Zanima me v kakšen primeru je mogoče, da je otrok oproščen šolske obveznosti? Moj sin (10 let)sicer hodi v običajno osnovno šolo, vendar je njegovo obiskovanje šole neučinkovito. Od prvega rareda je neazainteresiran, nemotiviran in noče sodelovati ter delati vsega, kar je vezano na šolo. Upira se na vse pretege. Vse naredi, da mu ni potreno pisati. Sicer ima odločbo za otroka s PP in 5 ur učne pomoči. Je bister in iznajdljiv, kar še dodatno otežuje delo z njim. Ocene zaenkrat niti niso slabe.Učiteljice pri delu z njim povečini obupajo, doma se dobesedno mučimo z njim, zaradi izčrpanosti (ki pa ni vezana izključno na sina, ampak na posebne razmere, ko sem kar nekaj let spala le po nekaj ur dnevno, da sem lahko opravila vse obveznosti), pa so se pri meni začele pojavljati tudi resne zdravstvene težave, ki pa jih ni mogoče odpraviti drugače kot s počitkom in razbremenitvijo. Kakšen dom niti pod razno ne pride v poštev. Ker se vedno bolj kaže, da v tem sistemu sin nikoli ne bo funkcioniral, se mi sploh ne zdi narobe, če bi bil oproščen obiskovanja šole. Skozi različne aktivnosti sicer dobro in brez težav pridobiva splošna in specifična znanja, kar je dobra podlaga za opravljanje kakšenga poklica. Seveda se zavedamo, da brez izobrazbe ga ne bi nihče zaposlil, zato bi morala v ta namen straša ustanoviti podjeteje ali. s.p., kar pa sva pripravljena. Mogoče se bi kasneje celo odločil za dokončanje šole.
V šolskem sistemu pa nazaduje, pridobiva negativne izkušnje, deležen je stalnih kritik (moti pouk), vsako šolsko znanje mu moramo dobesedno “vlivati v glavo”, vedno bolj smo vsi skupaj nezadovoljni. Tako “potiskanje” skozi sistem je nesmiselno in dodatno izčrpuje njega, učitelje in nas. Ob obiskovanju šole se mu pojavljajo različne težave, tudi tiki, ki v času poletnih počitnic povsem izginejo. Sin nam celo očita, da smo slabi straši, saj ne upoštevamo njegovih potreb in tega, da se v šoli slabo počuti, grozi, da si bo poiskal druge straše, ki ga bodo razumeli, saj ima po njegovem do tega pravico. Bojimo se celo, da bi zašel na pot prestopništva. Omeniti moram tudi, da je v času počitnic čisto drugi otrok. Normalno sodeluje pri družinskem delu, nas uboga in se dobro razumemo. Bojim se septembra, ko se bo ponovno začela šola.

Omama,
Ne gre v nobenem primeru, ker je po zakonu osnovna šola obvezna in jo otrok mora obiskovati. Vi kot starš pa ste zato kazensko odgovorni. Zato se šoloobvezen otrok ne mora izpisati kar tako iz osnovne šole, pa naj bodo vzroki takšni ali drugačni.
Po zakonu o osnovni šoli je OŠ obvezna in otrok končna osnovnošolsko obveznost po 9. Letih izobraževanja. Otroci, ki ne končajo 9. Razreda OŠ in celotnega osnovnošolskega izobraževanja, kljub temu pa dobijo določena znanja, ne morejo nadaljevati šolanja. Torej, otrok mora ,ne glede na vse, končati oz. prebiti vsaj 9. let v OŠ.
Kako mislite, da je njegovo obiskovanje šole neučinkovito? Če bilo popolnoma neučinkovito, bi fant ne imel takšnih ocen, kot jih ima. Kljub vašemu trudu, seveda.
Očitno pa je težava v nemotiviranosti, slabih delovnih navadah in slabih izkušnjah, ki jih fant doživlja skozi šolo. Kdo s fantom dela 5 ur? Kakšnih oblik pomoči je deležen v šoli? Potreboval bi redno obravnavo psihologa (za zmanjšanje stisk in lažje premagovanje težav), svetovala pa bi še pregled pri pedopsihiatru.
Moje razmišljanje gre v tej smeri:
Kaj pa so njegove dobre lastnosti? Kje najmanj vložite truda, pa je rezultat dober?
Kaj pa če prepustite šolo fantu in naj postane to popolnoma njegova odgovornost? Kako vam uspe, da kot pišete, normalno sodeluje doma in pri družinskem delu? Bi takšen pristop, kot ga uporabljate, imel učinek tudi pri šolskem delu?
Ne smete obupati. Kajti kot odrasli hodimo v službo, je za otroke “šola njihova služba in obeveznost”. Če boste sedaj vrgli “puško v koruzo”, bo to tudi negativno sporočilo za fanta, saj utegne potrditi vse negativno, kar misli o sebi.
Včasih se pozitivno odnese tudi sprememba okolja (drugi razred, druga šola) ali prešolanje na šolo, ki ima malce drugačen sistem (Waldorska, recimo) ali manj otrok v razredu. Škoda bi bilo, da bi fant kljub vsemu, zaradi vedenjskih težav pristal v šoli s prilagojenim programom (čeprav je to tudi ena izmed možnosti izbire). Obstaja možnost tudi izobraževanja na domu, vendar vam te ne svetujem, ker bo v tem primeru še več odgovornosti padlo na vas.

Vsekakor si tudi sami poiščite pomoč (sorodnika, študentke, preko CSD), ni potrebno da vsa bremena nostite sami, ne glede na to kako “široka so vaša ramena” , če se razumemo.

