Pozdravljeni,
mož je po 20 letih zakona naredil črto čez družino. Ne čuti nobenih obveznosti do otrok,
tako da vse pade name in sem zaradi tega zelo obremenjena. Imava tudi najstnika,
ki je zelo naporen. Izseliti se ne morem, on se noče. Mož je zelo dominanten, če ni po
njegovo je prepir oz. se odmakne od vsega. Pa si delaj kakor hočeš in na tak način
sem ostala sama v skrbi za otroke. (npr. nisem odobravala vzgoje s fizičnim kaznovanjem žaljenjem) Seveda se je z leti vse stopnjevalo in je sedaj postalo res naporno.
Pogosto me obklada z žaljivkami, navzven kaže idealno podobo. Zelo je zamerljiv
in ti vrne desetkratno.
Zanima me profil takega človeka, ki doma velikokrat izvaja psihično nasilje in mu
je pomembno izključno mnenje okolice.
Glede njegovega nesodelovanja do otrok ali se lahko kam obrnem po pomoč?
Noče se pogovarjati in ne sklepa kompromisov. Dela kar se mu zahoče in ne kar je treba.
V bistvu je brez obveznosti. Kako naprej?

Spoštovana angela!

Vaše sporočilo je sicer kratko in jedrnato, a je v njem skrito globoko razočaranje, ki prerašča že v pravi obup in vas vse bolj razjeda ter izčrpava. Breme takšnega odnosa postaja nevzdržno in zavedate se, da bo potrebno nekaj narediti, čeprav se zaenkrat čutite še precej nemočni in ujeti v vedno nova razočaranja. Ne vem, če kdo lahko razume, kaj vse ste morali v teh 20-ih letih zdržati, koliko energije, čustvenega in fizičnega napora ste vložili v vzgojo in nego svojih otrok (omenjate več otrok in med njimi je tudi najstnik, če prav razumem?), kolikokrat ste morali zastaviti sebe in svoje telo, da ste otroke zavarovali pred zlorabo s strani njihovega očeta (fizično nasilje, poniževanje), ob tem ste morali še skrbeti, da je bilo navzven videti videti vse v najlepšem redu, saj bi vsakršna sled vašega nezadovoljstva in bolečine, ki bi jo izrazili pred drugimi, ogrozila vašega moža in njegovi agresivni odzivi bi še stopnjevali trpljenje vseh družinskih članov.

Položaj, v katerem ste se znašli, je res nezavidljiv. Posebej vas prizadane moževo zanemarjanje otrok, počutite se samo in izdano, saj ste vseskozi upali, da bo mož sprevidel, kako ga potrebujete, in začel sodelovati z vami vsaj pri vzgoji otrok in deljenju vsakodnevnih družinskih obveznosti. Vsa vaša pričakovanja, s katerimi ste se odločili za odnos in ustvarjali družino, se podirajo ob nenehnih zavrnitvah in preziru, ki ste ga deležni. Vse skupaj je kot nekakšno »sizifovo delo«.

Poleg tega, kar bo potrebno narediti v prihodnje, si dajte najprej priznanje za vse napore, ki ste jih vložili v to, da ste ohranjali in živeli svoje materinstvo. To v takšnem odnosu, kjer ni obojestranske podpore in razumevanja, nikakor ni enostavno. Iz vašega zapisa je čutiti, da vas spremlja bolečina, ker vaš mož zanemarja svoje očetovstvo in se ne odloči kot oče poskrbeti za svoje otroke. Prav zato je vaše spremljanje in vrednotenje doživljanja vaših otrok za njihov razvoj neprecenljivo, saj to skrb dobro čutijo.

