Včeraj je minilo točno eno leto, odkar je po strašni agoniji na Onkološkem, za vedno zaprla čudovite oči, moja najboljša prijateljica, svetovalka, najboljša ženska na svetu – MOJA MAMI.

Mami, kjerkoli boš, lepo se imej – s temi besedami sem se lani na tisti petek poslovila od nje na Onkološkem, predno sem šla domov. Kot bi slutila, da bo odšla na drugo stran. V soboto ob 8.05 pa mi je hladen zdravniški glas povedal do sedaj najhujšo novico v mojem življenju.

Pravijo, da čas celi rane. Pri meni je žal obratno. Bolečina je včasih tako močna, kot nikoli poprej.
Velikokrat se zalotim, da hočem poklicati na njen telefon, ji povedati, kaj se dogaja., pa iti k njej na kavico, pa čeprav nikoli nisva bile strašne kofatarice, sva ga skuhali, bolj zaradi družbe, pa se nasmejati iz srca, neobrmenjeno. Moja hčerka ji je včeraj napisala pismo (13 let) . Ko mi ga je pokazala sem se kar zdrznila, v grlu sem čutila cmok.Toliko ljubezni in žalosti je bilo v pismu. Nisem vedela, da jo tako pogreša. Ker nisem hotela jokati pred njo, sem se na hitro spravila v spalnico in tam planila v jok. Solze niso in niso nehale tečti. Tako sem prazna v sebi, da je sploh neverjetno. Na zunaj še nekako delujem, znotraj pa sem razvalina. Najbolj hudo pa je , da še vedno trpita njena vnuka – moja otroka, čeprav fant je bolj zadržan in niti ne reče nič, hči pa. Mož je sicer z nami, vendar on misli, da moram biti po tolikem času že čisto super. Tudi, ko sem jokala, ni bilo od njega nobene tolažbe. Najbolje bi bilo, da bi jaz tolažila njega, ker ima ubožec pač tako občutljivo ženo.

Ne vem, kako se drugi prebijate čez takšne hude čase?
Čeprav vem, da je treba živeti čimbolj normalno naprej, ne morem. Kot da sem obstala v tistem času. V družbi se skoraj nič več ne smejim, čeprav sem bila prej pravi smeško in vedno za kakšno neumnost. Zdaj sem se pa zaprla sama vase, niti k prijateljicam ne grem na kavo. V bistvu jih nisem videla že leto in pol. Samo služba in dom. Sploh ne vem več, ali naj grem iskat andipreseve ali bo ta žalost počasi minila oz. se oddaljila?

Izgubila sem del sebe in to tako boli!
Mami rada te imam za vedno!

Tvoja Marjani.

Moje sožalje.

Jaz vem samo, da je težko vse skupaj preživljat. Sam sem izgubil očeta zaradi raka dva meseca nazaj. Isto Onkološki inštitut, ob isti uri kot ti.

Nisem še našel načina, da se vrnem na stare tire. V bistvu jih sploh ne vidim. Bolj kot ne tavam. Prijatelji in punca so mi poskušali pomagat, očitno pa bo potrebno še več pogovorov. Pridejo pa dnevi, ko je vse črno in tega sploh ne kažem navzven.

Poskušam si pomagati z meditacijo in športom in moram reči, da pomaga, dokler ne začneš razmišljat o smrti. Potem se znajdem pred previsokim zidom, da bi nadaljeval.

Meni tale tvoja zgodba kaže, da se na nek način ne moreš sprijaznit, da pač nisi več otrok. Je že lepo, da ti je bila mati nekdo, ki ti je bil v oporo, a očitno od nje nisi naredila notranje ločitve, ko bi bil čas za to.

V resnici ne moreš preboleti, da nimaš več te opore, te ‘svetovalke’, ‘najboljše prijateljice’…to ločitev bi morala narediti, ko si stopila v odraslo dobo. Biti sama sebi prijatelj in opora in – za kaj rabiš svetovalko? Ne znaš sama živeti? Sprejemati lastnih odločitev? Ti mora res nekdo ‘svetovati’, zdaj, ko si odrasla in imaš lastno družino?

V resnici nočeš sprejeti, da moraš zdaj dokončno odrast. Starši nas pospremijo do določenega praga, nato pa moramo naprej sami in se zavedati, da smo sami sebi najbolj trdna opora, da imamo svoje lastne korenine, ne da se šlepamo na druge.

