….že nekaj let spremljam ta forum, ampak nikoli res nikoli nisem imela toliko moči, da bi svojo žalost delila z vami….zdaj mi pa že nekaj časa nekaj ne da miru…zadnje čase začnem pisat pa zbrišem..vendar danes sem se opogumila….

Deset let nazaj sem izgubila svojo pikico v 10 tednu in pred tremi leti drugo v 12 tednu…sedaj imam dva zlata sončka in ko ju gledam vsak dan ne gre da se nebi spomnila še na moja dva angelčka, ki nas čuvata sedaj…sprašujem se kakšna bi bila…zakaj ju ni tukaj z mano..zakaj ju ne morem objeti…stisniti k sebi…vem da sta bila še zelo drobčkena in vem da je tukaj veliko veliko staršev, ki so otroka zgubili tik preden so se rodili ali kasneje..vendar tudi moja dva sta bila že živa v meni…videla sem kako jima bije srček in potem tisti grozen šok ko ti zdravnik pove da srček ne bije več…svet se mi je podrl…hotela sem da tudi meni preneha biti srce, vendar vem da onadva nebi hotela tega…neka sila me je vlekla naprej, vendar do danes ni bilo dneva da se nebi spomnila na niju…kasneje sem tudi rodila prvega fantka dva meseca prezgodaj in moram povedat da je bil tisti mesec ko sem bila z njim v porodnišnici peklenski…namesto da bi uživala oba doma se je on boril v porodnišnici za svoje življenje, vendar mu je uspelo…in sedaj je velik fant, ki čuva svojega mlajšega bratca…ne vem zakaj po vseh teh letih pišem to samo enostavno imam zadnje dni tako čudne občutke, tišči me v plučih in neprestano mislim na svoja dva izgubljena angelčka…ne morem se pomiriti..rada bi jima šla prižgat svečko v Park zvončkov pa nimam poguma…mogoče bi bilo pa bolje da bi šla..mogoče bi nemir v meni izginil…po drugi strani pa se bojim da bi se tam sesula…da bi vse prišlo ven iz mene….da bi vse skupaj spet podoživela…spomin na niju me boli…bolečina tudi z leti ni nič manjša….vsak dan sem v mislih z njima in vsak dan jima povem da ju imam rada neglede kje sta sedaj..veliko ljudi me ne razume..pravijo kako mi je lahko hudo, pa še rojena nista bila…da je bil šele začetek…vendar to ni res….zame sta začela obstajat ko sem zagledala dve črtici, ko sem ju videla prvič na ultrazvoku…bila sta moja… samo moja….
Angelčka moja mami vaju ima neizmerno rada in upam da vama je lepo kjer sta…moja sta in vedno bosta moja…..

Verjamem, da ti je hudo. toda življenje gre naprej in tvoja dva sinka te potrebujeta, ane? Vsaka izguba je huda. Lahko si samo malo bolj mirna, da tvoji pikici še nista slišali, čutili, … Mogoče ti bo to pomagalo. Sigurno vas čuvata.
Pojdi prižgat svečko. Lahko jima posadiš rožico na vrtu, lažje ti bo. Vedno bosta s tabo, tvoji pikici.
jaz sem svoji pikici (8.t splav) posadilo rožico. Rdeča vrtnica na vrtu je samo za mojo pikico, skrbno jo negujem, ko mi je hudo se tam zjočem, da mi moči za naprej. Tako imam občutek, da jo imam ob sebi. Včasih mojo vrtnico zalije tudi sinček. Takrat se srečna in vesela podiva okrog nje, kot bi se tudi naša pikica igrala z nama. To neizmerno pomaga. Moraš pa si postavit neko mejo. Preveč se pa vseeno ne smeš prepustit žalosti in žalostnim občutkom. Pms pa tudi dela svoje, vsaj pri meni. Takrat jočem za mojo ljubljeno pikico.

Zdaj pa obriši solze, nasmehni se, nisi sama. Poljubi sinkote in stopi vedro v nov dan. Malo nadzoruj čas za žalost. Meni je tudi psihoterapevt pomagal, ker drugače bi šla v ekstrem.