Gotovo pa si želite, da bi se nekaj spremenilo tudi v odnosu z možem. Kot ženska se počutite popolnoma prezrto in izdano, ne vem, koliko jeze ste morali ob vseh razočaranjih v teh letih zakopati v sebi. Samo predstavljam si lahko, kako prazno in zanemarjeno se počutite globoko v sebi. Ste se kdaj v teh letih vprašali, zakaj ste (bili) pripravljeni toliko potrpeti in prenesti, zakaj se je bilo tako težko zavarovati, postaviti meje in zase zahtevati nekaj osnovnih stvari, ki vam v odnosu pripadajo: spoštovanje, sočutje, sodelovanje, podpora, topel objem po napornem dnevu … Kaj se je zgodilo z vašim samospoštovanjem in kje ste se naučili biti tako na razpolago? Zakaj je bilo treba toliko zdržati? Je mama doma vse potrpela, ste bili vi deležni stika doma le tako, da ste vzdržali ob (pre)težkih nalogah in pritiskih? Vsa ta vprašanja niso prijetna, a potrebni bodo odgovori nanje, da boste lahko začeli iskati druge načine, kako poskrbeti zase in nekaj spremeniti v svojem življenju. Tudi mož si bo moral zastaviti kar nekaj vprašanj o tem, pred katerimi čutenji on beži s svojim ravnanjem, če bo želel nekaj spremeniti v svojem življenju.

Če ste še pripravljeni poskusiti graditi odnos s svojim možem, je prvi korak ta, da mu poveste, da na takšen način ne morete več naprej ter da se mora vajin odnos korenito spremeniti, če ga želita ohraniti. Zato pričakujete, da bosta najprej poskrbela za ustrezno terapevtsko pomoč. Povsem mirno in nenapadalno ga vprašajte, kako mu je biti v tej situaciji, koliko se on muči v tem vzdušju, koliko njega muči to, da si ne sme dovoliti biti oče. Vprašajte ga, koliko je on razočaran nad tem, kar živi. Verjamem, da vas je strah, da boste pri njem kot že tolikokrat naleteli na gluha ušesa in vnovičen prezir. Resnici na ljubo pri možu zaenkrat še ni čutiti pripravljenosti, da bi karkoli spremenil v svojem življenju. Zakaj tudi bi kaj spreminjal, ko pa si lahko privošči življenje brez obveznosti. Ne vem sicer, katere izhode (razne zasvojenosti, afera, služba …) on uporablja, da lahko zdrži s to stisko in zbeži pred vsemi temi čutenji, ki so tukaj: ne čuti žalosti ob pogrešanju, ki ga čutijo otroci, ni ga sram tega, kar počne sebi, vam in otrokom, vsa jeza se kopiči pri vas in otrocih, še strahu pred tem, da bi odšli, mu ni treba čutiti, zavaruje se s prezirom in zanikanjem … Njega iz tega zlorabljajočega udobja, ki je do vas in njega samega skrajno ponižujoče in sramotno, lahko predrami le vaša odločnost poskrbeti zase in za svoje otroke, nekaj spremeniti in tudi njemu postaviti bolj jasne meje. Pa še ob tem se bo moral sam odločiti, vi te moči in odgovornosti nimate. On sam izključno je odgovoren za to, kaj bo naredil s to svojo stisko.

Toplo vam priporočam, da – če se mož ne odloči sodelovati – vsaj zase čimprej poiščete bližnjo strokovno pomoč (zakonsko in družinsko terapevtko/terapevta), ob kateri se boste dovolj okrepili, da boste spremenili svojo držo v odnosu do moža. Postavili boste morali jasne razmejitve, mu z njimi vrniti jezo in sram, se ustrezno zavarovati pred morebitnimi nasilnimi izbruhi. Skratka, dovolj je bilo zlorabljanja in poniževanja, poskrbeti boste morali zase, mož pa se bo ob tem končno prisiljen odločiti, ali je pripravljen kaj narediti s svojo stisko (pri njem je ogromno nepredelane jeze, sramu, strahu …) ali ne. Zato vas želim opogumiti, da naredite potrebne korake in se ne bojite sprememb v svojem življenju. Čeprav bodo boleče, bodo tudi zdravilne. Za vas in vaše otroke gotovo, upajmo, da tudi za vašega moža.

Naj vas spremljata odločnost in pogum!