Nekaj let nazaj sem obupana pisala na ta forum, bila sem noseča, moj partner, moja življenska ljubezen in hkrati zdravljen alkoholik je začel z recidivi. Vsi nasveti so bili podobni: obrni se in zbeži proč – a nisem. Vztrajala sem, bili so vzponi in padci, ogromno čudovitih trenutkov in ogromno trpljenja, ko sem gledala, da ga alkohol spet vleče k sebi. Fizično ni bil nasilen, morda še bolj me je bolela njegova ignoranca in brezbrižnost do mene in otroka ko je imel obdobja “sprostitve” (kot je on temu rekel) Vedno me je prepričeval, da spada v par procentov zdravljenih alkoholikov, ki lahko postanejo zmerni pivci. A mene ni mogel prepričat …

Ko sva se spoznala, sva bila ranjena otroka v podobi odraslih, skupaj sva šla skozi proces zdravljenja, samo zdravljenje se je očitno mene dotaknilo bolj kot njega. Priznam, da sem tudi jaz potrebovala njega, noro sem ga ljubila, želela sem ga ga osrečim, da si ustvariva srečno, ljubljeno družino, ki sva si jo oba tako želela. Priznam svojo odvisnost od njega, želela sem da me ima ob sebi, da bo srečen. Ko gledam propadlo zvezo za nazaj, je bilo očitno, da do mene ni čutil tiste globoke ljubezni, morda je bolj ljubil občutek da ima družino, da končno nekam pripada. Ob recidivih in zavračanju nasvetov, predlogov po ponovnem zdravljenju, njegovi vse pogostejši ignoranci, sem se odločila da ga zapustim, tudi zaradi otroka, nisem želela da raste ob očetu alkoholiki. Odšla sem z otrokom, srce se mi je trgalo, mislila sem da ne bom preživela, če ne bi imela otroka morda res ne bi. Nikoli nisem verjela da lahko ločitev tako boli. V letih ločenega življenja sva večkrat poizkusila navezat odnos, a se je vedno izjalovilo. Po nekaj dneh njegove pozornosti, ga je vedno spet nekaj odvrnilo od mene, enostavno je izginil…in se čez čas oglasil kot da ni nič. Vsakič znova sem verjela da bo drugačen, vsakič znova je obljubljal da bo enkrat res trezen, a da zaenkrat še rabi sprostitev. Vsakič znova je v meni nekaj umrlo, a imeti rada ga nisem nikoli nehala. Ne glede na to, da me je v navalu jeze zmerjal, odklanjal stike z otrokom, vedno me je krivil, da sem za njegovo nesrečo kriva jaz, ker sem ga zapustila z obilico dela – začenjal je s svojo dejavnostjo. Večkrat mi je rekel če pridem nazaj, a nikoli ni rekel naj pridem ker me ima rad, vedno v smislu: pridi že enkrat k pameti, to , kar pričakuješ ti, so iluzije. Žal nisem mogla nazaj, želela sem da si me želi nazaj zato ker me ima rad, tega pa nisem čutila.

Po letih razhoda sem upala da ga bom pozabila, a si ga enostavno ne morem izbiti iz glave. Preveč sem verjela v pravljice, ne morem se sprijazniti da moja pravljica nima srečnega konca. On je zdaj trezen, že nekaj let, zdaj se pa spopadam z občutkom krivde, da mu takrat nisem verjela da bo trezen. Tudi stike z otrokom vzdržuje zgledno, za vso okolico je itak vedno bil krasen človek. Razmišljam kaj je narobe z mano, da vsega tega takrat nisem videla, da mu nisem verjela. Grozljivo boli občutek, če pomislim, da se je človek streznil šele ko sem odšla iz njegovega življenja. Sem mar res tako slaba, da so mu v moji bližini na dan privrele tolike negativne lastnosti ?? Pa sem ga imela samo rada, samo želela sem da bo srečen, srečen z mano!
zdaj ima partnerko, krasno osebo, ima rada najinega otroka in on njo. Privoščim mu srečo, tudi za otroka je zdaj mnogo bolje, a mene duša boli za popi….! Z njo je lahko srečen, z mano ni mogel biti??? Zavedam se mojega pisanja, odvisna sem od odnosa, želim da me potrebuje in ne morem se sprijazniti da me ne potrebuje več, da je lahko srečen z drugo. Prebrala sem metre knjig, o alkoholu, odvisnostih, osebnostni rasti, teorijo vem v detalje, hodila k psihologu, začela tečt,a še vedno imam občutek da padam …
Tudi jaz sem pred kratkim spoznala človeka, ki je vse tisto, kar bivši ni bil. Čudovit, potrpežljiv, ljubeč, pozna mojo preteklost, izkušnjo alkohola in pogumno mi stoji ob strani. Zaljubila sem se vanj, čeprav sem mislila da se ne bom nikoli več. A preteklost me ne spusti iz krempljev. Zavedam se, da z bivšim nimava skupne prihodnosti, a boli me, ker nisem znala obržat družine. Obtožujem se, da nisem storila dovolj, da nisem bila dovolj potrpežljiva. A Bog mi je priča da res nisem mogla več! Odšla sem ker sem čutila da me nima dovolj rad, da ga oviram. Očitno sem ga res, zdaj živi naprej, trezen, z novo partnerko – jaz pa vedno znova padam v obup, ker mi ni uspelo …
Kje je rešitev? Najbrž je ni, na nevednost se ne morem zgovarjat, vem kako zgleda odvisnost, a pozdraviti se ne znam. Bojim se, da me bo razjedlo do smrti, bojim se same sebe, če me bo preteklost tiščala za vrat celo življenje, mi bo pretežko živeti. Zavedam se svoje šibkosti, ranljivosti, vem da je ravno zato bivši z lahkoto manipuliral z mano ko je to potreboval. Zdaj se počutim zavrženo, ker me ne potrebuje več. In to tako prekleto boli… Bo kdaj nehalo??

