vsak dojema po svoje
Zaupala vam bom pisanje, ki se je rodilo iz še enega propadlega pogovora med nama z možem.
Danes mu bom dala tole v branje, ker je včeraj izjavil, da ne ve, kaj v bistvu sploh hočem. Pisanje je dolgo, vseeno pa je v ozadju še toliko nenapisanega, kar sva že večkrat prežvečila. Test je pred letom pokazal, da je njegovo pitje tvegano. Vmes je imel krajšo pavzo, vendar se zdaj zgodba nadaljuje, čeprav je obljubljal, da bo spil samo še kaj v družbi ob priložnosti, čez vikend kak deci med kosilom, nikoli pa več na samem. Tisto prvo in drugo toleriram, zadnjega pa nikakor ne. In to je najpogosteje. Ne gnjavim mu vsak dan, dam pa mu vedeti, da mi ni prav in odnos do njega se je že ohladil. Vsake toliko pa mi je dovolj in udarim po mizi. Če ne bi, bogve kje bi že bili…
Moje vprašanje pa je, kaj naj naredim, če se misli to še ponavljat. Meni živci počasi popuščajo…
v življenju, v katerem sva se znašla, nisem srečna ne jaz, ne ti. Je še možna sprememba na bolje? Kot družina?
Tako te vidim jaz: mešaš stvari med sabo, misliš, da si neopazen, misliš, da te ne spoštujemo takega kot si
primer1: sem priden, trgam se za družino,požiram očitke v službi, vse sam popravim…. torej imam pravico, da si vzamem, to kar želim, ne da bi mi kdo moral očitat. To si zaslužim! Koga pa briga! Žena mi nima kaj težit! Sploh pa… za fizično delo res pomaga kaj popit. Daje moč, preverjeno!
primer2: Kako ne opazijo, da mi kitara in glasba toliko pomeni? Saj sploh nimam več prilike za druge sprostitve.Saj bi rad samo malo pozornosti na dan. Kaj žena ne sliši mojega igranja? Zakaj me ne pride poslušat? Zakaj me sploh ne podpira pri tem? Deci vina v “studiu” pa res ni nič takega. To imam za sprostitev.
primer3: Žena me ima za alkoholika. Za tisti deci na dan, ki ga spijem? Sploh ne ve, kdo so to alkoholiki. Jaz nisem nikoli nasilen. Saj sploh nisem odvisen. Lahko neham, kadar hočem, brez posledic. Že jutri lahko neham. Za tri tedne lahko neham, pa bom dokazal. Tiste dni, ko nisem pil, pa sploh ni opazila. Zakaj bi se pa sploh trudil ji nekaj dokazovat??
Kaj ob teh primerih doživljam jaz (delo, hobiji, nenasilje ne izničijo učinka popivanja):
Res je, priden je, v službi mora marsikaj požret, samo da je redna plača in lahko preživimo in si kaj privoščimo. Nanj se vedno obrnem, kadar je pri hiši kaj narobe in je treba popravit. Vedno se potrudi, najde rešitev in popravi. Nimam mu kaj očitati glede tega. Ko le ne bi pil. Jaz tudi delam in se trudim. Postorim stvari, ki jih on še vidi ne ali pa se mu zdijo nepomembne in odvečne. So res? Res pa ne nosim denarja k hiši. Sem zato manj vredna? Nisem tudi jaz tista, ki prispevam družini svoj delež? Vedno se lahko zanese name, da bom naredila to, kar je v moji moči. In
velikokrat sem delala stvari, ki se jih običajne ženske še v sanjah ne bi. Fizično težke. Brez pomoči alkohola, ker alkohol ni za moč. Preverjeno! Po delu sem brez alkohola dosti manj pobita, ker mi ne jemlje energije.
Prav srečna sem, da si je našel hobi, v katerem uživa. Da si zanj vzame čas, ki ga potrebuje, da se odklopi od vseh, tudi od družine. Tudi od mene. Talentiran je, saj to se vidi. Naj uživa v svojem svetu, ob priliki bom tako slišala, kaj vadi. Super posnetke dela in škoda, da se ne opogumi pred drugimi. Preveč se dela skromnega. Skrbi me pa, ker je na vajah običajno prisoten alkohol. Ima ga pri roki in misli, da se brez kozarčka ne da sprostit in uživat v tem, kar ustvarja. Spet me bo z alkoholnim zadahom in škilavim pogledom spraševal, kako se mi kaj zdi njegovo igranje. Kako naj bom takrat sploh navdušena? Če me nekaj navduši, me njegova opitost še trikrat bolj odvrne od tega. Potem misli, da mi ni všeč ali pa da ga nalašč ignoriram, ker sem ljubosumna ali kaj vem kaj… Zakaj za vraga ne dojame, kar mu govorim: “grozno in bebavo zgledaš, kadar si fajhten. Tvoja pojava in vonj po alkoholu me odbijata.” Nobena pasta (si jo samo razmaže po zobeh) in noben parfum ne reši tega vonja, brezveze prikriva. Raje naj si pošteno poščetka zobe, se umije in gre spat.Takega ga nočem gledati.
