Dragi naš Mark,

danes mineva 3 leta, ko sem te rodila, ker tvoj srček ni več bil v meni. Joče moje srce, joče nebo … ponovno podoživljam tisti dan in grozno boli … Čas sicer celi svoje rane, bolečina pa ostaja… Pogrešam te in vedno sem z mislimi s teboj…

Petra35, drži se. V mislih bom danes s teboj.

Petra draga,tudi pri meni je bilo 10.septembra 3 leta,odkar sem rodila mojega mrtvega sinka…v mislih sem s teboj:)

Moje sožalje! Pri nas bo kmalu 4 leta, pa še boli, čeprav manjkrat in manj intenzivno, obletnice so pa peklenske!
Ampak zmoremo, angelčki nam dajejo moč, da dvignemo glavo in gremo naprej!

Miren spanec vam želim
škratek

Mogoče malo izven konteksta,

tudi moja babica je 10. 9. izgubila svojega 27 let starega sina, jaz pa pri enem letu očeta.
V teh 30 letih ni zamudila dneva, da ni šla na njegov grob.

Ona se ni nikoli pobrala, želim vam več sreče, ker ni lepo videti, kako tvoji najbližji pestujejo bolečino. Obstajajo tudi živi.

Edija,

vidiš, tega sem se sama najbolj bala. Pestovanja lastne bolečine. Hvalabogu ni tako. Spomini so ostali, obžalovanje za izgubljenimi priložnostmi spoznati in spremljati rast novega življenja tudi, vendar je čas obrusil bolečino in živimo naprej. Hvalabogu tudi za tale forum, kjer se lahko izjočeš, potožiš in veš, da boš razumljen. Kjer ni potrebno velikih razlag, saj smo vsi prehodili enako pot – do pekla in nazaj. Življenje teče dalje, le obletnice žgejo, kot živa rana; misel, kako bi lahko bilo, pa ni… Pri nas bo pred božičem tri leta odkar je prenehal biti mali srček naše dragocene punčke. In ob vsesplošnem nestrpnem pričakovanju praznikov me v srce vedno zbode misel, da bi moralo biti pod smrečico eno darilce več.

Žal mi je za vse vas in tvojega Marka. Upam, da z mojim sinčkom uganjata vragolije tam zgoraj in se imata lepo. Nam tukaj je zelo hudo, tako boli ta samota. (((Petra)))