Motnje pozornosti
Pozdravljeni,
sin hodi v 6. razred in ima motnjo pozornosti. Te motnje se kažejo tako, da moti pouk s pripombami, ki se ne tičejo učne snovi, ne vztraja pri določenem delu in ga ne dokonča, ko pride iz šole ne ve, kaj so se sploh učili, stvari si težko zapomni, če si jih pa že zapomni jih običajno hitro pozabi. Pri govoru opažam, da govori nepovezano, skače iz teme na temo, tvori površne in nepravilne stavke.
Naj povem, da intenzivno delamo z njim že od majhnega naprej. Pomoč smo poiskali že na šoli (specialna pedagoginja) ter na svetovalnem centru na Gotski ulici v Ljubljani. V center sva hodila približno leto in pol, brez večjih uspehov. Obiske sva imela v povprečju enkrat na 2 meseca, otroka so si dobesedno podajali in niso vedeli kako in kaj z njim. Zadnje mesece se zadeve samo še slabšajo in so postale nevzdržne za naju z možem. Ne uspeva namreč njegove pozornosti preusmeriti na šolo, saj so njegove misli stalno drugje. Učne snovi je veliko, sicer delamo sproti, ampak je glede na to, da imamo še dva otroka nemogoče vse predelati in mu razložiti. Ker od pouka ne odnese praktično nič. Zanima naju, kam se lahko še obrneva po pomoč. Šla bi tudi samoplačniško, le da bi bil opazen vsaj majhen uspeh. Ker sva resnično na koncu z živci, poleg tega pa sin prihaja še v najstniška leta in stvari postajajo še težje obvladljive.
Vsaka pomoč je dobrodošla. Hvala.
Kaj pa dela z njim specialna pedagoginja na šoli?
Jaz bi na svetovalnem centru prosila, da vas povežejo s pedagoško fakulteto, oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko in pošljejo mail študentom 4. letnika ali absolventom. Sigurno bo kateri študent pripravljen delati z vašim sinom vsaj 2× na teden, poleg tega imajo v 4. letniku že dovolj znanja in poznajo ustrezne metode za delo z otroci z ADHD. Mi smo dobili eno študentko na tak način in smo zelo zadovoljni. Otrok je bolj samozavesten, organiziran pa tud motiviran, ker dela z nekom ki ni mama ali ata :)Plačamo ji pa 8€ za uro in pol.
Sin ni opravil nobenih specialnih pregledov. V centru na Gotski so rabili leto in pol, da so na mojo prošnjo šoli poslali dopis, v katerem so ugotovili na podlagi 6 razgovorov z njim, da pač rabi ustrezno pomoč, da naj z njim v šoli dela specialna pedagoginja, da naj čimveč zapisov dobi v obliki miselnih vzorcev, ker težko sledi, če so podatki nanizani v tekstu. Poleg tega je bilo zapisano, da naj ima možnost pisati teste dlje časa kot ostali. To pa je tudi vse. Nisva dobila nobene odločbe, saj mu v šoli ni šlo tako zelo slabo, vendar pa le zato, ker smo doma intenzivno delali z njim. Z njim je potem začela delati specialna pedagoginja, vendar brez nekega načrta, kaj sploh početi z njim. Diagnoze nimava nobene, vendar pa mi verjamite, da kot mama vem, da se težko skoncentrira na določeno delo.
Pozdravljeni
Sem mama otroka, ki ima motnjo pozornosti in je hiperaktiven. Zanima me, ali obstaja kakšno društvo, organizirana skupina staršev otrok s težavami, kot jih ima moj sin (sem iz Pomurja). Poraja se mi toliko vprašanj, na katere ne poznam odgovora, rada bi izmenjala izkušnje staršev, ki imajo že starejše otroke, dobrodošel bi bila tudi namig o dobri slovenski knjigi na to temo. Mogoče se mi pa oglasi tudi kakšna mama (ali oče) otroka iz mojega konca.
Lep dan in že vnaprej hvala za kakšen vaš odgovor.