Kot prvo in najbolj pommebno: najprej pomoč rabiš TI oz. vidva kot starša. Iz vsega napisanega veje ena veliiiiiiiika pregoretost, izčrpanost, naveličanost in sitost vsega. Očitno imaš doma kalibra, ki ima težave z motivacijo, posledično tudi s koncentracijo, a je vse prej kot učno nesposoben. Verjetno tudi 5 urne pomoči nima za “brez veze” in ima otrok določeno diagnozo (ADHD; motnej pozornosti ipd). Tak otrok je strašansko naporen, sploh če hočeš, da ima trdno postavljene meje, ki jih mora spoštovati – kar je zanje nujno, hkrati pa se temu 500% upirajo. Še veliko težje je, če je tak otrok edinec, kajti za take je šola dejansko zapor, če jim ne prisluhne.

Toplo bi ti priporočila obiska enega od centrov, kjer se celotno ukvarjajo – ne samo z otroki, ampak s CELOTNO družino, kjer nudijo podporo tudi (če ne predvsem!) staršem, kajti starši takih otrok smo včasih popolnoma izžeti, saj smo stalno na prepihu: na eni strani okolica, ki ima vsakega otroka, ki odstopa od uravnilovke, avtomatsko za nevzgojenega, vzgojno zanemarjenag ali pa duševno prizadetega, na drugi strani otrok s svojimi potrebami in vsakdanje borbe za najbolj preproste stvari – ja, včasih bi samo še skočil skozi okno. Ampak ko se srečaš z družinami, ki imajo podobno usodo, ko se pogovoriš s strokovnjaki, ki to sceno bolje obvladajo, kot mi, starši, je življenje – vsaj za nekaj časa – spet malo lažje.

Kot drugo pa: otrok s tabo grdo manipulira, če si to želiš priznati ali ne. Okoli šole debate sploh ne more biti. Nikakor in pod nobenih pogojem. Tudi otrok, sploh tak, ki prihaja na prag najstništva, mora jasno, vsak dan posebej in znova, občutiti in izvedeti, da ima svoje obveznosti, ki jih mora (!!)izpolniti – in zanj je to šola. V to morša biti najprej prepričana TI (!!), tudi moraš na otroka “prevaliti” večji delež bremena za šolo, ti pa si zgolj tista, ki je tam za pomoč – ampak ponjo mora priti otrok SAM, ne pa da ti za njim rineš in se mi vsiljuješ. V življenju bo še olala reči, ki mu ne bodo pasale, pa bodo potrebne, če že ne nujne in pred vsako težavo se pač ne da uiti ter ubrati obvoza. To moraš otroku dopovedati ti kot starš, nujno in brezpogojno, ne pa da mu izgovor in opravičilo, da od vsega pobegne. To je izredno slaba popotnica za življenje in kljub tvoji enormni pripravljenosti, otroku postlati življenje, mu delaš hudo slabo uslugo – življenje je otrokovo in on ga mora živeti. Naučiti ga moraš, s problemi se spopadati, jih reševati, ne pa jih pometati izpod njegovih nog! Ustanovila boš s. p. – draga mama, nekega dne te ne bo več! Kaj bo pa takrat z otorkom in njegovim s.p.-jem? Kako ga bo vodil? Si predstavljaš, koliko birokracije je treba, da vodiš svoj s.p.? Od kje mu bo znanje, če boš ti vse naredila namesto njega? Kaj pa če umreš pred tem? Tudi to je povsme relana možnost, četudi tako kruta, da o njej ne mara nihče razmišljati! Naslendja stavr je šola sama: koliko prilagoditev, pomoči je otrok deležen?? Kakšnih? Kako potekajo? So ustrezne? mu sploh kaj pomagajo? Ste naredili skupja IP? Na osnovi česa? Možnosti je ogromno, je pa res, da je dajanje teh možnosti (vsaj pri nas!) stalna, konstantna, neprestana borba. Sama jo bijem 4. leto. Lani se mi je na začetku leta dobesedno strgalo in sem v šoli znorela veliko bolj, kot bi bilo še dopustno, ampak enostavno nisem več zmogla. Za čisto vsak problem so klicali mene, ob tem, da smo za otroka davno pred vpisom zagotovili vse strokovne obravnave, opremili šolo z vso možno dokumentacijo, mnenji, priporočili, navodili – 56 strani! NIHČE, ampak PRAV NIHČE, ni prebral niti prvih 4 strani zgoščenega strokovnega mnenja. Seveda je otrok delalal sranje, če bere od 3. leta, če od 4. leta obvlada števila do 100, vključno s poštevanko, če otrok ne vem od kdaj pozna letne čase in spremembe v naravi, v šoli pa je 3 leta poslušal ene in iste, zanj že davno prežvečne in na smrt dolgočasne stvari. Situacija je eskalira tako daleč, da sem od šole zahtevala sklic teamskega sestanka, ki so se ga udeležili vsi (eksterni) strokovnjaki, ki otroka spremljaljo od njegovega 4. leta, in ki so ga pri 4 letih prepoznali kot ekstremno nadpovprečno nadarjenega otroka z neslutenimi intelektualnimi sposobnostmi, ki NUJNO RABI (kar je v poročilu po mojem vsaj 50 x zapisano!) obilo dodatne vzpodbude na področju učenja – dodatne naloge ipd. Šola se je sestanku na vse preteg upirala, zanje je bil otrok zgolj “vedenjsko problematičen otrok”, ki bi se ga najraje znebili. Po tem sestanku pa so se stvari le začele premikati, otrok je preskočil 2 razreda hkrati in namesto v 4. razredu šolanje nadaljeval v 6. razredu – ne boš verjela, šolsko leto je minilo tako mirno in tako hitro, kot še nobeno do sedaj. Imeli smo sicer nekaj primanjkljajev na podorčju slovnice, ampak jih je podelal (smo jih podelali!) z levo roko. Razred je naredil z odliko, pobral zlato Vegovo priznanje, priznanja iz tekomovanja v fiziki, kemiji, biologoji, dobil je Cankarjevo priznanje, pa ne vem kaj še vse, pritegnili so ga v en kup krožkov in dejavnosti . Razred je minil z mojo minimlano udeležbo in še nobeno leto nismo tako malokrat opominjali k pisanju nalog – ga je enostavno vleklo, ker je bilo zanj dovolj zahtevno. Imeli smo še nekaj težav s sošolci, pa so se hitro umirile po posredovanju socialnega pedagoga, ki tudi sicer spremlja otroka od preskoka dalje. Toliko, da boš vedela, da je marsikaj mogoče, možno, izvedljivo, le starši moramo biti tisto gonilo, ki stvari sprožamo, nad njimi bedimo, jih spremljamo. Naporno je včasih za crknit, ampak veš, čemu se trudiš – za tvojega otroka gre. Vprašaš pa se, kakšen je ta “strokovni kader”, ki očitna nima najmanjšega posluha in tolerance za kakrkoli, kar štrli iz sivega povprečja. Iz “vedenjsko zelo problematičnega” otroka je letos postal neke vrste “trofeja šole”, saj ga šibajo na vsa možna tekmovanja, kjer tekmuje s 2-3 leta starejšimi otroki, ampak njemu je to izziv, ki ga z veseljem sprejema. Težav pri pouku je minimalno, ne kaj dosti več, kot pri vshe ostalih sošolcih, ki pa jih že krepko trka puberteta. Disciplinskih prestopkov letos ni bilo, niti podpisa ni prinesel domov, lani je bila beležka polna. Noč in dan? Ja, dejansko, razlika med tem, da ti otrok v nedeljo popoldan začne tuliti, ker mora “jutri” v šolo in med tem, da se šole celo veseli. JAz vem, da bi brez podpore “naših” strokovnjakov, ki otroka in nas kot družino spremljajo zdaj 7. leto, borbe s šolo ne zmogli in bi bil otrok verjetno še vedno enako nesrečen kot je tvoj. Kljub vsemu pa nikoli niti za sekundo nisme pomislila, da bi šolanje prekinili oz. da ne bi več hodil v šolo. To dejansko ni opcija in tudi ne sme biti, za nikogar!! Je pa hudič, ker povprečen starš niti veš ne, kakšne možnosti vse obstajajo in da nismo dolžni garat samo starši, da je dolžna tudi šola. Zato ti res zelo toplo priporočam, da se zatečete na enega od centrov, ki otroke in družine obravnava celostno – ne samo težave, ki jih otrok (in družina!) ima, ampak tudi vse “zaklade”, ki jih otrok nosi v sebi ter hkrati pozna možnosti, ki jih šolski sistem omogoča.

