Kdo je človek, zakaj se mi to dogaja…?
Kaj se mi dogaja, sem edini, ki semi to dogaja…? Oh, koliko vprašanj si včasih zadamo…
Mar je življenje res tako komplicirano, ali ga jaz kompliciram?
Bralec, bralka, kako je pri tebi, kaj v tem trenutku doživljaš ti, se počutiš osamljen, te nihče ne razume, ne veš, če je še sploh kaj upanja za te, ali za sina , hči…?
Preveri! Kako bi preveril?
Dokler je tvoja zgodba le tvoja, bo ostala tvoja. Podeli svojo zgodbo z nami, podeli del sebe z nami, ne bodi sebičen. Tvoja zgodba kakršna že je, je lahko nam vsem v dar. Zakaj?
Ker je zgodba tvoja a ti si dragocenost.
Včasih za trenutek oslepimo in ne vidimo svoje dragocenosti. Ogledalo nam to pomaga. To ogledalo so nam lahko dobri ljudje, ljudje, ki so nam pripravljeni pozorno prisluhniti, nam podeliti odsev nas samih…
(Denar za 100 eur, ki pade v blato, ga ljudje pohodijo, ga popluvajo… nosi v sebi še vedno vrednost 100 eur. Se strinjaš? ČLOVEK, kar koli si počel, se to dogaja, dejstvo je, da svoje vrednosti ne moreš izgubiti, ker si ČLOVEK. Vprašanje je le, koliko si svoboden, koliko se zavedaš svoje dragocenosti.)
Prijatelj, Ti, ki si se sedaj ustavil ob teh vrsticah, dovoli da tvoja dragocenost spregovori, tidi, če si ranjen. ZADIHAJ svež zrak, ki te lahko povede na pot osvobajanja.

Prijatelj, verjel ali ne, LEPO JE DA OBSTAJAŠ.
D.P.

