Pozdravljeni,

zanima me kdaj je potrebno poiskati pomoč v mojem primeru. 15 let skupnega življenja, 2 otroka. Mož pije odkar ga poznam, zadnja leta manj. Trenutno vsak dan 4-6 piv, občasno več, se zgodi, da kakšen dan nič (če ni denarja). Ne moti me namreč njegovo obnašanje, ko je pijan, ker je miren, obvladljiv, prijazen, vendar me moti njegovo splošno obnašanje, ko je trezen, oz. pod vplivom 1-2 piv, ki se po 15 letih spreminja. Sedaj postaja namreč razdražljiv, nepotrpežljiv, nesramen, žaljiv…pravi, da so vsi problemi zaradi mene (mogoče res!?), ker ves čas težim, da pije, pa čeprav ne škodi nikomur. Zaenkrat so problemi: 1X vzeto vozniško dovoljenje pred 5 leti, še vedno občasno sede pijan za volan, cca. 2X letno, pred tem vzetim dovoljenjem 1X tedensko, ljubosumje, do sedaj tega nikoli ni bilo, razbito avto (po mojem mnenju zaradi vinjenosti, po njegovem drugi razlogi, vendar nimam dokazov), moji živci in občasne depresije…Zanima me ali delam paniko ali bi bilo pamentno nekaj ukrenit? Kam se lahko obrnem?

Hvala in lp.

Najlažje je nekoga drugega okriviti za svoj problem in težavo, s katero se je težko spoposati. In to dela vaš mož.

Ko sprašujete, kdaj je potrebno poiskati pomoč sta odgovora lahko dva:
1. tako čutite in imate vi osebni občutek
2. na to opozorijo zunanje okoliščine.

Z očmi zunanjega opazovalca vam lahko rečem, da je skrajni čas, da nekaj ukrene/te. Vaše življenje je vredno več od skrbi, bolečine, strahu in nemoči.
Skrajno neodgovorno je od vašega moža, da sploh sede vinjen za volan. To nakazuje da mu ni mar za sebe, ne za druge, verjetno tudi ne za vas.

Če je vaša mera potrpljenja polna, mu odločno povejte, da tako ne bo šlo več naprej. Povejte mu, da pričakujete da preneha popivati vsak dan in je normalno, če kakšen dan nič ne popije.
Seveda, če verjamete v to. Če niste prepričani, boste njega težko prepričali.

Svetujem vam, da tudi preverite količine na anonimnem vprašalniku za samooceno pitja: http://www.nalijem.si/vprasalnik_za_samooceno_pitja/vprasalnik/ . Boste dobili občutek ali preveč popije. Iz tega boste lahko sklepali ali delate paniko ali ne.

Čas za iskanje pomoči pri težavah z alkoholom je včeraj!

Da tega ne zdržim več sem mu povedala že neštetokrat in pravi naj pa grem. Vztrajam zaradi otrok, ker ga imata tako rada in on niju in se veliko ukvarja z njimi in jim je lepo. Da naj gre na zdravljenje sem ga prosila že 100 krat, pa pravi, da to nič ne deluje, ali da bo to on sam zrihtal oz.da to ni problem, da vsi pijejo kot on in da vsi normalno funkcionirajo. Bi bilo pametno odseliti se za nekaj časa in opazovati kaj bo? Ali je sploh smiselno ostati zaradi otrok?

Ženske mnogo potrpimo in mnogo prenesemo, zato verjamem, da boste preživeli tudi moje besede: “Nič čakati in misliti”, ker če bi mislil kaj urediti, bi že.
Ali se boste sprijaznili s tem, da ste obsojeni na življenje z alkoholikom, ali pa boste odšli. Dve poti in nemogoče težka odločitev.
Kaj je bolje za otroke, ne moremo vedeti. Tudi če bi jih dobro poznali, se ne bi upala trditi, kaj je bolje. Strokovnjaki lahko teoretizirajo, ampak prav oceno lahko podaš le za nazaj. To pa je včasih prepozno.
Pri težkih odločitvah pomaga ena zelo enostavna metoda. Na list papirja napišite dobre in slabe strani vsake izmed situacij. List odložite in naslednji dan spet poglejte.
Preberite oba seznama in opazujte svoje počutje in razmišljanje. Morda vas ena pot bolj pomirja, bega, plaši, vam daje upanje, vas spravlja v grozo… ? Če se občutki ne pojavijo, jih pa matematično ocenite. Kako pomembna je posamezna dobra oz. slaba lastnost.

Primer:

Oddidem od doma[/b]

Dobro:
zvečer bom lahko v miru prebrala knjigo
na otroka ne bo vpil
ne bo prismrdel v posteljo
…..

Slabo:
kam naj gremo
kako bo z denarjem
on je človek, ki ga še vedno ljubim
…..

Če ne gre to s spiskom in ocenjevanjem, lahko skupaj oblikujemo in ocenjujemo.
Ne bomo se mogli odločiti namesto vas, ampak morda pa lahko kako pomagamo.

