Ali povedati otroku?
Imam 10 let starega otroka z narkomanom, vendar že nekaj let ne živimo več skupaj. Otrok ne ve nič o tem, da je oče narkoman, samo čudi se zakaj je oče čuden in pogosto je tudi žalosten zaradi tega. Svetujte mi, kako naj otroku razložim zadevo, ker vem, da moram počasi tudi to temo predelati z otrokom.
Za odgovore se vam iskreno zahvaljujem, LP
Zelo težka zadrega.
Jaz sem vseeno mnenja, da otrok mora zvedeti. Sama sem imela podobne težave, oziroma hujše, pri nas sva narkomana oba. Oče sicer nikoli ni živel z nama, sama pa sem bila na metadonski terapiji. Vse je bilo ok, dokler nisem spet začela posegati po drogah. Dopoldan sem bila narkomanka (ko je bil otrok v vrtcu, šoli), popoldan mama. Otrok ni vedel ničesar in bil je velik šok za oba, ko sem ugotovila, da se moram spravit v red in sama ne bom zmogla. Takrat je bilo najtežje, saj sem se morala odkrito pogovoriti z otrokom starim 6 let. Šla je v rejništvo k družinskim prijateljem za čas, da se pozdravim. nNajprej sem se lagala, da grem v bolnišnico in podobno. Pozneje so ga v šoli začeli sošolci spraševati zakaj ni pri mami, zakaj videvajo mamo, če je v bolnišnici,… Takrat sem vedela, da moram narediti konec tem neumnostim in povedati resnico, hkrati pa priznati sebi svojo težavo. Otrok je zdaj star 10 let in razume kako in kaj, zakaj ni z menoj in kakšne težave imam.
Zberi pogum in mu na lep način razloži, da je oči bolan. Da je očiju težko, kot njemu, ko vidi na mizi kos čokolade in ga želi pojesti pa ne sme. Da je to odvisnost. Pojdi v knjižnico, sposodi si kakšno knjigo. Mogoče povabita očija in se skupaj pogovorite o tem. Lažje bo tebi, otroku in očiju.
Veliko sreče…
Otrok je star 10 let in dojema veliko več stvari kot smo si jih starši sposobni priznati. Sama vem, da je težko ampak vse se da. In predvsem resnica je lažja za otroka, kot pa nerazumevanje očijevega počutja.
Včasih starši otroku otežujemo stvari, ker ga želimo zavarovati in sami sebi lažemo, da je to v njegovo dobro. Lažemo pa predvsem sebi. Verjemite mi, da bo otroku lažje, ko bo razumel. V bistvu ga zdaj pučšate na cedilu, saj se mora sam ukvarjati s vprašanjem, kaj je z očijem narobe. Mogoče se celo krivi, kadar oči ni pri volji..
Hudo vam je gledati otroka žalostnega in zaskrbljenega, vendar vam je še težje povedati resnico. Njemu boste kot prvemu olajšali življenje, pozneje bo lažje še vam in seveda očetu. Razumem, da mogoče še sami ne dojemate očetovega ‘poraza’ in se mogoče niti sama še niste soočila s tem. In tudi verjamem, da se bo otrok veliko lažje soočil kot vi.
Napišem vam lahko, samo pogumno!!!
Najdite pravi način. Poskusite mu razložiti na njemu domač način. Jaz sem mojemu otroku razložila zgodbo s prispodobo sladkarij, katerih se otroci zelo težko odrečejo. Razumel je prej kot sem pričakovala. Življenje je od takrat veliko lažje, nihče nikogar več ne more razočarati. Vsi vemo, kaj lahko od koga pričakujemo.
Dovolj z neumnostmi, draga mama in pamet v roke…
Srečno, pa poročajte o uspehu v katerega verjamem!!