Stresna spolnost
Spoštovani,
imam problem, katerega bi rad srčno rešil,ampak sem se znašel v slepi ulici kar je zafrustrijajoče, in sicer:
S partnerko sva skupaj 10 let. Čudovito se razumeva v vseh aspektih življenja, “le” v spolnosti imava resno težavo, ki jo ne znava ali ne zmoreva rešiti. Drug drugega privlačiva, ampak, ko pride do intime to postane za partnerko izrazit stres. Če se ta stres zgodi med odnosom, je po kocu intime za njo odnos vedno boleč in pekoč. Zadnje čase pa je čedalje slabše, saj je vsak odnos za njo boleč in psihično tako utrujajoč, da potrebuje nekaj dni, da si opomore. Veliko se pogovarjava o tem, a prave rešitve ne najdeva. Zlorabljena ni bila nikoli in tudi med nama ni bilo nikoli fizičnega ali kakršnega drugega nasilja. Bila sva tudi pri ginekologu in ni ugotovil nikakršnih fizičnih anomalij.
Glede na situacijo že nekaj časa nisva intimna, ker preprosto ne želim več, da je za njo stresno in boleče. Tudi ne predlagam več intime, ker sama misel na to, povzroči pri njej nelagodje ter strah pred bolečino. Posledično si tudi več ne želi otrok, ki pa si jih jaz zelo želim in to tudi ona ve, zato se počuti kot da je konstantno pod pritiskom.
Pravi, da si želi intime, ampak ne, da bi se po tem počutila slabo in z bolečino. Rad bi rešil problem, ker me vse skupaj razjeda, še najbolj pa me prizadane, ko jo vidim žalostno zaradi vsega. Nisem tip človeka, da bi se uklonil problemu, se skril ali zatiskal oči, ampak po vsej prebrani literaturi ne vem več, kako naprej. Ne želiva si, da bi se najina zveza končala zaradi spolnosti, a hkrti se zavedava, če ne rešiva problema bodo frustracije čedalje večje.
Vljudno prosim za kakršen koli nasvet ali napotek na koga se lahko obrneva po pomoč?
Hvala
Max
Pozdravljeni, Maksimilijan 35!
Iz vašega pisma veje polno žalosti, skrbi in občutka nemoči kaj storiti v vajinem primeru. Pogumni ste, da ste si dovolili pisati o tej ranljivi in senzitivni temi in že samo to dejstvo, da intenzivno iščete odgovore dokazuje, da vam še zdaleč ni vseeno kaj se dogaja s partnerko, da jo imate res radi, da ste spoštljivi in da ste pripravljeni storiti marsikaj, da bi vajino težavo rešila. Res se vama obema dogaja huda krivica, saj obema pripada, da sta lahko intimna in povezana tudi v spolnosti. Pomembno je, da se nihče od vaju ne čuti krivega, odgovornega ali dolžnega ustreči drugemu in pri tem iti čez svoje telo, ki nam vedno nekaj sporoča, pomembno pa je tudi, da spoštujeta in upoštevata ta občutja (tudi vaša) in se poskušata o njih čim več pogovarjati. Ne vemo kakšne nezavedne rane, strahovi in bolečine se partnerki odpirajo v povezavi z intimo in spolnostjo in se jih tudi ne da tako enostavno, na hitro odkriti. Sigurno pa se jih da prepoznati v (dovolj dolgem) procesu zakonske in družinske terapije. Ne vemo pa tudi kaj in kakšni občutki (morda zavrnjenosti, odrinjenosti, obupa, nemoči, nesprejetosti, nevrednosti…)se vam prebujajo ob njej.
Verjetno pri vama ne gre za same »tehnične« težave s spolnostjo in bolečinami (kar ste pri ginekologu že preverili), in ki se pojavijo pri partnerki med oz. po spolnem odnosu, pač pa gre verjetno za (nezavedno) podoživljanje nekih davnih težkih občutij, ki rezultirajo na psihični in telesni ravni, v občutkih odpora, strahov in prave groze, bolečin, pritiskov, povišanem stresu, težav z dihanjem, utripanjem srca, tresenjem… S partnerko zato ni nič narobe (seveda je najprej vedno potrebno izključiti telesni vidik s pregledi pri specialistih), niti z vami, verjamem pa, da so vse to tako težki in boleči občutki, da jo je strah, da bi jih ponovno doživljala in se ji zato prebuja odpor, vi pa tudi verjetno doživljate zavrnitev in vam je hkrati težko ob tem, ker ne želite, da trpi ona. S strokovno terapevtsko pomočjo bi se dalo ugotoviti kaj se vama dogaja in prebuja, iskati vzporednice in zlasti spregovoriti in ubesediti vsa občutja ob tem, če se bosta tako odločila.
