kaj lahko naredi okolica?
Jaz ti ne morem pisati, kaj je prav in kaj ne, ker je za vsakega nekaj drugega.
Zato pa tudi je prijateljstvo – ko človeka poznaš in mu potem lahko primerno tudi pomagaš. Je pa tako; eni to preprosto znajo, drugi ne in nikoli ne bojo. Ponavadi pa je tako, da ddeluješ tako kot čutiš in čimmanj razmišljaš.
Če sta si s človekom blizu že veš, kaj je treba narediti…
Jaz sem pred nekaj dnevi izgubila svoje dete. Le mož je tisti, s katerim lahko delim svojo bolečino, ker izgubo doživljam kot nekaj nadvse intimnega, česar pa ne morem deliti s komerkoli.
Se mi zdi, da je težko, tako za ene kot druge, za tiste prizadete, kot za tiste, ki zgolj stojijo ob strani in skušajo pomagati. V naši družbi bolečine namreč nismo navajeni, ali bolje, je nezaželena, se je nekako bojimo (logično, ker je neprijetna) zato je neke vrste tabu. Vse je usmerjeno v pozitivno razmišljanje, usmerjenost v prihodnost, udobje, užitek….. Samo, da ni trpljenja, samo, da ni bolečine…Toda življenje ima tudi tisto, bolj temno plat, ki pa se nabira nekje zgoraj na podstrešju ali pa je varno skrita globoko v kleti. Meji podstrešja in kleti pa se počasi nižata oz. višata. In nekoč bomo hočeš nočeš morali (posamično in kolektivno) počistiti hišo, drugače se bomo zadušili v temi lastnih (osebnih in kolektivnih) nepredelanih bolečih čustev in občutkov, doživetij in izkušenj. Tako, kot moja babica, ki sedaj na koncu svojega življenja žaluje za svojo resnično ljubeznijo, ker v času svoje mladosti ni prisluhnila temu, kar ji je govorilo srce.
Mislim, da je čas, da sprejmemo življenje v njegovi celoti. Se ga veselimo, vendar tudi prisluhnemo njegovi bolečini, bolečini znancev, sorodnikov, prijateljev….. Tako da prisluhnemo, prisluhnemo, prisluhnemo…. tam kjer smo zaželeni, drugače se umaknemo in pustimo, da zdravljenje ubere drugačno pot, morda brez nas.
bloempje ,
ob izgubi otroka iskreno
bolečino lahko deliš le z možem…..
Včasih sem verjela v dobroto ljudi, ki ne bi otroku ničesar naredili,
mu nikoli želeli slabo, ti privoščili nekaj slabega…..Oh, od žensk, mater ,sodelavk,
ki jih ne nakaj mućilo…mogoče izobrazba, inteligenten mož, materialno stanje,
nekaj jih je tiščalo in ko mi je pred leti nepričakovano hudo zbolela hčerka, od stiske sem v tednu dni postala kost in koža, ja …in moja sodelavka, ki je non stop predavala samo o svojih otrocih, me je pogledala v oči in rekla: vsak je kaznovan!!
To so besede matere, pa ni bila le-ta, zato vse stiske, težave, ki me doletijo , z znanci, prijatelji, ne delim več….Rabim samo mir, tišino, solze olajšanja….in čas prinese svoje..
To je moje mnenje in ne želim nikogar prizadeti..
Res je…., žal mi je za tvoje izkušnje z drugimi ljudmi. Na žalost sem nekaj podobnega doživela tudi sama in to s strani lastne mame.
Ko sva se vrnila iz bolnišnice, mi je sama ponudila pomoč. Pomoč sem sprejela in včeraj je prišla, da bi skupaj pospravili hišo, ki je bila tega že pošteno potrebna. Na žalost se je zgodil nek mali incident, do katerega je prišlo zato, ker ona in oče nista spoštovala moje volje glede moje izgube. To me je tako prizadelo, da sem izgubila čustveno ravnotežje (ki ga že tako s težavo vzdržujem), da sem se začela jokati, jokati, jokati….. mama pa je rekla, češ kako se obnašam, da se ne morem zadržati tudi, ko imam obisk (mamreč njo, ki pa je jaz nisem imela za obisk, temveč za pomoč v teh težkih trenutkih). Nato je odšla k sestri, ki živi v isti hiši in ji začela govoriti kakšna, neolikana sem. No, sestra se je seveda postavila zame, vendar ni nič pomagalo. Jaz pa sem se samo sesedla na sredo dnevne sobe, saj me je zajela prava panika, kajti začutila sem vso svojo stisko, ki sem jo doživljala že kot otrok, ko nikoli nisem smela izražati bolečine (take velike ali pa take male). Saj me samo boli….. ali je tako težko sprejeti, da nekoga nekaj boli? In tu ne gre za neuspeh v službi, padec na izpitu…. gre za izgubo, ki se je zgodila pred nekaj dnevi.
