Umrl je moj stari oče, s katerim smo imeli zelo malo stikov. Nisva se videla več let, ker smo imeli nekako čudne odnose. S svojim očetom se nisva videla že prav toliko let, ker ima velike osebnostne težave in se mi je zdelo, da je zame bolje, da se več ne vidiva. Če bi me sam želel videti, bi se seveda srečala, pa niti ni poskušal vzpostaviti kontakta, sama pa niti nisem hotela siliti.

Z mamo imam podoben odnos, skoraj nič stikov. Tudi ona me ne pokliče, razen če je kaj res nujnega, kaka grozna stvar… Še za rojstni dan s težavo, tudi da je kak dan zamešala, se je že zgodilo.

V glavnem – zdaj sem v zelo čudni situaciji. Kljub temu, da nisem imela nekih stikov, občutim neko tesnobo. Nisem vedela, če naj grem na pogreb ali ne, pa imam občutek, da mi bo bolje, če grem – zato bom šla.

Problem je v tem – da večina težav, ki jih imajo moji bližnji, izvira od starega očeta… V ozadju so zelo grde stvari, čustvene težave in fizično nasilje. Jaz tega nisem doživela, je pa res, da kar se tiče stikov, lahko rečem, da sem bila čustveno zanemarjena – nikoli mi ni npr. nihče voščil za rojstni dan, ipd…

Imam veliko srečo v življenju, ker imam res pozornega fanta. Ampak ni pa mogel razumeti tega, da bi se šla poslovit in se je pravzaprav iz tega delal norce… čeprav tega nisem navajena. Ni niti želel z mano na pogreb, ampak ptem ko je videl, da je resno, me je podprl in mu je tudi bilo žal za obnašanje – kljub temu pa kaže, da mu je odveč… V bistvu še sama sebe ne razumem, ampak to, da je nek človek bil tak, mora biti nek vzrok za to in sigurno mogoče ni imel lepega življenja. Zato mi bo to mogoče tolažba.

Hotela sem vprašat ali naj grem ali ne… pa sem si že sama odgovorila na vprašanje.

no pogreb je že za tabo in upam, da si se odločila po svoji vesti, –
Iti ali ne?
Težko kar kli reč oz svetovat drugemu, ker ga ne poznaš, oz ne moreš-mo vedeti kaj bo to zate prineslo predvsem na čustvenem področju. Biti na pogrebu le zaradi čuta dolžnosti, oz le fizična prisotnost je brez pomena, ker takih je na pogrebih že tako ali tako več kot preveč.
Če pa bi rada se “pogovorila” spovedala,….staremu očetu pa četudi v mislih, oz. če bi se rada srečala s kom še”živim”. pa je prav da si tam.

bom kar v tvoji temi nadaljevala.

Nekako je do mene pricurljala vest, da je umrl moj oče.
Počutim se prazno in žalostno, ker tega človeka nisem nikoli videla.
A ne čutim potrebe, da bi šla na njegov pogreb. (pravzaprav niti vem ne kdaj in kje bo)

Pravzaprav se počutim malo pod pritiskom, ker me moj “brat” hoče prepričati, da sva oba v enakem sorodstvenem razmerju.
A on je imel očeta, ki je zanj skrbel.
Jaz pa samo ime in priimek, – v moji glavi ni njegove podobe, niti ni nikoli podpisal očetovstva, kaj šele plačal kakšno preživnino. In tukaj se jaz ne počutim dolžna iti na pogreb.

A je res tako narobe, če res ne grem?
..pa še več kot 1000km je v eno stran…

Draga moja, ki si podpisana pod – ne grem na pogreb!

Če nisi imela nobenih vezi ali kakršnega koli stika z očetom se meni osebno ne zdi, da je tako grozno če ne greš na pogreb. To je tvoja volja in če nimaš potrebe, da se vsaj v mislih in še zadnjič posloviš od “očeta” te v to nemore nihče prisiliti. Kilometri tu ravno ne igrajo pomembno vlogo saj če bi bil pogreb 10km stran in bi ti šla samo zato, da bi šla in drugim zaprla usta nevem če bi bilo to dobro delo. Težko je reči in biti pameten, mislim pa da kakor koli se boš odločila boš ti nosila odločitev a glej, da si tvoje odločitve danes jutri ne boš očitala.

Sta bila z bratom ves čas v stikih ali te je sedaj, ko je oče umrl poiskal?
Če sta bila z bratom v stikih potem bi bilo mogoče vseeno dobro, da greš. Javi kako si se odločila. Tele družinske zadeve so vedno težke?

Srečno

stiki z bratom zadnja 4 leta 1x letno po mejlju…
no, mi niti niso javili kdaj in kje bo pogreb.
tak da boljše, da takšne žlahte niti poznam ne (če je preveč, da di dobila obvestilo o pogrebu)

živjo!

evo, še moje mnenje:
ne greš zaradi brata, niti zaradi očeta ne (je že malo pozno), še najmanj zaradi ostalih žalujočih. Greš (oz. šla bi) zaradi same sebe, da se nekam “umestiš”. Da se zaveš, da imaš tudi ti korenine, kakršne koli že, na to žal nimaš vpliva. je pa res, da je mučno to spoznavati ravno ob taki situaciji, kot je smrt in pogreb. si njegov otrok, četudi niste imeli nič stikov, in kri ni voda.
Če pa nimaš potrebe po tem, te NIHČE IN NIČ ne more prisiliti, da bi šla.

Želim ti, da bi se prav odločila!

no, se ni bilo treba nič odločati,

po prvem obvestilu, ko še ni bilo znano kdaj in kje bo pogreb, mi potem niso nič javili oz, niti odgovorili na moje vprašanje, kje bo.
tako sedaj ne vem niti v katerem kraju je pokopan.

Verjetno potem res ni škoda, da take žlahte ne poznam.

(in ja, dragi ati, če se duše kje srečujete, potem poišči mojo babico in se ji zahvali, da mi je namesto tebe ona nudila dom….
zdaj pa je že skoraj leto dni več ni, a še vedno boli, boli.