Ma ženske nehite komplicirat in se rajš osredotočite na resnične probleme. Če je pivo problem, potem v odnosu z vašim možem nekaj ne štima in tu ni problem pivo ampak vse drugo! Najlažje je iskat problem tam kjer ga ni. Halo?

kronjo je kronjo če vsak dan pije 2 pive je ok če pa smrdi kot sod ni dobro
idrija vabi v tem primeru dr anže pomaga very good
ve se kaj je kronik in kaj je tirni pivec zelo dobro
vendar razlika med njima je le vprašanje časa

Za Tamar

Žalosti me ko berem v kakšni situaciji ste, mlada družina katera se še ne zaveda da je v pasti alkohola.
Opis tvojega moža me spominja na mene. Tudi za sebe bi lahko rekel da pijem od nekdaj. Tudi pri meni se je začelo s teženjem. Takrat sem se tudi sam spraševal, pa kaj vraga mi teži, saj nobenemu nič nočem, pusti naj me na miru, naj ne dreza v mene. To mislim na mojo ženo, ko sem se pribijal z alkoholom oziroma vračal nalit domov. Tudi moj opij so bili pivi. Na koncu, pred propadom, moja edina ljubezen, smisel življenja.
Ko sem spil 1, 2 sem bil samo razdražen, telo je hotelo več in vse kar me je omejevalo da bi normalno pogasil potrebo po alkoholnem opoju me je dražilo in spravljalo ob živce. Oni niso hoteli da bi pil, sam mes bil jezen na sebe ker bi rad, čeprav sem se zavedal da to ni dobro a sem moral da bi umiril hotenje in vibracije v sebi.
Zaklet, boleč, peklenski krog.
Potem, ko sem dobil svojo dozo, največkrat na skrivaj, sem bil lahko spet mil, prijazen, seveda, dokler sem se še zavedal, potem sem pa itak zaspal. Moja taktika je bila, da sem spil en ali dve pivi za katere so vedeli, videli, a vmes na skrivaj, na hitro še 3 ali 4, 5. Potem sem lahko dokaj normalno funkcioniral. In pil naprej. Na vseh mestih, kjer sem se zadrževal sem imel skrite piksne. Delavnica, omara za obleke, garaža, pod posteljo, terasa, tudi v nekaterih grmovjih, avto sem imel pa za bife na kolesih.
Hočem ti prikazati sceno pravega alkoholika in kje bi eventuelno tvoj imel kaj spravljenega če že na skrivaj pije. Povsod kjer sem se zadrževal sem imel skrivališče.
Trenutno ne pijem od 26.03.2012, sem alkoholik kateremu ni pomoči, vendar se trudim iz dneva v dan da ne zdrsnem nazaj v pekel alkohola.
Ne upam ti reči, da je takojšne prenehanje pitja tvojega moža edina rešitev – ker imam občutek, da še ni čisto na dnu – za srečo tvoje družine. Bo pa ta korak v prihodnosti neizbežen.
Drži se

Pozdravljeni!

No, bom še jaz nekaj pripomnila, ker sem ravno dobila to temo in res ne morem biti tiho. Najprej nekaj za Tamar, čeprav dvomim, da bo prebrala, glede na to, da je svoje vprašanje napisala že pred več kot enim letom. Upam, da ste kaj ukrenili glede svojih problemov. Najbolj bi bila vesela odgovora, ki bi se glasil, da ste rešili probleme in zdaj živi vaša družina srečno naprej. Vendar se bojim, da temu ni tako. Ta možnost je skorajda ničelna. Sama sem skorajda prepričana, da še vedno vztrajate, znova in znova in upate, da bo nekaj priletelo z neba, rešilo vas in vaša otroka. Ničesar ne bo. Morda boste zdaj zavijali z očmi, ker samo pametujem, ampak … v resnici vem, kaj govorim.

Sem 17-letno dekle, zelo uspešno v šoli, nadarjeno, socialno in imam še veliko dobrih lastnosti. Ampak te lastnosti niso prišle zato, ker je moj oče alkoholik. Tako je. Moja mama še vedno vztraja ob njemu in jaz živim z njima, moji sestri pa sta zdaj že na faksih. In moj oče pije že skoraj, odkar ga poznam. Vem, da je vsaka družina drugačna, ampak morate se zavedati, da otrokom ne boste dali ničesar dobrega, če boste ostali s pijancem. Ja, vem, govoriti je lahko. Svojega očeta imam rada, včasih govorim z njim, vendar pa sva večino časa le odtujena drug od drugega. Večino časa ga ne zmorem prenašati. Skorajda ne govoriva, ponavadi se vidiva le ob vikendih (čeprav živiva v isti hiši). Edina stvar, pozitivna, ki sem jo dobila od tega, da je moj oče alkoholik, je, da sem na silo odrasla. Naenkrat sem MORALA. Nič ne ostane skrito. Kričanje, grožnje, solze, zibanje pijanega očeta, zabuhel obraz, sramotenje v družbi, ker greš s prijatelji na pijačo in jih obgovori tvoj pijani oče … Težko je oditi od svojega očeta. Težko je zapustiti moža. Nepredstavljivo. Ampak … včasih je potrebno, za svoje dobro. To leto me je zdravnica prepričala, da grem v dijaški dom in najprej sem bila proti, ker je to pač moja družina. Vendar pa … Zdaj že komaj čakam to šolsko leto. Mislim, da je čas za nov korak. Nisem jaz kriva, da je moj oče alkoholik. Ni moja naloga, da ga gledam. Ničesar nisem jaz kriva. Ni moja naloga, da trpim ob njem. Tega je bilo dovolj. Morda bi morali o tem razmisliti tudi vi. Saj pravim, vsaka družina je različna, vsak otrok ima različne posledice. Vendar je dejstvo: IMA JIH! Mene je bilo pred pol leta grozno sram priznati vse skupaj, vendar imam posledice. Sem bolj živčna, sovražim alkohol in se izogibam družbe, kjer se popiva, hitro vzkipim, potrebujem nadzor … Včasih, v osnovni šoli sem se zatekala k hrani, vedno sem jedla. Potem pa me je prevzel nadzor. In tako sem zbolela za anoreksijo. Ne morem reči, da je za to kriv moj oče, ampak … lahko rečem samo, da je dejstvo, da se lahko ukvarjam z njim samo, kadar sem lačna, drugače se počutim grozno nemočna. Uničujem se, vem, da se, ker mu ne morem pomagati, ker teh težav drugače ne znam rešiti, pa še vedno verjamem, da jih moram rešiti. In vedno bolj se bojim, da postajam kot oče – zasvojenka. On z alkoholom, jaz s hrano. Ni to žalostno? Da se ljudje pustimo tako manipulirati svoji psihi. Ker v resnici smo le to, vsi ranljivi v notranjosti. In človek v resnici lahko pomaga le SAM sebi!