Želim ti obilo potrpljenja in diamantne živce!

Iz tega, kar je napisala avtorica, veje, da ima otrok verjetno v šoli težave, da ima s šolo slabe izkušnje. Treba je ugotoviti, kje, kdaj in kako je avtoričin otrok v šoli dobil slabe izkušnje, potem pa delati na tem, da otrok zaradi teh slabih izkušenj ne bo več sovražil šole. Če je bil to enkraten dogodek, se je treba pogovoriti s sinom, eventuelno tudi z razredničarko in psihologinjo. Če se ta dogodek vleče in mu skoraj vsakodnevno povzroča travme, potem je nujno to razčistiti in če ne gre drugače ga tudi prešolati drugam. Ali ste že pomislili, da bi vaš otrok mogoče v šoli doživel spolno zlorabo?

Zakaj mislim, da gre za slabo izkušnjo s šolo ali travmo v šoli in ne za kakršnokoli prizadetost otroka? Zato, ker pišete, da je med počitnicami vaš otrok popolnoma drugačen, veliko bolj miren je in sodeluje z vami. Če bi otrok res imel ADHD ali kaj podobnega, bi imel te simptome tudi med počitnicami in ne le v šoli. Zato menim, da tudi nima ustrezne odločbe. Tukaj bi bilo treba narediti, da bi postala šola otroku spet prijazna, ne pa, da bi dodatnih 5 ur na teden prebil v ustanovi, ki jo zaradi slabe izkušnje ali travme sovraži.

Nadalje pišete o domu. Ne, to ne pride v poštev. V poštev pride le odkrit pogovor.

Zanima me, ali je vaš otrok šolo sovražil že od prvega dne ali se je to začelo pozneje? Kje hodi v šolo? Je v razredu veliko otrok iz družin alkoholikov, narkomanov, razdrtih družin, se tudi njegovi sošolci na splošno vedejo odklonilno do šole? Če je temu tako, potem ni druge opcije kot prešolanje, pa magari na waldorfsko osnovno šolo, ki si je ne more privoščiti vsak berač. Če je treba nekaj plačati, potem je tudi discipline tako s strani otrok kot tudi njihovih staršev več in tako otrok ne bo več imel slabih in negativnih vplivov.

Ni rečeno, kajti eni starši se v vsem in povsem prilagodijo svojemu otroku in mu v vsem tudi ustrežejo, hkrati se pa slepijo, da otork nima nobenih težav. Če pa jih ima, so krivi drugi.

Za moje pojme je točno to ključ do rešitve. Ugotoviti, kaj otroku sploh je in čemu/zakaj ima 5 ur pomoči. 5 ur pomoči ni lahko dobiti in noben povprečen “samo” ADHD-jevec je nima!

Jep, točno to. Čimprej in vedno znova.