Nisi zares izgubila dela sebe, samo spremenila si se. Zdaj pač več nisi otrok, ni več krila, kamor bi se zatekala. Zdaj moraš zares odrasti – v notranjem smislu.

Tudi meni je umrla mama, s tem da sem bila popolnoma sama, nimam nobene druge družine, ne očeta, ne partnerja ne otrok. Spopadala sem se s hudimi življenjskimi situacijami, ko je mama umrla, težave z dediščino, sodišča, finance…prava groza. Nihče mi ni bil v oporo.

Jasno sem imela trenutke čistega obupa, a sem vse izzive sprejela in iz tega postala močnejša. Kar zadeva samo žalovanje za mamo – po enem letu sem lahko rekla, da sem ‘ok’, nisem pa prebolela in še sedaj, po petih letih, mi je kdaj hudo – in najbrž mi vedno bo. To je pač del življenja. Nekaterih stvari špač nikoli ne odžalujemo, samo tudi v tem je nek smisel. Dela nas bolj občutljive, bolj globoke, bolj razumevajoče. Težke stvari v življenju dejansko poglobijo percepcijo, duha, če hočeš. Človek, ki se mu nikoli ni nič hudega zgodilo, ostane površniski. Videno že neštetokrat.

Tudi bolečino in izgubo je treba znati sprejet, ker je pač del življenja. Vprašati se moraš, kaj v resnici objokuješ – resnično mamo, ali pa morda dejstvo, da pač res več nisi otrok, z vsem, kar je spadalo zraven? Ker odrasla ženska, z lastno družino, ki izjavi, da ji je mama najboljša prijateljica in svetovalka, kaže, da neke ločitve še ni naredila, s tem pa tudi ne korakov k neki zrelosti.

Da ne bo pomote – tudi medve z mamo sva imeli krasen odnos in njena smrt me je zelo prizadela. A ves čas vem, da sem na svetu zato, da sem sama svoja, da nas starši pospremijo v ta svet, a ne morejo pa delati korakov namesto nas.

V bistvu se v osnovi bojimo biti sami. Samo samota je naša realnost – vsi odnosi, ki jih stkemo, so minljivi. Najti moramo notrajo trdnost, da smo vir samim sebi, vir zadovoljstva in modrosti. V tem je resnična zrelost.

Tako da morda ne bi bilo slabo, da greš na kak pogovor k psihologu, da ti pomaga predelat in videt, kaj je v resnici tisto, kar tako boli – ker samo izguba matere ne.
In eno je biit žalosten – žalost je del življenja, nič ni narobe z njo – drugo je, če te bolečina tako hromi, da ne moreš normalno funckionirati. Zavoljo odgovornosti do sebe in do svoje družine, si pomagaj in ugotovi resnično naravo svoje bolečine.

Tudi meni je včeraj bilo točno leto dni odkar sem izgubil partnerko, vse isto kot pri vas OI in Topošica-pljučni tumor.’Vletu in pol borbe z boleznijo ni bilo nič pretežko se naučiti nove stvari (zdravila,injekcije,masaže in drugo),sedaj pa mi je vse delo opravljati veliko težje sploh delo ,ki ga je opravljla moja Lina.V HOSPICU so mi zelo pomagali, zato tudi vam ‘Marjana priporočam ,da jih obiščete in vam bodo v veliko oporo v premagovanju žalovanja. Želim vam ,da se čimprej postavite na noge,tudi s pomočjo glasbe probajte-solze pa naj kar tečejo čeprav je ob vas hčerka ,mogoče pa vas tudi hčerka takrat porebuje in bosta skupaj bolj uspešni vboju z bolečino…..

lep pozrav Zorči

Točno tako je,……. marna!
Tudi jaz sem izgubila oba starša. Na mamo sem bila neizmerno navezana,
Ko je umrla, sem imela svojo družino.. Z usodno diagnozo, da ima še tri mesece
življenja, se mi je zavrtel svet, pravzaprav se mi je zdelo, da je vse umrlo…
A razmišljala sem tako kot ti..Narediti sem morala ločnico žalovanja…., mama
je dala svoje skozi, mama je umrla, mame ni več. ….živeti moram naprej!
Ostali so lepi spomini na njo, večkrat ji prižgem svečko….mama je samo ena!

No, ljudje smo različni. Zato je tudi ta forum, da nekateri izlijejo svojo žalost…,
da prejmejo kakšen tolažilni odgovor, se pomirijo in življenje gre naprej.
saj mora iti!

Pozdravljeni!