Draga Tamar, polagam vam na srce, razmislite v tej smeri. Družino imate, morate misliti na otroke. Morda izgleda, da dobro prenašajo. Pri meni je bilo enako. Vedno so vsi mislili, da sama najbolje prenašam vse skupaj. V resnici pa sem le tlačila vase. Nihče si ne zasluži takega trpljenja. Zakaj bi kdo hotel trpeti? Pogovorite se z možem (vem, da to zveni neumno iz ust 17-letne smrklje), odidite od njega. Samo za nekaj tednov. Če mu ni vseeno za vse skupaj, bo nekaj storil. In potem mu stojte ob strani in se skupaj rešite te mrhe, tega prekletega alkohola. V nasprotnem primeru pa … če ostanete ob njem, ne boste pomagali nikomur. Trpel bo on, trpeli boste vi, trpeli bodo otroci. Vem, mislite, da pametujem. Vendar vem, kaj govorim. Sama bi dala vse, da bi moja mama pred 10 leti pisala na tak forum in bi ji odpisala hčerka alkoholika in ji povedala, kako se počuti. Potem bi se morda moja mama odločila drugače. In potem se zdaj z vsem ne bi borili vsi: jaz, mama, oče in moji dve sestri. Ker na koncu nikoli ni bolan le alkoholik … Tega pa, prekleto, nihče ne pomisli!

No, zdaj pa bi rada še nekaj besed. Salander, ponosna sem na vas! Res, res vas spoštujem! Niste alkoholik, ki mu ni pomoči! To dokazujete na vsak način! To dokazujete s tem, ko se zavedate, kaj se je zgodilo zaradi pijače. In s tem, da se bojujete. Dolga doba je že, odkar ne pijete! Uspeva vam. Vem, kaj govorim. Sama se vsak dan borim s hrano. Trenutno imam nekakšne napade nažiranja in … čeprav sem vsa polna upanja, obupujem nad samo seboj. Žrem, da bi nekaj zapolnila v sebi in pretiravam s telovadbo. In kmalu bo prišla faza stradanja, ker si ne bom dovolila prečkati 47 kg in bom poskušala znova shujšati. V resnici so vse zasvojenosti enake … No, nisem hotela reči tega. Hotela sem reči, da ste mi polepšali dan. Kajti začela sem že razmišljati o smrti, obupovala in nato sem prebrala, kako se trudite VI, kako vam uspeva! 26. 3.! Uspeva vam! Res vam uspeva. Močnejši ste od svoje bolezni! Z vsakim dnem bolj! Upam, da se tega zavedate. Ker je le malo ljudi, ki tako vztraja. Res upam, da ne boste obupali, da boste vztrajali in vztrajali. Prosim vas, ne prepustite se pijači. Ni vredna vaše sreče! In če vam kdaj ne bo zdelo vredno vaše življenje, pomislite name. Vztrajajte zame! Dajte mi upanje, da bo nekoč tudi moj oče posnemal vas! Da bo uspelo tudi meni. Vztrajajte. Upam, da bom nekoč znova obiskala ta forum in videla vaše sporočilo, v katerem bo pisalo, da je že več let, odkar ne pijete. Ne pozabite: So ljudje, ki vas imajo radi. So ljudje, ki zaupajo v vas. JAZ zaupam v vas, čeprav vas ne poznam!!! Preveč ste vredni, da bi pustili alkoholu, da vas uniči. Raje vi uničite njega, ker ste MOČNEJŠI OD NJEGA. No, ampak mislim, da vi to tako ali tako že veste =).

Vse dobro vam želim in srečno!

