Odšla je moja prijateljica
V soboto je v tisti tragični nesreči na Dolenjki umrla moja prijateljica. Že sama vest v medijih je bila grozljiva in samo upala sem, da ni bil kdo od bližnjih, poznanih.. Potem pa včeraj šok. Nisva bile tiste prijateljice, ki bi se vsak dan slišale, klepetale, hodile na kavico…preprosto sva se vsake toliko poklicale, poklepetale in si obljubile, da bova našle čas, da greva na pico, kavo….Veliko stvari sva si zaupale in vedno sva se čutile povezane, ob hudih trenutkih, ki sva jih preživljale vsaka na svoji strani, sva se pogovarjale in kljub temu, da nisva “visele” vsak dan, mesec, skupaj, sva čutile neko povezanost in vedno, ko sva se slišale, sva si rekle: Prihodnjič, ko se srečava, si vzameva čas!
V četrtek me je sredi belega dne spreletelo, da se že od poletja nisva slišale in sama sebi sem si rekla, da jo moram poklicati. Četrtek je šel mimo, v petek sem si spet znova rekla: moram jo poklicati, in tudi petek je šel mimo. V soboto me ta glas, misel ni več prešinila. Takrat je bilo očitno že odločeno.
Tako mi je hudo, ker je nisem poklicala. Danes vem, da je bil to klic od nekje drugje, višje. Nisem ga poslušala. Izgovor, da nisem imela časa, je samo izgovor. Jutri bo pogreb. Jutri pa bom imela čas, da grem na njen pogreb.!? Kakšen nesmisel.
Vem, ničesar ne morem spremeniti. Zgodilo se je, najbrž te usoda pelje točno tja, kjer moraš biti, drugače si tega ne znam in ne morem razložiti. Pa vendar vem, da bi morali poslušati svoje srce in v nekem trenutku storiti tisto, kar nam govori notranji, višji glas. Morali bi več poslušati in si za čas življenja podariti vsaj dobre misli, besede, ki hrabrijo in v težkih trenutkih pomagajo vsem nam. Smrt je dokončna in ničesar več nam ne dovoli storiti…
Ostala sem brez besed, tudi solz ni. Samo praznina in občutek, da sem za vedno izgubila nekoga, s katerim so bile vezi močnejše, globlje stkane….
Veš, pogrešala te bom…