pomoč?
Ugotovila sem, da je narkomanom nemogoče pomagati. Ker si sami nočejo pomagati, življenje pa uničujejo tako sebi kot drugim. Žal mi je, ampak nobena od institucij ne more pomagat, škoda denarja za takšne organizacije.
Imamo tak primer v družini, in pri vseh nasvetih, pogovorih, ukrepanju, ni pomoči. Dovoj imam tega.
Pozdravljena , pri nas isto. A se lahko dopisujeva preko maila? Če lahko , piši prosim na
[email protected]
L.p. menči
jajaja, dovolj imate tega, čega? V sebi doživljate nemoč in porodila se vam je misel, da se narkomanu ne da pomagati, da nobena inštitucija ne more pomagati… hm, tudi prav, če vam bo s takšnim pogledom na okoliščine čustveno pomagalo bivati v takšnem okolju, toda a ni to beg pred seboj, pred , kje sem tukaj jaz? Je res pomoč narkomanu pomoč le njemu pri tem pa pozabiti na sebe?
Sam sem prepričan, da je pomoč narkomanu najprej nudena takrat, ko začnem pomagati sebi, ko začnem živeti dejstvo, da sem vreden dobrega v življenju, da si smem nameniti pogled na sončni zahod in se ob njem ustaviti, da si smem vzeti čas za jutranji sprehod, da si dovolim BITI iskalec dobrega, doživeti dobro… pa kar koli mi pride v življenju nasproti, zakaj? Preprosto zato, ker je vsak vreden bivati v območju dobrega, takrat je naše doživljanje nastalih situacij okrog nas popolnoma drugačno, torej drugačno DOŽIVLJANJE. V tem drugačnem doživljanju, smo “opasani”, opremljeni z dobrim in kot takšni zmoremo pomagati narkomanu, pomagati tako, da ne odpravljamo drog, da se ne borimo z drogami, ampak, da se sploh ne borimo, da narkomana povabimo, da se neha boriti z odvisnostjo, saj to ni glavni problem, odvisnost je le posledica nekega problema, običajno je to , pomanjkanje poguma do srečanja s samim seboj, beg pred seboj, ne zaznavanje svoje dragocenosti, enkratnosti, neponovljivosti, običajno je to obup, češ zame je itak konec, dokler bom pač bom… in podobno.
Ostanite trdni v svojem bivanju in kot takšni ob narkomanu, ki mu ne popuščate v slabem, pokažete pa v dobro – ga usmerjate. Zavedajte se, da je v vsakem človeku tisto dobro, ki je močnejše od osamljenosti, obupa, občutka nemoči… tako tudi v narkomanu, usmerjajte ga v to, dajte mu možnost da to odkrije. On je zaklad, le doživlja se ne več tako, ne zaveda se več tega, oči ima odprte v sebi pa spi. Hm , hm, hm,, le kako jih toliko uspe, pa so navidez tako obupni primeri, hm, hm …Je vaš primer za v kanto? Odločno to zanikam, nikakor ne, ni za v kanto, morda se je malo ustavilo, potrebno se je postaviti v drugi ” zorni kot” pogledati od tam, narediti strategijo in se je dosledno v duhu odločnosti, Ljubezni držati. Pokličite v društvo Projekt človek, izkušnje, znanje, volja… ki so tam prisotni so večim pomagali odpreti življenjske oči, ki so prej bile zaradi bolečine zaprte. Preverite, vztrajajte, pričakujte dobro, vredni ste tega.
D.P.
Tudi jaz sem več kot deset let imela v družini narkomana-svojega otroka. Ne bom opisovala kalvarije, ki jo še predobro poznate z lastnim iizkušnjami. Želim pa dati komu upanje in voljo, ker nam je uspelo.Je pa res, da je treba okusit najnižje dno, da se odvisnik sam odloči nehat. Jaz sem mu ves čas stala ob strani, prišla skoraj do bankrota, začela piti, izgubila službo, stalna misel na samomor…pred dvema letoma velika sprememba pri otroku. Zdaj je še zmeraj na metadonu, znižuje, vendar ima kvalitetno življenje. Lepo službo in veliko veselja do življenja. Za vse je potreben čas in potrpljenje. Tudi sama imam novo službo in počasi se pobiram iz kreditov in dolgov. Še enkrat pa povem, da je ključnega pomena, da se odvisnik sam odloči prenehati jemati drogo, vsi drugi poskusi so, vsaj pri nas, padli v vodo.
Pozdravljeni,
ko berem vaše prispevke, čutim obupanost, nemoč. Žal je pri odvisnosti končni korak (pa tudi v pri drugih odločitvah v življenju) odvisen od tistega, ki ga mora narediti, v tem primeru odvisnik, vaš otrok. Vendar pa na podlagi naših izkušenj pri delu z odvisniki in njihovimi bližnjimi osebami, še vseeno lahko k odločitvi pripomorete prav vi in sicer s postavljanjem mej, da mu date jasno vedeti, da tega ne boste podpirali, da vas skrbi zanj itd. Dostikrat gre pri procesu zdravljenja za dolgotrajen proces, kar pomeni, da nekomu uspe že prvič, ko gre na zdravljenje, medtem ko nekdo potrebuje več zdravljenj, da pride do točke, ko mu uspe. Verjemite, da je to dostikrat tudi za tiste, ki delamo na tem področju, nemotivacijsko oziroma bi si vsi želeli, da vsi pridejo ven iz tega že prvič.
Kot sem že zgoraj rekla, pa se mi zdi pomembno, da si tudi starši poiščete pomoč, podporno skupino, kjer boste lahko delili vaše občutke nemoči, brezupa in postopoma mogoče ojačali sebe, spremenili sebe do take mere, da se bo tudi vaš otrok prisiljen spremeniti.
Želim vam veliko poguma!
Odgovarjala,
Špela