Najprej iskreno sožalje vsem, kajti vsi ste že igubili nekoga, ki vam je bil drag.

Strinjam se s tem, da je treba naprej, saj to v zadnjem letu tudi počnem (preselili smo se v svojo hišo). Prej so bila naša življenja tako prepletena, v bistvu smo res bili s starši kot družina.
Mami nama je čuvala otroke, kadarkoli je bilo potrebno je vskočila. Mi smo sicer imeli ves zgornji štuk zase (kar pomeni svojo kuhinjo in vse ostalo – tako da nismo bili v skupnem gospodinjstvu). Če smo hoteli, smo bili zase, tako, da ni tukaj tisto, da bi nam mami naredila vse in da sedaj pogrešam to. Ne. Pogrešam njo kot osebo, karizmatično osebo, ki je ob vsaki priložnosti znala povedati prave besede in rešiti problem, se nasmejati, nasmejati celotno družbo… Občudovala sem jo kot mami in če pogledam (kot da nisem nič čustveno vpletena) od strani kot žensko, ki je bila vzor mnogim in so jo imeli radi, ker je s svojo simpatijo znala osvojiti vsako srce. Pa da ne bo pomote, očeta je imela zelo rada in sta bila vedno skupaj. Res je bila krasna oseba.
Ja Marna, saj imaš prav do določene meje. Ti si brez svojih staršev že kar nekaj časa, tako, da se je ta bolečina nekako oddaljila in omilila, sigurno je , da jih ne pozabiš nikoli. S problemi, s kakršnimi si se spopadala ti takrat, se sedaj spopadam jaz. In ko jih bom rešila bom tudi jaz, bom tudi jaz na to gledala, kot na nekaj kar se je pač moralo zgoditi in toliko manjša bo bolečina v meni. Trenutno pa tvoje besede zvenijo kot utopija in na momente kar malo grobe.
To je tako kot vsaka stvar: npr. matematika. Dokler je ne znaš je grozljivka, ko pa enkrat obvadaš je pa res simpl. Tako je tudi z žalovanjem. Ko prideš do nekega trenutka, ko se žalost vsaj malo umakne je čisto drugače-vse bolj simpl, kot pa na začetku oz. ko se spopadaš z izgubo in se boriš sam s seboj.
Hvala Zorči, morda pa res poskusim s Hospicom. Na začetku sem jih klicala zaradi očeta in so mi izredno pomagali, čeprav oče ni hodil k njim, ampak se je z mojo pomočjo sam spravil iz tega. Takrat niti najmanj nisem imela časa zase in zato je vse prišlo za menoj.

Upam, da mi res uspe se spraviti na stare tire in živeti, ter vstati iz pepela, kot Feniks. Ja res je zid včasih previsok, vendar moramo živeti naprej. Spomini pa ostanejo.

draga moja,

prosim, ne podcenjuj mojih občutkov! Čeprav je od smrti moje mame 5 let, se še predobro spominjam, kako je bilo takrat! Bila sem v dvajsetih letih, komaj s faksa, brez finančnih sredstev in s hudimi težavami na sodišču.

Sem ti jasno rekla, da sem rabila eno leto, da sem rekla, da sem ‘ok’ – kar pomeni, da sem malo lažje zadihala. Kaj sem preživljala po smrti, je pa nekaj drugega, o čemer tule ne mislim pisat.

O problemih, s katerimi sem se spopadala, se ti pa sanja ne, verjemi. POLEG materine smrti oz. s praktičnimi posledicami, ki jih je to za sabo potegnilo. S tem sem se uvarjala pa več kot pet let, še zdaj ni vse razčiščeno. In so bile take stvari, da si jih ti niti predstavljaš ne.

V tvojem pisanju je čutiti malo poveličevanja svojih lastnih občutkov in zametavanja ostalih. Tako ravnanj zagotovo ne vodi k ozdravitvi. Vsi doživljamo izgube, nisi edina.

In ti nisi ravno na začetku izgube – mama ti ni umrla dva meseca nazaj, ampak leto dni nazaj. Eno leto je že neka doba, kjer se že lahko naredijo kaki koraki naprej, sploh glede na to, da imaš okoli sebe ljudi, s katerimi naj bi imela neke čustvene vezi.

Verjamem, da tega nočeš slišat, samo del premagovanja bolečine je prevzemanje odgovornosti zanjo. To ne pomeni, da več ne boli, ampak da bolečino sprejmeš in živiš svoje življenje naprej.

