Naj ti bo prst lahka…moja babi
Pozdravljeni vsi skupaj.
V nedeljo 12.12.2010 ob 21:15 je ta svet zapustila moja babi, moja babi s katero sem prezivel vseh svojih trideset let. V mojem srcu bo zivela se vse moje zivljenje. Babico je zadela mozganska kap, nato je se 10 dni prezivela v komi, na koncu pa se je resila in mi z njo. Skoraj vsak dan sem bil pri njej in ji pripovedoval o tem, kako zelo rad jo imam in kako bo svet brez nje ves drug. Ne vem, ce me je slisala, vendar sem moral najti moc. Verjamem, da bi bila ponosna name, da se uspem soociti z njeno izgubo. Sedaj ze drugi dan jocem, kot dez. Vsaka misel nanjo prinese neizmerno bolecino in hkrati sreco, da sem imel priloznost imeti babico, kakrsna je bila ona. Bila je resnicno cudovita. Veste, da imas v zivljenju urejeno druzino je nekaj najlepsega, kar sploh lahko dobis. Ne steje nicesar drugega, kot to, da sem imel vsak dan moznost jo objeti in ji povedati, da jo imam rad…ceprav je zadnji dve leti zelo trpela za depresijo. Govorila mi je, da se pocuti osamljeno, ker je bila vdova in da je najlepsi del dneva takrat, ko spi. Zelela si je zaspati jaz pa sem ji zmeraj govoril, da ni tako crno in da bom skrbel, da ji bo lazje. Mesec dni pred smrtjo, kot da bi vedela, me je prosila naj ji obljubim, da bom skrbel za njen grob, kjer je pokopan ze njen moz. Seveda sem ji obljubil, hkrati pa skusal skriti solze in notranje vrenje zalosti, ki je ob tem nastalo. Rekel sem ji, da bo njen grob najlepsi naokoli, najveckrat obiskan in z vedno prizgano lucko. Takrat si nisem mislil, da je ta cas ze tako blizu. Nikoli! Pa vseeno se zgodi in nihce ne pobegne svoji smrti. Tolazim se s tem, da je tak pac krog zivljenja in da vsi pridemo na vrsto. Prav tako mi je v tolazbo misel, da se nekega dne zopet srecamo…vsi mladi, srecni, zdruzeni v vecnosti. Pa vseeno tako zelo boli, kot da bi na hrbtu nosil celo bol tega sveta. Kako naj zdrzim? To se sedaj sprasujem skoraj vsako minuto, se zjokam, nato je malce lazje, vendar ze cez deset minut je zopet z mano bolecina, otopelost, stiskanje v prsih in strah pred neznanim. Pred menoj je novo obdobje, ki caka, da kaj naredim v njem. Zal ji nisem uspel dati pravnukov, vendar me tolazi misel, da jih bo vseeno nekega dne videla, da bo ob meni ob tistih srecnih trenutkih, ter da mi bo dala moc, ko jo bom potreboval. Verjamem v to.
Vi pa verjamite meni, ko vam povem, da mrtvi so mrtvi, zivi pa zivi in da zivljenje se ne ustavi ob takih dogodkih. Vseeno je nekaj najlepsega, da lahko zivis, izkusis sreco in bolecino zivljenja, dihas isti zrak, kot so ga pred teboj ostali in se s tem pocutis del celote, ki se ji rece zivljenje. Prekratko, oh tako prekratko…
En lep pozdrav vsem, ki prezivljate podobno bolecino, veste…niste sami!
Iskreno sožalje….februarja sem izgubila babico, leto dni se je trudila po možganski kapi…je le še vegetirala…bila je izredna babica, s srcem in dušo…..sedaj je moj angel varuh…v dobrem in slabem grem na pokopališče in se pogovorim z njo. V mislih….tudi z dedom, ki je zaspal 8 let nazaj. Naključje je hotelo, da je umrla 7.2., 10.2. smo jo pokopali…..9.2. je hčerka od sestrične rodila hčerko…ena punca v jamo, ena na svet…to bi bila babičina druga prapravnukinja…..svet se vrti….
Naj jim bo lahka zemlja…..
Se iskreno zahvaljujem za razumevanje in sozalja. Vsak dan je malce lazje, ceprav se niti priblizno se nisem sprijaznil, da je nikoli vec ne bom videl. Vendar, ko poslusam razlicne zgodbe o ljudeh, ki so po mozganskih kapeh tako zelo bogi in se matrajo iz dneva v dan, sem izredno hvalezen, da se je zakljucilo hitro. Nekega vecera je babica padla na tla in se od takrat ni vec zbudila. Kaj bi bilo v primeru, da bi bila obsojena na posteljo ali vozicek, si niti ne predstavljam. Tako pa je bila izpolnjena njena najvecja zelja…da bi le zaspala. Sedaj sta z dedkom zopet zdruzena na veke vekomaj. Tudi mi se jim nekega dne pridruzimo in to me precej potolazi. Te dni sicer ne razlocim dnevov med sabo, ali je petek ali sreda, zame je vse enako…ampak verjamem, da bo bolje in da bom lahko zopet zazivel.
Tudi vsem vam zelim, da vam bolecina upeha in da boste v prihodnjih dneh zdruzeni s svojimi druzinami ob praznikih, ki so pred vrati. Potrebno je izkoristiti vsak trenutek, ki nam je dan, da si zaupamo ljubezen in sreco.
Sem zaradi tebe, draga babi!