Zdravo.
Za začetek, stara sem 15let, 1.letnik.
Moj oče kar ogromno piv spije. Poleti pa še bolj. Prišlo je že do tega, da ko sta moja starša pijana si nekaj izmišljujeta in se za brezveze kregamo, prišlo je tudi do tega, da sem z mamo stepla-ni bilo hujše, noben od naju ni odnesel poškodb.
No. Moj oče ko pride iz službe obvezno pivo laško, potem še enkrat. Potem gre v gostlino in spet, še,še.. pride domov pa še, še in je že pijan. Skoraj vsak dan je tko-tko pijan, najhujš pijan je v petek in soboto, mama pa je samo pri petkih in sobotah. Ker moja mama dela popoldan, oče pa zjutraj. Zato ko ati pride domov ne je nič, na prazen želodec pije in zvečer ko je že pijan pa sam pripravi en kurh in poje pa gre spat.. velikrat zaspi za mizo in rabim ene 5let pa ga uspem prepričati, da naj gre v spalnico. Ko je pijan, ne ve kaj dela, zadnjič mu je učiteljica od brata iz šole poslala, da je bil brat poreden pa take. Pride domov, znori, uniči komp, stol.. Medtem mu jaz skušam povedati, da to ne bo ničešar rešilo in bo sam še bolj denar zapravljal, saj jasno rabimo stole, pa komp za šole pa tko. Mama.. joj, najraje bi ji ukinila piv.. Ko je pijana, ful laže, da ne morš vrjet. Medtem ko laže in kr nekaj pove oče, jaz znorim ker ne prenašam, da me kriztira in si izmišljuje tko, da jo kao ponižujem, nikoli ne pomagam (me prav zanima kdo lika obleke, kdo pospravlja kuhinjo). Ko ji rečem, da ni res, znori in zatem pa zjoče, včasih pa me porine ai udari po glavo-ve, da sm občutljiva na to, saj skor vsak dan mam glavobol… Ko sta oba trezna, pa sta najboooolj faca in prijazna starša. Ati mi brez problema da denar, brez problema me kam pripelje, me vse kupi-enako je pri mami… Pogovorila sem že z očetom a ne pomaga. Pravi, kdo je šef in da te pive on plačuje in ne jaz, da naj bom raje tiho ker on skrbi zame in da naj bom raje srečna, da mam udobno življenje. Mama pa, da to ni tok in da je to normaln..
Nevem kaj naj naredim, razmišljam, da bi pri 18letih se izselila ker tako ne morem živeti. Ko sta pijana me dobesedno kriztirata in me sovražita. Ko trezna pa me imata najraje na svetu.
Obupana sem, ne morem še 3leta zdržati ker je to predooolgo. Nikomur ne upam prositi za pomoč, nočem, da vejo. Niti babice pa dedki ne vejo.

Težko je prepričati nekoga, ki je pod vplivom alkohola tako zelo prepričan v svoj prav.
In kot 15 letna mlada dama tudi nimaš dovolj moči, da bi tvojo besedo vzela resno.

Eno pravilo pravi, da se pogovarjaj samo, kadar sta trezna. Ko pijana kaj rečeta, si ne vzemi k srcu, saj veš, da to nista onadva. To ti lahko pomaga preživeti težke trenutke.
Ko sta trezna jima povej, kar si povedala nam. Da se bojiš, kako boš še 3 leta zdržala njune pijanske dneve. Da te prizadene tisto, kar takrat govorita. Lahko si zapišeš, kaj sta rekla in ko sta trezna jim lahko daš listek. Brez da bi veliko komentirala ga vprašaš, kako bi se on počutil, če bi njemu oče tako rekel.

Pri 15ih nisi odrasla, vendar se moram s tabo pogovoriti po odraslo, ker pametno boš morala ukrepati. To ti lahko uspe, ker je mnogim.
Ampak bilo bi dobro, da poiščeš pomoč nekoga, ki ima več izkušenj.
Ta pogovor ni strokoven, lahko ti le prisluhnem(o) in ti kakšno vzpodbudno besedo povemo. Dobro pa bi bilo dobiti nasvet in zaščito nekoga, ki bolje ve ali e bolje pozna.
Imate v šoli kakšno svetovalko, psihologinjo, socialno delavko? Vem, da ne bi rada razglašala okoli, vendar bi te rada vzpodbudila, da komu poveš, saj je breme, ki ga nosiš, zate pretežko.

