Naj vam zaupam svojo tragično zgodbo.

Tako kot vsak dan smo si z otroci pred hišo napihnili bazenčke in se na vročem soncu hladili v vodi. Pri vsakem prihodu vnukov je moj oče ves nasmejan in srečen prihitel iz hiše pozdravit otroke in se z njimi družit. Tistega dne ni bilo tako. Minuto pred prihodom otrok je legel k počitku. Kot običajno po kosilu. Nihče ga ni motil razen moja 1 letna hčerka je neprestano zahajala v spalnico. Hodila sem jo “poditi”, češ da dedo spi in naj ga ne moti. To se je ponovilo 4X, ko sem nehote pogledala očeta ki je ležal s hrbtom obrnjen proti meni. Na hrbtu so bile vidne krvave podpludbe in bledica. Nisem se dala motiti in odšla sem ven. V isti sekundi sem se obrnila in še enkrat pogledala proti očetu. Odločila sem se, da pogledam očetov obraz. Koraki so bili izjemno dolgi in zdelo se mi je, da hodim celo večnost. V tem času so mi po glavi švigali strahovi o morebitni resnici in dejstvom pred katerim sem lahko. In res, moj zlati očka je umrl. Njegov obraz je bil bled in modrikav. V srcu sem začutila tako bolečino, da nisem spustila niti glasu. Potem pa kriki in jok, ki so bili neutolažljivi. Planila sem nanj v upanju de ga prebudim. Globoko v sebi sem vedela, da nas je zapustil. Objemala sem ga, mu govorila kako zalo ga imam rada in spraševala ZAKAJ, ZAKAJ. Želela sem si za vedno ostati v njegovem objemu.

Še vedno pa ne vem kaj je bil vzrok njegove smrti.

Kaj vse še čutim pa ne morem in ne morem izliti na papir, da to obrazložim.

Meni je tako zelo hudo…