moj sinček
Pred petimi dnevi sem v 22 tednu rodila sinčka,ki je med porodom umrl.Za prezgodnj porod naj bi bil kriv zrahljani maternični vrat,ki je popustil.
Tako me boli,srce se mi para…ne dojemam čisto kaj se je zgodilo.Zakaj?
Na urgenco sem prišla 3 cm odprta…noč sem preživela v porodni.Celo noč me je sinček brcal,jaz pa sem vedela,da ga bom morala slej ali prej roditi…zdravega otročka,ki bo moral umreti.Kaj sem naredila narobe?Sem premalo počivala?Če bi otroček vsaj še slab mesec zdržal v meni…če bi bolj pazila bi.Boli..kako boli!Ne vem,kako bom živela s tem…res ne vem.
Naslednji dan mi zdravnica pove,da mi svetuje sprožitev poroda,ker lahko zaradi mehurčka(mehurja),ki je segal v vaginalni del,pride do okužbe maternice in da ne smemo riskirati.Z možem sva se morala odločiti.Trebuh mi je zelo otrdeval,rahlo sem krvavela…otrok naj bi imel zelo zelo malo možnosti za preživetje..če bi preživel,bi imel po vsej verjetnosti hudo okvaro.
Sem ga pustila kar umreti???Sem kriva,ker sem odločala namesto njega?Umrl je med porodom oz.čutila ga nisem več pribl.pol ure pred izstisom.Ko se je rodil sem ga stisnila k sebi.Tako nedolžno bitje je moralo umreti!Sem jaz kriva?
Malo sem brala in sedaj vem,da je kar precej otrok preživelo po 23,24 tednu…zaradi tega mi je še bolj hudo,ker vem,kako malo bi moral otroček še počakati,pa bi se lahko drugače izteklo.
Vem,da se tako samo mučim in mi bo čedalje težje,vendar si enostavno ne morem pomagati.Preveč sem si želela…preveč sem ga čutila pod srcem…tako ga imam rada,da tako zelo boli.
Če ne bi imela svoje male punčke res ne vem kako bi zjutraj lahko vstala..ona me drži pokonci.Sedaj ko gledam nazaj se mi zdi,da je bila ona res čudež.Pred to izgubo sem pred meseci že imela splav v 10 tednu…vendar tokrat je veliko težje.
Počival bo v parku zvončkov.Povejte mi..tiste,ki imate tam napise na ploščicah.Ste dale marmor ali kovinsko ploščico?Ne vem točno kako izgledajo.
Otrok je bil sicer poslan na genetiko…lahko,da je imel zaradi poroda bradico malo postrani in ušeska malo nižje,vendar so mi vseeno svetovali,da ga pošljemo na preiskave.Če je že bilo kaj narobe bi mi vseeno bilo lažje…da je narava naredila svoje in tako odločila.
Zanima me,tistim ki je ravno tako popustil MV….zanimajo me vaše zgodbe.Rada bi nekako razumela….
Najprej izkreno sožalje! Mojo zgodbo lahko prebereš tukajle gor, popuščanje MV, odtekanje plodovnice, porod(zelo hiter) in Najin Bine je zaspal za vedno približno uro po porodu, bila sem v 23 tednu.
Hudo je in še bo, a bolečina bo znosnejša, s časom bo udarila manjkrat in manj intenzivno, čeprav nikoli ne boš pozabila.
Žaluj kolikor boš želela in potrebovala in govori, piši…..karkoli, le da ti bo lažje!
lp
škratek
Draga tako boli,
najprej iskreno sožalje ob izgubi tvojega sinka.
Kot drugo pa NIČESAR nisi storila narobe, kruta usoda se je poigrala s tabo!! Zakaj je tako pa je vprašanje na katerega ni univerzalnega odgovora.
Želim ti obilo moči, da boš lahko prebrodila te težke trenutke, razumevajočo okolico, ki ti bo dovolila žalovati tako kot to želiš in tako dolgo kot potrebuješ.
Naj ti da tvoje deklica moči za nprej. Mislim nate!!!!
Na to, kdaj boš rodila praktično ne moreš kaj dosti vplivati. Meni je začel popuščati MV v zadnji tretjini. Veš, tudi če se otrok rodi po 30. tednu ne pomeni, da si iz hudega. Moja se je rodila v 34. tednu, pa smo vseeno ostali brez nje.
Po mojih izkušnjah nikoli ne boš mogla razumeti. To so stvari, ki jih razum preprosto ne more dojeti ampak se z njimi pač sprijazniš, ker ti drugega ne preostane.
Od moje deklice smo se zadnjič poslovili v Parku zvončkov, pa nima ploščice. Verjamem, da je vsepovsod okoli nas, da je veter, da je sonce, da je dež…zato ni imelo smisla, da bi poskušala njeno mesto locirati s ploščico z njenim imenom in priimkom. Še danes čutim isto.
Ploščico imaš lahko marmorno, ki je večja ali panavadno manjšo kovinsko tablico, na obe pa daš zapisati tekst po svoji želji. To lahko storiš tudi kadarkoli kasneje.
