Tole pisanje sem začela že večkrat in ga prav tolikokrat tudi zbrisala. Ne vem, kaj pravzaprav pričakujem, če ga zapišem, ampak tokrat se je že nabralo dovolj stisk, da enostavno ne morem vsega več zadržati zase. Zadnje čase sem tako psihično utrujena, izčrpana, izžeta, da se mi na trenutke zdi, da ne bom zmogla več niti dneva in včasih zvečer zaspim dobesedno v solzah. Vse se mi zdi tako nesmiselno, odveč, predvidljivo, ponovljivo in banalno….Enostavno ne najdem nobenega smisla, veselja ali miru v življenju…Edina svetla točka sta moja otroka in moj mož, vendar se po malo tudi od slednjega oddaljujem, saj mu ne znam povedati, kaj vse me teži, poleg tega pa ga nočem obremenjevati s svojimi težavami, ki so mogoče preveč banalne, da bi sploh o njih razpredala. Utrujajo me vsakdanji ponavljajoči se opravki, banalnost vsega mojega življenja, ki je opredeljeno s skrbjo za dom, za otroka in za bolno mamo. Praktično od jutra do večera sem utrujena, ko samo pomislim na ponavlajoče se dneve, polne pranja, pospravljanja, čiščenja, tekanja do mame (ne živimo v istem kraju, tako da se vozim k njej), poslušanja njenih porblemov in skrbi, mi gre na jok. Od nemoči, občutka odvečnosti, enostavno pa od utrujenosti. Ne samo fizične, telesne, veliko bolj še od duševne. Tako vrh glave imam tega življenja, vseh skrbi, ki jih prinaša, vse sivine in turobnosti vedno podobnih dni, vsega, kar se mi je že zgodilo in kar se dogaja, da včasih pomislim, da bi se kar ubila. In verjetno bi tudi se, če ne bi bilo otrok. Ob njima se sprostim in uživam v vsem, kar mi dajeta, ampak tudi ob njima sem utrujena in ne čutim pravega veselja, saj me nenhno spremljajo skrbi; kaj bo z njuno prihodnostjo, kakšna bosta, ko odrasteta, sem/sva z možem dobra mama/starša……Še vedno me občasno obiskujejo spomini iz mojega lastnega zavoženega otroštva in nekateri vzorci obnašanja se dobesedno otipljivo vrnejo. Tako se enostavno zaprem vase, ko me kaj prizadene, razjezi; po eni strani se čutim preobremenjeno z vsemi vsakdanjimi opravki, po drugi se mi zdi logično in normalno, da bi jih morala opraviti sama, saj sem bila tako vzgojena in vajena od doma – da “mama” naredi (tiho) vse, pomoč pa je bolj izjema kot pravilo. Pa moj mož k sreči ni tak in mi pomaga, pri čemer ga prosim, le da mi je še to včasih odveč…Včasih se počutim kot na avtopilotu in samo čakam, da mine to moje življenje, v katerem kronično primanjkuje tistega osnovnega miru in veselja do življenja. Tako nesmiselno se mi zdi, vse to ukvaranje s čimer koli pač že, ko pa je vse tako minljivo, tako banalno spričo minljivosti časa in naših eksistenc….Razpeta sem med črni obup in skrb za vse svoje ljube, ob tem pa čisto brez moči; navzven nasmejana, navznoter pa popolnoma izpraznjena, ob čemer je najbolj ironično to, da med prijatelji in znanci veljam za zmeraj optimistično, za odprto uho za vsak problem, za pravo pozitivko, kar pa je le fasada, za katero skrivam svoje stistke, iz katerih si sama ne znam več pomagati. Opažam, da to moje počutje že vpliva na telesno počutje – razen nenehne utrujenosti se že pojavlja nespečnost, izguba apetita, brezvoljnost, enostavno pomanjkanje energije za kar koli, kar ni nujno potrebno. Bojim se, da bom resno zbolela, saj me včasih dobesedno boli vse telo od vseh negativnih misli ter skrbi. Želim si, da bi lahko bila bolj neobremenjena, da bi se spet veselila jutrišnjega dne; zares, ne samo navzven…..Še ena ironija je, da sem prebrala že veliko literature na to temo, se oprijela marsikaterega nasveta, a v zadnjem času mi prav nič ne pomaga in nimam niti energije, da bi se prisilila k ponovnemu branju kakšne takšne knjige….
Ne vem, če ima to moje pisanje sploh kakšen smisel…Hvaležna pa bom za kak nasvet, idejo, “recept”, kako naj premagam tole svoje malodušje, apatičnost in odpor do življenja, ker si želim dati svojima otrokoma za popotnico v življenje veselo in zadovoljno, ne pa zamorjeno mamo.
Hvala in lep pozdrav!

Pozdravljena Žalostinka!

Kako naj začnem? Zelo lepo in nazorno ste opisali vaše počutje in naj vam na začetku zagotovim, da vaše pisanje sigurno ima smisel.

Lepo ste ubesedili vse tisto kar občutite in kar bi lahko Viktor E. Frankl- začetnik logoterapije ali zdravljenja s smislom- poimenoval bivanjska praznina. Gre za izgubo smisla v življenju, za naveličanost, ker je dan enak dnevu in ni več nič takega čemur bi se radostili, kot se radostijo otroci, ko se prebudijo v nov dan…No ja, recimo, v večni primerov :). Vendar vi opisujete tudi hudo utrujenost, občutek, ko ne veste več, ali boste lahko dan “izpeljali” do konca, ali boste še zdržali…Po drugi strani pa se trudite navzven delovati “normalno”, celo optimistično, skušate nekako zadostiti pričakovanjem drugih, jih celo bodrite…medtem ko v vas nastaja vedno večja praznina. Potrebno bo poskrbeti zase in v prvi vrsti zase!

Svetla točka v vašem življenju sta otroka in vaš mož. Prav je, da je tako. Najti pa morate tudi še kaj zase, čisto zase, kjer si boste lahko napolnili baterije. Morebiti bi najprej šli do osebnega zdravnika in opravili osnovne preiskave- od pregleda krvi, ščitnice…in se seveda pogovorili o svoji utrujenosti. Tudi psihiatra lahko obiščete brez napotnice. Svetoval vam bo glede zdravil, seveda pa je to šele začetek poti. To pomeni, da boste morali do sebe začeti gojiti spoštljiv in ljubeč odnos, oziroma si dati vse tisto, kar se trudite dati drugim, na sebe pa pozabljate…Pomoč psihoterapevta ne bi bila odveč, saj sami večkrat ne vemo kako se lotiti zadeve. Poleg tega pravite, da se vam vračajo spomini iz lastnega otroštva, torej bi bilo idelano, da lahko te stvari predelate v varnem okolju s strokovnjakom, ki vas bo pri tem usmerjal.

Sčasoma se boste naučili poskrbeti zase, za svoje potrebe in se naučili tudi kaj zahtevati od drugih, vsekakor pa tudi podeliti svoje občutke in počutje s tistimi, ki so vam blizu.

Čimprej si poiščite pomoč- tako v svojem okolju kot s strani strokovnjaka. Nikar ne čakajte, da bi se vaše stanje in počutje še slabšalo.

Pa sporočite nam kako vam gre,
vse dobro želim,

Bernarda