Kje je meja
Dober dan,
danes sva z možem imela ponovno “debato” o njegovi pijači. Rada bi razumela pa ne morem. Stara sva 40 let, skupaj že 20 let , imava dva šoloobvezna otroka. Jaz v življenju še nisem bila pijana – on je ob vsakem družabnem srečanju. Meni je z njim najbolje, ko smo sami, doma na dopustu. sva pa precej družabna in naju vabijo na vse konce. Takrat se pa začne. Danes mi je rekel, na j ga primerjam s prijatelji ali ga več ali manj pije. Vem, da ga ne več kot oni vendar pa mi je z leti mi postal izredno “zoprn” ko je pijan. Po mojem se ga prej prime in ga slabše “nosi”. Seveda se on s tem strinja. Kar me verjetno najbolj moti je to, da je izgled svojima otrokoma – oba sta fanta. Njegov oče je hud alkoholik – brat pa tudi… Kje je meja – on bi imel najmanj 3 rekreacije tedensko – ampak vsaka se konča pri šanku z vsaj 3 pivi. Družabna srečanja, rojstni dnevi in podobno je pa sod brez dna….
Ne vem do kam sem sposobna iti…. On pravi, da se pač ne bova več družila z ostalimi meni na ljubo – jaz mislim, da bi se moral začet kontrolirat – vendar , če je on zadovoljen – kaj naj jaz, ki me to iz leta v leto bolj moti…
V najini široki družbi sem edina, ki se ga ne napije in lahko vedno kam pelje… Zakaj imam na koncu občutek, da sem jaz ta čudna?
Hvala.
Pogosto se dogaja, da množica nadvlada manjšino. Četudi ima tisti, ki je sam, prav, se zdi večinsko mnenje in ravnanje najbolj zveličavno.
Imate nekaj možnosti za reševanje in ohranitev trezne glave:
– ne hodita v družbo
posledica: izgubite socialno okolje, on ne bo nehal piti
– se ga še vi napijete
posledica: imate moralnega mačka, ker se vam to ne zdi prav, on morda doživi šok in razmisli o svojem početju
– ga prepričujete naj neha
posledica: vi izgubljate energijo po principu “sizifovo delo”, on ne bo nehal piti
– se odselite ali njega odselite
posledica: poleg finančne in čustvene travme ne vemo, kaj bi to pomenilo za otroka; on bi mogoče nehal piti
– se ne sekirate
posledica: živite neizpolnjujoče življenje; ni ravno dober zgled otrokom?
….
Draga Jana,
žal ni enostavnih rešitev in nimamo čarobne palice.
Kar boste morali narediti za to, da boste spet srečni v življenju, bo terjalo vso vašo notranjo moč, vztrajnost in samospraševanje.
Statistika pravi, da je izredno majhen odstotek tistih, ki so prenehali popivati, ker je žena tako rekla. Nekaj več se jih je odločilo, ko so ostali sami.
Večina, ki je prenehala s popivanjem je to naredila zato, ker si je sama to želela.
Torej je vprašanje, kaj narediti in kako obrniti zadevo, da bi si on to zaželel?
Da bi ugotovil, da ni prav in da vas lahko izgubi. Da to, kar počne ni ok.
Poznate njegovo šibko točko, za katero veste, da bi prijelo, če nanjo pritisnete?
Alkoholiki… preverite, če važ mož to je na strani: http://www.nalijem.si/vprasalnik_za_samooceno_pitja/vprasalnik/… se zlepa ne dajo. In bolj kot dvigujemo prah okoli tega, bolj trpežni postajajo. Zato je najbolje, če ga zadanete kot strela z jasnega.
Seveda morate prej pri sebi biti na jasnem, koliko vam je vredno življenje z njim na tak način, kot je in koliko, če ga izgubite.
Ne smete pa se slepiti, da bo bolje. ker če se nič ne bo spremenilo, nič ne bo postalo bolje. Vi in on sta tista, ki lahko kaj spremenita. Če veste, da on ne bo, potem se zavedate tudi dejstva, da morate vi.