prebiram razlicne zgodbe na vseh forumih,probam razumeti sebe…povsod v skoraj vsaki hudi zgodbi najdem del sebe,svoje besede,strahove,dvome,enak obup…vedno se pojavi vprasanje zakaj jaz,kako je to mozno,a sem sploh dober clovek,ce bi bila dobra se mi to nebi smelo dogajati,kaj sem narobe naredila-spet.znam biti pametna-dobro svetovati posebej ko gre za tezave drugih-odlocno recem nekomu v tezavah,da si ne sme dovoliti taksnih in drugacnih slabih stvari…sama pa pocnem prav vse to-dozivljam vse slabo in to vedno znova-ker ga kao ljubim,ker je oce mojega otroka,ker ni vsak dan slab,ker je v bistvu dober clovek-celo boljsi kot marsikdo…ker ga bom pogresala,sin ga bo pogresal-imam veliko prevec izgovorov in resilnih slamic ki se jih mocno oprimem ko si probam svojo norost opraviciti.najhuje je,da vem,da je to norost,bolanost-pa ga se kar ljubim.vedno znova si recem,da je konec ne morem vec,celo to,da raje umrem,slaba vest do sina,lastni ocitki,da sem slaba mati.13 let sva z partnerjem skupaj,sinko je star 8 let-cudovit fant,oba z partnejem sva brez druzine brez stanovanja-podnajemnika,brez sluzbe-nekoc sem bila mravljica samo garala sem za prezivetje,hrano,poloznice-on je v 13letih delal mogoce 3mesece-ni se ukvarjal z kriminalom in nosil denarja domov-pred leti sem se sesula psihicno in sem pustila sluzbo ter pristala na csd pomoci.moj partner je odvisnik-sprva nisem vedela vendar cas je naredil svoje in danes ni potrebno vec niti to,da ga vidim-dovolj je da ga slisim po tel.ter, da vem,da je zadet.pol leta odvisnik pa potem spet nekaj mesecev ne-kot bi se igral igro-toplo hladno.bil je heroin,kokain,sped,trava-vse kar obstaja.zlic ni bilo nikoli dovolj folije prav tako ne.tepel me ni nikoli sina prav tako ne-psihicno pa sem propadla-prav tako fizicno-v bistvu jaz izgledam kot narkomanka in to si veliko ljudi tudi misli o meni-to boli in me je sram vendar prijatelji vedo kaj je res.njegova odvisnost se je zacela 2004-jokala sem,prosila iskala pomoc-dala sem zvezdo iz neba zanj,pa nic.za 5eurov me je bil pripravljen moriti 24h me ubijati z besedami tudi groznjami,posiljal me je k sosedom po denar-kadar vec nisem zmogla psihicno sem si denar res sla sposoditi samo, da je lahko cim pre izginil po svoj sus ,da ga ne gledam ter ,da ga sin ne vidi-jaz pa nisem vcasi imela za kruh.celo naselje me je obtozevalo vsega mogocega hodila sem z sklonjeno glavo-vsi so vedeli da je narkoman.prodal je vse mozno kar se je dalo-tv,pralni strj,nakit,sinov racunalnik,celo oblacila,da o dolgovih sploh ne govorim.zaspala in zbudila sem se utrujena-neskoncno utujena.sina sem zascitila kolikor sem lahko/slisal in videl je veliko ceprav izredno izredno malo krat-vendar je tudi 1x samkrat za otrocka prevec.cez noc se je odlocil,da droge ne bo vec jemal in jo ni-prav zares jo ni-takrat smo bili najboljsa najsrecnejsa najlepsa druzina.takrat sem bila zanj kraljica in sin njegov princ.vsakic sem se veselila uspeha,da pa bo tokrat uspelo.brez droge je bil takrat moj najboljsi prijatelj moja ljubezen.vcasih je minilo vec kot pol leta vcasih pa manj-konec je bil vedno enk.spet strto srce,obup,zalost,strah,sovrastvo-spet iste scene-izsiljevane,vpitje,narkomansko besnenje,nepredvidljivost obnasanja.ja,nekaj krat sem se obrnila na policijo vendar nikoli nisem speljala postopka do konca-vse do lani.bila sem toliko izcrpana toliko blazna,da mi je bilo vseeno, ce prezivim ali ne to prijavo in kako se bo koncalo.sla sem cez pekel-odpeljali so ga dobil je pripor.klub vsemu sem ga se tisti dan kar slisala po stanovanju se cel mesec sem ga videvala povsod-prisluhi in prividi.motil me je mir doma motila me je tisina-pozabila oziroma odvadila sem se miru.kmalu sem zacela prijemati pisma polna kesanja zalosti in razumevanja zakaj sem to naredila.tudi sama sem mu pisala-sovrazno zmerljivo in spet ljubece.pisala sem mu dneve noci in seveda vse je razumel.sam je v zaporu prosil za pomoc in ja droge se ni dotaknil vec kot leto.zadnje mesece kazni sva ga z sinom redno obiskovala,mu nosila pakete z priboljski,tel.kartice…zaceli so se izhodi vikendi-bilo je cudovito.konec kazni-prihod domov.seveda me je skrbelo/tolazila sem se da so vsi v zavodu videli veliko moznost da bo vse ok-soc.delavka,psiholog,pedagoginja.mesec in pol je bilo krasno-sin presrecen.po 14mesecih prestajanja zaporne kazni-zaradi psihicnega nasilja,po dveh mesecih prostosti-brez droge se mi je v enem samem trenutku porusil svet.zalost in razocaranje je bilo veliko vecje kakor v vseh letih prej-prisel je domov zadet-seveda ni potrdil tako kot to ni nikoli.v naslednjih dnevih je to ponovil se 4x,seveda iste scene.jokala sem cele noci,sla na kolena ga prosila,da samo droge vec ne…na sreco sin ga ni nikoli videl te dni zadetega niti ni bilo scen pred njim.po teh nekaj dnevih zacetka pekla sem se probala sprijazniti,da je konec.odsla sem na policijo-jih z sramom prosila spet za pomoc.spet isti kaos-izcrpen zapisnik,policija,socialna sluzba.dogovorili smo se,da ga pridejo iskati drugo jutro,ko sina odpeljem v solo.kot nalasc je dan pred aretacijo bil cel doma brez droge-midva nisva govorila z sinom pa se je igral in prav uzivala sta oba.zvecer smo se vlegli-srce se mi je lomilo,ker sem vedela kaj bo zjutraj.ne nisem imela slabe vesti bila sem le neskoncno zalostna,da je prav bolelo.zjutraj sta se z sinom lepo poslovila in midva z sinom sva se odpravila v solo.takoj za tem so policisti vstopili in ga odpeljali.sedaj je v priporu-spet me caka preiskovalni sodnik,sojenje,srecanje z njim-ista peklena bolecina in zalost.sinku sem sele danes povedala da je ati spet v zaporu vendar ne zakaj,seveda sam mu povedala,da ga ati ima neskoncno rad in podobne reci.zalosten je celo malo hud vendar je ze zacel odstevati dneve ure kdaj ga bo videl obiskal.nikoli do sedaj nisem povedala nikomur cele svoje resnice-sedaj pa sem jo celemu svetu.vem kaj je prav in kaj narobe zares vem vendar samo v teoriji,v praksi pa ocitno ne.ce ga imam rada-ja imam ga.ce vem,da je to zivljenje-moje njegove zelo narobe-ja vem.ce si zelim njega zavedno brez droge-ja zelim,tudi po vsem hudem.vse to vem-najvecji problem je ta-zakaj zakaj zakaj…zakaj si to zelim,kako je to mozno,da tako cutim in si zelim.sama bi bila pametna in bi nekomu drugemu,ki je v taksni ali podobni situaciji rekla ,da je nor-a.zakaj taksna miselnost,kako jo spremeniti…razlika danes je le ta,da vec nimam upanja na boljse-upanje pa je tisto,ki umre zadnje.upam,da me bo to umrlo upanje osvobodilo.