Hvala vsem za spodbudne besede! Pomaga, če veš, da ima še kdo podobno izkušnjo. Res pa je naš primer zelo specifičen.
Sin je že obravnavan na svetovalnem centru od 1. razreda, pri teamu strokovnjakov (klinični psiholog, specailni pedagog, pedopsihiater), s strokovnim mnenjem od 1. razreda. Zelo bister, inovativen, velike sposobnosti, pri 6. letih razvito abstraktno mišljenje, ima pa res tudi hude težave, v smislu specifičnih učnih težav ter še veliko drugih. Zaradi skupka in prepletanja težav in sposobnosti, tudi mešanice s slabimi izkušnjami s šolo, je zelo težko opredeliti kaj vse sploh predstavlja težave, najhuje pa je, ker ne pridemo (skupaj s strokovnjaki) do tega kako mu pomagati. O potencialnih diganozah (kar cel kup jih je) je le bolj kot ne govora, zaenkrat mu pa jih nihče še ne upa postaviti. Skratka ekstremen je v vseh pogledih 🙂 Zelo slabo bere, piše praktično ne, kar napiše, ima poleg take tike, da je več tega kot kakšnih učinkov od pisanja. Za napisati eno besedo si večkrat pihne v prste, pa večkrat obriše v majico (baje so to tiki).Tudi šolo smo že zamenjali. 5 ur na teden dela z njim specialna pedagoginja, kolikor je lahko, je šola zagotovolila še dodatno individualno delo z njim. Mnenje strokovnjakov je, da je zanj ustrezno individualno delo, ki pa mu po naši zakonodaji ne pripada. Šolanje doma sem predlagala v prvem rezredu, pa so strokovnjaki rekli, da zaradi socializacije to ni ustrezno. Waldofska šola je od nas oddaljena skoraj 100 km, pa tudi sicer ne vem, če je za tako specifične otroke primerna. Sedaj nam ponujajo občasno nastanitev v Šentvidu pri Stični, kar pa je le začasna rešitev za starše in učitelje v šoli, nikakor pa ne za otroka. Pa risperdal, da se bo zmanjšala njegova jeza… Kam to vodi? Ali ni nesmiselno, da smo straši kazensko odgovorni in dolžni pošiljati otroka v take situacjije? Odgovor moderatorke gre v tej smeri – pa šola s prilagojenim programom. (sin je tudi prepoznan in voden kot nadarjen otrok na skoraj vseh področjih, ki jih zasledujejo), namesto, da bi v izjemnih situacijah sistem le dovolil, da se otoku šolanje prekine prej kot po 9-tih letih. Kar se sin hoče naučiti in izven šolske situacije, se zelo hitro nauči ter znanje dobro uporablja v praksi. Zakaj mu torej ne bi omogočili, da gre po tej poti in na koncu vseeno funkcinora celo na zposlitvenem trgu, v nasprotnem primeru bo le breme družbi. Pa da ne bo pomote, ne zagovarjam tega za vsakega otroka, ki ima težave. Doma imam še enga otroka s posebnimi potrebami (specifične učne težave), ki paše v ta sistem in uspešno funkcionira v šoli (seveda, rabi pomoč tako v šoli kot tudi doma).
Pri “podobni izkušnji” me veseli, da so našli rešitev za otroka, pri nas pa gre vse le še navzdol.
Da pa ne bom preveč pesimistična, bom vseeno upala, da se bo kakšna rešitev našala tudi za našega otroka. Če ima kdo kakšno konstruktivno idejo, se priporočam 🙂
Aja, močna področja spodbujamo (glasba, šport…)

Ali piše slabo samo z roko, ali piše slabo tudi, če piše z računalnikom? Ker ena od možnosti j etudi, da otrok piše na lap top, recimo. Naš tudi piše slabše od vrstnikov, vendar piše pravilno, pravilno postavlja vejice in postavaj stavčno strukturo, medtem ko je njegov ročni zapis – hm, no, daleč od lepopisa, še čitljiv le s precej domišljije. Ampak letos so predvsem na mojo željo vztrajali, da še piše na roko, ker pisanja ni veliko in se mi le zdi prav, da vsaj za silo piše tudi na roko. Naslednje leto bo imel lap top – zelo verjetno, ker bo več za pisat in se bo iz zapiskov moral tudi učiti.

Omenjaš tike. Kaj pa nevrolog pravi?

Nevrolog pravi, da so tiki.

