Spodbuda mamicam angelčkov
Pozdravljene,
da ne bom dolgovezial naj kar takoj začenm. Danes mineva natanko 1 leto odkar sem v 37. tednu rodila mrtvo punčko. Ime smo ji dali Ana. Nisem je čutila zato sem proti večeru odšla v bolnico kjer so mi rekli, da srček ne bije več. Zadevo sem sprejela nenormalno mirno in danes se sprašujem kako sem sploh vse to tako prenesla. Rodila sem jo čez 2 dni. Punčka je bila baje zdrava in ni imela nobenih posebnosti, tudi po obdukciji. Jaz vem in čutim, da nekaj vseeno mora biti, če ne se ne bi tako končalo. Tudi jaz sem se spraševala kako naj to povem svoji 5 letni hčerkici, ki je tako nestrpno pričakovala svojo mlajšo sestrico. Na porod sem se pripravljala mirno in brez panike. V glavi se mi je vrtelo samo eno. Čim prej roditi in oditi domov k svoji hčerki. Porod je potekal normalno cca 8 ur. Domov sem šla po 1 dnevu. Na pogrebu nisem bila, samo stari starši. Mislim, da so mi največ poguma vlivali moj mož in starši, še posebej pa moja hči. Z možem in bližjimi prijateljicami sem dosti govorila o zadevi. Naraje sem imela večere jutra sem sovražila. Vendar sem poskušala vse skupaj sprejemati z razumom. Mislim, da sem bila v nekem stanju šoka, ker nisem hotela, da moja hči trpi še zame. Videla sem namreč kako me opazuje in nekajkrat me je tudi dobila kako jočem. Stari ljudje pravijo, da za majhnim otročkom ne smeš dosti jokati, ker v nasprotnem primeru njegova dušica ne more zhapustiti tega sveta. Ne vem še sama no kakorkoli jaz sem poskušala kar se da normalno živeti kljub neznosni notranji bolečini. Ko je minilo cca 2 meseca še en šok, ampak tokrat malo drugačen. Ponovno sem bila noseča in to že 2 tedna. Vem marsikomu se bo zdelo čudno kako tako hitro, vendar sva se z možem odločila da bi poskušala nekako čim bolj normalno živeti. Nisva mislila, da se bo to detece tako hitro prijelo, saj je tudi možnost bolj majhna. Ampak usoda ubira svoje poti. No naj vam povem, da sem kljub skeptičnim napovedim, da bom donosila tega otroka (prehitro sem namreč zanosila, vsaj 3 mesece po porodu bi morala počakati), sem imela nosečnot brez problemov. Zamenjala sem ginekologa, v katerega sem verjela in me je psihično spodbujal. 11.4.2010 sem v 39. tednu rodila zdravega fantka 3.805 in 56 cm. Drage mamice, s tem pismom bi vam rada dala pogum, voljo in predvsem upanje. Nekako mislim, da je vse z nekim namenom, s kakšnim pa to ne vemo oz. lahko predvidevamo. Najboljše je da se nehamo spraševati zakaj. Danes sem bila na grobeku svoje hčere in more srce je jokalo. Očitno njej ni bilo usojeno še priti na ta svet zato pa je moral priti moj sine. Mamice drage ne obupajte kajti samo s pozitivnimi mislimi gre življenje naprej.
poljubček in velik objem vsem
Draga mamica,
Ko sem začela prebirati tvojo zgodbo, nisem mogla verjeti, da je to res saj sem sama na isti dan 31.5.2009 izgubila sinčka Nejca v 38 tednu. Tudi jaz sem 2.6. rodila in še po obdukciji vzrok smrti ni jasen 🙁 Tudi mene je doma čakala 5 letna hčerka, ki si je naznansko želela bratca ali sestrico in nikoli ne bom pozabila njenega pogleda, ko sem ji povedala, da dojenčku srček ne bije več in da ga iz porodnišnice ne bo domov.
Tudi moja želja je bila, da bi kmalu zanostila, vendar nama okoliščine niso bile naklonjene, v tem letu smo pokopali še tasta, tako da stresov kar ni bilo konec. Največja moja želja je bila, da bi na obletnico smrti mojega Nejca bila noseča. In to se mi je uresničilo. Trenutno sem v 10.tednu in močno upam, da se bo tokrat končalo kot je treba!!
Zanima pa me, v kateri porodnišnici si ti rodila in kje imaš grobek Ane? Jaz sem rodila v Lj. Nejc je pa v Parku zvončkov.
Draga Teja,
šele danes sem po dolgem času odprla ta forum, ker če ti povem po pravici nisem preveč navdušena nad prebiranjem slednjega. Sej ne, da bežim od tega ampak mislim, da je že tako dovolj bolečine, ki jo imam v svojem srcu, tako da še prebiranje teh žalostnih zgodb človeka pahne samo v še večjo žalost. Kar srh me je spreletel, ko sem prebirala tvojo zgodbo, ki je tako nenavadno podobna moji. Isti dnevi, ista starost najinih otrok. Noro. Ne veš pa kako sem vesela zate, (kljub temu, da te ne poznam), da pričakuješ svojega tretjega otročka. Bodi pozitivna, jaz sem si ves čas govorila, da je moja mala Ana pustila mesto najinemu sinčku in za njo ni bil še čas da pride na ta svet. Ana je pokopana na vaškem (družinskem) pokopališču. Rodila pa sem v Izoli.
Če ti karkoli rabi, piši, vprašaj, z veseljem ti bom odpisala.
Drži se in boš videla kako srečna boš ko boš držala malo štručko, ki komaj čaka, da te spozna.
velik poljubček in vse naj naj