Morda ne preneseš ‘temnih dni’ in hočeš, da bi stalno sijalo sonce. Samo point lifa ni v tem – imamo svetle in temne trenutke. Kot noč in dan. Razumevanje tega je del zrelosti.

Spet poudarjam – eno je, da si ŽALOSTEN, drugo je, da ne moreš funkcionirat. Jaz sem še vedno na trenutke žalostna, imam pa svoje življenje in ga živim – in to po kalvarijah, ki si jih, verjemi, še zamisliti ne moreš. Zato prosim, nikakor se ne spopadaš s problemi, s kakršnimi sem se spopadala jaz, verjemi.

Kar hočem reči je – življenje nas pač včasih prisili, da odrastemo. Dlje kot se temu upiramo, slabše je.

Počasi se boš pač morala premakniti iz preteklosti in živeti to, kar si. Predvsem pa v tvojem pisanju ni videti nobene hvaležnosti za to, kar imaš. Svojo družino, svoje otroke, svoj dom. Da si tako fiksirana na nek odnos, ki bi ga v resnici morala že davno prerasti, morda nekaj pove tudi o tvojih sedanjih, obstoječih čustvenih vezeh.

Ker vse je minljivo in smrt staršev je naravna. Meni je mama umrla zgodaj, ko sem se komaj začela zares razvijat v svojo pot. Nikoli ne bo videla mojih uspehov, dosežkov, moje rasti. In vsakič, ko se kaj takega zgodi, pomislim, da bi to rada delila z njo, kaj misliš, da ne? In ja, zaboli. Samo to je pač del življenja – kljub temu, imam toliko notranje integritete, da sledim sami sebi.

Smrt matere je bil način, da sem sem še bolj zavedla, da sem sama svoja, svoj vir in da imam svojo nalogo v življenju, da ne rabim nobenih potrditev, vzorov, trepljanj po rami…dovolj je to, da živim to, kar sem.

Žal, ampak nisi več otrok. Smrt staršev je boleča, a dovolj si stara, da bi morala to z neko zrelostjo vsaj začeti predelovat. Ker ne gre toliko za mamo, kot za to, da se zdi, da ne moreš sprejemat, da v življenju ni vse krasno in čudovito. So tudi brezna, globoka. Prej ko to sprejmeš, prej boš prišla do prave integritete in zrelosti.

Brez zamere, ampak ob vsem tem, kar imaš, ob družini, domu, otrokom, da napišeš ‘izgubila sem mami – kako naprej’, in to po enem letu, nekaj pove o tvojem dojemanju. Kot da zdaj brez matere ne moreš živeti ali kako? Kot da življenje, ki ga imaš sedaj, ne pomeni ničesar. Ob tem ni čutiti, da bi res cenila to, kar imaš tu in sedaj. Kot bi mater bila neka ‘zlata doba’, katere se oklepaš, tega, kar je sedaj pa ne vidiš. Ne gre za mater, gre za oklepanje nečesa, kar je minilo. Kot da ti je bila mati nek ideal, neko utelešenje ‘vsega dobrega in krasnega’, zdaj pa tega ni več.

Vse to moraš poiskati v sebi. Nihče drug ti tega ne more dati. Je pa seveda lažje to iskati v drugih, potem ko jih pa izgubimo, to objokovati.
Odgovornost do sebe pa pač terja, da vse te ‘idealne’ lastnosti najdemo v nas samih. Šele to je resnična zrelost. Samo to pa pač zahteva pogum in lastne korenine.

Kakorkoli, odločitev je tvoja. In pa – za svoje življenje je treba prevzeti odgovornost, tako za lepe kot temne trenutke. To ne pomeni, da nas nič ne prizadane in nič ne boli, ampak da pridemo do nekega notranjega miru, modrosti, ko lahko življenje sprejemamo takšno, kot je. V tem je posebna radost. Samo do tja mora pa priti vsak sam.

lp

minila sta dve leti od kar ni več mojega očeta… bolečina je še vedno tu, ko se iz službe vozim proti domu še vedno mislim, da sedi na vrtu in me čaka..ko pripeljem na dvorišče je klopca prazna, takrat vem da ga ni tu. vsi pravijo da z leti bolečina popusti, meni pa se dozdeva da je večja kot lani. Verjetno sem bil lani še vedno pod vtisom njegove bolezni- mikrocelični plučni rak, metastaze povsod.. umiral je bolečinah, ki jih niti morfij ni ublažil.
Velikokrat se zazrem v nebo in se vprašam: ” Kje si moj oče?” Ko slišim besedo oče, me vedno stisne pri srcu.
kako premagati vse to, kot vsi vi sem tudi jaz se umaknil v svojo samoto, se stisnil v svojo školjko, tudi prijatelje sem postavil na stran. Ostaja le bolečina, ki jo delim sam s seboj..

ne vem kako naprej…
Objem vsem.