Chiquitita

Chiquitita,
res ste lepo napisali. Vredno branja enkrat, dvakrat, trikrat…

Dajete upanje, dajete moč. S svojimi besedami ste me navdahnili in res je vredno, da se vsak izmed nas trudi in bori za sebe, svojo srečo in svojo prihodnost. Ko je težko je forum mesto, kjer se lahko srečamo in si pomagamo skozi temne hodnike in prestrme poti.
Pa naj bo alkohol ali kaj drugega. Vsaka zasvojenost, vsaka stiska ima podobnosti in drug od drugega se lahko učite/mo.

za Chiquitita

Jočem kot dež, jočem od sreče, jočem od bolečine, jočem zaradi spoznanja, seveda sem slutil, da sem mojima otrokoma vtisnil, pustil pečat gnusnega alkoholika. Ti pa si mi odprla pogled v ranjeno dušo otroka alkoholika. Jočem, jočem in sploh nočem nehati jokati, verjamem da me imata rada in vem da jima njuna tiha zadrega preprečuje,čeprav sploh nimam pravice do kakšnega njunega spoštovanja do mene, da bi mi povedala kaj si mislita o meni, kako sem ju prizadel in verjamem da me to še čaka.
O boli, boli, kar naj boli saj sem sam zakrivil to, boli ko vem, da povzročam/sem? bolečino nedolžnima otrokoma ki nista nič kriva, se še spomnim otroškega očitanja, ja punca, punca je bila bolj »gobčna«: »saj sta me vidva rodila, saj nisem sama hotela«.
Ej Chiquitita, hvala ti. Hvala tvojemu bolečemu prikazu, grozljivi projekciji videnja nedolžne otroške duše.
Že globoko v svoji alkoholni eri, pred 16 leti, ko se nama je rodila hči, joj kako sva jo težko pričakovala, sem si v trenutku prebliska – imel sem hotenja, rad bi nehal piti – na list napisal NEHAJ ZARADI TVOJEGA MODREGA SPALPKA – ko se je ona zasmejala, je bilo kot bi gledal modri slapek. Nič ni pomagalo.

A tvoj zapis je tako močan, tvoja energija je tako resnična, tvoja izpoved me tako gane, tako si pobožala mojo dušo alkoholika, sprintanega bom nosil v žepu.

Povem ti eno skrivnost moje male princeske, no saj ni več mala, ampak za mene bo vedno moja mala punčka. Ima podobne simptone kot ti (sem celo pomislil, da je ona avtorica zapisa). Jo prime in vsakodnevno teče in telovadi kot zmešana, je pa tako malo, da sva z ženo malo zaskrbljena, ker v žlahti že je ena s prehransko motnjo,
(ja še to, ti bom kar povedal, sestrična moje hčere ima težo z anoreksijo. Bila je že v bolnišnici, ker je po izvidih. s svojim načinom prehranjevanja ogrožala svoje življenje, pred leti, sedaj je z njo vse ok – a moj laičen opis za njo danes je, kot bi gledal živega skeletorja, tako da me skrbiš ti z pa ne več kot 47 kg ) –

– potem pa pride obdobje, ko je in nič ne športa, in me zopet zaskrbi, ker tako veliko in ob poznih urah je. Sem tudi že pomislil, da sem vzrok za taka nihanja. Potem sem opazil pri njej, prej čez alkoholno zaveso itak nisem nič videl, da vseskozi trese z nogo ali obema. Sem jo vprašal kdaj se ji je to pričelo, pa pravi da ne ve točno. Sem jo tudi direktno vprašal, sem vzrok jaz, pa je odgovorila da ne. Ja saj vem, tudi če bi bil mi ne bi priznala.

Veš za mene je bil začetek, enkrat me je obšlo, da sem pristal v podnu, gnojnem alkoholnem dreku, da je vsega hecanja konec. Potem sem v dokaj vidljivi pijanosti naletel na ta portal. In kar sprijaznil sem se s tem, da sem kroničen pijanec, priznal, resnično priznal da sem alkoholik. V bistvu sem takrat občutil olajšanje. Dobro ne tituiram se s tem, če pridem v nov družbeni krog, če iščem delo, če me pa sreča star frend, katerega še nisem videl od spremembe, me povabi na pijačo, je pa to normalno. Zakaj ne boš pira?, brez vsakega sramu me rečem » Ne hvala ker sem alkoholik«. Rad bi ti rekel, čeprav je to za otroka grozno, sprijazni se s tem da je tvoj oče podvržen pitju in da ti ne moreš vplivati na to da bo prenehal. Tudi meni so težili, pa kaj, pijem – pustite me na miru, saj nobenemu nič nočem.
Sama si spoznala, da Tamar sama ne bo rešila problema, prav tako ga ti ne moreš. Edino oče ga lahko. Ti ga samo imej še naprej rada.
Veš, me pa tolaži, če me že otroka zaradi alkoholizma sovražita, naj me kar, se vsaj sama ne bosta in ti tudi ne, pustili temu hudiču!

Kar se tiče pa umiranja. Bova, bova, ampak ne še sedaj. Postala sva povezana, če se boš ti normalno prehranjevala, bom jaz normalno pil…. nealkoholne pijače. Ne dovoli mi, da padem zopet v brezno alkohola. Enkrat tedensko se tehtava in meriva prisotnost alkohola v telesu. Prav?

Mi bo pa v veliko zadovoljstvo, če mi boš dovolila, da na našem srečanju AA lahko preberem tvoj zapis?