Marija
Če ste iz Ljubljane (no, pa tudi če niste), pokličite v ZD Center na Metelkovi in se naročite za diagnostiko, ali je res motnja pozornosti ali je zraven tudi hiperaktivnost, predvsem pa da dobite izvide, s katerimi lahko naprej kaj ukrepate. Telefonska številka za naročanje (sestra Mentalno higienskega oddelka) je 01/47-23-826 – verjetno bi se bilo dobro naročiti kar k več specialistom naenkrat (specialni pedagoginji, psihologinji). Tam dajo tudi usmeritve za naprej – ali je treba k psihiatru, kako pridobiti odločbo za dodatno pomoč v šoli… Žal pa smo mi kar nekaj mesecev čakali – morda dajo datum kaj prej, če je nujen primer…
Kar se pa Gotske tiče, sem že iz več ust slišala, da nimajo preveč dobrih izkušenj. Podobno kot vi so imeli kar neke pogovore, iz katerih potem nikoli ni bilo nič konkretnega. Čudno, da vam niso svetovali, kako bi lahko uredili odločbo za dodatno pomoč in vas usmerili za diagnostiko…
Zdravo!
Iz izkušenj lahko rečem,da se debate o novodobnih “motnjah” otrok žal vse premalo sučejo okrog resničnih razlogov zanje.. Seveda mi bo marsikdo (od staršev) oporekal,saj bo ob mojem podanem mnenju začutil nelagodje,kar pa je ravno dokaz,da bi se mogli pri tej tematiki bolj posvečati tistim,ki te t.i. problematične otroke vzgajajo oz.kot take ustvarjajo!
Torej,za VSEMI temi otroci z motnjami pozornosti ali na drugi strani s pretirano oz.že kar nevrotično hiperaktivnostjo,se najprej skrivajo ZARES PROBLEMATIČNI IN BOLNI STARŠI ali pač rejniki! OTROKOVA NATURA JE ZGOLJ ZRCALO STARŠEVIH VZORCEV.
Če otrok od svojega rojstva in naprej v mladosti nikoli ni izkusil čustvene varnosti,ljubezni,topline in zdrave pozornosti s strani svojih staršev,pač ne more bit zdrav,umirjen,samozavesten in uspešen otrok ali kasneje mladostnik. Razlog,da smo v Sloveniji neuspešni pri reševanju raznih otroških motenj,je pač ravno o tem,ker se kvazi strokovnjaki in psihologi ukvarjajo s posedicam,ne pa z vzroki.. Enako težavo opažam pri reševavnju odvisnosti med mladimi,a to je druga tema. Ima pa iste temelje. Očitno je v naši državi TABU priznati,da obstajajo slabi starši,čeprav vsi vemo,da so ravno slabi starši tisti,ki “delajo” slabe otroke,saj žal dobrih ne morejo!
Ste kdaj skušali na slovenskem brskalniku vtipkati “zlobni staši”? NOBENEGA zadetka ni pod to temo,kajne? Seveda,Slovenci smo najboljši v prikrivanju resnice.Ne,o tem pa se ne sme govoriti,ne,to pa zagotovo ne obstaja.. Mladina je tista,ki je izprijena po vašem,kajne?!
Žal se jaz vsakodnevno srečujem ravno z otroci,ki so degradirani in etiketirani s strani družbe kot “škrt roba”, v resnici pa so reveži zgolj žrtve svojih ničvrednih staršev in njihovega odnosa do svojih otrok!
Se čudite,da so izrazi,kot je >hiperaktivenmotnja pozornostimotnja pozornost< kot jo imenujete,logična posledica zatrtega otroka,ki sestradan od pomanjkanja ljubezni in čustvene varnosti v življenju pač ne čuti do ničesar več veselja in navdušenja.. Človek,ki že kot otrok doživi to,da ne sme nikomur več zaupat,da se mu naivnost in dobrota vedno maščujeta z zlorabo in izkoriščanjam,bo po vsej verjetnosti lahko pokazal samo še pomanjkanje pozornosti oz.vere v ljudi in življenje! Ali pač obratno,petirano nervoznost oz. t.i. hiperaktivnost,ker bo namesto apatije želel pač s pretiranim vihranjem naokoli pozabit na vsakdanje tegobe.. Mar niso ti vzorci že dolgo znani ravno pri odraslih? Ali so moteni odrasli danes deloholiki ali pa depresivneži.. Prvi bojo po svojem vzoru ustvarili hiperaktivnega otroka,drugi zamorjenega,ki ne bo kazal zanimanja za ničesar okoli sebe.. Simpl k pasulj,oziroma KRUTO DO ONEMOGLOSTI!!!! Torej,dragi moji strokovnjaki,koga bomo najprej obravnavali,otroke ali raje starše?! Še to bi rada povedala,ker vsakodnevno srečujem ničkoristno, visokoizobraženo, snobovsko jaro gospodo,ki kljub diplomi ne dosežejo nobenih rezultatov,saj so ravno pri takih zadevah IZKUŠNJE EDINE,KI ŠTEJEJO! Ravno zato,ker se v naši ljubi Sloveniji bolj ceni papir kot izkušnje,je stanje tako,da se vsi uporabniki in pacienti v socialno-psihiatričnih ustanovah zgražajo nad NESTROKOVNOSTJO! Njihove diplome bi bolj koristile kot toaletni papir ali za reciklažo,kot pa delajo na tako občutljivem področju tako sramoto..In res je tako.. Politika pač. Oziroma žal.. Centri za socialno delo so postale navadne komercialne ustanove,ki so že davno pozabile svoj namen.. Psihiatri se grejo prav tako privatno, visokozaslužkarsko obrt.. Psihiatrične bolnice pa se grejo svojevrstne zapore za ljudi, na katerih izživljajo svoje manjvrednostne komplekse in mučiteljske potrebe.. Žalostno in do konca žalostno,pa še celo vedno na slabše gre vse skupaj.. Najbolj od vseh pa v naši družbi nasrkajo ravno otroci,ki ne doma,ne v institucijah ali šolah,ubožci ne doživijo čustveno varnega okolja ter pravega odnosa..
