Spoštovani!

Trenutno sem stara 16 let in hodim v 2.letnik gimnazije.

Ko se mi je rodil prvi brat(-pol brat),sva z mamo navdušeno pregledovali papirje.
na kar na enem najdem:
Nosečnosti: 5
Nemudoma sem pokazala mami…. in videti je bilo da je malo zbledela v obraz:
“Ljubica,veš…” razložila mi je.bilo mi je komaj 9 let.
Prvega otroka je izgubila v 34.tednu,2 leti preden sem se jaz rodila.
Drugega otroka je izgubila v 28 tednu,sicer noseča z mojim rojstnim očetom,ko sem bila stara 3 leta.
Tretjega otroka je izgubila v 26. tednu,noseča z mojim očimom.Stara sem bila 7 let.

Tega nisem mogla preprosto razumeti.Ločitev mojih staršev sem prenašala izjemno težko.
Ko sta mi povedala,da gre očka živet drugam….moj svet se je uničil.Grizla sem nohte,v šoli nisem bila pozorna na nič,prijatlje sem počasi(ne namerno) ignorirala.Vse je šlo na huje.Poleg tega je oče za skoraj 4 mesece z mano prekinil stike,kar tako,brez razloga.Takrat sem ga zasovražila.

Zdaj živim lepo življenje z 7 letin polbratom ter z 5 letnima dvojičcama(pol sestri).Sama jih nikoli nisem jemala za POL stvari…..

Ko sem zvedela za nosečnost,se je dogajalo podobno kot pri ločitvi.Zaprla sem se vase.
Počasi sem začela pozabljati na to.A zdaj,se je v sanjah vrnilo vse.Kako bi bilo če bi imela še ostale 3….prejokala sem veliko noči…preprosto nevem zakaj.
Sanje so grozne.Sanjam,da je mama rodila otroke,ter da so vsi umrli pri svojem 5 letu starosti.
Druge sanje pa kako smo,ko smo odrasli.

kaj naj naredim,da se bodo te “More” prenehale?

Najprej izkreno sožalje mami in seveda tudi tebi za izgubljene bratce in sestrice!

Kar pa se mor tiče, pogovori se z mamo, odkrito. Povej kaj te mori, povej ji za sanje, vprašaj se česa te je strah.
Ne boj se, mama te bo razumela. ne zapiraj se vase, ne nosi strahu v tišini in ne imeti straha, da se bo zgodilo tebi, da so za ločitev krivi žalostni dogodki, ker niso. Za ločitev ja potrebno mnogo več.

Res se pogovori z mamo in upam, da boš našla mir!
Pa srečno

škratek

mogoče, pa te peganjajo tu uboge duše, zaradi katerih je mama trpela , ker niso bile sprejete v družino, mogoče, pa bilo bilo dobro rezanje vezi, kar te zelo razbremeni in olajša dušo, vse začneš lažje sprejemati, odpuščati in živeti bolj bogato, sproščeno.
Res, sliši se čudno, toda vbila sem v podobni situaciji, brez izhoda in ko sem iskala rešitev, pa čeprav sem mislila, da kaj takega ne bi nikoli naredila sem storila prav to in sem hvaležna za ta korak, ker se mi je marsikaj v življenju obrnilo na bolje.
če te zanima kaj več ti bom z veseljem povedala in pomagala.

pozdravček in pozitivno naprej

Tvoja mama je veliko pretrpela, tudi tvoj oče, in ti. Izguba dveh otrok … brez besed. Mogoče ju je tudi ta bolečina ločila.
Gledaš bratca, gledaš sestrici in se sprašuješ, kako bi bilo življenje polno, če bi bili še nerojeni tukaj. Spregovori o tem z mamo. Verjamem, da jih pogreša, pogrešata jih obe. Tako težko je spregovoriti kar tako, težko tudi za mamo. Povej ji, kaj sanjaš. Mogoče je 1.11. datum, ko se bo dalo lažje spregovoriti. Kje so ti otroci, tvoji bratci in sestrice? Mogoče so tvoje sanje sanje tvoje mame v preteklosti? Več kot boš vedela, lažje ti bo, ne težje.
Imela sem more, ko so k meni v sanjah prihajali petletni otroci s svečkami … Noro, ko bi morali biti še dojenčki … Več, ko sem govorila o svoji žalosti, manjkrat sem imela more.
Bolečina ob izgubi otroka je nepopisna. Ko sem to doživela, sem se zavedla, kako dragoceno je moje življenje za moje starše. Tvoje življenje je dragoceno in zaželjeno. Čuvaj ga. Govori o tem, kar se ti dogaja, samo pomagaš lahko s tem, sebi, mami, očetu, očimu, bratcu in sestricam.