Draga Marna!

Ne, nisi me razumela. Ne podcenjujem tvojih občutkov. Niti najmanj. Imam pa občutek, da ti moje. Kako pa ti veš, da so tvoji problemi najhujši? Ja zate so, drugi jih imamo pa tudi – na to si pozabila.

Kot pišeš, si tudi ti šele po enem letu malo lažje zadihala. In po kolikem času pišem jaz?!
Normalno da živim naprej in mi je kristalno jasno, da je umiranje del življenja. Že z rojstvom ( z oploditvijo – če hočeš) smo obsojeni na smrt.

Nisem na začetku izgube svoje mami, ne. Na začetku se niti ne zaveš povsem. Najbrž si prebrala moj post bolj površno in ne veš, da sem imela na začetku ogromno dela s svojim očetom in bratom (kateri je imel prometno nesrečo z motorjem in nikoli ne bo takšen, kot je bil).
Na začetku sem pomagala njima, ju vozila okoli, pomagala pri domačih opravilih (kuhala, prala in vse ostalo), poslušala in se pogovarjala z njima, ju bodrila ( Bog ne daj, da ima človek ob takšni situaciji zraven sebe tako brezsrčnega človeka, kot si ti ). Po 7 mesecih sta se nekako vrnila na ustaljen tir, s tem, da sem se medtem preselila še jaz (zaradi mamine bolezni se nisem prej, ker sem morala gospodinjit). Verjemi, da pri tem moja družina ni nič trpela. Sama nisem imela časa za žalovanje, zato pa je sedaj prišlo za mano.

Če ne bi funkcionirala, ne bi hodila v službo, zanemarjala bi dom, otroke, ne bi kuhala, prala, likala, delala na vrtu…….

Ker nisem mogla spati, sem prebrala ogromno knjig na to tematiko (življenje, žalovanje, odnosi starši – otroci….)

Zato nikar ne pametuj in ne prenašaj teorijo iz knjig, v katero še sama podzavestno ne verjameš. Čez 4 leta bom tudi jaz lahko takole teoretično stresala teorijo iz knjig. Teorija in praksa pa žal ne hodita z roko v roki (tudi iz faksa nisi prišla praktično podkovana, tako kot tudi jaz ne, ampak te je bila sama teorija), zato meni ne trosi pravljic. Mislim, da boš morala svojo notranjo integriranost še kar nekaj časa dopolnjevati in dodelati.

Kar pa jaz sklepam iz tvojega posta pa je:
– da hočeš, nočeš, še vedno nisi prebolela mamine smrti,
– da se hočeš na vsak način nekomu smiliti, češ kaj vse sem že dala skozi, zato stalno ponavljaš kakšne grozne stvari si doživljala,
– v sebi nosiš toliko sovraštva in jeze, nobene topline ali česarkoli drugega ni v tebi.

Zakaj je toliko jeze in sovraštva v tebi? Si se kdaj vprašala? Mogoče zato, ker si se morala prekmalu spopasti z življenjem in v vseh vidiš samo nasprotnike in sovražnike? In potem ti praviš, da si zrela. Malo morgen! V postu velikokrat negiraš samo sebe.

Kot pravi Binka- ljudje smo različni in to drži kot pribito.

Sploh pa na forum nisem pisala zato, da bi se zapenjala s takimi, kot si ti, ki blatijo moje občutke in čustva.

Mami je bila zame carica in najboljša mami na svetu in to se ne bo nikoli spremenilo.

P.s.: Ali boš takšen post napisala vsem, ki žalujejo več ko eno leto???????

Dragi Miklavž in vsi ostali!

Hvala vam za besede tolažbe.

Zdaj že nekaj dni vsaj zvečer hodim na sprehode oz. tečem in moram reči, da pomaga.

Miklavz, tudi za nas, ki smo bili bolj – ali preveč- navezani na starše, bo enkrat posijalo sonce in se bomo s to bolečino naučili živeti. Iskreno želim, da ti uspe, zdaj ko si delček te bolečine pripravljen deliti z nami na forumu.

Lepo pozravljeni!

