brat
Moja mama je rodila fantka, mojega brata, ki je umrl takoj po rojstvu. Preden sva bila rojena jaz in moj brat. Mnogo let nazaj, jaz sem sedaj že odrasla ženska, moj brat tudi. Nama z bratom ni tega nikoli skrivala, že od majhnega sva vedela, da imava še nekoga. Ona te zgodbe ne bo verjetno nikoli napisala, moja pripoved zgodbe ne bo zvenela isto, pa vendar..To je njena zgodba povedana meni..
Neizmerna želja po otroku, devet mesecev pričakovanja.. Eno uro pred rojstvom je ginekologinja mojo mamo odpeljala na rentgen. Nedopustljivo v danajšnem času, pred 30 leti pa je bilo očitno vseeno. Po neizmernem trpljenju je ta ista ginekologinja vstrajala, da mora moja mama roditi naravno. Brez ugovora, da bi šlo lahko kako drugače. Moj bratec se je rodil živ, zajokal, nato pa je njegov glasek za vedno ugasnil. Moji mami so rekli, da je vse v redu in ji dali precej morfija. Da je spala, do naslednjega dne. Ko so prišli vsi zdravniki oddelka in ji povedali da otroka ni več. Da je popil preveč plodovne vode in da ni bilo pomoči. Najprej si niti predstavljati ne morem, kako je moja mama preživela to kalvarijo. So ji rekli, da se nima smisla pritožiti, ker bo itak izgubila. Da ga naj pozabi in da naj se raje osredotoči, da bo imela še kakšnega otroka. Da je imel napako nazdružljivo z življenjem. Bilo je zelo težko, vendar je moja mama preživela. Pravi, da je to najhujša stvar, ki se ti lahko zgodi v življenju. Da ne veš, če se še splača živeti, da vse okoli izgubi smisel. In kar je najhujše, da so ji ob postelji rekli, da naj ga čimprej pozabi. Nedopustno. Niti ji ga niso pokazali, so rekli da je bolje tako. Da vse takšne otroke odnesejo kar v skupni grob. Ko sem jo vprašala zakaj se ni uprla in tega zahtevala, je rekla, da se v svoji neizmerni žalosti ni mogla boriti. V tistem trenutku za nič.
Vendar se je pobrala. S pomočjo mojega očeta, družine in prijateljic, ki so jo potegnile ven in zahtevale da pride nazaj v službo. In potem sva se kasneje rodila še midva. In kar je najbolj tragično je to, da bratec ni imel niti najmanjše napake in da je bil zdrav novorojenček.. Mogoče je ta zdravnica mislila, da dela dobro. Tega ne bo nihče nikoli zvedel. Moja mama pravi, da se je naučila živeti s tem, čeprav ga ne bo nikoli prebolela. In da moraš enostavno živeti naprej, za tisto kar imaš še rad in z upanjem v prihodnost. Velikokrat ga omeni, včasih je tudi zelo žalostna in jezna, ko o tem pripoveduje, vendar ima po mojem mnenju tudi po 30 letih še vedno pravico to biti in o tem govoriti,
Zdravo “afrika1 “.
Tudi ta zgodba nosi v sobi kljub ne vsakdajim dogodkom, v sebi lep vzgled tvoje mame, ki se je “pobrala” in šla naprej. Ovrednotila je to, kar ji je ostalo. Vsem nam je lahko v ponos in vzgled.
V zapisu sem pogrešal tebe, kaj več o tebi in kako to, da si seodločila to podeliti z nami na forumu.
Morda napišeš tudi to.
Mir in dobro ti želim.