Pozdravljeni!

V zaupani resnični zgodbi, nisem zasledil imena ali nadimka. Ker ste ženka, vredni vsega dostojanstva, spoštovanja, pozornosti… vas prosim, če mi dovolite, da vas tako preko spleta lahko kličem vsaj z nadimkom, POGUMNA.
Pred seboj vidim zelo izčrpno besedilo, kjer vas doživljam kot zelo zavzeto mater, zavzeto ženo. Vsi lahko občudujemo vaše upanje, ki je kljub vsemu na mestu. Vi ste nam vzgled, da upanje nikoli ne mine, ravno vi ste lahko razlog, da se kdo izmed nas »pobere« in stopi v proces upanja. Ravno zaradi vas, ki ste in še doživljate toliko stvari, za katere enostavno ni fer, da jih doživljate. Kljub temu, da kdaj doživite padec ste šli naprej, prišli ste do tukaj, hodite, niste obstali. Hvala ker sem lahko priča vašemu pogumu. Hvala, da sem lahko priča vaši iskrenosti, zaupanju. Podelili ste z nami najintimnejši kotiček svoje biti. Sam bi se lahko vprašal, ali sem vreden tolikšnega zaupanja. Vidim, da se tega ne potrebujem vprašati, saj se človek avtomatsko ob vašem sporočilu počuti vrednega, čeprav je vsebina boleča, a ravno bolečino včasih ne zaupamo radi. Hvala ga. Pogumna.
V zapisu pogrešam vsaj pribličen kraj, vašega bivanja. Zakaj?
Na misel mi je prišlo, da bi osebno poklicali na Pelikan, se morda osebno oglasili, saj imajo močne izkušnje s takšnimi in podobnimi primeri, kot je vaš. Ne gre za lobiranje, gre za dejstvo, da enostavno ni fer, da se vam dogaja kar se vam dogaja, in je skrajni čas, ko boste lahko prestopili na drugi, drugačen vlak, ki pelje v drugo smer, ki pelje tja, kjer je za vas več vrednega, tega česar ste resnično vredni. Pomnite, ni fer kar se vam dogaja, vredni ste boljšega.
Dejstvo je, tudi sami to opažate, da ste čustveno vpleteni v vse kar ste napisali, zato pojdite ali vsaj pokličite na Pelikan, toplo, iskreno priporočam. Prepričajte se, da niste sami v tej preizkušnji. Rešitev obstaja, dovolite, da vam jo skupaj pomagajo najti osebe, ki so že mnogim pomagale.
Vredni ste miru, ljubezni življenja, saj ste DRAGOCENOST!
P.P. Posredujem njihove tel. številke. Pogumna, navijam za vas!
D.P.