Spolnost je namreč prostor, kjer se ponovno odigravajo in prebujajo najpomembnejše teme, občutja in najbolj temeljni afekti iz najbolj zgodnjega obdobja otroštva, vse od čisto prvih odnosov staršev z otroki dalje (dotikanje, privijanje, božanje, dojenje, hranjenje, negovanje, uspavanje, zbujanje…), pa tudi vsi nadaljnji odnosi do otroka, od prvih poskusov raziskovanja, samostojnosti, vztrajnosti, izpostavljenosti, nepotrpežljivosti, obupovanja… pa vse do starševskega postavljanja omejitev, ne/odobravanja, ne/vzpodbujanja, otrokovih ponesrečenih poskusov, prebujanja otrokovih strahov, sramu, jeze, prizadetosti, užaljenosti in starševskem rokovanju z vsemi temi občutji… Na prvi pogled vse te stvari nimajo nič z intimo v spolnosti, toda le navidezno. V največjih globinah gre za skrivnosti prebujanja (otroških) občutij in doživljanj, ki se v sproščenosti v spolnosti najgloblje prebudijo…in se želijo ozdraviti.
Intima, ki se je zgradila v odnosu zlitosti mame in otroka za otroka predstavlja nezavedno občutje povezanosti, ki jo bo vedno znova iskal v vseh nadaljnjih intimnih odnosih, zlasti pa v spolnosti. Tu se bodo zato nezavedno ponovila vsa lepa, vzhičena in radostna občutja, pa tudi vsi strahovi, zavrnitve, bolečine, jeze, prizadetosti in vsa paleta občutkov, ki jih je doživljal otrok, pa tudi, ki sta jih doživljala starša ob njem in med seboj, četudi jih morda otroku sploh nista kazala, še manj govorila o tem ali se jih sploh zavedala (zato pa jih je otrok morda še toliko bolj intenzivno čutil in doživljal). Več o tem piše dr. Christian Gostečnik v svoji novi knjigi Neprodirna skrivnost intime. Vse to sploh ne govori o tem, da je moralo biti kaj hudo narobe pri maminem dojenju ali očetovem previjanju otroka, niti v kasnejših njunih odnosih z otrokom morda niso zaznane kake hujše zlorabe, travme, alkohol, ločitve ipd., vsak od nas pa je iz teh odnosov (poleg starševskega odnosa vsakega starša do otroka, tudi iz odnosa med njima in iz odnosa vsakega starša do samega sebe) prejel točno določeno vzdušje, ki ga močno zaznamuje in se nam nezavedno prebuja v zaljubljenosti, kasneje pa lahko postane vir strahu in groze, ko se nam začne prebujati znano, staro, na nek način boleče domače vzdušje. V intimi partnerstva se te boleče teme ponovno (nezavedno) pojavijo z namenom, da bi se pozdravile, da bi se tokrat odnosi končali na drugačen način, z novim upanjem na ozdravitev, čeprav je to možno storiti šele po zavestni odločitvi obeh partnerjev za soočanje, vsak s svojo (bolečo) zgodovino… Četudi se nam ob tem morda zdi, da smo imeli popolnoma normalne razmere in ni bilo nič posebnega narobe v mladosti – gre za občutja, s katerimi je bil preplavljen in ki jih je doživljal otrok, ki jih je doživljal kakor jih je pač doživljal (pogosto se niti ne spomnimo kako) in si jih še ni zmogel razlagati in razumeti drugače, zelo verjetno pa so malega otroka zlasti težka občutja presenetila s svojo močjo in težo in so ga nemočnega in nepripravljenega povsem preplavila…
Strah pred intimo oz. bližino se tako lahko pojavi v partnerstvu, ko si prideta partnerja dovolj oz. morda za nekoga že preveč blizu (tudi telesno, čustveno, duhovno…), takrat se pri enem partnerju lahko pojavi strah, da bi bil zavržen, odveč, nesprejet, da bo ostal sam, pri drugem pa lahko občutek, da se je predal preveč, da začenja izgubljati samega sebe in bo »pogoltnjen«, da ne bo več on sam… Vse to pa so zelo globoka, nezavedna občutja, ki jih je nekoč otrok že doživljal…
Maksimilijan 35, pred vama s partnerko je lahko pot raziskovanja in ozdravljanja nekih bolečih ran, ki si jih vidva zmoreta z zavestno odločitvijo za odnos, s sočutjem (in morda tudi s pomočjo terapevta) odkriti in pozdraviti, lahko pa vaju vse to tudi vedno bolj odriva nekam stran, proč, drug od drugega, da ne bi čutila več teh bolečin… Odločitev je v vajinih rokah, verjamem pa, da zmoreta in da vama pripada vajin odnos popeljati še do novih globin in razsežnosti…
Vse dobro vama želim.