Chiquitita in salander

Prebrala sem vajina sporočila, ki sta me spodbudila, da še sama nekaj dodam. Včasih se niti ne zavedamo, s kakšno lahkoto človek zapade v stanje, kjer izgubi kontrolo nad dogajanjem. Tako lahko je prestopiti točko, kjer si še prej imel stvari pod nadzorom, nenadoma pa temu ni več tako. In najhuje, kar je, je morda to, da se niti ne zaveš, kdaj in kako je do tega prišlo. Ne izhajam iz družine, kjer bi bil prisoten alkohol sem se pa dolgo časa borila s hrano. Že od nekdaj nisem bila zadovoljna s svojo zunanjo podobo. Vedno sem si želela bit suha, “sanjala” sem o temu, kako mi bodo drugi rekli, češ kako si suha in res sem shujšala do te mere, da sem že 2x bila na meji z anoreksijo, v katero k sreči nisem padla. Vsakič se mi zdi, da sem ujela zadnji vlak in se nekako rešila. S kakšno lahkoto človek zapade v to stanje in koliko muk ter trdega dela je potrebnega, da se iz tega izkoplje. Čez leta sem ugotovila, kaj me je gnalo k temu, da sem hujšala in izstradala svoje telo. Določene stvari so mi z lahkoto uspevale( izpiti na faksu), vendar nisem ob tem čutila nobenega zadoščenja, uspeh mi ni ničesar pomenil in ob dosežkih sem se počutila prazno. Kar mi je veliko pomenilo, so bile vrednote, način življenja, odnosi, etc.. Stvari, ki sem si jih želela, da bi drugi spregledali in bi jim kaj pomenile, ni opazil nihče. Na druge sem nekako prenašala svoje nezadovoljstvo in jezo, češ, tudi vi imate lahko to, kar imam jaz, kar je v redu, zakaj si tega ne dopustite, etc. Zgradili iskrena prijateljstva, dobre odnose,….kar želim povedati je to, da sem si jemala pravico, da za druge vem, kaj je zanje dobro, kako bi lahko boljše živeli, etccc..sočasno pa nisem sprejela, da je to, na kakšen način bodo živeli, njihova pravica in kdo sem jaz, da lahko drugim sodim in jih sugeriram, kako naj živijo, sočasno pa sem še jezna, ker niso hoteli, bili pripravljeni živeti drugače in so raje vegetirali – vsaj jaz sem na to tako nekoč gledala. In potem se je začelo. Ker so vedno znova izbirali drugačen način življenja in ne takšnega, kot bi ga lahko imeli ob meni in se je meni zdel najboljši, njihov izbor pa slabši, ampak so vseeno izbrali slednjega, sem svoje frustracije začela obračati vase in se preko odrekanja hrane telesu kaznovati. Če nisem mogla imeti nadzora nad drugimi stvari, sem ga pa lahko imela nad seboj, nad svojim telesom in tem, kaj bom in česa ne bom vnesla vanj. Sama sebe sem preko hrane kaznovala, ker sem se počutila krivo, da mi ni uspevalo. To je hud in začaran krog. Počutila sem se močno, saj sem sama odločala, kaj, kdaj in koliko…in ščasoma je prišla točka preobrata, ko tega nadzora nad telesom nisem imela več. Ko se mi je telo uprlo in nič, kar sem storila ni pomagalo. Neprestano mi je bilo slabo. Če sem ali če nisem jedla. Prej sem še lahko odločila, da ne želim več imeti občutka slabosti in sem pač nekaj pojedla in je minil. No, prišla je točka, ko slabost ni minila in to je bila “točka, ko je telo prevzelo moč nad mano.” Toliko o razlogih, ki so mene pripeljali do tega, da sem skoraj zapadla v anoreksijo.

Res je pomembno, da človek ugotovi, da ni kriv za odločitve drugih. Da otrok ni kriv, če je starš zapadel v alkohol. Da otrok ni vzrok temu, da oče ali mama pije. Da ni otrok tisti, ki mora rešiti očetovo ali mamino težavo in da nič takšnega ne more narediti, da bi preprečil pitje starša. Češ, morda, če bi bil bolj priden, ubogljiv, etc…potem pa morda oče ali mama ne bi pila. Otroci s tem odraščajo in te prtljage se je v življenju kasneje tako zelo težko znebiti, zato polagam na srce vsem, ki imate težave z alkoholom, da razbremenite otroke tega občutke krivde, češ, da je on na kakršenkoli način kriv za to, ker pijete. Samo to. Ne jim naložiti tega občutka krivde in odgovornosti, kajti to resnično zaznamuje otroka.

Spomnem se, ko sem gledala film Good Will Hunting. V njem je scena, ki je bila zame na en način osvobajajoča, tko kot je bila za Willa. X krat sem gledala ta film in xkrat so se mi ob tej sceni ulile solze.

[youtube]/92D15qtI_Gk[/youtube]

Eno je razumeti, da človek ni kriv in odgovoren za odločitve drugih, drugo pa je to občutiti in združiti te dve ravni je odločilno. Dokler je samo ena, je že veliko, ampak žal ne dovolj za občutek svobode.