Zavod Pelikan Karitas
Litijska c.24
Ljubljana

Pomoč zasvojenim in njihovim staršem,
Obravnava in oskrba oseb z dvojno diagnozo (odvisnost in duševna bolezen, motnja), vključitev v komuno- Skupnost Srečanje, preventiva, skupine za starše

051 339 725
01/548 03 63
01/ 548 02 85 in 01/548 02 86

Ali
Materinski dom Škofljica in Višnja Gora

Gumnišče 5
1291 Škofljica
tel.:(01) 366-77-21

spostovani D.P.-prosila bi vas za nasvet-mnenje,karkoli…prebrali ste mojo zgodbo-zivljenje z narkomanom.ne vem zaaj imam obcutek,da ste me v poplnosti razumeli,da ste cutili moje trpljenje,zalost, kar pa se mi zdi na nek nacin zelo pomembno se mi zdi,da v vsem in vsakomur najdete nekj dobrega pa ce gre za odvisnika ali pa njegove bliznje.dan danes se zdi,da ljudje samo obsojajo in sem mnenja,da zato marsikdo ne ukrepa oz.poisce ustrezno pomoc prav zaradi raznih ocitkov-upam,da me razumete.skratka danes sem prvic govorila z parrtnerjem bolje receno ocetom mojega otroka odkar je ponovno zaprt-bilo je stestno,napeto,zalostno.na kratko naj povem-mi ne zameri tako hudo za prijavo,trdi,da ni jemal droge,zanika da je odvisnik,me seveda ima rad-kao,je pa poskusal narediti konec vsemu-samoumor,naj bi si prerezal zile-kako in kaj ne vem natancno to sem izvedela sele danes od njega.ves razgovor je bil zelo custveno napet-skratka rekel mi je ,da odhaja ker ne bo prenesel vse te teze krivde in obupa zdraven tega pa se pritiska z strani zavoda.dovolite,da opisem-lansko njegovo prestajanje kazni je v zavodu sam zaprosil za pomoc-recimo,da so se res angazirali vsi strokovni delavci in ponudila se je opcija,da se pridruzi v clovek-projekt.dobili smo se na nekaj pogovorih.seveda je to placljiv program zato su mu v zavodu kao zaceli urejati soc.podporo ceprav sem jaz vsem razlozila in vztrajno ponavljala,da to ni resitev-ker je to se vedno predrago za najin zep-spremstvo moje do lj,njegov prevoz-meni zal 10e velio odtehta in na mesec bi porabila priblizno 100e za prevoz ker ne zivim v lj.vsi so razumeli tezavo in mi govorili,da razumejo popolnoma.nekaj dni pred vstop v ta projekt sva se oglasila pri njih-dobila sem seznam kaj vse potrebuje ter st.racuna kamor naj se isti dan nakazem 80e.nisem jih imela.res ne.se isti dan sva poklicala na csd,da preveriva,zakaj denar se ni nakazan-podpora, saj brez tega ni bilo izvedljivo nic od projekta clovek kar so nam tudi povedali.podpora v bistvu sploh ni bila urejena,za namecek pa se to,da je socialna delavka razlozila,da mu podpore ne bo niti dodelila ze zaradi tega,ker prebiva v drugem kraju.takrat sem vedela nekako sama pri sebi,da sem spet izgubila-moj pogoj je bil,da se sploh kda govorim z njm ta,da si poisce pomoc-do te mere mu ne morem ocitati a ne…njegov pogojni odpust je bil tudi pogoje z tem,da gre na zdravljenje.v zavodu su mu zatrjevali,da je vse urejeno-ni bilo pa nic od nic.ni dobil niti izredne podpore,ko je bil izpuscen.sedaj ga v zavodu vsi zelo grdo obravnavajo in se slabse od tega.se sama se zavedam kako nepovezano sem pisala…ne vem,nebi prenesla,da zares odide stran-to pomeni zanj,da bo poskusal in dokoncal svoje dejanje smrti.a naj to prezrem,kaj naj storim.nikoli mu se ni padlo na pamet kkaj taksnega reci/naj povem,da sem pred kratkim izvedela,da imam raka-dejal mi je naj me ne bo strah ce mi ne uspe,da me bo cakal…ajaj to je hujse kot grozljivka.tako me je sram,da sem tako obsirna…spostovaniD.P.prosim svetujte mi,ce lahko.lp