Se močno strinjam s tem kar si napisala. Posebej pa s citiranim delom. Ljudje smo različni in vsak ima svoj način žalovanja. Nekateri so bolj trdi, drugi bolj čustveni.

Pa dobro to, da ti pomaga tek.

sori, ne da se mi z vsem tem nebulozenjem ubadat. Oh, ja, ja, seveda, vsak, ki ti hoče pokazat en drug vidik, je pa brezsrčen in brez čustev in ničesar ne razume…:)))))) zeh, kako tipično. In infantilno.

Glej, jaz nimam nobene potrebe tebe v karkoli prepričevat. Mi dol visi. Odzvala sem se iz svojih izkušenj, ker včasih človek potrebuje tudi malo prizemljitve, a je očitno nočeš. Prav, tvoja izbira. Prav vidi se, da iščeš neko trpljenje in zdaj so vsi, ki ti hočejo pokazati še kaj drugega, ‘grdi grdi’:)))) Kot otrok:))Tudi prav, meni je vseeno. To je tvoj film, ne moj.

Predvsem pa je jasno, da se s svojimi občutki nočeš spopasti z neko zrelostjo. Hočeš travmirat in ne ločiš, kaj je žalost in bolečina, kaj pa cepetanje in obtičanje na enem mestu. Je bistvena razlika med njima. Samo delaj, kar hočeš, tvoj life, tvoja stvar.

Tvoj post je poln neumnosti in projekcij, ki z mano zveze nimajo. Pač, vse vidiš skozi svoje filme v glavi, izvoli, imej svoje filme. Če v njih uživaš, zakaj pa ne:)))))

Niti pod razno pa nisi razumela niti slišala, kaj sem hotela povedat. Tudi prav. Vsak dojema po svojih sposobnostih.

lep pozdrav

Se močno strinjam s tem kar si napisala. Posebej pa s citiranim delom. Ljudje smo različni in vsak ima svoj način žalovanja. Nekateri so bolj trdi, drugi bolj čustveni.

Pa dobro to, da ti pomaga tek.[/quote]

Hehehe, tipično plitko gledanje – folk, ki misli, da je zrelo spopadanje z izgubami ‘trdota’, tisti, ki pa se razlezejo, so pa ‘bolj občutljivi’:)))

Ne gre za nikakršno občutljivost/neobčutljivost in predvsem ste na tem mestu arogantne ve, ko mislite, da so vaši občutki nekaj tako blazno posebnega in ‘nihče ne trpi tako kot vi’ – ja, seveda:)))) samo ve tako blazno trpite, noben drug pa ničesar ne razume. Tako razmišljajo otroci.

Ne gre za ‘občutljivost’, ampak za zrelost.

Zrel človek se zaveda, da je izguba univerzalno človeško izkustvo in vsi jo bolj ali manj doživljamo na enak način. Niste ve nič posebnega v tem. Nihče od nas ni. Samo razlika je, ali se potem popolnoma raztreščimo ali smo vseeno sposobni ohraniti neko notranjo integriteto. To je odvisno od izgrajenosti osebnosti in notranje zrelosti, nikakor pa ne od ‘občutljivosti’. Ravno zrel človek je občutljiv, a je to sposoben prenest. Ne pa da ne zna naprej. Tu ne gre toliko za občutljivost, kot za šibkost in krhko osebnost.

Moji prijateljici je umrl mladoletni sin pa se je pobrala. To ne pomeni, da je ne boli, ampak se ni raztreščila, temveč gre pogumno naprej v življenju. KLJUB bolečini. Ni izgubila smisla, ni izgubila same sebe – in da si ne bi ve v svojih nebulozah slučajno drznile trditi, da je izguba ni prizadela!
Od mojega sorodnika hči je naredila samomor. Je našel pot ven, je ponovno zaživel. Ustvarja. In to ne zato, ker je ‘trd’, ampak ker je imel nekaj v sebi, da se je oprl na to, da je stal na svojih nogah. In ne, dragice, ni bil ‘trd’.
Res, ta vaša natolcevanja o ‘občutljivosti’ so prav pomilovanja vredna, da o tem, da so totalno egocentrična, sploh ne govorim. Sploh ne razumete,kaj to je. Mislite, da če se je človek sposoben spopasti s težkimi trenutki, jih integrirati in preseči, je pa ‘trd’. Trde ste ve, v bučah:)))

Eno je se valjati v samopomilovanju, drugo je, da te boli. Seveda boli, vsakega od nas boli, ker je to naravno. Nesposobnost prenašanja bolečine ni ‘občutljivost’, ampak pomanjkanje neke notranje globine in trdnosti. Zrelost je v sprejemanju bolečine in v tem, da sprejmeš tudi to v življenju.