Mnogo ljudi imate težave. Samo mi jih ne vidimo. Ne sramuj se svojih staršev. Vsak ima svojo slabost in tudi nekateri starši tvojih sošolk pijejo, tepejo otroke, so nesramni do žene, lažejo…
Vsak se mora nekako spopasti s tem. Tebe je življenje pripeljalo v to družino. Ne z namenom, da pod bolečino kloneš, ampak zato, da se boriš in naučiš postaviti se za sebe.

Držim pesti zate in prepričana sem, da mnogi drugi tudi.
Pojdi v šoli do svetovalke. Če ne bo vedela pokliči na telefon za mladostnike – npr. mladi lahko pokličejo na TOM vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, med 12. in 20. uro – brezplačna številka 080 1234. Tudi tam te bodo vedeli usmeriti.
Drugi lahko vedo ali pa ne, tudi babica in dedek. Ne oziraj se na to. Starša te imata rada, ampak sama sebe moraš imeti še bolj.

Prav je, da si zaupala svojo zgodbo vsaj na ta forum. Videla boš, da nisi edina, ki se ji to dogaja. In obstaja pot iz tega. Ena je, da bodo tvoji ukrepi pripeljali do zavedanja staršev, druga je, da boš predčasno odšla od doma, tretja, da boš razvila način, ki te bo varoval pred težkimi dnevi.
Na vsaki poti vedi, da nisi sama. Samo ozri se okoli, prosi za pomoč dokler ne naletiš na nekoga, ki mu boš zaupala in ti bo prisluhnil.
Če ne drugače, lahko pišeš tudi na naš e-naslov [email protected] in se dogovoriva, da skupaj pregledava, kaj bi se dalo narediti.

Živjo!

Imam 21 let, študiram. Rada vam bi zaupala problem, ki me večkrat spravi v žalost oz.se s tem zelo obremenjujem. Ta problem povzroča ati. Odkar so ga invalidsko upokojili zaradi kronične bolezni oz. odkar je doma, se vse bolj podaja v akohol. Brez dveh litrov vina na dan sploh ne more. Mami hodi v službo, on je doma. Kot karakterno je zelo dobra oseba, ponavadi predobra oseba, je zelo naivne narave, na podlagi tega je potem večkrat razočaran, obremenjuje se že zaradi majhnih problemov, nonstop samo tuhta in tuhta, sedaj še bolj, ko je dopoldne sam doma. Opažam, da je tudi zelo zamorjen, muči se sam z določenimi problemi, ki jih ne more povedati tudi najbljižji osebi, da bi imel tesne prijatelje teh pa tudi ni. Z delom se ne zna zamotit, ker nima nobene volje. Ko je vinjen se sam sebi grozno smili, mamico z raznimi in nesmiselnimi besedami spravlja ob živce. Zaradi bolezni jemlje tudi določena zdravila in še zdravila za živce in pritisk. On v bistvu sploh ne bi smel piti alkohola. A si ne da dopovedat. Glede nato, da študiram sem doma na vsakih 14 dni. Ampak še takrat, ko pridem domov ga vidim v vinjenem stanju. Z mamico se velikokrat šlišiva preko telefona, večkrat pove kako ji je hudo, nekako še ni zbrala dosti poguma, da bi stopila do zdravnika in prosila za pomoč. Mlajša sestra ima fanta in tudi odhaja od doma. Eden izmed problemov je tudi ta, da ati vidi da hčerki odhajata od doma in imam občutek, da se s tem sploh ne more sprijaznit in non stop samo tuhta. Tako, da se včasih sprašujem ali imamo mi kot otroci sploh pravico, da se odločamo za svoje življenje nekje drugje, čeprav ni kateremu izmed strašev po godu, da smo se tako odločili? Na nek način se počutim krivo in mi je zaradi tega mnogokrat hudo. Večkrat ga vprašam zakaj pije in sploh noče povedat. Velikokrat mu rečem, naj poišče pomoč pri psihologu, ker menim, da nekje more tičati v njem še globji problem ki ga bremeni in ga ni pripravljen povedati. Pride pa dan dva, ko ne bo spil kaplice alkohola, sam to je ponavadi takrat, ko ima kontrolo pri speciliastu, glede bolezni ali pa takrat ko vidi da se ne počuti dobro.

Prosila bi vas če mi lahko vsaj za začetek svetujete kako pravilno postopati.

hvala.