Pozdravljeni , Pogumna.
Odločil sem se, da vam sproti ob vaših zapisih namenim nekaj besed, misli…
Pred tem pa vas prosim, da si vzamete čas, da boste vse to počasi skrbno prebrali.
Pogumna, več kot razumem vas in na pravi poti ste, ko niste več zaprti ter spoštljivo spregovorite o tem kar doživljate, kar vidite, kar mislite… Gotovo, da ni fer kar se dogaja vam, kar se dogaja »partnerju«. Opaziti je, da vsak na svoj način trpita.
V besedilu pogrešam RAZMEJITEV, KDO JE ZA KAJ ODGOVOREN. TO JE POMEMBNO.
Pogumna, naredili ste že ogromno dobrih korakov, to mi daje vtis, da zmorete stopiti v proces, kjer boste zastavili kakšne odgovornosti v življenju nosi vaš »partner«, kakšne odgovornosti imate vi. ZAKAJ je to pomembno?
Pomembno je zato, da bosta vedela kaj komu gre in, da nosita le tisto breme, ki je last odgovornega IN NIČ VEČ!
Torej, kdo ima težave z odvisnostjo in posledično opravka z lažmi, igranjem smiljenja, …?
Odgovor je, VAŠ »PARTNER«. Torej ne vi! Kaj sedaj to pomeni? Za rešitev težave je potrebno, da uredi vsak svoje. Ker odvisnost ni vaša, je nikoli niste zmogli in je tudi ne morete rešiti. Rešiti jo mora le partner, v sodelovanju s strokovnjaki. TO JE NJEGOVA ODGOVORNOST!
Pogumna, z vami delim dejstvo, da je velika večina zasvojenih oseb nerealnih – niso tukaj in sedaj. LAŽEJO SAMI SEBI, SAMI SEBI NASEDAJO LAŽEM, njihova notranjost kliče po ljubezni, a slednjo iščejo bodi si v alkoholu, samousmiljenju, drogah… To je njihov svet.
SEDAJ, KO STE TO SPOZNALI, JE NASTOPIL ČAS, da izstopite iz tega »vlaka«, iz tega »začaranega kroga«, iz te čustvene ujetosti, manipulacije. KONEC!
Čas je za rojstvo novega načina življenja. DEJSTVO JE, da niste popolnoma nič krivi, nič odgovorni, če je pri vašem »partnerju« tako. Tudi, če kdaj ni bilo kosilo perfektno, tudi če ga niste vsak trenutek ljubeče pogledali…NI VAŠA ODGOVORNOST, DA JE V ZASVOJENOSTI! Tukaj se je potrebno zavedati, da sta vsak zase odgovorna najprej za svoje zdravo življenje, to je zakon narave, drugega žal ni.
Torej ni vprašanje, ali vam je ali vam ni zameril, ko ste ga prijavili, koliko vas ima rad…
Sedaj je vprašanje, koliko se zavedate svoje dragocenosti, koliko se zavedate, da ste vredni boljšega življenja, koliko se zavedate, da je boljše življenje mogoče…
Vi kakor vaš partner, ste lahko še vrhunski osebi, toda le takrat, ko bosta izstopila iz vlaka, ki pelje vstran od vrhunskosti.
Gremo k posameznim vrsticam.

spostovani D.P.-prosila bi vas za nasvet-mnenje,karkoli…prebrali ste mojo zgodbo-zivljenje z narkomanom.ne vem zaaj imam obcutek,da ste me v poplnosti razumeli,da ste cutili moje trpljenje,zalost, kar pa se mi zdi na nek nacin zelo pomembno se mi zdi,da v vsem in vsakomur najdete nekj dobrega pa ce gre za odvisnika ali pa njegove bliznje.dan danes se zdi,da ljudje samo obsojajo in sem mnenja,da zato marsikdo ne ukrepa oz.poisce ustrezno pomoc prav zaradi raznih ocitkov-upam,da me razumete.skratka danes sem prvic govorila z parrtnerjem bolje receno ocetom mojega otroka odkar je ponovno zaprt-bilo je stestno,napeto,zalostno.na kratko naj povem-mi ne

( Občudujem vaše pozorno , natančno spremljanje zapisanega in natančno podajanje svoje zgodbe. Tukaj že lahko rečemo, da naslednje srečanje ni nujno, da bo tako stresno, zakaj? Pred srečanjem z njim se boste pripravili- kaj pričakujete od srečanja, čemu srečanje z njim?)

zameri tako hudo za prijavo,trdi,da ni jemal droge,zanika da je odvisnik,me seveda ima rad-kao,je pa

(Na njegovi odgovornosti je, da si prizna zmotno življenje, da odkrije svojo dragocenost (kljub vsemu), in poišče kje se bo zdravil, ter gre na zdravljenje!)

poskusal narediti konec vsemu-samoumor,naj bi si prerezal zile-kako in kaj ne vem natancno to sem izvedela sele danes od njega.ves razgovor je bil zelo custveno napet-skratka rekel mi je ,da odhaja ker ne bo prenesel vse te teze krivde in obupa zdraven tega pa se pritiska z strani zavoda.