Moj zaključek na žalost je, da se večina enostavno ne zna soočiti z bolečino, ne s svojo lastno, ne z bolečino drugega. Edino ena prijateljica, ki ve, kaj je to bolečina, je reagirala primerno, in to je: zelo mi je žal, pokliči, če kaj potrebuješ, kadarkoli, karkoli.
Miska223: najprej tebi odgovor na vprašanje kaj lahko naredi okolica ob izgubi otroka…mislim da je predhodnica tvoja mami pred mano dobro napisala. Če človeka, ki ga doleti izguba poznaš, veš kako pristopiti. Saj sam pokaže ali bi o tem govoril ali ne in na kak način. Je pa dejstvo, da žalujoči naletimo tukaj na cel kup ovir, saj bi nas kar vsi radi stlačili spet v normalen tok dogodkov in da bi se obnašale kot da se to ni zgodilo. Moj nasvet je, da poslušaš le sebe…če ti ustreza govori o izgubi. Če ti to ne ustreza, ne govori. Če želiš o tem govoriti le z nekaterimi jim to nakaži. Skratka: poslušaj samo sebe. Jaz sem se prve mesece izolirala in o tem govorila le z najožjimi. To mi je ustrezalo, da sem lažje prebolela. Sčasoma pa sem o tem spregovorila…najprej s skupino mamic na Facebooku, ki so vse izgubile svoje otročke v takšnih ali drugačnih okoliščinah in nato tudi s svojim prijateljicami. Prej pa si tudi one niso upale pristopiti oz. sem jih sama prosila, če me pustijo pri miru, ker sem potrebovala le mir.
Bleompje: : najpre iskreno sožalje ob izgubi otroka. Kot si že opazila podpore ne boš dobila od vseh ljudi od katerih pričakuješ. To je bilo eno mojih bolečin a pomembnih spoznanj na poti žalovanja. Tudi partner ne bo vedno reagiral tako kot boš želela, no, vsaj moj ni. Boš pa naletela na ljudi (četudi na netu), ki bodo s pozornostjo prisluhnili tvojim mislim in delili s tabo bolečino. Nekatere zato, ker smo podobno že doživele, drugi pa zato, ker pač to znajo. Srečno dalje ! Zmogla boš…
Veliko ppremišljujem o tej temi….
Jaz sem otročka izgubila v 14.t nosečnosti. Pa čeprav je uradno šlo za splav in plod, pa sama tega nisem doživela tako. Bilo je tako kot pravi porod, na fizičnem nivoju, ko pa sem zagledala otročka, je bil čisto pravi dojenček, samo tako majhen, da ga nisem mogla niti prijeti v roke in ga pocrkljati. To je najbolj bolelo.
Zato se mi zdi najbolj pomembno, da okolica oz. ljudje, ki želijo pomagati, 100% sprejmejo subjektivnost izkušnje kot jo doživlja mamica oz. očka. Brez lastnih mnenj in sodb, prepričanj in idej. Ker z njimi drugače zanikajo legitimnost izkušnje.
Bloempje, moje sožalje. Tvoj otroj je bil otrok, pravi dojenček, samo tako prekmalu sta se morala ločiti. Star je bil 14 tednov in za večino ljudi v resnici še ni začel obstajati, zato ti bodo težko dopustili, da žaluješ. Za kom, za čem? Drugi tvojega otroka niso videli in ga še ne doživljali, zato nanj niso bili navezani.
Težko je to. Najteže je drugim dopovedati, da je to tako hudo, da je praznina, ki jo je tako težko opisat. Meni se je kar trgalo, včasih sem imela že občutek, da sploh nikoli mojega otroka ni bilo, ker se je večina trudila, da ga čimprej pozabim. Pretvarjali so se, kot da sem padla v neko depresijo, govorili, da moraš v življenju dalje, ne gledat nazaj … In zakaj ne? Kaj je takega na tem, da se ne bi smela spominjat na svojo nosečnost in dni, ki sva si jih delila z otrokom? To so bili zame eni izmed najsrečnejših dni v življenju. Moja žalost ni bila neka neprijemljiva depresija.
Zakaj se lažje razume žensko, ki ji je hudo, da je njen letni dopust padel ravno na njen menzus in se ne more kopat? Tukaj bomo vse ženske razumevajoče pokimale in našle razumevanje zanjo. Če se reče, izgubila sem otroka … NIČ, ne sme ti biti hudo. Pozabi, ne govori o tem. Tista, ki pa eno poletje ni mogla v morje, bo lahko vedno omenjala, to je bilo tistega leta, ko ….