Pozdravljen

Nisem prebrala vseh zapisov, prebrala pa sem vašega. Ne bom rekla, da rezumem alkoholike, ker skrbim za mamo alkoholičarko, ki nikoli nisem imela nič od nje – dolga zgodba. Vendar me je ganilo to kar ste napisali o svoji hčerki. Moja hčerka je prebolela MH (anoreksija+samopoškodbe). Ni rečeno da je vaša hčer tam, vendar pa življenje z alkololikom pusti posledice – doživljenjske. Veliko sem prenesla na svoje otroke.

Potrudite se zaradi svojih otrok. Če boste našli z njimi stik vas ne bodo sovražili.

Veliko sreče.

Zdravo, Salander (in vsi ostali, ki ste se še odzvali na moje sporočilo)!

Včasih pomislim, da sem tepka, kadar obupujem, ko pa imam toliko ljudi okoli sebe, ki jih skrbi zame. Prijatelje, starše (tudi očeta, ker ga kljub pijanosti skrbi, da se tako “sušim”), sestre in konec koncev imam ta forum. Zakaj tega ne sprevidim, kadar sem obupana? Zakaj vztrajam, čeprav vem, da imam anoreksijo? Zakaj že ne začnem jesti 2000kcal na dan? Zakaj se sama sebi ne dovolim zrediti? In končno vprašanje: Zakaj smo vsi ljudje takšni? Ker smo. Resnično. Včasih tako obupani, da ne vidimo, da sploh je še kdo, ki mu je mar zate. Res si želim, da bi čim več ljudi opazilo to ljubezen, saj ni potrebno, da je velika, samo …

Dragi Salander, te bom kar tikala, čeprav ne vem, koliko si star (in upam, da ne zameriš), ampak lažje je govoriti o teh stvareh tako na “ti”, ker se mi zdi, da sva potem bolj povezana, bližje drug drugemu in nekako pozabim, da nimam pojma kdo si, razen da si človek, ki mi zadnje dneve vliva ogromno upanja. Ja, prav si prebral. Ko sem prebrala tvoje pismo … Ne vem, kaj se je zgodilo. Samo … Nasmeh na mojih ustnicah. Ker sem se tako bala, da boš rekel, naj se ne vtikam v tvoje življenje. In potem …Dovolj je ena sama beseda, da čutiš, da je človeku mar zate. Moja samopodoba je zadnjih nekaj mesecev grozno na tleh, ampak se pobiram in v vsakem dnevu najdem lepe trenutke in tudi sestri mi pravita, da sem zadnjih nekaj tednov bolj srečna in ne v takšnem razsulu, kot sem bila, ko sem končala pouk.

No, ampak nisem hotela tako začeti. Kar malo žalostna sem bila, ko sem prebrala, kako si jokal. Mislim, vem, da je to nekakšna katarza, da človek to včasih potrebuje, ampak … Nikar ne joči, Salander, nima pomena. Nima se pomena obtoževati za nazaj. Resno. Ker to počnemo zasvojenci. Vsaj jaz – obtoževanje, skoz in skoz. Kako potem sploh obstaja možnost, da se lahko rešiš? Kar je bilo, je pač bilo. Tega ne moreš popravljati. Ker potem izgubljaš sedanjost, če venomer bežiš nazaj v preteklost. Pomisli, npr. skladaš drva in naenkrat se ti pol kupa podre. Včasih je bolje, da ne greš popravljati, temveč ga pustiš in zraven njega zgradiš drugega. Boljšega, predvsem. Življenje gre naprej in če se spoštuješ sam, če vztrajaš, boš dobil tudi potrdilo za svoj trud.

In verjemi, tvoja otroka te imata kljub vsemu rada. Neskončno rada. V to sem prepričana. No, lahko mi je govoriti. Če bi bila jaz tvoja hčer, bi te verjetno sovražila. Do trenutka, ko ne bi opazila, da misliš resno. Pa še potem bi te sem in tja morda sovražila. Ampak … Pomisli drugače … Otroci tako ali tako kdaj pa kdaj sovražijo svoje starše :). Morda bi imela tvoja hčer takšne probleme s hrano tudi, če bi se rodila v perfektni družini. MORDA si imel vpliv nad tem, no, gotovo si imel vpliv, da se je njuna osebnost razvila, kot se je, ampak po drugi strani … Kaj pa če ne bi pil? Kaj če bi bil perfekten in bi ju zavijal v vato? Prav tako bi prišlo nekaj, kar bi ju spremenilo. Sama mislim, da nam je vse skupaj nekako usojeno in da dobimo prav toliko teže na pleča, kot je lahko nosimo. Nisi vsega ti kriv. In tudi – saj popravljaš! SI VZORNIK VEČINI MOŠKIM!! Zame si boljši človek od perfektnega očeta. Ker se on pač nikoli ni spopadal z vsem tem in ti … pomisli, kaj vse si prestal ti! In si kljub temu zmagovalec!!!