(Verjemite mi ga. Pogumna, tukaj gre za čustveno manipolacijo, vede ali ne vede, za vas to sploh ni pomembno, partner manipulira z vami, ni se še odločil sprejeti odgovornosti za svoje življenje, dejanja. Tukaj je NUJNO POTREBNO, DA O NJEGOVIH PROBLEMIH SPLOH NE GOVORITE VEČ Z NJIM. To je dejanje, ki mu bo omogočilo, da pride do spoznanja, da mu vi ne boste, da mu vi niti ne morete stopiti v proces osvobajanja od odvisnosti, NAMESTO NJEGA!)

dovolite,da opisem-lansko njegovo prestajanje kazni je v zavodu sam zaprosil za pomoc-recimo

(Vprašanje, če to ni bila le manipulacija, ali zgolj kanček želje. Potrebna je ODLOČITEV, da hoče postati vrhunski človek, zavedanje, da še to zmore, da je vredno, da je vreden boljšega življenja. Pogumna, Vi ste čustveno vpleteni, ste v področju njegovih manipulacij, zato trpita oba a težavam ni konca.)

,da so se res
angazirali vsi strokovni delavci in ponudila se je opcija,da se pridruzi v clovek-projekt.dobili smo se na nekaj pogovorih.seveda je to placljiv program zato su mu v zavodu kao zaceli urejati soc.podporo ceprav sem jaz vsem razlozila in vztrajno ponavljala,da to ni resitev-ker je to se vedno predrago za najin zep-spremstvo moje do lj,njegov prevoz-meni zal 10e velio odtehta in na mesec bi porabila priblizno 100e za prevoz ker ne zivim v lj.vsi so razumeli tezavo in mi govorili,da razumejo popolnoma.nekaj dni pred vstop v ta projekt sva se oglasila pri njih-dobila sem seznam kaj vse potrebuje ter st.racuna kamor naj se isti dan nakazem 80e.nisem jih imela.res ne.se isti dan sva poklicala na csd,da preveriva,zakaj denar se ni nakazan-podpora, saj brez tega ni bilo izvedljivo nic od projekta clovek kar so nam tudi povedali.podpora v bistvu sploh ni bila urejena,za namecek pa se to,da je socialna delavka razlozila,da mu podpore ne bo niti dodelila ze zaradi tega,ker prebiva v drugem kraju.takrat sem vedela nekako sama pri sebi,da sem spet izgubila-moj

(Spoštovani, razumem, da ste vpeti v vso dogajanje, toda, to ni vaš boj, vi niste izgubili boja, saj ga niste niti potrebovali začeti! Morda se vam v teh čutenjih, ki jih trenutno doživljate sliši kruto, nečloveško, neopravičeno… če vam povem, da se nehajte boriti, sedaj niste vi borec, POTREBNO JE , da postane borec vaš partner, njegova ODGOVORNOST JE, da stopi v proces. Žal ni uspeha, ker se borite vi, on pa se kot ubogi otročič skriva za vami. No, te besede niso mišljene kot zbadanje, žaljenje, toda zgodba sama po sebi žal prikazuje to sliko, ki je realna, ki je resnična, s katero se je potrebno soočiti.)

pogoj je bil,da se sploh kda govorim z njm ta,da si poisce pomoc-do te mere mu ne morem ocitati a ne…njegov pogojni odpust je bil tudi pogoje z tem,da gre na zdravljenje.v zavodu su mu zatrjevali,da je vse urejeno-ni bilo pa nic od nic.ni dobil niti izredne podpore,ko je bil izpuscen.sedaj ga v zavodu vsi zelo grdo obravnavajo in se slabse od tega.se sama se zavedam kako nepovezano sem pisala…ne vem,nebi prenesla,da zares odide stran-to pomeni zanj,da bo poskusal in dokoncal svoje dejanje smrti.a naj to prezrem,kaj naj storim.nikoli mu se ni padlo na pamet kkaj taksnega reci/naj povem,da sem pred kratkim izvedela,da imam raka-dejal mi je naj me ne bo strah ce mi ne uspe,da me bo cakal…ajaj to je hujse kot grozljivka.tako me je sram,da sem tako obsirna…spostovaniD.P.prosim svetujte mi,ce lahko.lp

