Uživanje alkohola je med Slovenci tako močno družbeno sprejeto in tolerirano početje, da smo na dosežen rezultat pri porabi čistega alkohola celo ponosni. 11 litrov letne porabe čistega alkohola nas uvršča v sam svetovni vrh in za razliko od Zavca, ki v intervalih niza zmago za zmago, smo mi tam zakoreninjeni že nepregledno obdobje dolgo.

Slovenska dežela je v očeh ljudi vinorodna pokrajina in pitje vina je del kulture, ki pogosto postane opravičilo za mlačno zoperstavljanje dodatnemu kozarcu ali še eni steklenici. Rek pravi: »Še nikoli nismo šli, da ne bi še enega!«. V očeh mnogih ljudi postane človek, ki ne spije še enega in si dovoli zavrniti kozarček, v istem trenutku nedružaben, zategnjen in skorajda nevljuden. »Pa ja boš še enga!« je vzklik, ki pritiska na moškost in osebno držo ter preizkuša njegovo hrbtenico.

Kaj je narobe z zgornjim sestavkom, razen tega, da marsikoga njegovo branje razjezi? Je v zapisu nekoliko pretiravanja? Je v njem zapisana provokacija, ki sporoča, da pretiravamo v svojem odnosu in pogledu na alkohol? Izhaja avtor iz absentizma?

Res je, lahko bi bili podani statistični podatki, ki bi prikazali, kakšen je odstotek obolelih za cirozo jeter in kakšna je statistična verjetnost, da zboli nekdo, ki pretirano uživa alkohol.
Lahko bi bila podana dejstva in dokazi, ki pričajo o vzrokih in posledicah dogodkov, povezanih z alkoholom. Lahko bi z zgodbami pričarali tragedije, ki so jih zapisali tisti, ki niso zmogli pravočasno reči »Ne«.
Vendar vsak pozna tako statistične podatke, kot zgodbe drugih ljudi, pa vendar je notranji občutek in osebna naravnanost tista, ki nas varuje, da se zadržimo in da pomagamo zdržati se ljudem, ki so okoli nas.

Kaj je v naši družbi narobe, če se ne uživa alkohola? Zakaj takoj pomislimo, »z njim je pa nekaj narobe«. Je res tako nenavadno, da nazdravimo s kozarcem soka? Je negostoljubno, da nekomu ne postrežemo še ene pločevinke piva, če vemo, da je v naši prisotnost spil že dve in bo čez dobre pol ure sedel v avto in domov odpeljal svojo družino? Morda kdo misli, da nismo tudi mi soodgovorni za morebitne posledice?
Dogaja se, da ljudje nimajo dovolj moči, da bi zavrnili še eno dozo alkohola, ker se bojijo, da bodo videti kot copate ali nemožati.

Problem današnje družbe ni v alkoholikih in alkoholu, ampak v družbi s pretirano popačenim odnosom do Njega. Vsesplošni toleranci, humornosti in bizarnosti.
Meja sprejemljivega je postala preširoka in naj bo to razmišljanje kot kost za notranji pogovor vsakega posameznika, da sam pri sebi, brez slabe vesti in brez obrambnega mehanizma pogleda, ali bi lahko naredil karkoli, kar bi zmanjšalo posledice pretirane uporabe alkohola, ki jih ne moremo zmeriti s številkami, ampak ji pričajo neme priče, ko si vzameš čas in pomisliš, koliko nesreč, koliko otrok, mamic in očetov je zaradi tega, ker je tempo narekoval alkohol, ostalo brez svojega najdražjega.

Alkohol ni samo vzrok in ni samo posledica, kot se pogosto omenja v poročilih časopisov in v prispevkih na televiziji in ni zgodba z interneta. Je del našega življenja in je del, ki ga ne potrebujemo nujno, da bi lahko bili veseli, da bi se zabavali in družili. Priložnosti je veliko in dajmo si možnost, da jih trezno doživimo.

Vse kar ste napisali je 100% RESNICA. Toda kaj sedaj? Ali je kdaj alkoholik za svoje početje kaznovan? Uničena družina? Saj ni uničen on. Živčna žena, zmešani prestrašeni otroci. Saj so si sami krivi, saj jim ni nič naredil. Ni denarja. Saj pije za svojega. Zdravje? Kje ste pa še slišali, da je pijanec zbolel. Mogoče kje kakšen zapuščen dedc, ki ga je vse zapustilo. Pa tako so tisti, ki so ga zapustili krivi. Samomori? Krive so babe, ki z dolgim jezikom opletajo.
Sem žena alkolika, ki je to že preko 50 let. Ni prehlajen, kaj je gripa ne ve, nobene bolezni od nikoder. Vsak dan je pijan že od jutra. Žganje za dobro jutro, piva, vina, in drugih žganih pijač kolikor hočete. Pa kaj? Je zabuhel v obraz, smrdi, zmešano govori. Toda kaj od tega moti njega? Nič. Denarja ima dovolj za svoje pitje. Meni ga ne da. Stanovanje mora biti toplo že zaradi mene, oprano mora biti, ker drugače smrdi, kuhano mora biti, če ne je prepir. Govorijo o nekakšnem ultimatu. Kam pa naj grem? Ni bilo finančne možnosti ne v mladosti, ne sedaj. Podpora njegovih sorodnikov in prijateljev njemu je popolna. Če karkoli rečem, vsi udarijo po meni in ga zagovarjajo. Sem prosila za pomoč njegovo zdravnico. NIČ. Ne more ona na zdravljenje namesto njega, a sem pričakovala, da ga bo vsaj napotila na preglede v zvezi s tem. NIČ.
Bravo pijanci. Rada vas imam.

co co
popolnoma te razumem
V svoji nemoči trpiš kot pišeš že 50 let.
Glede karakteristik pijancev imaš čisto prav,le nekaj še ne veš,da pijanec kot ga opisuješ bije boj sam s sabo in to boj na življenje in smrt
ko se bo odločil,da bi pa še le rad živel med ljudmi,mu bo morda kliknilo,zasvetila mu bo žarnica….
Morda,morda…
Si mu pripravljena pomagati?
Trpiš in mučiš se kot pišeš 50 let
Poišči pomoč in mogoče vamoa bo lepo na jesen življenja
Se splača,govorim iz lastnih izkušenj
Dosti moči ti želim pri prvih korakih