Ampak kot sem rekla, preden mu postavite ultimat “ali pijača ali vi”, naredite življenjsko bilanco.
p.s. Če potrebujete dodatno pomoč pobrskajte za naslovi: http://med.over.net/forum5/read.php?261,6584206
Draga Jana! Tudi sama se zadnje čase intenzivno ukvarjam s problematiko alkoholizma. V tem smislu, da si je oče končno priznal, da je odvisen In sedaj skupaj iščemo rešitve in mu želimo pomagati. Naj ti povem, da si brez njegovega sodelovanja in priznanja nemočna! Tudi midve z mamo sva se kakšno leto intenzivno trudile z vsem mogočim. Mama ga je rotila, grozila, mu skušala pomagati, prav tako jaz. Mene še nekak upošteva, ker imam sama zdravstveno izobrazbo in sem mu že začela naštevati v kaj vse ga lahko pripelje to njegovo početje. Pa ni čisto nič pomagalo. Po njegovem sva bili tečni, sorodniki so že naama težili kaj ga neprestno opominjava kaj in koliko spije, tudi kar nekaj sorodnikov samih pretirava s pitjem in potem silijo še druge. Sam itak ni imel karakterja, da bi zavrnil ponujeno pijačo, zato sva želeli midve nadzirati njegovo početje. Vse je bilo zamanj. Njemu se ni zdelo to nič takšnega, saj pa vsi kdaj kaj spijemo. Tipičen odgovor. Par -krat ga je mama zalotila, da je pil naskrivaj in mi povedala. Seveda ga je bilo sram, da mu hčerka teži in govori kaj je prav in kaj ne, saj je vendar on mene vzgajal.Takrat sem postala pa še bolj pozorna, vedela sem da je to vzorec odvisnosti. Z mamo sva ga zadnje čase neprestano nadzirali, iskali če ima kje kaj skrito, je pa bilo skoz kaj doma, če je prišel kdo na obisk. Nekajkrat sem ga že tako mučila z vsem, da je priznal da ima težave in da se ne more več obvladovati. Obljubljal je, da bo nehal oz.zelo zmanjšal, in blablabla. Se nama je že tudi zjokal, je pa tudi sicer bolj čustvene sorte moškega. Vendar po pomoč ni hotel nikamor. Prosila sem ga naj gre do osebne zdravnice in ji odkrito pove, pa se je vedno kaj izgovoril. Potem se je nama že zdelo, da res ne pije, oziroma je zelo zmanjšal, pred nama ni pil, ampak mama ga je vedno zavohala, tudi če je želel prikriti. Tudi beločnice je dobil rumene, iz službe je začel hoditi ves modrikast, krvavel je iz nosu, ampak vse te težave je pripisoval vsemu drugemu. Vedno bolj sva začeli težiti naj gre k zdravnici in pove, da se mu tudi po parkrat na dan vlije kri iz nosu, meni se je to zdelo čudno. In je res šel. Tam je dobil napotnico za laboratorij in zdravnica je sama posumila, da je še kaj drugega v ozadju in ga poleg osnovnih krvnih testov, dala še na jetrne. Čez nekaj dni pa sem imela tudi sama ene težave in sem šla do zdravnice, tam pa si nisem mogla kaj da ne bi začela teme o mojem očetu. Povedala sem ji vse, kako se z mamo trudiva, da že nekaj časa opažava, da ima težave, pa jih ne spregleda. Takoj je vedela o kom govorim, tudi sama je posumila, da je odvisen in mu zato napisala še napotnico za jetrne teste. Ko pa je prišel dan, da se gre pogovoriti o rezultatih pregleda krvi, pa se je vse skušaj začelo. Bili so katastrofalni in postavila ga je pred dejstva. Odločil se je, da bo nehal piti, če še želi živeti, mu povedala kako se obe bojiva zanj in da sem bila osebno pri njej. Jana , bojim se da si sama nemočna!Ukrepaj preden bo prepozno, ker sam si ne bo znal pomagati!!!Mogoče še zdaj ni tako resno in se bo še vse dalo reštiti. Mama si očita, da ni kaj ukrenila že prej in mi je hvaležna, da sem to storila jaz. Sedaj hodita oba ambulantno k psihiatrinji, doma so stvari napete, saj se bojim, da ima že začetek ciroze. Poskušava pa ostati optimistični, da sva vsaj nekaj naredili zanj, čeprav ni dneva, da ne bi jokala in se spraševala zakaj nam je, oziroma mu je bilo tega treba. Sedaj mu je žal in ni pil že nekaj dni, verjetno pa so tudi edini dnevi ko razmišlja trezno in vidi kam se je pripeljal.Obljubil je, da bo naredil vse, kar še lahko, ampak pot je težka. Upam, da nam bo uspelo in se bo še imel nekoč priliko igrati s svojimi vnučki. Vso srečo Jana !!!