Samo itak je očitno, da tega nočete razumeti. V resnici ste precej vase zaverovane in dejansko mislite, da so vaše izgube in bolečine nekaj, kar se dogaja samo vam in da ste v tem nekaj posebnega. V tem je določena mera užitka, ‘ubogi jaz, kako trpim’ – samo to si priznati zahteva preveč poguma. V trpljenju je ena sladkost pa še cel kup pozornosti nase vlečemo. Samo s temi vidiki se soočit ni lahko in pač, vsak po svoje.

Zato tako besno zavračate vsakogar, ki vam kazi to sliko samopomilovanja in ki je sposoben še na nek drugačen način gledat na stvari.

No, jaz vam je ne bom več, ker je v bistvu vseeno in pa – čisto spoštujem, da pač želite iti po tej svoji poti.

Sicer so pa za take stvari predelat tudi psihologi. O takih stvareh je treba govorit in potem se tudi pride do resničnih občutij. Mislim, da splošni zdravnik lahko izda napotnico za psihologa – spregovoriti o teh občutkih je BISTVENO. Tako se je k sebi spravila prijateljica, ki je izgubila sina. Govorila je in govorila in še danes pove kaj o njemu. Brez zloma, tudi s solzami v očeh, ampak svojega življenja ni izgubila.
Samo človek se mora pač odločiti, da poišče pomoč. To zahteva pogum. In zrelost, ki je žal večina ne premore. Raje besnijo na tiste, ki jih ne samo trepljajo po glavici, ampak hočejo povedati kaj bolj realnega.

No, kakorkoli, vsak po svoje. Jaz sem svoje povedala, več kot toliko nima smisla. LP

Hej izgubljeno sonce
Jst te popolnoma razumem. Ko sem brala tvoj prvi prispevek sem se zjokala, saj se mi je zdelo, kakor da bi ga napisala jaz. Meni je mama umrla pred 2 leti, imam 2 mala otroka….
Te zanima če je lažje? Ja je lažje, čeprav ne vedno. Včasih je popolnoma enako kot na dan ko sem jo izgubila.
Drži se in ne poslušaj ljudi, ki ti ne ustrezajo…!

Draga Sonja!

Hvala ti za vzpodbudne besede. Očitno čas vseeno dela v naš prid, čeprav se trenutno to ne čuti.

Iskreno hvala!

lp

Draga Marna!

V teh postih se vidi vsa tvoja nizkost in poskusi degradiranja vsakega drugače mislečega človeka.

Tvoja notranja integriteta je na tako nizkem nivoju, da je niti popoln univerzum ne more dvigniti, kaj šele ti sama.

Po tvoji čudni logiki, potrebuje človek, ki se udari, človeka, ki ga bo udaril še enkrat in po možnosti še bolj močno, ne potrebuje pa obliža na rano. Zelo banalen primer, pa vendar pisan tebi na kožo.

Spoštovanje sočloveka res ni tvoja vrlina in na žalost tukaj ti jasno kažeš svojo infantilnost in bizarnost s svojimi neumestnimi besedičenji in teoretsko naravnanimi odgovori.

Glede na vse povedano, res ne vem, zakaj si se javila na forum, kjer jasno piše, da je to prostor, kjer drug drugemu nudimo tolažbo in podporo. Žal iz tvoje strani ni ničesar od tega, ampak spodkopavaš integriteto vseh na forumu.

Na tvoje poste nimam več namena odgovarjati in prosim, da si poiščeš drug forum, kjer boš sproščala svojo nizkost in nesposobnost sprejemanja drugih ter obenem svojo jezo in agresijo.

Lep pozdrav!

