Pozdravljeni,

na vas se obračam, ker enostavno ne vem kaj še lahko naredim.
Z možem sva poročena 11 let imava dva šoloobvezna otroka.
Prvi večji problem je bil pred petimi leti za katerega sem bila kriva samo jaz. S sodelavcem sem se spustila v nekakšno flirtanje, ki je ostalo samo na besedni ravni, nikoli ni prišlo do telesnih stikov. Mož je v mojem telefonu videl sporočila, ki pravzaprav niso pomenila nič. Kaj sem takrat razmišljala ne vem, vse skupaj ni imelo nikakršnega globjega pomena. Mož si je seveda ustavaril svojo sliko in je prepričan, da vse skupaj le ni bilo tako nedolžno. Obrazložila sem mu, vse mu povedala, da ga ljubim in da vse skupaj res ne pomeni nič. Zavedam se, da sem takrat naredila veliko napako. Z možem sva se dogovorila, da zavoljo vseh nas poskusimo znova in do lanskega decembra je bilo vse super. Decembra pa je prišel z besedo na dan. Povedal mi je, da ne more pozabiti, da ga v podzavesti “to” še vedno gloda, da z mano ni srečen. Moti ga, da pri vzgoji nisva vedno enotna, ampak sva tudi to krizo uspešno rešila. Vsaj meni se je zdelo tako. Med prazniki sem opazila, da se z nijm nekaj dogaja, da nekaj ne štima in, ko sem ga vprašala kaj je narobe se je iz njega vsul plaz besed, ki si jih nisem želela slišati.
Še vedno pravi, da ne more pozabiti, da ni srečen, moti ga način kako vzgajava otroka ( oba sta prava sončka, tudi v šoli zelo pridna – hči je res malo bolj razvajena, ampak nič posebnega), motim ga jaz, način najine komunikacije, način kako govorim,……predvsem poudarja besede nisem srečen. Ni prepričan, da si želi rešiti zakon, razmišlja o tem, da bi se odselil, pravi, da je v njem nekaj umrlo…..Sama sem pripravljena narediti vse, da ga osrečim in rešim najin zakon, ampak kako, če me odklanja. Grozno se bojim naše prihodnosti, za otroka bo to kot strela z jasnega, podira se mi svet…………Ne morem razumeti, da smo še pred tednom dni kovali načrte za prihodnost in bili smo srečni, tudi on…vem, ker ga čutim, večkih prepirov med nama ni…..Kot partnerja se izredno dopolnjujeva, veselijo naju iste stvari, imava isti hobi……res imava veliko skupnega. Kako se lahko slika tako na hitro poruši? Je možno, da je smo v krizi? Prosim za pomoč, kaj lahko naredim, nočem ga izgubiti, ker ga ljubim?

Spoštovani,

verjamem, da vam je zelo hudo. Ne le, da je možno, seveda sta v krizi – a kriza še ne pomeni, da je vsega konec. Sprašujete, kako je možno, da se slika tako hitro poruši. Če vas primem za besedo – slika je samo eden od odsevov realnosti. Sta se (ste se?) morda ves čas tako trudila za lepo sliko vajinega odnosa, da kar ni bilo energije/časa za soočenje z njegovo realno podobo? Verjetno ta vprašanja v taki ali drugačni obliki tudi vam v teh dneh ne dajo spati.

Tako kot opisujete, je možev obup nad odnosom in grožnja z odhodom za vas res kot strela z jasnega in verjamem, da se vam ruši svet. Lahko je za nazaj iskati vzroke, toda nihče ni dovolj »pameten«, da bi v vsakem trenutku vedel, kaj je narobe in kako to popraviti. Če bi bilo tako, bi bili bogovi. Zato bi vas rada nagovorila, da sicer prevzemite polno odgovornost za tisti svoj flirt pred petimi leti, vendar v njem skoraj ni smiselno iskati pravega vzroka za nenaden razdor. Zraven oziroma vzporedno se je med vama z možem in v vsakem posebej morda čisto nezavedno odigravalo še marsikaj, česar, tako ugibam, nista zmogla ubesediti. Preveč boleče bi bilo in raje sta skušala v obstoječem življenju poiskati najboljše, kar sta lahko (skupni hobiji, zanimanja, dopolnjevanje). To je povsem človeško in hvala bogu, da sta sebi in otrokoma ustvarila marsikateri lep trenutek.

Vendar je to samo ena polovica, ki ne more zdravo obstati brez druge. Vsi ljudje smo sestavljeni iz »temne« in »svetle« polovice … v narekovajih pišem zato, ker svetla ni absolutno pozitivna, ampak samo v naših očeh; in ker temna ni absolutno negativna, ampak so to samo tiste naše lastnosti, misli, čustva in predstave, ki se NAM zdijo negativni in jih zato ne moremo sprejeti.