Spoštovana ga. Dimec!
Hvala za današnja dva odgovora (še v drugi temi) in predvsem toplino, strokovnost in življenjskost, s katero odgovarjate. Z veseljem prebiram vaše odgovore, saj ima poleg omenjenega tudi razlago, zakaj nekaj je, kaj (lahko) pomeni bližina, spolnost, od kod se napaja in kaj in ob čem se prebuja. Odgovor mi je dragocen tudi zato, ker na razumljiv način poveste o najglobjih hrepenenjih, jih zaznate in ubesedite. Hvala tudi za razlago o strahu pred intimo in bližino in spoštljivost, s katero se v vaših odgovorih vedno znova z veseljem srečam.
Hvala
Hm, lahko da bom brcnila v temo, ampak vseeno poskusim. Še prej bi rada povedala tole, mogoče bi pomagalo, če bi še tvoja partnerka napisala kaj o svojih občutkih. Ali pa ji pokaži tele odgovore, morda se v katerem najde. No, pa k mojim mislim. Podobno, čeprav ne tako hudo, sem se v enem (kar dolgem) obdobju z možem počutila tudi sama. Nekaj dni po odnosu sem rabila, da sem prišla k sebi – ti si pri partnerki to opisal kot “psihično utrujajoče”, jaz svoje počutje lahko opišem kot “energijsko izsesanost”.
V življenju sem veliko “delala na sebi”, kot se zdaj to moderno reče, oz. predelovala izkušnje iz izvorne družine, in tudi pri tem problemu sem skušala gledati v to smer. Pa moram reči, da ni delovalo, ker je bil problem povsem druge narave. Spolnost je, tako kot še marsikaj drugega, močno vpeta v družbene in kulturne vzorce in ni čisto “biološka” zadeva, kot jo na zahodu radi vidimo. Vzhodnjaki imajo precej drugačen pogleda nanjo, in sicer nanjo primarno gledajo kot na preplet dveh energij, moške in ženske (in ženske v moškem in moškega v ženski, zato ima znak za jin-jang v belem majhno črno piko in obratno, črn majhno belo). Energije pa so močno povezane z načinom dihanja, načinom gibanja, načinom odpiranja vseh “meridianov”, pa tudi fizičnih ozkih točk (ozkih v smislu pretoka energije) v telesu, kot so sklepi, vrat, boki. V zahodnjaški kulturi pa je primarno v ospredju, sploh ne vem, kako naj se izrazim, še najbližje bo, če rečem “telovadba”, fizična plat. Zelo malo je govora o tem, kako pomembno je (tudi sicer za partnerstvo samo) usklajeno dihanje, nežno dihanje, nežni gibi, fokusirana energija. Telo je razdeljeno na “erogene cone”, ki naj bi bile ene bolj, druge manj občutljive, in potem se moški in ženske osredotočajo nanje. V najbolj zbanalizirani različici, porničih, gre za “nabijanje” moškega uda v ženski, draženje bradavic in podobno, pri čemer oba sopeta kot konja, dihanje ni pod nobeno kotrolo, niti glasovi, vse je napeto, nič sproščeno. Sicer ponavadi med ljubečim parom ni tako, ampak včasih se dogaja (in to je moja izkušnja z možem), da moški kot odraščajoči fant prek takih in drugih podob pridobi vzorec, kako naj bi spolnost izgledala; morda je ne zbanalizira toliko in je vseeno nežen, vendar je že majhna količina takšnega pristopa pri dovolj občutljivi ženski dovolj, da jo energijsko zelo izčrpa – nekatere tako zelo, da lahko odnos opišejo kot boleč in pekoč in so še par dni povsem na tleh. Pri takem odnosu in tudi sicer pri zahodnjaški “telovadbi” je namreč edini cilj ustvariti napetost, ki naj jo sprosti orgazem. Pri vzhodnjaškem pa ni tako; cilj je uskladitev in združitev obeh energij. Najprej in v prvi vrsti z dihanjem, tudi ko še ni nobenega dotika.