MARNA

Kaj te si ti da boš tukaj drugim solila pamet in navsezadnje še odločala kako dolgo lahko kdo za kom žaluje in na kakšen način…..eni se pač hitro poberejo drugi malo kasneje tretji pa nikoli.Tudi meni je pred tremi meseci umrla moja draga mami in v tem trenutku se mi zdi da tega ne bom preživela pomenila mi je vse na svetu.In kaj zdaj?Boš mi natrosla tu cel kup svojih problemov katere si morala rešiti -vsi jih imamo in vsi se jih trudimo reševati eni bolj uspešno drugi manj.Ljudje tukaj gor potrebujejo tolažbo ne pa neko pametnjakovičenje in dodatno vznemirjanje….
Vsem ostalim pa moje iskreno sožalje in držite se

Ela

joj, haha, saj ne, da mi je mar, kaj pišeš, ampak tole pa še moram komentirat:)))moram reči, da sem se res nasmejala ob tvojem postu:)))

‘popoln univerzum ne more dvigniti’? pa dobr, kje pobirate take, no:)))) povej mi naslov te knjige, da se ji v širokem loku ognem:)

ljubica, jaz nisem nič ne jezna ne besna – si pa to predvsem ti:)) iskala si pomilovanje in si jezna, ker ga pač od nekoga ne dobiš. samo to ti gre na živce, nič drugega. Če bi bila sposobna malo bolj zrelo gledat na stvari, bi videla, da je v mojih besedah veliko resnice.

in pa, srce drago, ti nimaš nikomur za govoriti, na kateri forum naj piše, samo zato ker ti ni všeč, kaj napiše. Tako da predvsem agresijo nehaj zganjat TI. jaz tebe nisem nič zmerjala, razen tega, da pravim, da imaš totalno nezrel način sprejemanja življenja in stvari in sem ti hotela malo oči odpret – ker predvsem to je tisto, s čimer se res lahko soočamo z izgubo in bolečino. Ti pa mene že od vsega začetka obkladaš z raznoraznimi vzdevki:))

kako zabavno je, ko se ‘občutljive rahločutne mimozice’ spremenijo v podivjane furije:))) In kako malo je potrebno, da se to zgodi:))) tipična čustvena neuravnovešenost.

Jaz sem ti hotela pomagat, samo tega pač nisi sposobna ne videt ne sprejet. Nič hudega – nedvomno boš pa tule gor dobila na tone pomilovanja, po katerem tako blazno hrepeniš.

Tri mesece je zelo kratka doba – po treh mesecih si še v šoku. Tako da je jasno, da se ne moreš začet pobirat, tudi jaz se nisem.

Po enem letu je pa že čas, da človek vsaj SKUŠA narediti kak korak v tej smeri, če sam ne zmore pa s pomočjo. Posebej človek, ki ima otroke, družino.

Valjanje v samopomilovanju ni pomagalo še nikomur.

In dej, pliz, res se včasih sprašujem, ali ste tu gor sploh pismeni. Ne oglašajte se na prispevke, ki jih še prebrat ne znate pravilno! Jaz sem povedala, da sem imela kup problemov zato, da sem pač dala vedeti, da vem, kaj so težke izkušnje in kako sem to sprejela in se s tem soočila.

Težava je samo v tem, da nočete videt, da se da naprej. Avtorica posta je vprašala – ‘kako naprej’? samo odgovora pa v resnici ni želela slišat.

Sicer pa sem bila zelo jasna, povedala sem precej – zdaj pa, drage moje, če tega ne znate prebrat, je to vaš problem.

Ker res vidite v postih samo to, kar hočete videt, obesite se na par besed in potem zlivate svoj gnev. Ma adijo pamet, res no:)))

brez veze, škoda še cajta za to temo.

tebi osebno pa – trije meseci so prezgodaj za resno predelavo. Tako da ne skači v teme, ki s tabo v resnici zveze nimajo – oz. skači not na lastno odgovornost. Ker nekomu po treh mesecih bi napisala čisto drugačen odgovor, kot nekomu po enem letu.

ampak -itak ne boste dojele, ker pa obupno rabite nekoga, ki bo ‘grdi grdi’ pa go ahead, kar skašljajte se. meni se niti brat več tega ne da.

Marna

Na vse kar si napisala bom samo rekla pa ti nisi normalna očitno še sama ne veš kaj pisariš.
In praviš da se ti več ne da brati tega očitno se ti še fejst da če skoz visiš gor.Če bi se izgubljeno sonce morala že po enem letu pobrat kaj potem ti delaš še na tem forumu po petih letih od izgube najlažje je “pameten bit”raje pomagaj namesto da ji trosiš take čez kake prepreke si morala ti iti mogoče pa ona ni tako močna da bi zmogla kdo pa se bo tolažil z nesrečo drugih ljudi…..men osebno pa je mama toliko pomenila da vem da se še naslednjih trideset let ne bom pobrala in kaj kdo mi ima sedaj pravico sodit če bom za svojo mamo žalovala do smrti?