Na začetku sem skušala govorit o otroku, ki sem ga izgubila, o svoji izkušnji poroda, pa je bilo skoraj vsem okrog mene neprijetno. To me je bolelo. Potem sem bila dolgo časa tiho, pred drugimi sem se pretvarjala,da se ni nič zgodilo. Zdaj, ko sem malo prebolela smrt otroka, lažje spregovorim o njem, ker me ne boli več toliko in me odziv drugih ne boli in ne straši več toliko kot na začetku.
Počasi gre. Vedno bom v sebi nosila te predragocene spomine na tedne, mesece, ko sem bila s svojim otrokom. In žalost, ki je priška, ko sem ga izgubila.
Pozdravljena Smirna. Tudi tebi moje iskreno sožalje. In hvala za tvoje besede in tvojo zgodbo.
Tudi jaz se bom vedno spominjala teh 14 tednov, ki so resnično dragoceni, tako kot porod/splav. Čeprav je bila izkušnja neizmerno boleča, je bila (in je še) neizmerno dragocena, posebna. Niti za trenutek si nisem zaželela, da se ne bi zgodila. Prosim, ne razumite me napačno. Zelo močno obžalujem, da mojemu otročku ni bilo dano, da bi se razvil v polno človeško bitje. Zelo močno obžalujem, da meni ni bilo dano, da bi ostala njegova mamica (čeprav v srcu to vedno bom). Čeprav je bilo njegovo telesce mrtvo, sem v njem videla življenje, polno življenje, potencial za nekaj čudovito lepega. In v potencialu je vedno možnost življenja, tudi v mojem otročku. in to me najbolj boli.
Hkrati pa mi je izkušnja tudi veliko dala, veliko dragocenih vpogledov v lastno bitje in življenje na sploh. Spoznala sem kako je življenje neprecenljivo (pa saj to vsi v glavah vemo, vendar je živa izkušnja nekaj čisto drugega), posebno in tako zelo vredno, da se zanj enostavno moramo potruditi z vsem srcem, modrostjo, močjo in pozornostjo, ki jih premoremo. Največkrat jokam prav zaradi tega, ker sem se morala do teh spoznanj dokopati preko tako boleče izkušnje.
To darilo, ki mi ga je dal moj otroček, bom vedno nosila s seboj, v svojem srcu, v svojem vedenju. Vendar je to darilo zunanjemu svetu nevidno in zato nerazumljivo, tako kot si z drugačnimi besedami napisala ti, Smirna (upam, da sem te prav razumela, drugače se opravičujem za napačno interpretacijo). To mi v tem trenutku dela največ preglavic, zato sem stike z večino ljudi začasno postavila na stranski tir. Enostavno se še ne morem pogovarjati o vsakdanjih stvareh (služba, počitnice, politika, karkoli….), ki se mi zdijo naravnost banalne. Poskrbim samo za to, da življenje v družini nemoteno poteka naprej.
Nekega dne, ko se bodo izkušnja in spoznanja ob njej, popolnoma vsidrali vame, pa upam, da me tudi vsakdanjskost življenja ne bo bodla več.
Hvala za vaš čas, vsi tisti, ki ste tole prebrali in uživajte danes v prijetnem sončku!
Bloempje, pa še kako res je to. V luči te izkušnje se vse spremeni. Še sama ne vem, od kod je prišlo toliko spominov, celo svoje življenje sem nekako prerešetala. Kaj je bilo pomembno, kaj je še danes pomembno, kaj v resnici želim … Še vedno bi kar pobesnela, ko slišim stavek “Vse je za nekaj dobro”, je pa res, da ko zmoreš iti dalje, greš sigurno neko drugo pot, ki jo vsaj jaz, če se to ne bi zgodilo, ne bi nikoli. Morda bom na koncu srečna. Vsaj trudim se. Nič več ni samoumevno. Morda je to ta potencial življenja, možnost drugačnega in hkrati novega življenja. Da se naše življenje z njihovim odhodom ne konča, se samo drugače začne. Je to njihovo sporočilo?
Nisi me narobe razumela. Ne opravičuj se za to. Kolikokrat se ti opravičijo dugi, če so te narobe ali pravilno ali sploh razumeli? Zdaj si ti v obdobju, ko naj bi te drugi razumeli, pa žal ni tako. V tej ranljivosti, ko smo tako prizadete, ne želimo prizadeti drugih, želimo jih razumeti. Narobe svet.
Verjamem, da so ti vsi taki vsakdanji pogovori čisto brez veze. Ne se obremenjevat z njimi, ko bo čas, te bo začelo zanimat.
Drži se in pozdravček tebi in tvojemu angelčku.