Koliko te navidezne teme in sence je torej med vama ostajalo neizgovorjene? Na to sem pomislila, ker imam občutek, da se trudite sebe, družino in celo otroka predstaviti kot res v redu, tako da bi vam najraje rekla: pa saj STE v redu, tudi če se ne strinjata glede vzgoje, tudi če si gresta na živce, tudi če otroka nista vedno sončka – v njuno dobro upam, da sta lahko kdaj tudi »oblačka«, v vašem srcu pa bosta itak vedno sončka, saj sta vaša. In v redu ste, tudi če moža ne morete osrečiti. Saj veste, da osrečimo lahko samo tistega, ki se »pusti« osrečiti; ali pravilneje, ki je ob nas lahko srečen. Strogo vzeto je sposobnost osrečevanja iluzija …

Kar vas neizbežno čaka, je pošten pogovor z možem o tem, ali lahko dasta svojemu odnosu priložnost, da se potopi na dno neizrečenega in od tam splava na površje ter zadiha na novo.

Če boste tako čutili, se še oglasite.

@jst22

In kaj ti pomaga to dopolnjevanje, skupni cilji, isti hobiji…ko si se pa spustila v flirt s sodelavcem. In ne mislit, da to ni prevara samo zato ker ni prišlo do poljuba oz sexa. Čustvena prevara ne boli nič manj kot fizična in tega tvoj mož ne bo pozabil nikoli. Kadarkoli bo slišal ime, ki je isto kot od tvojega sodelavca, se bo spomnil na to. Kadarkoli boš omenila sodelovca doma, se bo nato spomnil,….. Mogoče pa le lahko najde v sebi toliko moči, da ti oprosti. Sploh če se zaveda, da te je mogoče zanemarjal in posredno sam pripomogel k temu.

Kako se lahko tako hitro vse poruši? Žal, isto je s prijateljstvom…gradiš ga leta in leta, uniči ga pa lahko 1 dejanje. Isto je pri vajinem zakonu

Veliko sreče pri reševanju zakona. Če ti ga le upse rešiti, pazi kaj počneš v bodoče

Razmišljam o tem, kar si napisala, bla562. Če se nekaj res gradi ali je zgrajeno, in to celo leta in leta, potem mi nikakor ni jasno, kako bi lahko to porušilo le eno samo dejanje. Najbrž se ni zares in “pravilno” in “dosledno” gradilo (se prijateljstvo/partnerstvo ni zares negovalo). Prave hiše, ki se je gradila na pravih temeljih, ne more porušiti, kaj šele uničiti niti na milijone in milijarde groznih neviht, ciklonov, vulkanov in kaj vem še kaj hkrati. To vendar vedo in vemo vsi, ki imajo hiše ali kakršnekoli stavbe že, pa tudi tisti ki je nimajo/nimamo in jo gledajo zaenkrat le nekje iz daljave. In zato je po moje prevara nič drugega kot ena grozna nevihta, ki je pač uničila nekaj, kar ni bilo grajeno ali vsaj ne v pravo smer! Ta dva morda doslej nista gradila ravno s pravimi orodji, gotovo pa imata možnost, da začneta drugače graditi SEDAJ (sicer jst22 ne bi iskala pomoči, ne bi pisala). Zato se mi zdi krivično, da nekoga, ki išče pomoč, pa naj bo še tak grešnik, pospremimo s besedami: pazi, kaj počneš v bodoče. Kot da jst22 tega ne bi vedela.

Ne zdi se mi prav, da pripombe, kot jo je napisala bla562, skrajno šibkim in neskončno potrtim in obupanim, zbijajo še tisti mikroskopski drobec vere, ki kot šibka, nemočna travna bilka sili skozi asfalt.

@Gradnja, saj veš, da kogar piči kača, se boji tudi zvite vrvi.

@Jst22, ti si šla dalje, mož pa ti ne more pogledat v glavo, da bi lahko stoprocentno vedel, kaj se dogaja v njej. Verjetno si sploh ne moreš predstavljat, kaj trenutno doživlja. In ne mislit, da bo to šlo kar tako mimo.
Na forumu Nezvestoba imaš zgodbo avtorice Snejacques – pa recimo Matej23 veliko piše o svoji in ženini nezvestobi. Poišči njune prispevke in ti bo mogoče bolj jasno, kaj preživlja tvoj mož.

gradnja, oprosti, ampak živiš v iluzijah. Če že rada govorih o prispodobah s temi hišami, nevihtami…30 metrski cunami vse zravna z zemljo, zdrav temelj gor al dol

Prevare se pomoje lahko odpustijo odvisno od situacije…Jst22, verjamem da je tvoja situacija taka, da se še da rešiti vajin zakon. Konec koncev se nsi zaljubila, še fizično prevarala moža, stikov verjetno nimaš več,…To se na žalost lahko zgodi vsakomur, vsi smo krvavi pod kožo.