Draga Jana B. in vse njej podobne.
Ukrepajte takoj!
Naj se vam možje ne smilijo, pa če še tako jokajo in obljubljajo.
Imajo en kup izgovorov.
Rade se imejte, ve ste vedno na prvem mestu!
PIJANEC SE SPEROBRNE, KO SE V GROB ZVRNE, ta pregovor ni kar iz trte izvit, še kako drži.
Drage moje prej boste zbolele ve, kot pa vaši možje. In vaše zdravljenje bo dolgotrajnejše.
Pa veliko sreče, jo boste res potrebovale. sama je nisem imela.
Alkoholiku nič ne pomaga, nobena prošnja,pritisk,solze,obup….nič dokler se za korak treznosti odloči sam. Kot bivša žena alkoholika s katerim sem bila poročena 11 let,trije otroci, lahko rečem, da mi ni bilo nikoli zares nikoli žal da sem se ločila. Pa je bilo vse prej kot lahko živeti sama s tremi majhnimi otroci. A volja najde pot. Danes lahko rečem po desetih letih, da smo se jaz in otroci toliko rehabilitirali, da živimo normalno življenje, da so otroci skoraj odrasli brez večjih travm. Pomaga Al-anon. njihov oče, bivši mož pa je kljub trem zdravljenjem še vedno kjer je bil, prvič je šel zaradi pritiska mame in mene, drugič grožnje z ločitvijo, tretjič grožnja v službi. pomagalo ni nič, ker kljub temu, da je danes 24ur dnevno pijan še vedno ne prizna da ima problem s pitjem. Otroci nimajo stika z njim že pet let. Poznam pa tudi številne, ki jim je bilo dano in uspešno in polno živijo trezni in suhi. Odločitev mora biti v njegovi glavi, dokler je zanikanje, trma, posledično grožnje vsakodnevno kreganje ne pomaga nič popolnoma nič. Rešiti je treba sebe in otroke. Alkoholizem je žal bolezen družine, na žalost pa posledice veliko huje občutijo žena in otroci kot pijanec sam.
Pozdravljeni,
Grozno,koliko ljudi (nas) trpi zaradi alkohola..
Sama sem pred mesecem zapustila alkoholika..po 9 letih prosenj,joka,ultimatov,molka in nazadnje ze ignorance z moje strani..
Ko sem dobila prvo klofuto,sem v sebi bila odlocena,da tako ne bom zivela,se manj najin otrok..
Dobila sem se tri klofute in goro zaljivk,preden sem zares odsla.
Le nekajkrat na zacetku veze sva sla skupaj ven..
Zanj je vsako druzenje bilo priloznost,da pije..brezmejno..
Sama skoraj nikoli ne pijem alkohola.
Tudi sama se velikokrat sprasujem,ce bi kateri drugi uspelo,da bi se odlocil ostati trezen..
A vendar VSAK IMA MOZNOST SPREMENITI LE SEBE!
Mislim,da moras gledati nase in otroke…srecno!