Tukaj vas je povsem moč razumeti, da vse skupaj doživljate kot grozljivko, hkrati pa je to sporočilo dokaz, da nosite zraven svojega bremena še breme partnerja. Res je pomisel na samomor kruta in se je ne sme zanemariti.
Toda uzrimo se v naslednji primer, ki je izmišljen z enostavnimi prigodami;
Trije fantje, prijatelji so dobili dovoljenje, da si pri sosedu sami naberejo češnje. Matej, eden med njimi začne: Naberita mi češnje, če ne vaju bom natepel. (To je ena oblika negativne agresije navzven)
Drugi fant Marko, začne s samousmiljenjem reševati problem, pusti me pri miru, še nikoli nisem bil na drevesu, raje se obesim kot, da bi za kogar koli plezal nanj, tudi zase ne bom plezal. Škoda, da jih ne moram nabirati iz tal. (Išče le lahko pot.) (Negativna agresija navznoter).
Tretji fant Luka, se nekoliko zamisli in reče Mateju, Matej oba bova imela več od tega, če se razumeva, jaz te imam preveč rad, da bi te mrzel . Tudi če bi me udaril, ne bi ti hotel vrniti… Pridi brž na drevo, dokler je še češenj, zelo so dobre. Marko, če si res želiš češenj boš prišel gor, za samomor je še vedno dovolj časa. Češnje so resnično dobre… (Pozitivna agresija.) IN NIČ VEČ DEBATE, POGOVORA…
Gre torej za jasno razmejitev, ki jo je postavil Luka.
Pogumna, kar se tiče socialne in… ne vemo točno zakaj gre. Socialna tudi včasih »zategne« ker ni ustreznega »žara« zagretosti s strani zasvojenca.
Toplo vam priporočam, pokličite na Pelikan, morda se boste dogovorili za srečanje in naredili načrt, strategijo, kako naprej, kako izstopiti iz vlaka, saj tako že sami vidite ne gre več naprej.
Kar se tiče vašega občutka sramu, pove le to, da je v vas ogromno dobrega, plemenitega, vrednega … in, da so vam moralno etične vrednote blizu, toda zaradi tega, ker ste tako natančno, doživeto podelili del sebe z nami vsemi, ni razloga za sram ampak je razlog, da se končno počutite zadovoljni, da ste uspeli vse to izpeljati in končno zakorakati k poti konkretne rešitve ZA VAS, NE LE PARTNERJA. Tukaj ste tudi vi, ranjeni ste in ni fer, da ostanete ranjeni.
Ljudje se za svobodo in Ljubezen borijo, za svobodo in Ljubezen dajejo življenja. To pomeni, da sta ljubezen in svoboda nekaj dragocenejšega in večjega od tega življenja. Očitno je torej, da ljudje, ki ljubijo, ki se borijo za svobodo in resnico, intuitivno doživljajo, da je ljubezen nad tem materialnim in telesnim življenjem. Ljubezen in svoboda, sta tudi nad našim razumom, našimi čustvi in našo voljo. Duh je torej nekaj več kot sam razum, kot je vest nad razumom in občutki. Duh je največja sposobnost in največja moč človeštva.
Stopite v spoznanje te duhovne dimenzije, ki je kreativna, svobodna, … za »let« ustvarjena.
Verjamem v vas in izražam veselje nad tem, ko lahko vidimo, de je lepo ker opstajate.

D.P.

