nočem več
Spoštovani!
Kar bom napisala, me mori že dve leti, zato res ne vem, koliko časa naj še razmišljam oz. kaj naj naredim.
Na kratko o meni: 48 let, poročena 25 let, imava dva odrasla otroka.
Gre za to, da sem zakona preprosto sita. Ne vidim se več v tem načinu življenja, rada bi bila sama. Sposobna sem se preživljati in imam kam iti.
Nikoli se ni dogajalo kaj posebno hudega – ni bilo npr. nasilja, po drugi strani pa je mnogokrat šlo za psihično in verbalno nasilje. In za drobne dogodke, ki pa so v meni pustili pečat. Nanje takrat, ko so se dogajali, nisem reagirala – pravzaprav sem , vendar sem bila takrat v dokaj brezizhodnem položaju, z majhnimi otroki, preprosto raje nisem razmišljala o tem, ker sem vedela, da če bom, bom morala nekaj narediti – tega pa takrat nisem bila sposobna, zato sem stvari vsakič potlačila, pozabila nanje… V glavnem je šlo za njegovo prekomerno popivanje. Nikoli sicer ni zganjal nasilja ali česa podobnega, me je pa vseeno motilo. Med drugim zato, ker je šlo za pivo veliko denarja, jaz pa sem se ves čas trudila, da bi se nam stroški izšli, zapravljala nisem… Če sem rekla kaj na to temo, je bil odgovor skoraj vedno: če ti kaj ne paše se pa loči. Ali pa: saj ga sam plačam… To, da nisem imela kam it, je presneto dobro vedel, zato tudi taki odgovori. Danes imam kam iti, otroci so odrasli in takega odgovora niti pod razno ne bi več dobila. Ker dobro ve, kakšen bi bil moj odgovor. No, seveda je zmanjšal količino popitega piva – pa ne zaradi mene, ampak zaradi sladkorne bolezni. Žalostno (čeprav razumljivo), da je šele zaradi bolezni omejil pitje piva, jaz pa tega nisem bila vredna… Seveda so bile ves čas še druge stvari, o katerih danes ni več sledu: do mene se zdaj obnaša tako, kot bi se moral že vseh 25 let (pa ne vedno…).
Ampak meni ne da miru tisto od prej. Ne morem čez to, da sem dopustila, da se je grdo obnašal (ne bom vsega opisovala). Jezna sem nase, zakaj sem to dovolila. Enkrat sem mu ločitev že omenila (skoraj 2 leti nazaj) in je totalno ponorel, mi grozil s samomorom, rekel, da bo raje ubil mene, metal stvari… pri tem pa za razlog niti ni vprašal, v njegovem vpitju je bilo slišati samo jaz, jaz jaz,…. samo to, kaj bo z njim, kaj mu delam, zakaj se mu mora to dogajat…… kakšni so moji razlogi, ga sploh ni zanimalo. Seveda sem se na smrt ustrašila, vse skupaj “potegnila nazaj”, rekla da imejva še eno priložnost. Niti enkrat ni v teh dveh letih omenil tega dogodka, jaz pa tudi ne. Vse se zdi krasno. Moja glava pa melje, melje, melje…. edina rešitev, ki jo vidim, je to, da lepega dne preprosto odidem. Da me ni domov. Prosim, nikar mi ne svetujte, naj se z njim pogovorim, ker tega preprosto nisem sposobna – nočem vsega še enkrat doživet. Saj ni rečeno, da bi spet tako reagiral, ampak strah je prehud – nočem tvegati. Poleg tega vsaka omemba njegovih pomanjkljivosti (oz. dejanj, ker nikoli nisem kritizirala njega osebno, ampak stvari ki jih je oz. ni naredil) sproži reakcijo v stilu: saj vem da sem vsega jaz kriv, saj vem da sem jaz tisti ki je vse narobe naredil ipd. Pogovor zato vedno pripelje v slepo ulico: on je žrtev, jaz pa “grda”, ker ga obtožujem.