Sej pravim, pozabil ne bo nikoli. Mora pa najdi način, da ti oprosti. Konec koncev se vidi tvoje kesanje, pa verjetno se tudi nisi več spuščala v flirte s sodelavci

srečno

Pozdravljeni!
Na začetku vašega prispevka vidim pomembno vprašanje: »kaj še lahko naredim«?
Stopite na pot, spoznavanja ČLOVEKA. To ste vi, je vaš partner.
Kdo je človek? Ko človeka obravnavamo celovito, celovitejša je rešitev, osvobojenost. Človek, telo, psiha, duh., Prežeto eden z drugim je duhovna duša.
Zmeraj več znanstvenikov, pokaže na prisotnost duha v človeku, ki ga je potrebno upoštevati.
Zako kot obstajajo fizikalne zakonitosti, zakonitosti človekove psihe, obstajajo tusi zakonitosti na duhovnem področju. Zakonitosti je vredno upoštevati, saj takrat smo osvobojeni, bolj zdravi.
Na duhovnem področju se lahko vprašamo od kod prihajam, kako to, da sem se rodil ravno tem staršem, ravno v tem kraju… kako to?
Duhovna medicina odkriva, da je že pred spočetjem obstajal nekdo, ki si me je želel in je ob spočetju vame položil dobro. Ko sem se razvijal v maternici, starši niso vedeli, da sem tam jaz, vedeli so le, da je tam en otrok.
Absolutno dobro, absolutna ljubezen – bit, ki biva, si je mene, vas, želel, edino od nje sem popolnoma in vedno ljubljen, zaželjen… Edino ta bit je absolutno dobro, lepo,… ki biva.
Flirtanje, kakšen vpliv ima na človeka, na duhovnem področju – zakonitosti.
Človek se zasužnjuje z dejanji, ki ga oddaljujejo od Biti, zaradi katere je nastal. Človek se oddaljuje od ljubezni, ki je njegov stvarnik. Bolj kot se človek oddaljuje od svojega izvora – ljubezni , bolj je deležen tistega, kar ni od ljubezni. Gre za posledico ravnanja, gre za zakonitosti.
Človek sam je v tem trenutku ranjen na duhovnem področju, prav tako partner, saj sta tudi duhovno povezana.
Stopite v proces, ko si boste odpustili na takšnem vedenju, ko boste stopili do partnerja in mu iskreno povedali, da se končno zavedate, zmote, tudi če je bilo le flirtanje, to ne spada v vajino zvezo, da se vedno bolj zavedate partnerjeve dragocenosti, ki ste jo ranili. V duhu partnerju odpustite, nato mu pa to tudi povejte. Povabite ga, da si odpusti, če vam še vedno zameri, prisluhnite mu.
Vajin odnos je sedaj lahko močnejši, dovolita si to doživeti.
To kar je mož takrat doživljal je njegova resnica, tudi, če je bilo v vašem doživljanju drugače. Pomembno je upoštevati njegovo resnico, ki se je še danes očitno ni osvobodil.
Lepo je, ko mu poveste, da ga ljubite, toda dejanja so tu pomembnejša – geste.
Morda je v partnerju zaradi zamere prisotna jeza, jeza na vas, a to si ne želi. To je trpljenje..
Pozabimo takrat, ko odpustimo. Pomagajte mu, da vam odpusti, da vas in sebe zopet doživi kot dragocenost eden drugemu. Partnerju je zvestoba očitno vrednota, je vam tudi? Če je, povejte mu to.
Ponavlja, da ni srečen. Vprašajte ga, kaj bi moralo biti drugače, da bi bil srečen. Kaj mu predstavlja srečo. Povejte mu, da se ne potrebuje truditi, saj ga vseeno ljubite.
Ga. ne prepuščajte se strahu, strah vas ovira pri pretočnosti ljubezni. Bodite pretočni, da se bo lahko še vaš partner naužil dobrega, lepega, ki prihaja od stvarnika. V duhu ga prosite naj vam odpusti, če ga v bolečinah ne razumete najbolje. Upoštevajte duhovno dimenzijo.
Odločite se za dobro, glejte v dobro. Odkrivajte to kar je pri partnerju dobro, spregovorite o tem, pomagajte, da bo zopet zmogel odkriti svojo dragocenost., vrednost.
Lepo pozdravljeni!
Pišite, kako vam gre.
D.P.

Bla 562, očitno sem pisala v prispodobi, mislila sem na hišo, ki ni vidna z očesom, kakor tudi naša čustva in duševnost ne, no, čustva se vendarle poznajo tudi na telesu, obrazu, nasmehu, solzah in tako dalje! Kakorkoli, ljubezen, zdravo partnerstvo, prijateljstvo ali kakršnekoli druge vezi z zdravimi/dobrimi/primernimi temelji (izberi si izraz, ki ti ustreza ali pa dodaj svojega!) je res težko primerjati z eno materialno bajto! Če pa jo, ti tisto o cunamiju dam popolnoma prav!

V kakšnih iluzijah pa po tvoje jaz živim? Me zelo zanima!