Pisanje na računalnik je malo boljše, ni tikov, vendar je pri njem problem tudi branje. Zato se čisto vsemu, kar je vezano na branje in pisanje izogiba. V odločbi ima zapisano uporabo računalnika, vendar si ne predstavljam, da bi imel laptop s seboj v šoli. Prvič, vse kar ima pozabi in izgubi, drugič pa, če bi ga imel, bi igral igrice. Šolskemu delu se izogiba na vse možne načine. Kar se nauči, se nauči tako mimogrede ali pa, če ga prisilimo. Pri izogibanju najde vse možne variante, tako, da pisanje domačih nalog in učenja izgleda tri ali več ur upiranja, nato pa 15 min ali pol ure dela. In to dan za dnem. Na koncu smo vsi izmučeni. Če mu pustimo, da je to samo njegova odgovornost, ne naredi nič. Ko je dobil prvi cvek, je rekel, da ni to nič hudega, on to lahko odmisli. Za zahtevnejše naloge je včasih kazal več zanimanja, vendar se je že prvič, ko je to naredil v šoli, zgodilo, da, ko je vse pravilno rešil, je prinesel domov od učiteljice podpis, da je reševal naloge med njeno razlago in kjub opozorilom ni nehal. Od takrat v šoli ni hotel več reševeti niti zahtevnejših nalog. Učiteljica je ocenila, da ga okolica moti, zato ga je osamila. To mu je naredilo tako travmo, da je začel močiti posteljo. In nato so se začeli še tiki. Različni. Spreminajli so se. Meni se je zdelo grozno, da je imel prvi dve leti učiteljico (tudi dodatno učiteljico v rezredu), ki ga je za čisto vse kar je naredil, ali ni naredil, karala. Že v prvem razredu je rekel, da je šola samo za učiteljice in ne za otroke. Da je učiteljicam vseeno kaj otroci mislijo in da učiteljice vedno mislijo, da imajo samo one prav. (Glede na izkušnjo, ki jo je imel, ga razumem, da je tako razmišljal). Rekel, je da to ni za njega in da hodi v šolo samo zato, da nam ustreže. Seveda pa je pričakoval, da ko pride domov mi ustrežemo njemu in se mu ne bo potrebno učiti :). Pogovoru o šoli se izmika, pravi, da o tem noče razmišljati niti trenutek več kot je nujno potrebno. In, da ga je strah strah šole. Ne definira prav česa. Pravi, da ga šola vedno bolj moti in da ga v šoli moti vse. Vsako jutro ga moramo siliti, da vstane, včasih ga moramo tudi obleči in odveči pred vrata, da gre v šolo. Skratka, vsakodnevno mučenje, za njega še najbolj. Ko pride v šolo pa para živce vsem, ki so okoli njega. Po treh letih smo zamenjali šolo, vendar se je njegov odnos do šole še poslabšal, šele proti koncu šolskega leta je šlo na bolje. Grozno je to videti, sploh ker je med počitnicami čisto drugi otrok, tak kot ga poznamo od prej. Prijazen, ustrežljiv, normalen. Med poletnimi počitnicami se nehajo celo tiki. Na različne načine mu poskušamo približati branje in ga spodbuditi k pisanju na računalnik (to bo v življenju potreboval). Če ne najdemo inovativnega načina in se preveč približamo šolskemu, se znova pojavijo tiki in težave. Skratka, najti moramo nove in nove finte, da bere ali piše z zadovoljstvom. In tudi takrat se pokaže, da ima z obojim velike težave. Ga pa ne popravljamo in ne karamo, če ni v redu, glavno, da bere in piše 🙂 in da ima pri tem dobro izkušnjo.

omama,

kot ste napisala, vam ni lahko.
Očitno pa bi bilo potrebno delati na fantovi samozavesti in samozavedanju, da ga različne kritike (če tudi upravičene) ne bi preveč iztirile. To pa pomeni redno psihološko terapijo.

Tole, kar si do zdaj napisala, kriči po eni temeljiti psihološko-nevrološki obravnavi. Ampak RES temeljiti! Med drugim bi nujno morali izključiti dve bralni motnji, legistenijo in disleksijo, določene poteze otroka, ki jih navajateš, me spominjajo tudi na vsaj določene poteze Aspergerja, slaba koncentracija pa na ADHD. Ampak to so vse samo ugibanja, ki so lahko povsem zgrešena, otrok NUJNO NUJNO NUJNO rabi res temeljito in poglobljeno obravnavo, vi (kot družina!) pa z njim vred. Izgubljanje, pozabljanje – to je značilnost ADHDjevcev, naš fant izgubi vse, kar ni nanj prilimano, pribito, privezano – dobesedno. Karto, ključe, mobitel itd ima na vrvicah in privezanov torbo, če vzame dežnik, si na torbo napiše “dežnik”, sicer ga pozabi. Kaj ima za nalogo, si vse zapiše, včasih tudi v šifrah, ki jih razume samo on. Veliko opozoril si da v mobitel, da mu ta zapiska ob določenem času. V mobitelu ima celoten urnik, da ga opomni, kdaj je čas za kaj. Ampak – to si je vse naredil sam, nisem jaz kuckala v mobič – sam je prišel na idejo in sam jo je izvršil.

Izmikanje pogovoru pač ne sme obveljati. Težave so zato, da se jih rešuje in otrok mora predvsem ponovno pridobiti zaupanje v odrasle, da mu boste težave pomagali reševat. Da boste pri tem uspešni, rabite sami pomoč, pa zelo verjetno tudi šola. Moj občutek, ki ga dobim ob branju tvojih opisov je, da je na nei strani veliko preveč popuščanja otroku, ki se ti smili, da drugi strani pa vse temelji na neki borbi oz. prisili, kar je oboje povsem napačen pristop. Treba je najti, kaj fanta zanima, kje je dober, v čem je “doma” in skozi to najti motivacijo tudi za tiste reči, ki mu ne dišijo, kjer je slab. Čeprav je 4. razred 9, 10 letni fant, sistem nagrad in pohval še zdaleč ni mimo. Užge pa miljonkrat bolj, kot vžgejo kazni, prerekanja, izsiljevanja ipd.

Zdi se mi tudi, da fantu niti slučajno ni jasno, da je šola “muss”, da to ni nobena “usluga mami”, ampak da je to obveza, ki se ji ne da – nikakor ne! – ogniti. Res pa je, da se da ZNOTRAJ te obveznosti marsikaj narediti, da postane lažja, zanimivejša, privlačnejša…. Vedeti moraš, da večina pedagogov ve izredno malo o kakršnikoli motnji, ki jo otroci lahko imajo. Večina učiteljev ve o Aspergerju nič, od ADHD samoto, da so taki otroci izredno naporni, avtisti so zanje misija nemogoče itd, izjeme so tisti učitelji, ki jih to tudi “zasebno” zanima, sicer nimajo pojma o pojmu, deloma tudi iz samoobrambe, ker če ne veš, se ti stem ni treba ubadat. Če veš, takoj “ujameš” dodatno delo, za katerega pa nisi ne nagrajen in ne posebej plačan. Torej je linija najmanjšega odpora daleč najboljši izhod. Ampak še vedno – šola je nuja, obveza in o tem se ne debatira. SPLOH! Tudi ni šola edina taka obveza, v življenju jih bo še mnogo in fanta je treba naučiti, da sebo težav loteval in jih reševal, ne pa pred njimi bežal. Jaz sicer še kako dobro vem, kako je, ko 3 vrstice naloge trajajo 3 ure, vem pa tudi, da NI TREBA (!!!!), da je temu tako. Da se to spremeni, je treba spremeniti pristop do naloge, treba je najti motivacijo, kdaj tudi sproducirati nagrado in psokrbeti, da se naloga, povedano zelo po domače – izplača. Sliši se grozno, ampak včasih se zaveš, da so principi eno, reala z otrokom, ki je drugačen od večine, pa drugo. Poiskati moraš način, da bo sin razumel in doumel, da šoli ubežal ne bo. Da lahko sicer skuri vsak dan po 4 ure svojega in tvojega časa, ampak od tega ne bo imel nič, pač pa bo imel veliko od tega, če nalogo konča v pol ure, kajti potem preostali čas ostane za ….. tisto, kar ima pač rad. In tisto potem MORA dobiti!