In moje težave? Ne vem, ali si želim postati zmagovalka. Ker se mi zdi, da sem že zmagovalka. Sliši se zapleteno, kaj? Anoreksija je podobna bolezen kot alkoholizem. In po drugi strani čisto drugačna. Ne veš, nikoli ne veš, kdaj si čez mejo, kdaj si bolan in kdaj je tvoj nadzor, kdaj pa že nadzor tvojih obsedenih misli. In jezna sem, kadar rečejo: iztrgaj anoreksijo iz sebe, glej, kaj počne! In se vprašaš: Kdo je anoreksija? To ni človek. To ni pijača, ki jo piješ. To si TI. Tvoji možgani. Boš uničeval samega sebe? In potem prideš do največjega paradoksa: Ubistvu se že uničuješ. Še slediš? Vem, da je to tuje področje zate, ampak ti ga bom poskušala malo osvetliti, da boš lažje razumel svojo hčer, če ima res take probleme.

Suha postava, premalo kilogramov … To so posledice, ne vzroki. MORDA misliš, da hujšaš, ker želiš biti lepši, v resnici pa je nekaj za tem. Sama ne poznam razloga, zakaj po počnem, čeprav bolj ko razmišljam … Vem, zakaj zdaj hujšam. Razlogov za prej ne poznam. Morda so isti. Kakorkoli. Včasih sem bila cela “bajsika”. Imela sem 58kg pri 165cm. Oboževala sem hrano in sem rada jedla, zelo rada sem imela sladkarije. In so me občasno zbadali. Tudi oče. No, predvsem oče, kadar je bil pijan. In nekako se to zažre v tvoje možgane. Sam sebi nisi več všeč, rad bi bil popoln. In shujšaš. In si popoln, vse je super. Do 49kg. Potem pa je v teh 4 mesecih … Ne vem, sesulo me je. Ko so mi povedali, da dejansko imam anoreksijo (sama sebi pač tega nisem priznala), ko sem se morala naročiti k pedopsihiatrinji … Sesutje. In sem nekako se pravilno prehranjevala (čim manj sladkarij, 4 obroki dnevno, gibanje), ampak zaužila čisto premalo kalorij glede na svoje aktivnosti in tako shujšala. Na 46,1. Pri 167cm. In zdaj imam 47kg.No, v četrtek sem jih imela. In ne razumem se. Po eni strani me kilogrami sploh ne zanimajo, ne zanimajo me kalorije, ne zanima me moja postava (za katero se mi včasih zdi, da je suha, včasih ogabna), ampak vseeno … vseeno so to stvari, ki so stalno v moji glavi. Veš, kaj je razlika med alkoholizmom in anoreksijo? Pri anoreksiji je opij, ki ga uporabljaš za svojo srečo: NIČ. Ironija, kaj? Še en paradoks, ki sem ga prebrala: Telo sprošča endorfine, kadar si lačen. Dejansko te telo pohvali, ti da srečo, ker ga ti uničuješ. In tako sem jaz srečna. Ne vem, če si v resnici želim, da mi kdo vzame to srečo. Razen takrat, ko začnem razmišljati, da mi sreča ne bo pomagala, če bom mrtva.

Oh, še ena stvar. Dejansko ne bi mogla biti tvoja hčerka (haha :)). Kajti že po letih se razlikujeva (če sem prav razumela ima 16 let?), moj oče niti najmanj ne zna uporabljati računalnika, kaj šele internet in forume (hahahaha), poleg tega pa zate vem, da še vedno pridno abstiniraš, ker nočeš razočarati mene ;). No, moj oče pa je imel celo krizo ta vikend. In en dan sem se sama napokala toliko hrane … Bila sem sita in sovražila sem občutek sitosti, hotela sem ga pregnati in sem zato jedla, hotela sem zapolniti tisto luknjo, ki je vrtala vame, in bilo je tako grozno, ko sem gledala očeta, ko sem govorila z njim, bila sem tako šibka, tako ranljiva, nemočna … Saj vem, da mu ne morem pomagati. Moji možgani pa se temu ne pustijo dopovedati. In zdaj se mi zdi, da nekako vem, kaj je razlog mojega stradanja. Nočem biti kot oče. Nočem se vdati. Hočem svoj nadzor. Hočem imeti mejo. Če se on ne more zadržati pri pijači, no, jaz se pri hrani lahko! Naslednji dan … sem odšla k sestram, ravno preden smo odšli, je prišel. Čisto, grozno pijan. Zibal se je, ko je prišel z avta, vijoličen v obraz, besede so se mu zatikale, govoril je glasno, da se ga je slišalo čez celo sosesko … in jaz sem smuknila v avto in me ni bilo. Ne, ni me bilo. Tako glasno sem navila glasbo in si dala v ušesa slušalke, da so me bolela ušesa. In zaprla oči. In čutila lakoto, ker tisti dan nisem pojedla drugega kot juho in solato. In veš, kakšen je bil občutek? Lepota. Bila sem močna. Lahko bi stopila iz avta, lahko bi se spopadla z njim, ker sem bila nad njim, bila sem močna, čeprav so se mi roke tresle kot alkoholiku, ker nisem imela energije. Ampak … To, kar počnem, vsaj občasno počnem, je čisto narobe. Ampak nekako je logično, kajne? Bežim.Bežim daleč proč.