In ko bojo ti hiperaktivni otroci in vsi tisti s pomanjkanjem pozornosti ali hudo depresijo,dojeli,da se lahko uprejo vsej tej situaciji in bojo to tudi storili,takrat lako računamo,da se bo situacija imela priliko izboljšat za ves svet.. In zgodil se bo to,nč bat,jaz pa jih bom pri tem samo podpirala!! Ko sem bila namreč jaz otrok,so cela žlahta in vsi sosedje vidl,kako se fizično in čustveno izživljajo starši nad mano,pa so se vsi delal slepe in gluhe,kaj šele,da bi kdo poklical policijo ali socialno službo,zato pa danes nagovarjam mlade,da se sami povežejo in enkrat skupno udarjo po svojih nasilnih,brezbrižnih,zaplankanih starših in tudi celotni družbi,ki vse to dopušča!!
Spoštovana Brina
Tule si pa tako mim udarla,da je kar groza.Če si ti jezna na svoje starše,ker s tabo niso delal v redu je to tvoj problem.Ne moreš pa vseh ostalih zaničvat,ki vemo kako je ča imaš takšnega otroka.Ko jih boš imela in če bodo kazal take znake boš že razumela.
Seveda pa govorim samo v svojem imenu.Imam dva otroka , eden 21let- drugi 5let in sem oba enako vzgajal,pa je mlajši hiperaktiven…Noben mi ne bo solil pameti, da sem jih različno vzgajala,ker to ni res.Je deležen celo več pozornosti in ukvarjanja kot je bil mogoče starejši-to pa samo zaradi tega ker je bolj zahteven in te hoče celega ali še več.
to da je diagnoza neka nova modna muha sploh ni res,ker sem brala članke od kdaj se ta sindrom že omenja.Samo verjetno zaradi slabega obveščanja in pismenosti in zaplankanosti da je to nekaj slabega,mogoče ni imelo do danes takega pomena.
Poleg tega mislim ,da je vsem staršem ki imamo takšne otroke predvsem cilj izobraziti se kako jim lahko pomagamo,ne pa da bi ob postavitvi diagnoze uživali kakšne privilegije.Saj se moramo spopadati z težavnim vedenjem vsak dan.
Tudi moj mož je bil vzgojen bolj trdo brez vsake posebne naklonjenosti staršev,pa ne stresa jeze vse poprek čez njih.
Glede na tvojo zagrenjenost mislim da si tudi ti sama potrebna pomoči in zato še manj kompetentna,da daješ takšne komentarje .
Če pa jih že stresaš, se pa najprej vsaj pozanimaj bolj natančno o tem sindromu ,ki je mimogrede določena motnja v delovanju možganov in njegovih prenašalcih inpulzov,ter prevelikih odmerkih adrenalina in dopamina(kar pa seveda lahko nastane zaradi raznih bolezenjskih stanj že matere v nosečnosti ali kaj drugega)-ne pa neka vzgojna napaka staršev.Če bi šlo samo za vzgojo bi lahko to enostavno popravili ,žal pa gre za vse kaj drugega.LP
Točno tako! Sama sem ful time mama od rojstva prvega otroka, ki je edini ADHDjevec v družini, ni pa edini otrok. Noben od ostalih, mlajših otrok ne kaže nobenih znakov njegove motnje. 5 let je imel mamo zase, bil je ljubljen, zaželjen, ektremno bister otrok, crkljiv in nežen (tak je še vedno!) sprejet, nikoli ni nihče izdal njegovega zaupanja, nikoli ni bil v nobenem smislju zlorabljen ali zlorabljan, skratka nič od tega kar ti opisuješ. Je pa imel edini zelo težak porod, zaplet na porodu, utrpel je pomanjkanje kisika in verjetno je to, kar se mu danes dogaja, posledica MCD.
