Pozdravljeni!

Imam malce zahtevnejše vprašanje in se zavedam, da je nanj najbrž težko postaviti pravilen odgovor, ampak zanima me še strokovno mnenje.

Imam 5 let staro nečakinjo, s katero se odlično razumeva. Zelo sva navezani druga na drugo. Neizmerno vesela me je, ko pridem na obisk, saj se veliko ukvarjam z njo. Ogromno se igrava, pojeva, berem ji pravljice…kar pa je moteče je to, da ne prenese prisotnosti mojega moža. Moj mož je ravno tako zelo dober do nje, tudi on si želi sodelovati pri igri in sicer ga imajo otroci najinih prijateljev zelo radi in so odprti do njega.
Zadnjič sva nečakinjo za rojstni dan peljala na ogled lutkovne predstave in bilo je zelo mučno. Vedela je, da bova po njo prišla oba, a je ob prihodu vseeno planila v jok in ni želela iti z nama. Jok je bil skoraj histeričen in mene je kar stiskalo pri srcu, saj sem dobila občutek, da je vse skupaj zanjo preveliko trpljenje. Moja sestra je vseeno vztrajala, da gre z nama na ogled in tako smo se odpeljali. V avtu je bilo vzušje kmalu boljše, vendar nečakinja ni želela komunicirati. Ko sem jo kaj vprašala, mi je potiho odgovorila, ko pa jo je vprašal moj mož, ni želela govoriti. Bilo je zelo mučno, saj so cele tri ure minile v takšnem vzdušju in slabi volji. Tudi sama sem bila žalostna, saj sem ji želela pričarati lepo praznovanje rojstnega dne.

Zanima me kakšen razlog bi po vašem mnenju lahko bil poglaviten za takšno obnašanje nečakinje do mojega moža? Ji morda jaz posvečam preveč pozornosti?
Naj še povem, da je sicer deležna posesivne ljubezni njenega očeta, ki žal ni dorasel svoji vlogi. Čutim, da jo ta posesivnost jezi in žalosti, saj ne gre za zdravo in iskreno izkazovanje ljubezeni. Velika težava je, da njenemu očetu zaradi njegove vzgoje manjka ljubezni. Včasih, ko pridem k njim na obisk ugotovim, da otroci ne potrebujejo toliko pozornosti kot on sam. Ves čas se hvali in želi potrditve, ob tem pa ob neprimernem času in na neprimeren način (izgleda zelo posesivno in prisiljeno) stiska k sebi mojo nečakinjo, ki tega sploh ne želi. Moja sestra nima avtoritete, saj je on problematičen in bi vsako njeno samostojno razmišljanje in mnenje pripeljalo do točke, ko bi se sprla, tega pa ne želi in raje vse skupaj pusti tako kot je…

Prepričana sem tudi, da je oče moje nečakinje ljubosumen na mojega moža, ker je uspešnejši kot on in ker sam vidi, da je bil deležen boljše vzgoje kot on sam. So situacije, ko je to popolnoma jasno razvidno in tudi njegovo nenehno spraševanje koliko moj mož zasluži itd. kaže na to. Mene vso to opažanje zelo boli, saj verjamem, da je tudi za očeta moje nečakinje situacija izredno težka. Vendar bo taka ostala, dokler si ne bo priznal nekaterih dejstev. Mislim, da oče nečakinje doma večkrat pove kaj čez mojega moža, kar vsekakor sliši moja nečakinja. Ugibam, da bi tudi to morda lahko bil razlog za njeno obnašanje…

Hvaležna vam bom za vaše mnenje!

Želim vam vse dobro!

Draga Pentlja!

Zelo dobro ste opisali vse pomembne okoliščine, tako se vzroki ponujajo kar sami … malo manj pa so jasne rešitve.

Odnosi so vedno kompleksna stvar. Nikoli ni to samo jaz in ti. V vsak odnos prinesemo s seboj vse svoje ostale pomembne odnose in še vse pretekle pomembne odnose. Zato so odnosi včasih (ali pa vedno) tako komplicirana reč. Samo pomislite: imate slab dan v službi in pridete domov in »prenesete« nekaj slabe volje na odnose s svojimi domačimi, ki pravzaprav niso nič krivi … (ali obratno).

Točno to se dogaja tudi vam. Strokovno se temu reče transfer ali prenos. Otroci to vedno počnejo: stiske v vrtcu se vedno »odigrajo« doma in obratno: stiske doma se vedno izrazijo v odnosih v vrtcu. Kot nekakšen test: ali bo tudi tu »enaka politika«? Ali pa kot »klic na pomoč«: kar se mi dogaja doma (v vrtcu) je »too much« zame! Na pomoč!!! … Ali pa pravzaprav oboje: test in klic na pomoč.

Otrokom je figo mar za vljudnost, raje so pristni. Vi ste si tako želeli pričarati ji lep dan … njej je bilo pa figo mar za to: hotela vam je povedati, kako se počuti in vas prositi za pomoč. Niste opisali svoje reakcije na njeno vedenje … le svojo prizadetost in razočaranje, pa vendar je vaša reakcija ključna.

