Pred dvema mesecema mi je nepričakovano umrla moja predraga mama. Se mi zdi kot da se prvi mesec sploh nisem zavedala kaj se je zgodilo .. Zdaj prihaja za mano in veliko jočem …Kako hudo je prenašati to samoto v hiši, ker je ni … Kako zelo me boli … Ampak se, čeprav težko, prebijam iz dneva v dan … Hvala Bogu, da sem verujem v Boga, ker ne vem kako bi te težke trenutke brez molitev.
Skrbi pa za očeta. On je bil zelo navezan na njo in jo imel zelo rad. Nekako se sicer sam znajde, vendar me vseeno skrbi. Jaz sem dopoldne v službi, on pa je sam. Sicer gre na kakšno kavo ali kakšen obisk, se pogovori s kakšnim sosedom, vendar kot je sam rekel, je večino časa sam. Vem, da mu vse bolečine ne morem olajšati, ampak me tako zelo boli tudi to, ko vidim da trpi, da se zapira vase, da je veliko časa sam …
Kaj ste vi naredili v takšnih situacijah? Kako doživljate bolečino, ki jo doživlja starš, ki je o stal? Kako pomagate staršu, ki živi?

Pozdravljena Osssamljeena.

Tudi jaz se soočam z bolečino, meni je pred mesecem in pol umrl oče. Mama je ostala sama v hiši. Oče je bil dve leti bolan, dva meseca pred smrtjo hudo bolan. Bilo je težko. Obe z mamo se tolaživa s tem, da ne trpi več, ampak bolečina v srcu ostane, po moje za vedno. Ni ure ko ne bi pomislila nanj. Jaz imam svojo družino in živim drugje. Me pa zelo skrbi za mamo, ki je ostala sama. Velikokrat gremo ali grem sama k njej, samo to ni to, še vedno je sama. Pri meni je še toliko težja situacija, ker sem ostala brez službe. Če bi bila v službi, bi bilo sigurno lažje. Pravijo, da za vsakim dežjem posije sonce, bomo videli. Zate predvidevam, da živiš skupaj z očetom? Potem verjetno ni tako sam, samo dopoldne. Imaš svojo družino?

lp

Ko berem te zgodbe vidim, da nas je veliko v težkih stiskah .. Iskreno sožalje za očeta. Ja, z očetom živimo v isti hiši, oče ima spodnje nadstropje, jaz z otrokoma pa zgornje. Res je, da oče na nek način ni stalno sam, vendar jaz delam do 4 popoldne, pridem domov, kaj skuham, z otroci naredimo naloge, pa je večer … Sem pa ločena in zdi se mi, da sem ravno prebolela ločitev (otroci so veliko vikendov pri očetu) , potem pa me je doletela smrt mame in sem že spet vsa obupana. Verjamem, da je zelo težko, če nimaš službe, jaz priznam, da mi je bil en dan za 1. november doma preveč, saj se v službi vsaj malo zamotim … Upam, da jo boš dobila, zadnjič sem slišala, da so prosta delovna mesta že spet v porastu in da se kar da nekako priti do službe …Držite se in hvala za odgovor.

tako kot ti lady7, sem pred mesecm in pol izgubila očeta. Bilo je zelo na hitro, tako da smo še vedno v šoku. Enostavno se mu je ustavilo srce. Mama je ostala sama. Popolnoma skrušena, otopela, saj ju je povezovala neizmerana ljubezen, prijateljstvo, navezanost…Vedno je govorila, nekdo gre prvi, življenje je pač tako narejeno, nihče ne uide smrti…A ko jo je to doletelo, se je popolnoma izgubila. Sedi, joče, hodi na grob, neprestano govori in si želi iti za njim. Stojimo ji ob strani. Vsak dan sem pri njej, ne enkrat večkrt. Ji pomagamo, se pogovarjamo.
A včasih sem tudi sam na tleh. Še vedno ne morem dojeti da ga ni. Sem mislila, da bo vsak dan bolje, a opažam, da mi je vsak dan bolj hudo. Res, da v službi malce pozabim, a ko sem doma spomini oživijo. In tudi solze se ulijejo, naj tečejo, tudi na grobu, kamor odhajam vsak dan. A žal je tudi to del življenja, potrebno ga je sprejeti, se z bolečino naučiti živeti. A vedno je šok, ko izgubimo bližnjega in leta nikakor niso relavantna, saj je bil človek samo naš, tako naš…In ljudje smo si različni in vsak gre po svoji poti skozi faze žalovanja.
Tako, da držite se, saj človek je še kako presneto močno, trpežno bitje. Vsi smo v istem vozu in ga vlečemo naprej…

lp

Pozdravljeni,

tudi sama sem v komaj dveh mesecih izgubila mojo zlato mamico… nobenih zdravstvenih težav ni imela, z očetom sta zelo skrbela za svoje zdravje, ravno sta šla oba v zaslužen pokoj, zelo sta se imela rada in bila navezana drug na drugega, potem pa so kar naenkrat izbruhnile težave in v dveh mesecih nam je kruta bolezen vzela mamico… boli in težko je, bila je moj sorodna duša, neizmerno sem jo imela rada, tako povezani smo bili vsi skupaj… in oče…sploh ne vem kako naj mu pomagam, da bo našel nek smisel v življenju, da bo živel naprej…ja, res ne moreš verjet, koliko prenese srce, ko že misliš, da bo počilo, pa ti nov dan naloži še dodatno trpljenje, pa še kar zdržiš…

pazite nase.

Pri nas je tudi oče ostal sam, močno je pogrešal mami, prvo leto mislim, da ni bilo dneva, da ne bi šel na grob, potem pa je počasi malo prišel k sebi. Jaz sem imela dojenčka, tako da sem imela toliko dela, da nisem imela časa za premišljevat, kaj se je zgodilo, pa tudi čez dan sem bila z očetom, da ni bil sam, ker smo pač živeli skupaj. Pa prvo leto je res grozno, prvi Božič, prvo novo leto, pa rojstni dan umrlega, mislim, da je kasneje lažje, ne da pozabiš ampak bolj ko se ti datumi odmikajo, lažje greš naprej. Pri nas je zdaj že več kot leta, kar tudi ata ni, je bil hudo bolan, tako da pri njem sem sama odžalovala mnogo hitreje, ker dejansko se je rešil, kot pri mami, kjer je bilo v dveh tednih vse končano. Tvoj oče zdaj žaluje, ne moreš mu pri tem pomagati, to mora dati sam čez. No, tko jaz mislim, seveda če bi pa posegel po alkoholu, takrat pa pomagaj, samo kako pa ne vem, ker tudi ne vem koliko bi bil pripravljen sprejeti pomoč. Moj mislim, da je ne bi hotel. Ker tega sem se jaz bala, pa mi ne bi bilo treba skrbeti.