Mene tvoje besede sicer ne ganejo, ker vem, kaj je vzrok motnji in ker vem, da straši v 99% nimamo nič z njo. Skušamo otorku pomagat na vse možne načine in – ne boš verjeli – terapije ne obiskuje otrok sam, pač pa cela družina, tudi mlajši sorojenci. Upam pa, da se zavedaš, kako globoko si prizadela vse tiste starše, ki sami vase niso tako prepričani, ko sem jaz, ki veliko manj vedo o motnji kot vem jaz. Oziroma ne – upam, da se NE zavedaš, ker če se, potem si samo sebe izenačila z vsemi tistimi, ki so zlorabljali tebe – to počenm zdaj ti z njimi. NIKOLI, NIKOLI ne more starp vzgojiti hiperaktivca iz zdravgea otroka – NIKOLI!!! Lahko vzgoji prestopnika, odvisnika, čustvenega invalida, lahko vzgoji osebo brez meja, brez zadržkov, lahko vzgaja vzgojno in socilano zanemarjenega otroka, ampak nič od tega ni otrok z motno pozornosti. Se strinjam s tabo, da smo Slovenci zadrti, da smo čsutveno zakrneli, da smo nesposobni sprejet svoje manjke in jih reševat sa je j še vedno sramota, če nekdo hodi k psihologu ali nevrologu. Strinajm se celo, da večini Slovencev kaka terapija koristila, več od tega pa ne. Če sama delaš z odvisnki, ti to še zdaleč ne daje pravice, da pljuvaš kar po vseh starših, ki iamjo otroka z motnjo in se z njo borijo. Iz tvojega pisanaj se vidi, da si svetove dalče od tega, da bi svoje otroštvo predelala in z njim razčistila in dokler je temu tako, drugim pomagati pač ne moreš oz. delaš hud prekršek, če to počneš.
Delno se strinjam, po drugi strani pa ima takšno stališče kar veliko ljudi (in tudi strokovnjakov) na katere naletijo starši otrok z ADHD, avtizmom …
Brina Zalogar,
vaše stališče oz. mnenje je samo prelaganje odgovornosti na starše in obtoževanje staršev za otrokovo stanje. Je neprimerno in žaljivo.
me sam zanima koliko otrok ima Brina…
Pa se nekaj;
jaz in moj moz sva se obrnila na pomoc v svetovalni center na Gotski.. Moram povedati, da je bilo sicer naporno ampak vredno vsega truda… Naju in najinega otroka so obravnavali razlicno usposobljeni ljudje; psiholog, logoped, pedopsihiater (vec se sploh ne spomnim) itd..
Je res, da sprva (moje mnenje) iscejo napake v nas starsih ampak z vsemi temi pogovori, pregledi itd se pride do konca in se tudi postavi neka diagnoza..Mogoce je nam za spoznanje lazje, ker je otrok kljub svoji motnji pozornosti in hiperaktivnosti precej brihten, je pa precej naporen in tezek za okolico.
Naj se dodam, da je en od moznih vzrokov za njegovo vedenje njegov prezgodnji porod, in tezka bitka za zivljenje.. (ta stavek je posebej Brini namenjen)…
Pa se to; 4 otroci so, pa samo en je tak :))
ampak vedite; psi lajajo, karavana gre dalje
in za vsako rit palca raste
Se strinjam z vami. Ampak v Brininem postu je tako lepo nazarno pokazano, kaj večina misli o ADHD oz. kakšno je splošno, prevadujoče mnenje o teh otorcih in njihovih starših. Da ne boste mislili, tako stališče ima tudi nekaj strokovnjaki, ki naj bi s to populacijo tudi delali. Na takšne in podobne Brine boste v svojem življenju še večkrat nalete, žal. Nič ne pomaga, če brišem njen post. V vaši bližni okolici se skriva še kar nekaj Brin, tako kot je napisala ŠpelaT.