Ja, mislim, da je že na poti k odvisnosti. Nimam pregled nad količino popitega, ne vem kaj pije in koliko. Vem pa, kdaj popije absolutno preveč. In to je… skoraj vsak dan. Zakaj vem? Ker tega ni mogoče zgrešit. Lahko se pijan gleda v ogledalu, pa bo videl drugačno podobo kot jaz. Jaz sem tista, ki slišim, kako se mu zatika jezik in tista, ki vidim, kako ga zanese v ovinku. Kako s težkimi koraki hodi. Kako škilavo gleda. Kako se sredi noči vstane, tava po sobi, se nekam zastrmi ali počne nesmisle (odvija žarnico, premakne kako reč, se je celo že polulal v kot) Vonjam, kako smrdi, čeprav skuša to prikriti. Daljnoročno pa… ja, zelo se je spremenil. Lahko se tolaži s tem, da se zredi večina, ki so čez 30… Ampak to ni od starosti. On je dovolj aktiven in v kondiciji, je pa res zelo malo. Tisti, ki pijejo, ne rabijo dosti hrane in nimajo niti potrebe po njej. Veliko raje imajo slano kot sladko. Kot on. In zabuhel ter rdeč obraz. Še ust ne rabi odpret, pa že vem, pri čem je. Že na daleč. Med vikendom pri zajtrku opazim, da se mu tresejo roke.
Baje alkoholik nikoli ne bo priznal. Raje bo skrival in lagal. Mogoče celo sebi. Ker ima občutek, da se ima pod kontrolo. Vedno je pri roki izgovor, da je samo utrujen. S tem preusmeri temo na področje, kjer ga je treba ceniti.
Nimam več želje, da bi ga objemala in poljubljala, kaj še za kaj več. Občutek imam, da me je izdal in zlorabil zaupanje. Znova in znova. Kljub dolgim pogovorom, ki so se končali z njegovimi obljubami. Res je, kakšnih par tednov je izgledalo, da se bo vse uredilo, potem pa… počasi je šlo spet v stare tire. Očita mi, da samo zato, ker se jaz ne trudim za to. Da mu ne vračam ljubezni. Ne razume… ljubezni se ne da izsiliti. Tedni mi niso dovolj, da mu začnem verjet in zaupat. Lahko bi igrala prisiljeno ljubezen… pa saj me pozna. Preveč sem iskrena, ne znam.
Kako naj s tem občutkom ljubiš? On pravi, da me ljubi enako kot prej. Ampak kljub temu na koncu raje izbere alkohol.Najraje pa reče: Vedno sem jaz tisti, ki bi se moral nečemu odpovedat. Kaj pa ti? Vprašam ga, kaj njega tako moti, se bom tudi jaz temu odpovedala. On: Nič. (čeprav so stvari, ki bi ga lahko… ampak če ne pove??) Samo to si želi, da bi ga imela rada. In se ob teh besedah razjoče (v stanju opitosti je vedno grozno čustven). Na tako struno se pri meni ne da igrati. Sem padala nekoč na te “finte”, ker pa se ni nič spremenilo, me ne ganejo več. On zame pravi, da ga kar naprej napadam. Povzdignjen glas je že takoj kričanje. Očitno sem se spremenila v tisto tečno babo, ki je kriva za vse, ker ne zna brzdati jezika.
Zdaj živimo v neke vrste simbiozi. Vsak ima od vsakega korist. Vsak je v hišo in okolico prispeval svoj delež, on seveda še več zaradi financ. Jaz sem igrala vlogo mame, sporazumno sva se odločila, da je več koristi, če zaenkrat ostanem doma, ker smo sami za vse, od varstva do dela na strmem kosu zemlje, z živalmi…in vinogradom seveda. Jaz sem se tako znašla v podrejenem položaju, ker sem brez službe in torej brez dohodkov. Službo v teh koncih je pa še težje dobiti, ker je vse tako odročno. Pa bi vseeno šla in se nekako znašla… če ne bi bila posredi dva predšolska otroka. Želim si, da ju ne bi bilo. Ker nimata zdravega okolja, čeprav na zunaj vse zgleda lepo in prav. Če ne prej, se bosta zavedla, ko se bodo razmere poslabšale. Je pa zelo dober oče. Nimam srca kar tako razdreti družine, jima vzeti očeta ali pa sama iti in ju prepustiti njemu. Če bo pa kaplja čez rob, bom pa tudi to naredila. Pa vem, da bom v družbi jaz izpadla tista črna ovca. Opažam, da se alkohol v družbi zelo tolerira. Prej bo čuden tisti, ki ne pije in ki “skoz teži”, kot tisti, ki se ga večkrat napije. Večini je smešno in potem analizirajo stanje prejšnje noči, koliko ga sami nesejo, obujajo spomnine, kako je bilo ko so sami kozlali in podobno. Ne vem, ne vidim za zidove ostalih… Ampak če jepri vseh tako, da jim dedci dnevno zasmrčijo na kavču pod vplivom alkohola (moj je prej imel plastenke skrite za kavčem, zdaj se pač v kleti nacuka)… potem očitno z mano ni nekaj vredu. Pa moram jaz na zdravljenje zaradi živcev.Če se bo tako nadaljevalo, bom to tako potrebovala.