Kje je namreč problem? Ne v vašem svaku (oz. dekličinem očetu), ni problem on! On tak pač je. Problem je, ker mu nihče ne postavi meje in dovolite, da njegova hčerka v tem trpi. Jasno vam kaže kako ji je hudo, pa v imenu miru nihče nič ne naredi. Tudi vi bi bili besni in bi tulili.

»Moja sestra nima avtoritete, saj je on problematičen in bi vsako njeno samostojno razmišljanje in mnenje pripeljalo do točke, ko bi se sprla, tega pa ne želi in raje vse skupaj pusti tako kot je…«

Ni on problematičen, problematična sta oba. Odnos je vedno ples dveh, vedno sta dva, ki plešeta. Ne more svak plesati ples »posesivnen jaz« če ni zraven žene, ki pleše ples »dobra jaz v imenu miru«. Bolj kot ona misli, kok je on grozen in ona dobra, ker potrpi, bolj se utrjuje vzorec: grdi on-dobra jaz. To je »cankarjanska mati«. V resnici tu ni ljubezni, ne na eni ne na drugi strani. In otrok to čuti.

Ljubezen je, da imamo radi drugega kakor samega sebe. Ampak najprej moramo imeti radi sebe, sicer drugega nismo zmožni ljubiti. In če imamo radi sebe, potem ne dovolimo, da prestopajo naše meje. Predvsem pa ne zamenjujemo ljubezni za žrtvovanje. Če se namreč žrtvujemo, potem drugega ponižujemo.

Na primer.: »Ob neprimernem času in na neprimeren način (izgleda zelo posesivno in prisiljeno) stiska k sebi mojo nečakinjo.«

In vi gledate in si mislite: grdi grdi on, namesto, da bi nekdo jasno in odločno rekel: Hej ne paše ji! In potegnil malo k sebi in iz njegovega naročja.

»Ves čas se hvali in želi potrditve.«

In vi kaj? Poslušate in si mislite: Joj spet se hvali! Ali potrdite in pohvalite, kar je dejansko za pohvalit in pokažete zanimanje zanj, kaj on sploh počne dobro, da cenite v čem pa je dober (to mu namreč manjka) in da (kadar pretirava) preusmerite pogovor na kako skupno temo, ki ne narekuje ocenjevanja: npr. znanci ali šport ali vreme. Iz vsakega vrednotenja lahko preprosto naredite pogovor. Npr.: On reče: Men so pa Janševi najboljši, on bla bla … A ha, tebi je pomembno, da bi bla bla … ja se strinjam, to je pomembno, meni pa se zdi pomembno tudi da bi … bla bla … Opazite vrednoto in ne ocene. Pokažite, da to cenite.

»Velika težava je, da njenemu očetu zaradi njegove vzgoje manjka ljubezni.«

In bodite pošteni … manjka mu jo tudi v krogu vaše družine. Pravzaprav ste si (sem pašete tudi vi) izbrali »vašega tasta« za grešnega kozla, on je »ta grdi«. In tako ste lahko vi »ta dobri«. V resnici odnosi nikoli niso tako črno-beli. Začnite raje malce gledati tudi po sebi in svojih »temnih plateh«, v svojem tastu pa začnite videti predvsem nekoga, ki je pač malo »močnejši karakter«.

Preberite si poglavje o komunikaciji v knjigi David Servan-Schreiber: Kako pozdraviti depresijo stres in anksioznost brez tablet in psihiatrije (ali nekaj podobnega). Tam opisuje neko tetko, ki je imela tak »močnejši karakter« in ogromno familijo. Večina je zavijalo z očmi in jo imelo za »težakinjo«, nekateri so se na smrt skregali z njo, njim je dobro zagrenila življenje, potem pa je bil še en nečak, ki pa je znal z njo, vendar se ji ni nikoli podrejal, vedno ji je povedal, če je šla predaleč in vedno na tak način, da je ni prizadel. In tetka ga je imela rada, naredila je marsikaj dobrega zanj in bila sta v dobrih odnosih. Preberite …

Mislim da poglavje nosi naslov: Povedati vse, toda ne prizadeti. Še boljši mojster besed je Marshall Rosenberg. Če znate angleško, boste našli kar nekaj literature na spletu, predvsem pa serijo kratkih video na youtube, vredno ogleda.

To kar v vaši družini potrebujete, je razviti nekaj tega duha, razbiti to polarno razdelitev na dobre in slabe in v vaše medsebojne odnose vnesti nekaj več medsebojnega spoštovanja.

To potrebuje tudi mala nečakinja. Če namreč »zaničujete« njenega očeta, zaničujete tudi njo in ona to čuti.

Kaj torej lahko naredite?

Za začetek začnite razmišljati o svaku v bolj spoštljivih okvirih. On tak pač je, kako lahko z njim gradite odnose, da bo tudi vam ok. Naučite se razumeti in komunicirati pošteno a spoštljivo.