Nazaj me drži to, da je zdaj, vsaj večinoma, vse v redu… občutek krivde imam, da sploh razmišljam o tem. Zdi se mi, da sploh nimam razloga za odhod, da to, da sem vsega sita, sploh ni pravi razlog oziroma ne bi smel biti…da bi morala biti srečna, ker je zdaj vse super… meni pa to nič več ne pomeni. Nič mi ne pomeni, da je zvečer več doma kot včasih. To sem rabila pred dvajsetimi leti, ko so bili otroci majhni, rabila sem njegovo pomoč, njegovo prisotnost in podporo!!!! On pa je imel razna večerna popivanja, rekreacijo… Če bi mu to omenila, bi seveda rekel, da to ni res, da je pomagal kar je mogel. Ne rečem, da ni naredil čisto nič, ampak žal mi je ostalo v spominu to, da ga velikokrat ni bilo, ko sem ga najbolj rabila. Seveda je tu še na desetine drugih dogodkov, podrobnosti, njegovih lastnosti… vsaka zase mogoče ni pomembna, seštevek vsega pa je zame preveč. Mogoče boste vprašali, če ga imam rada. Verjemite ali ne, ampak ne vem. Po svoje ga imam čisto rada, saj sva se v teh letih imela tudi lepo, po drugi strani sem ga obupno sita. Nežnosti z njim si ne želim. Nekako se sem in tja sprijaznim s seksom, a le zato, da je mir v hiši in da mi ni treba (spet) razlagat, zakaj nočem (ker to je bil probem non-stop vseh 25 let: njegove veliko potrebe nasproti manjšim mojim).
Povem naj še to, da se o tem z otroki veliko pogovarjam in oba me podpirata – poleg tega dobro vidita, kakšen je oče.
Ne vem, kako dolgo naj še premlevam. Naj si postavim rok, do katerega moram razčistit? Naj potem, če se bom odločila za odhod, res kar grem, ko ga ne bo doma? Prosim za kak uporaben nasvet, ker se mi že meša.
Hvala, ker ste prebrali.
Spoštovani,
opisali ste značilno zgodbo alkoholizma, v kateri sta partnerja kot ključ in ključavnica. Drug brez drugega sta neuporabna, ne moreta opravljati svoje funkcije. Zato so potrebni novi in novi izgovori, s katerim partnerka alkoholika upravičuje svoje ostajanje ob možu. Zdaj ko sta otroka odrasla in imate kam iti, je uporabil grožnjo s samomorom in umorom. Kaj doživljate ob tem, da ostajate z njim zaradi takih groženj, si lahko samo predstavljam. Koliko besa, ponižanja in občutkov zavrženosti ste doslej potlačili, da ste lahko ohranjali ta odnos, poln medsebojnega sovraštva. Kako ponižujoče za oba je, da je spolnost nekaj, na kar pač pristanete zaradi ljubega miru in svoje telo pošljete na fronto potlačenih občutkov nevrednosti. Vsa ta občutja se zapisujejo v telo in vprašanje časa je, kdaj se vam bo uprlo z boleznijo, če se vam že ni začelo. Ker je telo ostalo samo s to vednostjo, kot piše Alice Miller (Drama je biti otrok, Upor telesa).
Toda da ne razpredam: knjig o alkoholizmu je na voljo veliko. Močno vam svetujem, da se jih lotite, kajti verjamem, da boste v njih izvedeli marsikatero potrditev in se vam bo laže odločati. Obrnite se na katero izmed številnih društev za zdravljenje alkoholikov; ob posvetu s terapevtom boste laže našli svoj kompas. Brez garanja »na sebi« ne bo šlo. A če si predstavljate to kot delo, ki ga bo treba opraviti, če boste hoteli zaživeti človeka vrednejše življenje, bo šlo laže.
Rada bi se dotaknila še bistva oz. vira vaših težav, ki ga vajin odnos samo zrcali. Da ste toliko časa zdržali v takšnem odnosu, da ste nanj pristali in ga niste zapustili – če prej ne, takoj ko sta otroka odrasla – ste morali imeti čustveno podlago. V kakšnem domu ste rasli, da vam je vzdušje, v katerem se dušita z možem, domače in sprejemljivo, veste samo vi. In ne, ni se vam treba »pogovarjati« z možem, če se noče – pogovoriti se morate s seboj, ali ste VI vredni terapije, zdravljenja, celjenja. Druge reči se bodo potem odvijale same po sebi.
Pa še nekaj. Ker ste vztrajali v igri z alkoholno zasvojenostjo zaznamovanega odnosa, sta bila tega v polnosti deležna tudi otroka, ki vas morata še zdaj podpirati in razumeti, kako vam je težko, ker »dobro vidita, kakšen je oče«. In kakšna mama ste vi? Postanite taka, ki zna končno enkrat poskrbeti zase, da ne bo treba za vas skrbeti otrokoma. Pustite ju, da zaživita svoje življenje.