Globoko spoštujem vse starše, ki ste doživeli izgubo svojih otrok, prej ali kasneje. In z vami sočustvujem. Vsak človek bi morali kdaj prebirati vaše misli, da bi začutil ostro, neznosno, zajedljivo bolečino, ki veje iz njih.
Vsi ostali starši (verjetno ne vsi, nas je pa veliko takih) smo tako razvajeni, tako malenkostni. Delamo si neke umetne probleme in ne znamo uživati življenja s svojimi otroki.
Želim vam, da bi znali živeti s tem, kar se vam je zgodilo. Nam, ostalim staršem z otroci, pa da bi imeli vedno v mislih, da imamo neznansko srečo, tako srečo, ki je pravzaprav ne dojemamo.
Hvala vam za te besede.
Meni je izredno hudo.Jočem in jočem….pa ni nič lažje.Vse bolj ga pogrešam….Enostavno ne razumem.Vse prihaja za mano.
Pred mesecem dni sem sanjala,da sem rodila lepega,zdravega fantka in da je bilo vse uredu.Zakaj me sanje niso raje opozorile,da bi se kaj takega lahko zgodilo in bi bolj počivala???
Zakaj je življenje tako kruto?Zakaj ne moremo imeti svojih sončkov…pa tako veliko ljubezni jim lahko damo?Po drugi strani pa v medijih beremo in poslušamo,koliko otrok je zapuščenih,pretepenih,zlorabljenih…zakaj za vraga je takim staršem otrok namenjen???????Zakaj toliko ljudi čaka na posvojitev,ki bi tem otrokom v trenutku lahko postlali z lepošim življenjem?In zakaj je toliko maltretiranja v rejniških družinah?Kje je pravica.Jezna sem!Ni fer,da so mi vzeli mojega sončka!Ni fer!
Seveda ni fer, da si ostala praznih rok in ta občutek te bo še nekaj časa preganjal. Verjetno kar po malem skozi celo življenje, pa vednar bo čez čas lažje. Zdaj je še prezgodaj, res! Vzemi si čas, jokaj, če ti je lažje, kriči, skači, karkoli, da daš to napetost in bolečino iz sebe. Ne tišči je vase.
Še veliko takih in drugačnih misli ti bo šlo po glavi. Naj ti bo v majhno tolažbo dejstvo, da čas res celi rane, čeprav se nikoli zares ne zacelijo do konca. Je pa lažje, ker ne boli več tako močno, bolečina postane topa in te le še občasno zbode, sicer se jo pa kar da prenašati.
Vse dobro ti želim!
Iskreno sožalje tudi z moje strani. Vem kako hudo ti je in popolnoma razumem te tvoje občutke, vsa vprašanja, ki se ti zastavljajo, strahove in jezo… Bojim se, da karkoli ti sedaj napišem, ti ne bo v tolažbo ali pomoč, ker tvojega fantka, ki si ga čakala, ga čutila in ljubila, ni več…:-(
Kljub temu pa ti nekaj polagam na srce: nikar si ne očitaj! Ničesar nisi mogla storiti… narava je naredila svoje. Četudi bi počakali še teden ali dva, verjetno ne bi ničesar spremenili. Moj sinek je bil rojen v 36. tednu, nato se je boril leto in pol… ničkolikokrat je bil na robu med življenjem in smrtjo… devet mesecev smo preživeli v bolnišnici… po letu in pol bitk in bojev, je omagal… krivično bi bilo zahtevati od njega naj še vztraja… preveč igel je že zbodlo njegovo majhno telesce in veliko preveč je pretrpel v tako kratkem času… ni več zmogel… samo tiho je zaspal… za vedno. Od tega je minilo tri mesece in še vedno mi lijejo solze po obrazu, ko se spominjam trenutka, ko sem ga lahko še zadnjič stisnila k sebi… pa majhne bele krstice, na kateri je sedel njegov medvedek, ki ga je pospremil… tja med angelčke… :~(
Objemček tudi tebi, takoboli! Ne vem zakaj se morajo nekatere zgodbe tako kruto končati, ampak takšno je pač življenje. Upam, da kmalu posije sonček tudi zate, zame in za vse ostale žalostne mamice, ki so morale skozi to. Skušam ostati optimistka in verjamem v svetlejšo prihodnost, kljub temu pa se zavedam, da bodo te rane ostale za vedno. Tako rada bi ti napisala kaj vzpodbudnega, pa enostavno ne znam. Upam, da kaj pomaga že to, da te popolnoma razumem, da čutim tvojo bolečino in da vem, kaj preživljaš. Nič ni narobe, če si žalostna, če se ti zdi, da se ti je zgodila krivica, če čutiš potrebo, da bi jokala… vse to so normalna čustva… Vzemi si čas za žalovanje, joči, kriči… vse je dovoljeno… nikar pa ne pozabi na svojo pupiko, ki te prav tako potrebuje!