Tikov je miljavžent sort. Od Tourettovega sindroma dalje do tumorjev na možganih. To je približno tako, kot če bi zdravnik piskajočemu otroku ugotovil dihalno stisko – ja, že, samo zaradi česa, od česa, kaj je vzrok??? Če je vzrok psiha, rabi otrok kliničnega psihologa ali morda celo psihiatra, ker – roko na srce – pri vsem opisanem ne verjamem, da otrok vse druge svoje obveznosti izpolnjuje brez najmanjših težav: vzdržuje svoj red, pospravlja za sabo, uboga vsa navodila in zahteve vaju staršev itd. Kako otrok funkcionira sicer v družbi vrstnikov? Koliko se druži? Je vključen v kako dejavnost? Kako se vživi v novo okolje, npr. na dopustu? Je edinec? Kako se obnaša npr. v trgovini, v lokalu, v kinu? Kako reagira, ko mu kaj ni všeč? Izziv s takim otrokom je enormen, to vem sama in vem tudi, da bi s emi včasih brez krepke strokovne podpore ekipe, ki našega fanta spremlja, scefralo od hudega. Tudi, ko že (kao!) “vse veš”, pridejo situacije, ko si povsem izgubljen, ko se pa spomnim časov, ko smo se z vsemi težavami šele spopadali in seznanjali, je bilo pa sploh obup od obupa. En dober klinični psiholog te bo, če ne drugega, vsaj znal usmeriti k pravim strokovnjakom, saj to, kar pišeš in kakor ste zdaj obravnavani, ne daje pravega smisla, predvsem pa otroku NE POMAGA. Na mestu bibilo več testiranj, da se izkčjučijo ali potrdijo posamezni sindormi – ne zato, da nekaj piše na papirju, ampak zato, da k otroku sutrezno pristopi, kajti ni vseeno, ali je otrok , ne vem, Asperger z disleksijo s sicer normalnimi ali celo nadpovprečnimi učnimi sposobnostmi ali pa ima otrok npr. zmanjašno učno sposobnost, motnje koncentracije, je pa nadarjen za glabo. To pot boš morala ubrati sama, vsaj jaz vem, da na tvojem mestu bi jo – do pediatra po napotnico za kliničnega psihologa, pa malo se pozanimaj, kateri so res dobri v tvojem okolju.

Aja, še to: Waldorfska šola za otroka, ki slabo piše in slabo bere absolutno odpade, na celi črti!

Res je, potrebno bo psihološko – nevrološka obravnava.

Draga omama, če želite pomoč in nasvet, ki vam morda res pomaga, imam tako 11 letne lastne izkušnje kot dolgoletne izkušnje s številnimi starši bolnih otrok, me kontaktirajte na mail.

Draga omama,

zelo žal mi je, da ste se znašla v začaranem krogu našega šolskega sistema, kjer se vse premalokrat upošteva dejstvo, da starši najbolje poznajo svojega otroka in da je pot do nudenja pomoči otroku vselej veliko lažja, če najdemo skupni jezik najprej s starši. V opravičilo vsem, ki so se trudili v tem forumu, podati vam kar se da koristne nasvete, moram povedati svoje mnenje, ki se nekoliko razlikuje od dosedanjih. Pa s tem ne želim nič slabega. Ker imam res dolgoletne izkušnje s raznovrstnimi težavami staršev otrok, sem se skoznje veliko naučila. Moje mnenje je, da ste se skozi odgovore, ki ste jih dobila, le še bolj vznemirila. To lahko razberem skozi vaša pojasnjevanja, kjer ste se res kar se da trudila opravičiti vsa, tako svoja, kot sinova pretekla dejanja.

Ste v zelo težkem obdobju, ko bi kot mamica želela kar se da največ storiti za svojega sončka in vaše pisanje mi daje vtis, da niste tako šibka, kot mislite, da ste. Ste borka! In veliko ste storila za sina! In še boste, v to sama ne dvomim. In tudi na pravi poti ste. Že to, da ste se obrnila na strokovnjake preko foruma pomeni, da delate na spremembah. In to je veliko. Ne smemo pozabiti, kako se mnogim staršem zaradi okupacije z obveznostmi, ne uspe niti 1/3 vašega časa, posvečenega sinu, ukvarjati s svojimi otroci. Še posebej, če nimajo težav. In vi ste jasno opisala, da se tri ure pregovarjate, da se gre učiti zato, da se potem uči 15 minut do pol ure. Zelo ste potrpežljiva in v nasprotju z drugimi mnenji v tem forumu, sama menim, da je to sonce, ki sije vašemu sinu, da ima voljo in vero v boljši jutri. In včasih so otroci , ki opazujejo svet okoli sebe tisti, ki se vprašajo, zakaj se pa mene kar naprej nekaj nadleguje, zakaj pa meni vsi nekaj ( oprostite izrazu) težijo. Skušam razumeti vašega sina in pogled, glede na to, kar ste opisala, skozi njegovo srce in zaboli me. In pogled skozi vaše oči skozi nerazumevanje okolja in sistema, tudi. Ampak ni vse tako črno! Mislim, da imam za vas zelo dober predlog, ki lahko reši stiske, tako sina, kot celotne družine. Pa brez napotitve k psihologom ter pedo-psihiatrom. Brez skrbi! Zato vam predlagam, ker bi bilo preveč za pisati in morava biti nekaj časa nato na vezi ( neobvezujoče, samo se bodo porajala dodatna vprašanja in v naši fundaciji radi staršem stojimo ob strani, dokler sami niso sigurni vase), da stopite v kontakt z našo Ustanovo Fundacijo za pomoč otrokom, podatke dobite preko spleta. Tudi sama rešitev težav je strokovna in res individualna, zato ni primerna za vsakega starša. Objava le te skozi forum, bi morda naletela na napačna ušesa.