Popolnoma se strinjam z odogovorom gospe Lavtižar.
K tej žalostni zgodbi bi rada dodala samo še nekaj – imela sem prijateljico, ki je prav tako zaradi raznoraznih razlogov dolga leta vztrajala v zakonu s pijancem. Le več samostojnosti si je vzela in ni bila več intimna z njim. Potem je mož zaradi posledic pitja zgodaj umrl. Ostala je sama in vse česar ni predelala prej, da bi se lahko ločila od alkoholika, je morala oddelati potem, ko človeka ni bilo več z njo.
Skratka, to vam želim povedati – enkrat bo prišel čas, ko bo treba predelati sebe in svoje doživljanje sveta in to, zakaj vztrajate v odnosu s pijancem. Čim prej se lotite dela, boljše bo, zlasti bo to zdravilno za vaše odrasle otroke.
Če ne boste ukrenili nič, vas bo življenje postavilo pred težje preizkušnje.
Gospa Jana in licorice, obema hvala za odgovor.
Posebej vaš odgovor, gospa Jana, mi je dal misliti. Da sem opisala tipično zgodbo alkoholzma, pravite… Najprej sem si rekla: kako tipično, meni se sploh ne zdi tipična!! Saj nikoli ni pil toliko, da bi se valjal po tleh, bruhal, izostajal iz službe, vpil, zmerjal, bil nasilen…nič podobnega. Ko sem malo premlela in prebrala še enkrat, sem se zamislila: če mi je gospa napisala, da je zgodba tipična, potem že ve, saj se ukvarja s podobnimi zgodbami…
Kot kaže, si jaz le nikoli nisem priznala, da je mož, če že ne skrajni alkoholik, pa vsaj na zelo tanki meji. Vem, da sem nekoč brala, kolikšen odmerek pijače na dan je še normalen in videla, da ga moj mož krepko prekoračuje… Drug problem je, da sem bila do tega zmeraj preveč tolerantna, ker se s tem v zvezi nikoli ni dogajalo nič zelo dramatičnega. Preprosto ni ustrezal klasični predstavi pijanca. Kot da to, da sploh pije, ni dovolj…. Izgovorov zanj nisem nikoli iskala, vedno sem bila zelo jezna, vendar ukrepala nisem, priznam… Najbrž je iskanje izgovorov že to, da nisem ukrepala… Kot sem že prej napisala, zdaj popije občasno kako pivo, ampak ne zato, ker bi mu bilo toliko do boljših odnosov, ampak zaradi bolezni. Meni se to zdi zelo pomenljivo.
Je še kup podrobnosti o njem, ki jih nisem napisala. Omenim naj samo najbolj moteče: nagnjenost k provociranju (temu pravi hec!), nedokončavanje začetih misli (“ne bom več govoril o tem…”), neprenašanje kritike (“saj vem, da sem jaz vsega kriv, saj vem da sem brezvezno bitje…”)… Kakršen koli pogovor o tem, kaj koga moti, je nemogoč. Če rečem, da me kaj moti, reče to, kar sem napisala, doda pa še, ponavadi bolj sam zase, ampak tako da slišim: kaj mene vse moti… Ko ga vprašam, kaj ga moti, reče samo: ah brezveze govorit…
Vem, da se mi vse skupaj utegne poznati na zdravju in te cene res ne bi rada plačala. Mislim, da sem bom kmalu odločila. Še prej pa obljubim, da bom prebrala kako knjigo na to temo.
Še enkrat hvala za odgovor, če pa napišete še kaj, bom seveda vesela.
lep pozdrav!
Pozdravljena,
pod tvojo zgodbo bi se lahko podpisala tudi jaz. Danes mineva 2 leti kar sem se odselila iz zakona po 19 letih. Dobro se spomnim tvojih postov iz tistega časa, ko sem tudi sama iskala malo pomoči na teh straneh.
Mene je izdalo zdravje, čeprav mi je bilo prve mesece najtežje zaradi otrok, ki so ostali pri možu, danes vidim, da sem jima naredila prej dobro kot slabo. Takrat sta imela 17 in 18 let. Danes sta vesela, delovna, zadovoljna, samostojna in z eno izkušnjo več.
Če želiš poklepetati sem ti na voljo, te z veseljem povabim na kavico. Veliko nas je takih in ni mi bilo žal niti za trenutek. Seveda samskost nima samo sončnih strani, ampak te pretehtajo, vsaj pri meni.
Želim ti vse dobro in bodi močna, pa še kaj se javi!