Kar želim povedati je, da za ustvarjanje prave bližine sploh ni nujno, da se ukvarjamo s tem, kdaj smo bili prizadeti in kako. Po mojem mnenju namreč to ni vedno produktivno, ker potem deluje glava oz. gre za razmišljanje, torej leva polovica možganov, in ne srce, spolna čakra in desna polovica možganov, ki je odgovorna za domišljijo, poezijo, ustvarjalnost – vse to, s čimer je spolnost še kako povezana. Telo in njegovi spolni organi se na ta način ogrejejo mnogo bolje kot če z levo polovico možganov analiziramo, kaj je z nami narobe. Tudi če to partnerju povemo, v spolnosti je veliko bolj učinkovita tišina kot govorjenje, vsaj na začetku pri tistih, ki še niso izkušeni v tem, kako usklajevati energije in kako se v tempu ženske pomikati po ti. “stopnicah v nebesa”. V tempu ženske, vedno, nikoli v tempu moškega. To so taoistične veščine, veščine tantra joge, kamasutre – delujejo neodvisno od otroških ran. Ko začno delovati oz. če jih partnerja prav uporabita, se nakopičene travme same od sebe sčistijo, ponavadi z jokom ali sproščujočimi izdihi ali s čim podobnim.
Pri zahodnjaškem načinu pa je ponavadi, tudi če se moški tega ne zaveda, veliko podrejeno tempu moškega; tudi energije, ki jo ženska s svojo odprtostjo v odnosu daje, mnogi zahodnjaški moški ne znajo prav uporabiti in jo posrkajo vase namesto da bi jo oplemenitili s svojo, nato pa ženski vrnili, da bi jim jo lahko ta spet “predelala” v žensko in vrnila in tako dalje in tako dalje v neskončnem krogu, ki lahko traja tudi vso noč in ves dan in še dlje, na koncu vse življenje, ker omenjene prakse spolnosti ne vidijo samo kot nekaj, kar se dogaja med rjuhami, ampak kot vidik, ki prežema vsak najmanjši kotiček življenja – kot tisto silo, iz katere je nastalo vse v vesolju in tudi vesolje samo. Ker pri nas na zahodu tega ne vidimo tako, nekatere ženske (za moške ne vem, morda tudi kakšen) pa smo vseeno očitno že rojene takšne, da to brez težav zaznavamo in nam je blizu, so potem težave. Morda je tvoja ženska tudi ena od takšnih, podobnih meni. Če je tako, nobeno brskanje po tebi ali njej ne bo pomagalo. Jaz sem morala svojega moškega naučiti zaznavanja vsega tega. S potrpežljivostjo, časom, vajo nama je uspelo in prišla sva do točke, ko je vsak odnos vedno boljši, in ko tudi ko nisva med rjuhami, komunicirava drug z drugim na ta način – celo če sva fizično ločena. Pred tem pa sem dobro čutila, da mož ne zna upravljati z energijo in da ko vstopi vame, čutim to samo kot fizični kontakt, ne pa kot energijski – in to je bolelo in peklo. Potem sem mu pokazala razliko, ko se ne osredotočaš na fizični vidik, ampak usmeriš svojo pozornost na energijo, in je tudi sam pokapiral. Ne vem, morda počneš kaj takšnega ali podobnega, pa ji ne ustreza in morda še sama ne ve, da bi lahko to bilo to.
Še bi lahko pisala na to temo, pa zdajle nimam časa in morda kot rečeno se tudi motim – če se ne, z veseljem nadaljujem drugič.
Maksimilijan 35,
pri moji prvi partnerki je bil podoben problem, spolni odnosi so bili boleči.
Vendar je bil pri nama problem druge narave, ti bom v nadaljevanju napisal kaj.
Pri moji bivši partnerki so se problemi pojavili kmalu po poroki, poročena sva bila več let. Težave so se s časom stopnjevale in noben ginekolog ni vedel kaj se dogaja dokler nisva skupaj ugotovila, da obstaja tudi bolezen, ne vem več kako se imenuje, ki povzroči boleče spolne odnose. Pri nekaterih ženskah postane boleč tudi sam dotik spolovila. Baje v Sloveniji odkrijejo en do dva primera letno, kar pomeni, da skoraj noben ginekolog ne ve za to, ker tudi pri nama nihče ni vedel, razen ene ginekologinje, ki je dala dovolj informacij, da se je potem zadevo našlo na internetu. Kolikor vem s preizkavami ne ugotoviš kaj veliko, tako da je zadeva dokaj skrita.
No, na koncu sem ugotovil, da žena dejansko ni imela zdravstvenih temveč “čustvene” težave. To se je še dodatno potrdilo, ko sem povezal celotno zgodbo. Pred poroko sva bila tudi spolno aktivna in ni bilo nikoli težav. Težave so nastopile kmalu po poroki in so bile prisotne do konca veze. Po koncu veze, ki se je končala zaradi varanja, mi je rekla, da z novim partnerjem nima več nobene težave in nobenih bolečin.
Mislim, da je za vaju dobro, da se na ljubeč način pogovorita kako se ona počuti v vajini vezi. Želim si, da se počuti dovolj varno, da bo pripravljena iskreno spregovoriti o vsem, če ji kaj leži na duši.
Upam, da ti/vama napisano vsaj malo pomaga, želim vama vse lepo.