Pa kar pogumno, zaupajte vase!

Olga J. Bahun

Oglašam se po dopustu, zato malo bolj pozno. Najprej, da odgovorim podobni izkušnji. V nekaterih stvareh imamo mogoče res zelo podobne izkušnje. Že to, da je tudi v moji primarni družini branje pri treh letih nekaj običajnega 🙂 Samo takrat smo bili otroci drugačni, čeprav smo v šoli zelo trpeli. Z bratom sicer nisva imela kakšnih učnih težav in sva v sistemu izpadla še kar normalna otroka. Seveda moj sin v času počitnic ni idealen, je pa to tako velika razlika, da jo je nemogoče opisati. Nered je bolj kot ne njegov stalni spremljevalec, kar se pa ubogljivosti tiče, upoštevanja dogovorov in podobno je v primerjavi z drugimi otroci precej v redu. Stiki z vrstniki – izven šole – brez pripomb, v šoli pa je vedno slabše. Letos na počitnicah si je čisto normalno dobil družbo vrstnikov (pravzaprav si jo vedno dobi), med njimi je bilo največ Italijanov in en Latvijec. Slovencev ni bilo v bližini :). Sporazumevali so se z gestami, igrali pa so neko “prilagojeno” vrsto nogometmeta. Očitno je bilo vsem vključenim otrokom to zelo všeč, saj smo jih straši komaj odtegnili od igre. Zanimivo je bilo, da je prav moj sin največkrat dobil žogo in da je prav on podajal čisto vsem vključenim otrokom. Celo ena italijanska zaščitniška mama, ki si je prizadelava svojega sramežljivega sina vključiti v igro, je pristopila prav do mojega sina (kljub temu, da on ne razume itlijansko, nekaj drugih otrok pa je bilo Italijanov) in se mu trudila po italijansko dopovedati naj njenega sina vzamejo v igro. Vem, da je ni razumel, očitno pa je razumel kaj je treba storiti, zato je s kretnjo povabil njenega sina v igro.
Predvsem mlajši otroci od dojenčkov dalje ga prav obožujejo, on pa njih, zato ga včasih uporabimo tudi za varuško. Kakšno njegovo vragolijo pa preprečimo tudi, ko ga opozorimo, da je s svojim vedenjem zgled kakšnemu (določenemu) otroku in se more zato ustrezno obnašati. Takrat se res zelo potrudi. Tudi v novi šoli so mu dali priložnost, da je kakšno snov razložil mljašim otrokom in se je to zelo dobro obneslo. Žal pa ima to le kratkotrajni učinek in nima učinka na njegovo poznejše delo v šoli in tudi siceršnje obnašanje. Doma skrbi za ločevanje in odstranjevanje odpadkov, sesanje in pometanje stanovanja, za njegova leta sorazmerno dobro kuha, nekatera manjša popravila so pa njegov čisti užitek. Med šolskim letom ima manj obveznosti.
Problem pri mojem sinu je res prav ta razkorak med šolskimi in siceršnjimi razmerami. Npr. v vrtcu so ga opisovali kot res zelo socialnega, ki si bo mogoče celo izbral poklic vzgojitelja, že v prvem razredu v šoli pa kot zelo nesocialnega, ki ne zna vzpostaviti stikov z vrstniki. Pa so bili sošolci čisto isti kot v vrtcu in tudi po pouku se je z njimi čisto noramalno igral. Ker je učiteljica v prvem razredu opisovala pri sinu take težave, ki jih do takrat ni še nihče opazil, smo ga poskušali v hiši eksperimentov postaviti v šolsko situacijo (skupina otrok, ki eno šolsko uro ali več neprekinjeno sledi pogovoru in poskusom). Pri svojem sinu nismo opazili prav nobenih odstopanj od povprečja, je pa bilo v skupini nekaj otrok, ki so bili bolj nemirni, v enem primeru pa so bile težave pri nekem otroku v smislu nezmožnosti slediti res velike (vstajanje, ležanje, skakanje v besedo predavatelju…). Kasneje smo ugotovili, da mu največje težave povzroča pisanje (pred tem tudi risanje) in branje. Njegovo pediatrinjo (ki je bila sicer tudi specialistka v razvojni ambulanti) sem opozarjala na posebnosti, ki sem jih sama opažala, vendar se njej zdel njegov razvoj čisto normalen. Večja odstopanja so bila pri treh letih le pri vidu, ker ni videl sličic (sicer je imel vid vedno v redu), kasneje pa se je izkazalo, da gre za dislektične težave. Če ni pisanja in branja pod prisilo, je res zelo drugačen. Njegovo vedenje pri tem postane prav živalsko, grozljivo. V šoli baje vtakne glavo pod mizo in cel pouk tako prečepi. Zaradi vseh neuspešnih obravnav in ker ne najdemo pri njem rešitve, se počutim, da smo ujeti v sistemu (kar je ugotovila tudi Olga). Kako ironično – v srednji šoli sem za zmago na nekem državnem tekmovanju mladih raziskovalcev – kot nagrado dobila knjigo Marinke Fritz Kunc, ki opisuje problem ujetosti v sistem (sicer ne šolski) in prav tako se počutim, tako se počuti tudi moj mož, zato bi raje vsi skupaj izstopili iz sistema. Po skoraj štirih letih rednih obravnav (od enkrat mesečno do nekjkrat tedensko) smo že vsi izmučeni. Za sina naj bil ustrezen individulani pouk, ki pa mu ne pripada, kot ne pripada nikomur v Sloveniji. Ne vem katere strokovnjake za njegovo obravnavo bi še lahko izbrali. Najboljše kot smo poznali, smo že dali skozi 🙂 Podobna izkušnja, bi nam mogoče lahko koga priporočila? Bojim se, da bi dodatne obravnave prinesle nove travme sinu, zato res ne bi šla v to kar vsepovprek. Tudi časovno (doma imamo še enga otroka s težavami) nam ne bo zneslo, da bi to počeli po principu poskusov in napak. V času šole sva po službi z možem vsak pri svojem otroku.
Na obravnavah je sin pri vsakem strokovnjaku drugačen. To vem, ker sem včasih z njim in ker mi po obravnavi to tudi sam pove. Pove, da reče ali naredi tisto kar od njega pričakujejo, včasih pa se naredi, da kaj ne razume ali ne zna narediti, zato da mu ni treba. Zato se je na timskem sestanku zgodilo celo, da je določeno težavo klinična psihologinja pripisala sinovim težavam, psihiatrinja pa karakterju.
Nagrade že dajemo, mogoče pomagajo v enem promilu 🙂 Veliko mu pomeni računalnik. Običajna nagrada je 10 min, potem se pa minute seštevajo. Če neko nalogo naredi npr. v 15 min do pol ure, mu damo celo na razpolago 2 uri časa, vse kar mu ostane, lahko igra igrice na računalnik. Pa ne pomaga. Ves čas vleče vedno nove in nove finte, da zavlačuje. Pove pa, da mu je pisati tako težko, da raje cel dan dan zavlačuje, če lahko pri tem napiše vsaj eno črko manj. Dela tudi veliko napak, velike tiskane črke, zamenjuje celo črke in števike. Mislim, da nismo prav zelo popustljivi, saj vztrajamo, da mora opraviti šolsko delo. Zato pa v šolskem času tudi “izgubimo stik” z njim in nas obtožuje, nam grozi itd… Še nikoli se nisem tako bala novega šolskega leta kot prav sedaj.
Oglasila se bom tudi Olgi, spletno stran sem že našla.