spostovani D.P.-hvala za vas odgovor.lahko bi temu rekla,da…,solze mi tecejo-jokam,zares mi je hudo.kot,da bi se korak za korakom zacela poslavljati od svoje ljubezni svojega najboljsega prijatelja.veliko je trenutkov danes,ko zaprem oci in vidim kaj vse sem dozivelala vendar lepih trenutkov.toliko bolj mi je jasno,da enostavno nimam niti nocem vec imeti izbire med nami trmi.jasno mi je,da jaz njemu nisem resitev in,da to ni moj boj.vse kar se mi je dogajalo nisem nikoli z nikomer o tem spregovorila-ne tako resnicno in ne tako realno.vas dopis mi je bil kot klofuta-v zelo pozitivnem smislu.upam,da mi ne zamerite,da sem to tako opisala.vsa leta prej sem si govorila,da jaz zmorem-,da mu lahko pomagam in ja,tako kot ste napisali-manipulacij je bilo veliko se vec razocaranj.vse kar sem si zelela v zivljenju je to,da bi imela majhno hisko kup otrok,svoj vrt…in dobrega moza.to so bile moje sanje.dan danes,ko zivim v hudi revscini z vsemi temi tezavami a mi verjamete,da zavidam vsem uspesnim in povprecnim druzinam le to,ker ne zivijo z drogo-samo to.zavedam se,da so razne tezave povsod ter so vsakomur lastne tezave najvecje…zal mi je mojega sinka toliko zal…ati je zanj nekaj naj naj,zelo ga pogresa,neprestano govori i njem,caka kdaj ga bo lahko videl.za nic na svetu mu nocem povedati resnice vsaj ne se sedaj-cez nekaj dni bo star 8let.ze tako mu ne znam ali nocem odgovoriti na veliko njegovih vprasanj o atiju in njegovih starsih.naj povem-ati-je odrascal v reji ker ga je mami narkomanka zapustila pred samostanom in pobegnila,prav tako je tudi njegov oce bil narkoman.kar kruta zgodba vendar resnicna.mami ga je cez pol leta prisla iskati vendar ji ga niso dali.nikoli ni videl vec svojih starsev.odrascal je pri krasni rejnici z katero sva stalno v stiku in pa pri hujse kot tiranskem rejniku,kar si rejnica se dan danes ne more oprostiti-vseh mozevih krutih zlorab,zelo krutih.moj sinko je fejst fant…ja,to je nekako tako-moram proc in verjeti,da bomo vsi trije ok vendar ne skupaj.daj bog,da bi enkrat bilo to mozno…vsaka vasa beseda vsak nasvet-to je to kar sem morala slisati-prebrati,narisano in napisano to so vprasanja in odgovori,zakaj-zato.D.P.-pa spet cmeram-tako zelo malokrat prosim zase za kaksno pomoc,iskrena hvala vam tujcu,za vas cas, vas odgovor,vase misli…hvala,se to-sem se ze narocila za pogovor na pelikan.hvala za vse…

spostovani D.P.-najprej vas lepo pozdravljam…iskrena hvala za vas odgovor.sicer sem vam se ze zahvalila pa ni objave-morda se bo,pa vseeno…naj vam povem,da sem ob vasem odgovoru zelo jokala,obcutki so bili razni-predvsem jeza in zalost.vas odgovor je bil zame kot mocna klofuta-v zelo pozitivnem smislu in prosim ne zamerite mi,da sem to tako opisala.napisali ste mi veliko stvari,ki jih nisem hotela slisati,prebrati in si jih priznati,vsaj ne tisti moment.imela sem tisoc zakajev in na vseh tisoc zakajev ste mi dali odgovor-ob vasih odgovorih sem se vcasih pocutila-kakor,da ste moje zivljenje spremljali ze vsa leta…napisali ste mi resnico,spoznanje,dali edine smernice za zivljenje,in sama to jemljem kot mojo in sinovo zivljensko resitev…resitev za nas vse tri.srcno upam,da se bo nekoc tudi ati soocil z resnico-edino resnico.ja,do sem sem prisla naprej vec ne morem-nocem.D.P.-kaj naj recem-zame boste v zivljenju moj resitelj pa ce se se ne vem kako to slisi.hvala vam za vaso pomoc-meni mojemu sinku in in mnogim drugim.jutri imam pogovor na pelikanu.iskrena hvala-lp

Hvala za vaš odziv. Sedaj imate še dodaten razlog, da ste lahko ponosni nase. Kar tako naprej, korak za korakom, ohranjajte potrpežljivost, vredno je. Stopili ste v proces k dobremu, lepemu, plemenitemu… Veliko tega je položenega v vas, odkrivajte to, vi ste projekt, to je vaša okupacija, da to lepoto odkrijete in jo živite. DRAGOCENI STE TEMU SVETU !
LEPO JE, DA OBSTAJATE!

P.P.
PO ČASU, KO BOSTE ZAČELI OKUŠATI SPREMEMBE NA BOLJE, PA LE PODELITE Z NAMI.

HVALA

Pozdravljeni!

Letos hodim v 4.letnik gimazije in za maturitetno nalogo sem si izbrala temo o metadonskem programu.

Informacij o tem je zelo malo zato bi vse prosila za pomoč.

Prav tako, bi pri 2.delu naloge potrebovala mnenje odvisnikov/bivših odvisnnikov o metadonu. Anonimnost je zagotovljena!

moj mail za vse, ki bi mi lahko na kakšenkoli način pomagali [email protected]

Življenje z narkomanom….svaka ti čast!! imam podobno zgodbo in te totalno razumem!!!

takšnih zgodb poznam nešteto