In ja, mogoče res še ni tako hudo in zato še vztrajam. Vendar, če je pri 30. letih tako, me mora skrbet, kam to vodi čez leto, dve ali deset. Pri tako mladih letih in tako malih otrocih…
Je mogoče vseeno kaj narobe ravno z mano in sem premalo tolerantna???
Po mojem mnenju si celo preveč tolerantna. Če bi imela jaz pri svojem možu to možnost, bi zamenjala ključavnice in ga spustila v hišo, šele ko bi se vrnil z zdravljenja. A na žalost mu njegova mamica daje potuho, saj je prepričana, da bo okreval zaradi njene ljubezni in popolne predanosti. Nikakor ji ne morem dopovedati, da alkoholik v prvi vrsti ljubi pijačo, daleč za njo pa pridejo ostali. Pri odvisniku se tako ne moreš zanesti na njegovo ljubezen, saj je ne čuti niti do sebe. Človek pri zdravi pameti, ki ima kolikor toliko samospoštovanja, prav gotovo ne bo počel stvari, ki mu škodijo. Odvisniki pa se ne marajo in se zaradi tega kaznujejo. Na žalost ob tem trpijo tudi tisti, ki jih imajo radi.
Verjemi mi, da je alkohol v družbi slabo sprejet. Je pa res, da je to odvisno tudi od same družbe. V pivski srenji se bo nazdravljalo in postavljalo s količino zaužitega alkohola, okolica pa bo zmajevala z glavo in se zgražala. Kot spremljam mnenja ljudi in akcije v javnosti, se alkohol čedalje bolj obravnava kot zlo, mnogokrat že kar pretirano. Tvoj občutek, da si za okolico črna ovca, ker alkohola ne sprejemaš, je varljiv. Tako pač meni peščica, s katero si pogosto v stiku, saj gre za pivsko družbo tvojega moža. Pojdi malo izven nje, pa boš kaj hitro naletela na ljudi, ki te bodo (bomo) v celoti podprli.
Kadar sem se spravljala na moža, da mora nehati z drogo in alkoholom, je zagrozil, da se bo ubil, če ga bom zapustila. Sprva sem odnehala in ga mirila, naj ne govori takšnih stvari. Ko pa mi je to obljubil kakih 15-ič, sem ga kar naravnost vprašala, kdaj misli to storiti. Eden od datumov je bil 1. januar letos. Seveda se ni zgodilo nič (kot sem tudi pričakovala). In tudi on je jokal da bi rad, da bi bila spet takšna, kot sem bila, ko sva se spoznala. Da ga takrat še ni lomil z odvisnostjo, mu ne morem dopovedati. Da je zdravljenje zanj edina rešitev, tudi ne.
Odšla sem. Ne mislim se iti teh igric naslednjih 20 let. Najprej nekaj tednov popiva, potem ga prisilimo, da se strezni. Nato pride slaba vest, ko postori vse in pretirava v uslužnosti, nakar začne spet vpiti vsevprek, noreti zaradi malenkosti in smo spet tam, kjer smo začeli.
Če boš še dolgo vztrajala v tako nezdravem okolju, boš – tako kot predvidevaš – na zdravljenju pristala ti. Tudi otrokom prav nič ne koristi neprisebni oče, ki se ga morajo kvečjemu bati. Če ne moreš oditi oziroma ga vreči iz hiše, potem najprej nehaj skrbeti zanj. Se pravi, operi in zlikaj obleke sebi in otrokoma, skuhaj prav tako za vas tri, ne dajaj mu občutka, da je doma dobrodošel, ne izkazuj mu kakršnekoli nežnosti. Tako sem ravnala jaz. Na začetku je bilo silno težko, saj se mi je mož smilil. Navsezadnje so odvisniki bolniki in njihova zloba ne izvira iz njih samih, temveč iz snovi, ki jih jemljejo. V resnici gre za rahločutne ljudi, ki jih je življenje silno prizadelo in ki se z bolečino ne znajo spopasti drugače kot z drogo oziroma s pijačo. A čim dlje sem to počela, tem bolj mi je postajalo jasno, kako ga v svojem življenju ne potrebujem. Sedaj mi ni prav nič več hudo zanj in mi je čisto vseeno, kaj se z njim zgodi. In zaradi tega lažje živim. Želim ti uspešno pot!