Premlati hudiča pa vso pijačo stran vrž. Pa policijo pokliči pa prefukaj vse.

prav gotovo ti tale situacija prebuja stiske. Vendar moj nasvet je, da kolikor se le da, se orientiraj na svoje življenje, na svojo prihodnost in ne “rešuj staršev”. Škoda časa in energije.

Pisem iz lastnih izkusenj. Oba starsa sta bila alkoholika, sele ko sem bila 3.letnik faksa, sta sla na zdravljenje, k sreci uspesno. Do danes oba trezna. Kot druzina smo povsem funkcionalni in rehabilitirani.

Ko sem pa bila se otrok in v tej situaciji, pa je bilo obupno. Vedeti moras, da ko ti v treznem stanju vse obljubijo, je to zaradi slabe vesti. Jaz sem takrat potem ta stanja izkoriscala in poskusila iztrzit denar za osnovnestvari, npr. Malico, pa prevoz v solo ali pa nakup spodnje majice. Ker ce ne ga nisem imela, se spomnim, da sem imela luknje na podplatih skornjev, ker mi niso novih kupili. Slisi se grozno, ampak je bilo to ze pri mojih 9ih letih. Torej ko sta trezna, to ne pomeni, da pa bosta v redu. To je samo kak dan, potem pa po starem. Zal timoram povedati, da se ne bo samo od sebe nic izboljsalo, niti ce si ti kaj naredis ali pa kakorkoli zelis vplivati nanju. Obrni se na kake sorodnike, pa na kako strokovno pomoc, ne nujno na vasi soli, da ne bodo sosolci nate gledali po nepotrebnem cudno. Ti si ze kar velika, za bratca je pa to kriza. Poskusi se poslusat, kajti prav imas, ko vidis, da moras stran. No, jaz nisem sla. Pa tudi sorodniki so zaprli vrata. Sem pa poskrbela zase tako, da sem si ves cas govorila, da bom sla od tu, da bom imela denar. Zato sem se zacela pridno uciti, da sem dobila zoisovo stipendijo, potem sem nekako pregurala cez srednjo, sem si umislila kar dve srednjisoli hkrati, glasbeno in gimnazijo, tako da ja slucajno nisem imela casa za ukvarjanje s problemi znotraj druzine in za zivljenje z vrstniki, da se ne bi videlo navzven, da sem otrok alkoholikov. Vrgla sem se samo v lastno obravnavo, in to je edino prav. Za njiju mi je bilo ze tzako vseeno, da me nista ganila. Sem naredila maturo z odlicnim, pa dva faksa in specializacijo. Takoj po faksu sem se zaposlila, ze med faksom delala, tako da sem imela vedno dovolj denarja za sproti in se varcevala.
Torej mene je ta situacija porinila v pozitivno smer. Ker nobeno prepricevanje in moledovanje starsev ni zaleglo. Nista me slisala. Ker to je zasvojenost. tu ne gre za zlehtnobo ali mal?arnost, to je fizicna zasvojenost, do katere pride zaradi psihicnih vzrokov. Ampak zasvojenost pomeni nemoc, ker telo rabi dolocene kemikalije, da prezivi. In zdravljenje ni samo abstinenca, ampak predlovanje vseh psihicnih nepredelanih zadev za cel zivljenje nazaj. Zato otrok ne more pomagat starsem. Sele potem, ko sta na samem zdravljenju in kasneje, ko se rehabilitirajo nazaj v zivljenje. Tako da vsi otroci, ki imate alkoholike za starse, vedite, da jim ne morete direktno pomagati. Zavarujte sebe, osredotocite se nase in na cim bolj varen nacin skusajte preziveti to obdobje, dokler se ne boste postavili na lastne noge. Ce pa nikakor ne gre, pa je tu sevedno socialna sluzba in osebni zdravnik.
Jaz vam zelim, da ste mocni in gledate samo nase!
Srecno

Živijo,

obvezno pojdi do socialnih delavk. Obrni se v šoli na socialno delavko, psihologijnjo in jim vse povej, kar si nam povedala. Pomagali ti bodo, če ne drugega, da ju boš zapustila takoj!! Ne zaslužiš si takšnih staršev, mi te imamo radi, zato kar pogumno naprej, ker drugače boš imela ti probleme v svojem življenju! Ona dva sta odrasla in ona dva bi morala pomagati tebi, pa sebe uničujeta…

Lep pozdrav!

Ka_Katja