Če ste prebrali – hvala, morda mi je malce lažje ko sem dala s sebe, saj se potožim parim prijateljicam, a me je včasih strah, da me imajo dovolj, po tolikih letih – upravičeno, sama sebe ne morem več prenašat ….

sprašujem se, kako bi bilo, če bi pred leti upoštevala nasvet in se obrnila in stekla proč ko je bil še čas …….

Draga ” spet tu “!
Nisi naredila nič narobe, splet okoliščin je hotel, da se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Z občutkom krivde se preveč obremenjuješ, zato greš počasi naprej. Tvoja zgodba me je ganila do solz. Žalostna sem, ker ni bilo nobenega odziva, na tvojo izpoved. To samo dokazuje, da smo ljudje preračunljiva bitja, ki privoščimo drugemu trpljenje. Včasih se zgodi , da imamo nekoga neskončno radi in nas zaradi tega nihče ne razume. V vajinem odnosu nisi bila ti kriva, da je on pil. Nisi bila ti tista, ki ga je silila v to dejanje. Bila je to njegova odločitev. Verjetno se je nekaj moralo zgodit, da je nehal piti. Verjemi, ni to bila ONA, ampak, se je v nekem trenutku zbal zase in svojo prihodnost. Za osebe kot je tvoj bivši je zelo pomembno, kaj bo rekla okolica. Praviš, da je ONA dobra in da se lepo obnaša do vajinega sinka. Kaj pa mu drugega preostane, kot pa da igra dobrega moža in očeta. Če bi ona vedela o njem to kar veš ti, bi ne imela z njim družine. Zapomni si : enkrat alkoholik, za vedno alkoholik. Verjetno težko živi s spoznanjem, da nikoli ne more biti sproščen v družbi. Taki ljudje so talci samih sebe.Privošči mu srečo, že zaradi same sebe in vajinega sina. Ne obremenjuj se preveč s tisto vodo v potoku ki je že odtekla, ona je že nekje v ocejanu. Prihaja nova, sveža in bolj čista. Imej se rada in počni to kar te osrečuje. Moja prijateljica si vsako jutro pred ogledalom poje in si pravi ,kako se ima rada. Skoraj nikoli ne naleti na nerešljiv problem . Vedno ji uspe rešiti vse sproti. Želim t obilo ljubezni, kajti , ona je nekje v tebi , poišči jo ! Piši še kaj ! Lp.

Sama vidim problem bolj v tem, da je on imel v neki fazi problem, ti si imela pa svojega. In če se obrnem sedaj nate, želiš, da je tako, kot ti želiš, pa če se postavi svet na glavo. To pa ne gre, kot si sama opazila. Vse faze, ki zahtevajo dolgotrajnost, je le čas. Tudi prebujenje, ki te strezni, da tako ne gre več. On ga je doživel, ne vem, morda s teboj in je sedaj srečen. Kaj pa ti? Še vedno na istem! Morda le ni problem vedno problem v tistem drugem. Najlažji krivec je vedno, vsaj v tej tematiki, tisti, ki pije. On se pobere, kot je razbrati, se več kot očitno je, tvoj problem pa še vedno ostaja. Kaj misliš ukreniti glede sebe?
To, kar praviš, da potrebuješ občutek, da te nekdo potrebuje. Imaš otroka. Ki zna s tem početjem seveda prevzeti vse te tvoje “pozitivne” lastnosti. Tudi otrok bo enkrat odšel. Ne zapusti mu dediščine tvojega problema, kjer brez mame ne bo mogel niti pri 60ih.

Predhodnica pravi, da jo je ganilo do solz. V življenju, če želiš iti dalje, ne pomeni, da si včasih jokal ob podobnih zgodbah, ker si bil sam v zosu in si zato nesočuten. Tudi verjamem, da ljudje ne vedo, kaj bi odgovorili, ker ste občutljivčki in včasih, ko rečeš še tako dobronamerno, se vzame kot osebni napad. Zato verjetno nihče raje nič ne reče, čeprav bi rad povedal tudi kakšno realno mnenje. Ni mi pa všeč, da se govori spet o žrtvah “kaj mu je pa drugega preostalo”. Tolažba vpita do neba, pri čemer avtoričin problem še daleč ni rešen.

Všeč mi je, ker je avtorica povedala tudi svojo težavo, da sem iz dveh zgodb lahko izluščila. Kje ostaja pravzaprav problem.

Če venomer pravijo, da se učimo, on se je, kako gre tebi življenjsko učenje? Kako pravimo otrokom – vaja dela mojstra, zato je vedno tisti, ki dela, vajenec. Da se nauči. Ko se nauči, dobi pa tudi nagrado, zasluženo.

Ko boš odmislila nepotrebni tvoj strah, boš živela lepo in dostojno življenje, če si ga boš dopustila. Če boš v krempljih straha, bodo boji in temu sledijo pač težave. V kakršnem koli odnosu že boš s kom. Saj to veš. In ker veš, je bistvo v sedanjosti ali prihodnosti. Pozornost prepoznavanja alkohola, predno spustiš koga v svoje življenje. Pedno ponoviš zgodbo življenja.

Upam, da lahko napišemo kaj tudi tisti, ki nimamo teh izkušenj (imamo drugih dovolj), da prispevamo k čem. Ker, kar je ubijajoče za nekoga, je za tretjega nekaj drugega. In ni bistvo v tem, da moraš po reglcih delovati (kot teme), temveč, da lahko govoriš z ljudmi, ki so kaj prestali. Tam je tudi več razumevanja in realnosti debate.