»Mislim, da oče nečakinje doma večkrat pove kaj čez mojega moža, kar vsekakor sliši moja nečakinja.«

Kaj on govori, to je njegov problem, na to nimate vpliva. Imate pa vpliv na to, kaj vi govorite o njem. Poskrbite, da bodo vaše besede besede naklonjenosti in razumevanja. In če vidite, da bi bila lahko nečakinja zaradi česa vznemirjena, pa vprašajte na glas: A je kdo kaj takega rekel o Franciju ( vaš mož)? In če reče: Ja oči je zadnjič rekel, da je nesramen. Mirno odgovorite: najbrž tvojemu očku kaj ni bilo prav, pa je tako rekel. Se bosta že zmenila sama, če se bosta hotela. Pošteno in spoštljivo in korektno.

»Prepričana sem tudi, da je oče moje nečakinje ljubosumen na mojega moža, ker je uspešnejši kot on in ker sam vidi, da je bil deležen boljše vzgoje kot on sam. So situacije, ko je to popolnoma jasno razvidno in tudi njegovo nenehno spraševanje koliko moj mož zasluži itd.«

Pa mu pokažite, da denar ni vse, povejte mu, kaj pa on zna dobro in bolje kot vi in vaš mož, pokažite kaj cenite pri njem, prosite za uslugo in cenite njegov prispevek. In če ni bil deležen tako dobre vzgoje, je toliko bolj krvavo prigarano vse, kar naredi: povejte mu, da cenite kako se trudi za družino in iskreno povejte v čem je pa on dober očka, gotovo je kaj.

Niste razmišljali tako … vidite, mogoče je pa v tem težava. Ljubosumje ni zgolj »slab karakter« ampak pomanjkanje občutka, da si cenjen in pomanjkanje zaupanja vase. Kjer si cenjen in spoštovan, tam ni ljubosumja, verjemite mi. Pač rabi malo več potrditev, kljub temu je prav tako lahko uspešen in dober, kot kdorkoli drug.

Tako lahko je videti drugega in kazati s prstom na drugega … In tako težko je videti lasten doprinos k težavam. Jaz vedno pravim mojim strankam v službi: za prepir sta vedno potrebna dva, da pa prepir ustavite pa je dovolj le eden. Odnosi niso nikoli tako črno-beli, kot mi mislimo, vedno sta dva, ki plešeta. … No še vse stranke v službi so mi rekli: to ni res! … ja takle mamo na CSD, zato pa imam tukaj ta forum, kjer se najdejo ljudje, ki to zmorejo sprejeti. … Če priznamo da je to res, potem namreč nimamo več razloga, da kažemo s prstom na drugega, ampak moramo kljub lastnemu egu pogumno in pošteno sebi pogledat v obraz in začeti pri sebi. To pa je le za pogumne. Le redki to zmorejo.

In kaj lahko naredite z malo nečakinjo? Ko jo boste naslednjič hoteli kam peljati in bo rekla, ne vaš mož pa ne, ji mirno poglejte v oči in recite: Draga moja, Franci gre zraven, tut pod razno ne greš z nama, če se boš cel večer jokala in bila nesramna do njega. Rada bi da se imamo lepo in pri tem rabim tvoje sodelovanje. Seveda pa lahko greva sama brez tebe. Odločitev je tvoja. …(No na lutke ne bosta šla sama, bosta šla pa kam drugam in imela skupaj lep večer in to tudi res naredite, če vas ne uspe prepričati, da ne bo nesramna do njega).

Postavite mejo, jasno in odločno. Ne morete imeti radi druge, če nimate najprej radi sebe. … In še bolj pomembno: Nečakinji boste mogoče edini dali dober zgled kako mirno a odločno postaviti se zase. To potrebuje. Potrpeti in potem imeti pokvarjen večer, to je zgled, ki ga dobi od svoje mame. To ni dober zgled. Bodite vi boljši.

Seveda pa se raje dogovarjajte v naprej: Nina (nečakinja), razmišljam da bi te peljala nekam tako za presenečenje, ampak bi rada ga gre Franci z nama. Kaj praviš? Ne nočem. Ok, ti bi rada, da kdaj kam greva same. Ok, lahko greva same tja in tja … ampak na tole presenečenje pa hočem da gre Franci z nama. Itd itd … Dobra vzgoja je proaktivna in ne reaktivna.

Takole, mislim da bo kar nekaj materiala za razmišljanje, kajne?!

Alenka O.

Pozdravljeni.

Na kratko nisem mela lepega otroštva. Imeli  so me grdo zadinah. To mimo a življenje gre naprej rodi se moja nečakinje in nekega dne ko se dotaknem nečakinje mi bratova tašča zabiča da morem stran od nečakinje da bo zrasla sama prišla. Zelo občutljiva sem in me bolele te besede. Ko mine leto in pol sedem blizi. Nje, nečakinja prime za roko in me stran odpelje in potisne stran.brat in ata se začneta glasno smejat nič ne pove da ni prav.jokala sem bojim se da bo zrastila in me bo skoz vzgojo sovražla. Kaj naj storim?

Lp suzana vajnhandl