je debata zaključena in sem lahko samo utihnila (namesto da bi mu postavila ultimat…). še največkrat je pa rekel: če ti kaj ne paše, se pa loči.
No, danes je slika drugačna. Danes ima gospod sladkorno in zaradi tega je pitje piva precej omejil. Se pravi, zaradi sladkorne, ne zaradi mene. Kar pa je meni dalo misliti. Super, da ga skrbi za zdravje, ampak da jaz nisem bila vredna, da bi nehal zaradi mene, zaradi boljših odnosov, v skupno korist torej… Danes mi to, da pije manj, ne pomeni čisto nič. To sem rabila dolga leta nazaj! Poleg tega mi danes, tudi če bi mu kaj rekla na to temo, niti pod razno ne bi več rekel, naj se ločim, če mi ne paše.. ker dobro ve, da bi se res (in tudi ve, da imam kam iti, takrat pa nisem imela). To sem poskušala pred dvema letoma, pa je znorel, grozil s samomorom… za razlog sploh ni vprašal, sploh ga ni zanimalo, zakaj tako čutim, zakaj to hočem. Samo zase ga je skrbelo. Kaj da je ubogi moral doživet!!! Ostala sem. Drugi dan mu je bilo sicer grozno žal, rekel je celo, da bo tudi razumel, če grem, ampak sem ostala. Ker me je bilo strah.
Ne morem čez preteklost. Tudi če ostanem, si ne bom nikoli odpustila, da sem mu toliko časa dopuščala, da je pil, da me je držal v nemoči – ker je vedel, da ne bom naredila nič. Ne morem kar pozabit!! Zamerim mu, da se ni potrudil zame, in če ostanem, bom zamerila še sebi. Sovražila se bom, če bom ostla s pijancem, pa četudi ni čisto klasičen in četudi zdaj ni več. Bil pa je in slabšal mi je kvaliteto življenja. Tudi če se zdaj ne vem kako poboljša, mi ne pomeni nič več. Rešitev vidim v tem, da se odselim, ko ga ne bo doma in mu pustim listek.
Kaj bi storili vi?
vnparej hvala za odgovore in nasvete!
LP
Teżko je nekomu svetovati, kaj naj naredi dokler ne naredimo veliko korakov v njegovih čevljih. Ampak po tem, kar ste napisali mi na misel pride stavek: poslušajte svoje srce.
To ni enostavno, ker njegov glas največkrat preglasijo razum, predsodki, naučeni vzorci… Ampak je tisti glas, ki vam bo povedal, kaj morate narediti.
Prej niste mogli, ker ste morali dozoreti v izkušnjah in dobiti moč za odločitev, ki lahko za vedno spremeni vaše żivljenje.
Ne morete vedeti, ali bo prav, ampak najslabše je, da se ne odločite in drugim pustite, da vodijo vaše żivljenje.
Včasih pomaga, če si poskusite zamisliti, da bi vedeli, da se vam żivljenje izteka in v roku pol leta se boste morali posloviti od żivljenja. Kaj bi naredili v tem primeru? No, tako bi morali razmišljati vsak dan, ker nobene garancije nimamo, da bomo jutri še živi.
Mogoče je čas, da si priznaš. Da si jezna nase, ker ti ga ni uspelo spreobrniti, zdaj pa ti je dokazal, da se sicer lahko spremeni (mnja), a ne pod tvojimi pogoji. Da je bilo vse tvoje pehanje za tem, da si dokažeš, da si dovolj vredna, da ga boš spremenila, zastonj. Zdaj, ko je kar naenkrat prenehal piti pa, namesto da bi bila tega vesela (saj si si to ves čas želela, a ne?), si jezna, ker ni zaradi tebe. Kaj je tu narobe? In kaj je narobe s klasično ločitvijo, da bi rada limala listke? Hm, ne vem, mislim, da si končno začutila, da te mogoče potrebuje in je to edini način, da si končno lahko dokažeš, da imaš nad njim moč. Ne, to ni partnerstvo. Nikoli ni bilo.
