Leto dni že prebiram forum. Sočustvujem, jočem, se smejem, se zgražam… Moj dedek je bil najpogumnejši moški na svetu. Mislila sem, da… Ne vem. Ob vaših prispevkih sem razmišljala, kako se dobro pripraviti na najhujši trenutek. Kako… Mah, mislila sem narobe. Mislila sem, da se to še hitro ne bo zgodilo in potem… Bum. Moj Bog. Tri leta nazaj so nam rekli, da ima le še mesec dni. Takrat sva z mami stopili skupaj, se naučili medicinskih osnov, skrbeli zanj, ga negovali in ga po zahrbtem raku spravili na noge. Pa vendar se je skrival… In spet planil na dan. Pa ni bolezen to, kar mi leži na duši. Morda moram to le dati iz sebe. Sem dvajsetletno dekle, uspešna, z že sedaj zavidljivo kariero. Dedek, on je bil vedno ponosen na moje šolske uspehe, na priznanja, na napredovanja. Kljub temu, da je bil sam skromen kmet, ki je garal vso življenje, je bil name, na svojo prvo vnukinjo tako zelo ponosen. Kot majhna punčka sem z njim hodila na pašo, iskala sva lešnike… Ribe v potoku… Pila bezgov sok, ki nama ga je pripravila babica… Kako filmsko se sliši. Bizarno. Bil je tako visok, močan, iskrivih modrih oči in s karakterjem, ki sem ga podedovala po njem. Kako ponosna sem na svojo trmo, ker vem, da je njegova. Kolikokrat sva se skregala, ko sva spravljala seno, vozila traktor, kosila travo, spravljala drva; ker je želel, da je delo narejeno tako, kot je treba. Kako sem mu hvaležna, da mi je vcepil to lastnost. Njegove pravljice so bile zame balzam… Zadnjo mi je povedal deset dni, preden je umrl. Bil je slaboten, brez apetita, le spal bi… Zadnji dan ga je mami peljala v bolnišnico in poslali so ju domov. Mami je želela, da umre doma. Kako sovražim besedo “umreti”. Tako sva ga z očetom dvignila na posteljo, kjer je počival. Ustnice sem mu važila s čajem… Z bolečino poslušala hropenje v njegovih prsih… Prsih, na katerih me je toliko krat tolažil… Držala sem ga za roke, božala njegove velike, od žuljev razbrzdane dlani in se trudila, da mu ne pokažem, kako hudo mi je. Želel je nekaj povedati… Pa ni mogel… In potem je vzdinil samo še enkrat, nasmehnil se je… In ga ni bilo več. Joj… Sploh ne vem, kako naj razložim občutke… Sploh ne vem, kako sem ga lahko oblekla v njegovo srajco in obleko… Se ga dotaknila tako hladnega, tujega in brez duše.Najbrž jih poznate… Občutke. Ni pošteno… Skoraj 5 mesecev je, odkar ga ni… A se ne morem sprijazniti… Kadar sem na daljši vožnji, razmišljam o njem… Kadar kaj praznujemo… Muka. Nisem si mislila, da mi bo tako zelo hudo in da mi bo tako zelo manjkal… Moj dedek… Enkrat se bova vidla spet… Do takrat pa navijam njegovo kaseto… Z njegovo najljubšo pesmijo… Tista bela roža…… Deda… Lupčka *

Imava podobni zgodbi,le da je moj dedek umrl 17 let nazaj,tudi zaradi raka…Čeprav sem bila takrat majhna in se pravzaprav nisem zavedala da ga ne bo več,mi je sedaj zelo hudo! Ko sem izvedela da je umrl,sem zanj risala risbico…Še zdaj se spomnim tistega občutka…Sploh nisem imela občutka za nič,čeprav sem bila le 5 letna deklica!
Vedno me je bodril,mi govoril da sem tako pametna da bom v šoli najboljša in res je tako bilo.Velikokrat ko kaj ne zmorem oz. se mi ne da ali karkoli si rečem da bi on to želel,saj sem bila zanj najboljša!

Dedi moj,rada te imam! Vem da si ob meni!