Oh … In potem sem prebrala tvoje pismo! Tako se me je dotaknilo. Ker sem tako srečna, če lahko dam samo kanček upanja nekomu drugemu. Če mu polepšam dan. Že nekaj časa razmišljam, da bi postala prostovoljka, ker tako rada pomagam nekomu drugemu. Včasih se mi zdi, da če bom bolj suha, bom v pomoč drugim. Ne bom jim v nadlego, če me ne marajo. Umaknila se bom, da me ne bodo opazili …

Oh, čisto sem zašla. Res hvala za tvoje pismo, polepšalo mi je ponedeljek in potem še naslednji dan in današnji … Natisnila ga bom in dala v svojo Škatlo sreče, da jo bom odprla, ko bom obupana in bom videla, da obstaja upanje – tudi ko se zdi, da je vsega konec. Vem, ne morem pomagati očetu. Nisem kriva. Sprijazniti se moram. Prosim, tudi ti se sprijazni! Ne moreš večno živeti s krivdo!!! Nisi zloben človek. Zdaj se odločaš pravilno. Spreminjaš se. In pomagaš. Veš, to je bolj pomembno kot to, da si nekoga ranil. Pomagal si meni. Resnično. Upam, da mi verjameš. Ker se mi zdi, da … No, saj zadnje čase vidim, ko se odpiram drugim ljudem, da jim ni vseeno zame. Ampak ti si dal prav poseben žig. Nisem sama. Drugi upajo zame. In jaz upam zate. Res, res upam. Vsak dan pomislim nate, čeprav te niti ne poznam, pomislim, mu je danes uspelo? In vem, da ti je, vem, ker si močen, ker poznaš razloge, da živiš brez pijače. Vem, da si tako zelo močen, da si bo uspelo. Oh, ne, da ti bo! TI JE ŽE! Ker ti uspeva vsak dan. Ker za nas, zasvojence je pač tako …vsak nov dan, nov boj … truditi se za en dan naprej, namesto da delaš načrte za celo življenje.

In glede tehtanja oz. tvojega odpovedovanja alkoholu: svoje kg, če te zanima, ti lahko sporočim šele v torek (prej se ne morem tehtati, ker imam dovoljeno tehtnico le 1x tedensko, ker sem s tehtanjem po večkrat na dan čisto pretiravala). No, ti moraš pa tako ali tako abstinirati vsak dan =). Ampak, naj ti priznam še to; torej v torek se tehtam in sicer pri pedopsihiatrinji. In me je tako grozno strah. Tako me je groza, da ne morem, sploh ne morem jesti (sploh ker je tako vroče, da niti lačna nisem), ne morem se prisiliti, da bi nekaj storila. In izbiram hranila, ki imajo čim manj kalorij in vem, da je narobe, ampak jaz … Bojim se tiste številke na tehtnici, preprosto.

Joj, upam, da te nisem čisto zapsihirala. Zdaj pač moram narediti korak naprej. Priznala sem si že, ampak samo s samopomiljevanjem ne bo šlo. Tudi pri tebi ni šlo. Moraš se krepko potruditi. Res, mislim, da te imam kar za idola. Nekaj posebnega si zame. V tebi vidim nekakšno lučko in tako zagotovo vem, da ti bo uspelo … Niti pomisliti ne morem, da ti ne bi. To sploh ni mogoče. Ker si močen. In srečen. Kar imaš zdaj … zakaj bi to dajal alkoholu? Veliko srečnejši si zdaj. Izoblikovan človek. Nekaj posebnega. Pomemben si. In močen. Res sem ponosna nate. Le glej, da bom naslednjič prebrala, da si se smejal mojemu pismu, ne pa jokal =). Ker smeh pač … Ja, upam, da se boš smejal, ker je smeh nekaj najlepšega, kar lahko človek sočloveku podari.

O, bog, kako sem se razpisala =). Upam, da mi oprostiš (ampak res rada pišem =)). Torej, kar sem hotela še reči: Prav imaš glede umiranja. Res še ni čas! Ne za naju dva! Kje pa, toliko je še stvari, ki jih morava izkusiti. Morda se še celo kdaj srečava, če se moj oče odloči, da bo konec z alkoholom (v kar, žal, resnično dvomim). Ampak vseeno … Včeraj sem si naredila seznam stvari, ki jih MORAM narediti, preden umrem. In veš kaj? Tako obsežen je, da res nimam časa nekje med njim umreti =). Upam, da ga imaš tudi ti, vsaj v svoji glavi =). In seveda, da se vedno znova dopolnjuje z novimi stvarmi, ki jih še moraš storiti =).

Glede mojega pisma, ki bi ga rad nesel k AA, pa … Veš, kaj bom rekla? V ČAST MI BO =). In če ti res toliko pomeni (kar me razveseljuje še bolj), ga kar nesi tja. Sem pa zelo radovedna, kakšen bo odziv =). In če še želiš, bi bila zelo vesela kakšne novičke, kako je bilo pri AA =). Do takrat pa … Živi vsak trenutek, užij ga z vsem srcem in na polno vdihni ta zrak, poln sonca in barv. Ter čim več odločnosti in vztrajnosti. Kot sem rekla, nadomesti obtoževanje s smehom in ljubeznijo. Jaz pač ne morem obupati nad tabo in zato še kar verjamem, da ti čisto super uspeva in ti bo še naprej!

Želim ti lep dan (in tudi vsem ostalim =) in upam, da se niste preveč matrali pri prebijanju skozi moje, čisto predolgo pismo)!

Chiquitita