Res me zanima, kaj si o vsem skupaj mislijo vajini morebitni otroci.
Poročena dobrih 20 let, vseskozi prisoten alkohol, vedno krinka, da to ni nič, da težim, da mu omejujem svobodo. Vseskozi nisem bila prepričana, koliko so moji občutki pravi, koliko pretiravam.
Kot je že bilo nekje povedano, niso problematični tisti, ki se zvrnejo v jarek, ampak tisti, ki svojo odvisnost uspešno prekrivajo. Pa tudi to je res, da z današnjimi očmi in izkušnjami vidim bolje, tudi sama bolj trezno. Ker priznati si moramo, da gre na naši strani za odvisnost od odnosov, ki me mene še vedno drži v krempljih. In ko si bomo in si bom na jasnem, zakaj vztrajam, kaj imam od tega odnosa, bo odločitev lažja, bolj jasna.
In res je, ni ga recepta, vsa mora sam poiskati svojo pot.Jaz jo iščem, se vrtim,…
Podala sem svoje mnenje, vesela bom vsakega komentarja
oh, saj ni nehal, daj no… malo je omejil, to je vse. če bi občutil vsaj mal odgovornosti, bi popolnoma nehal. odgovornosti tako do sebe, do svojega zdravja, kot do mene – ker posledice pitja se bodo prej ali slej prikazale in ugani, kdo jih bo (poleg njega) najbolj čutil. sem kar dolžna že vnaprej sprejet, da me to čaka, ane. da me potrebuje? a da me? hm. le kje je bil, ko sem jaz potrebovala njega? da ti ne razlagam vseh bolečih zgodb, ti povem samo to, da ni hotel sodelovat, ko sem ga najbolj rabila – takrat sem bila bolj sama kot kdajkoli. zdaj pa on mene rabi, ha!!!!
najini otroci pravijo, da bi ga morala že zdavnaj nekam sunit.
Še kaj?
Veš, kako je s tem…
Alkohol – sploh preveč alkohola – ni v redu. Morda je sladkorna povezana s tem. Morda pa ni. Sladkorno dobi mnogo ljudi v starosti.
Da si jezna za nazaj – ni prav, ter niti produktivno ni.
Razmisli tudi o tem – kako boš vozila naprej – sama.
Zakon pomeni tudi sprejemati minuse zakonca. Ne mi rečt, da ti imaš pa same pluse.
V življenju bi rekel, da ima le REDKO KDO samo pluse.
Svetujem ti, da poskušaš v svoj zakon vdihniti nekaj življenja. Početi kaj zanimivega. Najdi si kakšen nov hobi. Tole razmišljanje za nazaj ti ne bo dosti pomagalo…
Jaz bi čisto rada bila sama in tudi sposobna sem sama živet.
Nikakor nimam samih plusov, ampak žal je moj mož tak, da nikdar ne pove, kaj ga pri meni moti, sama od sebe pa tudi ne morem kar vedet! Zna pa to zabrisat pod nos v kakšnem prepiru: “saj ti imaš itak vedno prav, ne misli da je meni vse všeč…” Čakaj malo no…. pa blekni, kaj te moti, kako naj popravim, če ne vem?? In ker jaz povem, kaj me moti, izpadem tečna. To zame ni fer odnos.
Ah ne vem no. Trenutno ne pije, čez praznike je tega bilo nekaj, in magari naj bo samo eno pivce – takrat pride ven njegovo obnašanje, ki ga res ne prenesem. Ampak kakor ste že eni ugotovili: sama moram ugotovit, kaj toleriram in česa ne, ter s čim sem pripravljena živet.