podobna izkušnja,
zamislila sem se nad tem, da ste za vašega sina imeli ob vstopu v šolo 56 strani mnenj, priporočil in navodil, mi pa imamo po koncu 4. razreda le eno stran in pol (od različnih strokovnjakov skupaj – klinični psiholog, specialni pedagog, psihiater). V tej strani in pol pa je vključen še ves dopisni protokol (naslov pošiljatelja, prejemnika, datum…) in vsi osebni podatki. Dejansko torej nič več kot ena stran. Uporabnega pa še toliko ne. Da ne rečem, da v praksi napisano ne funkcionira, saj je nadvse splošno.
Res bi prosila za informacijo kako priti do strokovnjakov (predvsem kateri so), da so tako temeljiti. Očitno sem do sedaj jaz zmotno mislila, da je bil naš otrok “strokovno ustrezno” obravnavan in da nam res ne pripada kaj več, saj imajo tempirano en otrok/uro in res ob tem ne zmorejo temeljite obravnave. Nekajkrat sva sicer z možem izsila več, žal pa nismo videli pozitivenga učinka (da bi konec koncev mi ali otrok imeli kaj od tega).
Hvala tudi za ves trud, za pripravljenost pomagati in vse neprecenjive izkušnje in predloge.

Omama, imaš kak mejl, da se javim osebno? Jaz imam samo takega z imenom in priimkom, pa ga ne bi objavljala javno.

Povsemrazumem tvojo situacijo, vendase strinjam s tabo, da otrok niprimerno obravnavan in dejansko ne veste, kaj sploh imate doma. Nobena od bralnih motenj ni izključena (kako so lahko prili na dislektično motnjo pri 3 letih, potem pa o tem nikoli ni bilo več govora?????), pojavljajo s enov ein nove težave, vsi pa samo stojijo in gledajo. Ne ve se, kakšne so otrokove učne sposobnosti (strogo učne!), vsi vidijo samo vedenjske težave, ki pa komot lahko izvirajo iz prevelikega (predvsem napačnega!) pritiska na otroka na eni strani in tvoje težnje, otroku pomagati, ampak spet na napačen način, da mu (nehote seveda, v dobri veri, da delaš prav!), daješ potuho. Sporoči mejl, pa ti bom skušala pomagati, če bo šlo.

Tudi jaz nočem javno puščati naslova z imenom in priimkom, zato sem posebej za to priložnost ustvarila naslov:

[email protected]

Upam, da bo vseeno v redu.

Omama,

javila sem se vam na vaš mail!

Takoj sem pomislila na disleksijo. Ste to preverili?
Kot učiteljica vem, da veliko otrokom šolski sistem ne odgovarja in bi se boljše razvijali drugje, recimo v Walfdorski šoli. Vsekakor pa sem za otroke s posebnimi potrebami, da bi se izobraževali v za njih določenih ustanovah, ker je splošni učni sistem za njih zelo, zelo naporen in niti približno ne osvojijo vseh potencialov. Integracija je pa itak samo, da se špara, v škodo vseh.