Hvala še eni jezni ženi za njen komentar. se popolnoma strinjam. Pri nas, ženah, katerih možje pijejo (eni več, eni manj) je problem samo to, da si nismo že takoj na začetku zakona rekle: pitja ne bom tolerirala in pika (in tega povedale tudi njemu, seveda). In seveda ob prvi najmanjši pijanosti uresničiti grožnje (odhod ipd). Ker pa marsikatera nima kam oz. ne vidi pametnega izhoda, je lepo tiho, ali pa sem in tja malo zmerja, nato pa vse skupaj pomede pod tepih in furamo dalje. Tako sem jaz počela in evo me, zdaj pa vidim, kakšen idiot sem bila. In tega si nikakor ne morem odpustit in imam občutek, da moram to rešit za nazaj. Torej, če ga nisem pustila takrat, ga moram pustit zdaj, kot kazen za nazaj. Ah jajca.
Jezna si, ker ni bilo po tvoje in takrat ko si ti hotela spremembe? In zdaj bi se šla ločit, ker zdaj imaš kam? pa da ga kaznuješ?
Bo že res, da tako kot potrebuje mož alkohol, potrebuje žena opitega moža.
SOODVISNOST.Tako lahko oba funcionirata, po vzorcu obnašanja svojih primarnih družin.
Zato je pokojni J.Rugelj zahteval da se zdravita OBA partnerja, ker sta oba odvisnika.
Mogoče se vključi v kakšno skupino za svojce AL ANON, pobrskaj po netu, Viva ima kar nekaj člankov na temo so-odvisnosti pa preberi kakšno knjigo od Janeza Ruglja.
Ozdravi-ta svoj ego.
Srečno. Korajža velja.
..Se še spomnim!
Sem ga prosila naj ne pije. Je vedno znova obljubljal, da ne bo. Vmes je umirala ljubezen. Kot, da je tolkel po polni vreči moke. Moka je odšla, vreča je ostala.
In sem se ločila. Vse mi je šlo na živce. Pri 45 tih. Svakinja mi je rekla, da sem neumna. Da se pri 45 tih ne ločuje. Hčerka je bila takrat stara 9 let.
Ničesar nisem imela. Samo otroka, cunje in stekleno mizo. Brez stanovanja, brez službe!
Danes po 6 letih nazaj imam vse! Več kot v mojem bivšem zakonu. Celo svoj avto. Svoj blagoslovljen mir in novega prijatelja, ki sploh ne pije:)
Ženske!
Nikoli ni prepozno, da se odločite zase.Za to je potreben pogum. In želja biti srečna in mirna.
Zase in za otroke. Potrebno se je imeti enostavno rad…
Kakšen pa je tipičen pijanec…daj no…če je vsak dan pijan,je alkoholik,pa nima veze al je nasilen al je vesel…Iz prve roke ti lahko povem za dva primera,mati je fotra postavila pred dejstvo,če ne bo nehal da gre stran,to je pomagalo,ampak potrebna je borba,in čas.NI se vse zgodilo čez noč,ampak recimo da po enem letu res lahko rečeš,da si 90%,da ne bo več pil…Vsak odvisnik se bori sam s sabo in pri tem se moraš tudi ti hudičevo potrudit,da mu uspe.Pač,če ti je še do tega??
Poznam tudi primer,ki je zelo podoben temu,kar si opisala…Poglej fora je v tem,da tuki trpiš samo ti,njemu je pa itak vseen,ker pač vse utopi v alkoholu…Mislim,da neki morš narest,al pa se boš na stara leta tolkla po glavi zaradi napačnih odločitev.Spoštuj se in ga postavi pred dejstvo…
Srečno:)
Poglej !
Sedaj imaš možnost in priložnost, da se dokažeš in pokažeš sama sebi, kaj Ti lahko storiš sama zase. Nekoč je nehče rekel ; pojdi naprej, tam je življenje. Ne oziraj se nazaj, tisto je preteklost. Biti jezna sama nase zaradi vsega , kar se ti je zgodilo nima smisla. Tisto je že mimo. Pojdi ali ostani. To je rešitev ! Ni lepo živeti sam v teh letih. Mogoče pa mu lahko daš še kakšno priložnost…
V vsakem primeru izkoristi življenje in ŽIVI !!! Srečno !