Ko ne slišiš petja ptic
Danes se mi je čas ustavil. Ne slišim petja ptic. Svet stoji…
Izvedeli smo, da ima naš fantek z življenjem nezdružljivo napako in je vpršanje časa, kdaj umre. Sem v 15. tednu nosečnosti.
V četrtek grem v porodnišnico in po vsej verjetnosti bo “porod” že takrat.
Groza me je življenja in vsega kar bo prišlo saj si s še eno izgubo ne predstavljam, da se bom še kdaj smejala, videla pisanost mavrice in slišala petje ptic. V krču sem. To je že najina 6 izguba in vedno sva naredila VSE, da bi se izteklo dobro.
Ker se bojim kako bom delala in sprejemal svet okli sebe upam, da po tem dobim vsaj kaj bolniške. Sem lahko potem kaj doma? Dopust vem, da ne bom dobila, če pa mi napišejo bolniško bo to lažje.
Sploh ne vem kje se me glava drži… občutek imam, kot da mi bo srce prenehalo biti in se temu niti ne upiram, če sem iskrena.
Najprej en objem. Doživela sem enako, na morfologiji v 22.tednu. Šok, jeza, žalost, obup…konec življenja.
Kaj naj ti rečem? Nič. Ker ni besede, ki bi te zmogle trenutno potolažiti. Mislim nate, saj boš zmogla, ženske smo močne! Tvoj angelček bo delal družbo mojemu in še neštetim drugim, ki jim ni bilo usojeno priti na ta svet.
Drži se, draga, močno te razumem…
Draga mamica,
kar srh me je spreletel ob tvojih besedah…pošiljam ti močan objem za vse, kar te še čaka…in upam, ter držim pesti, da boš zmogla skozi novo izgubo…ne predstavljam si, kako je ko moraš že 6 skozi enako agonijo, izgubo, ko se vsej bolečini pridruži še dodatna bolečina…molila bom zate, za vaju in za vajinega fantka!
Jaz mislim, da ne bi smel biti problem za dobiti bolniško in če je le mogoče, si vzemi toliko časa, kolikor ga potrebuješ.
Topel objem!!!
Barbara
Če si iz Lj, boš ležala v 4.nadstropju. Ne vem kako bo s tabo, ker si “šele” v 15.tednu. Ali bo to porod alisplav? kaj so ti rekli? Boš morala rodit?
Meni so dali v trebuh injekcijo, da je otroček umrl (to mi je svetoval moj g in tudi sama sem tako želela, ker me je bilo groza da bi ob porodu slišala otroški jok) in da sem dobila popadke. Trajalo je kar cca 8 ur, potem so me odpeljali v porodni blok (tam kot ostale), kjer sem rodila zelo hitro.
Jaz otroka nisem želela pogledat. Ne vem kaj naj ti svetujem. V tistem momentu sem pač tako čutila, oziroma povedano z drugimi besedami, nisem imela dovolj poguma, da bi ga pogledala. Mogoče mi je danes žal, vendar o tem ne razmišljam. Takrat je bilo takrat, tako sem želela, čutila. Ja, mož je bil lahko zraven.
Draga moja, drži se. Naj te pripravim. Vse kar se ti bo zgodilo do poroda, bo le fizična bolečina, katere nas je vseh močno strah…, vendar ko porod mine, takrat se pekel šele začne. Zato bodi močna, pogovarjaj se z možem, če on pogovora ne bo želel (svetujem ti, da ga pustiš, naj žaluje po svoje, moški so drugačni), se obvezno obrni na nekoga, ki ti je blizu. Tudi če ti ne bo do pogovora, se prisili, da se dobiš s prijateljico, sestro, bratom, mamo…kdor ti je pač blizu.
Če želiš spomin (jaz se tega v tisti bolečini nisem spomnila), mogoče lahko kupiš tisto maso za odtis nogice in rokice…pa boš imela nekaj, kar ti bo blizu in v spomin na tvojega otroka.
Še enkrat ti polagam na srce. Ne krivi sebe, ne krivi moža, ne okolice…nihče ni kriv za vajino bolečino, tako se je enostavno zgodilo…čimprej pojdi v službo, med ljudi, vklopi se v tok življenja…ker te bolečina sicer lahko razje.
Drži se, mislim nate, bodi pogumna, zate in za tvoje detece. Ne skrbi, tam gor nekje mu ne bo hudega. Naši angečki ga bodo pričakali.
Objem in pogumno, punca, saj boš zmogla!
Draga mamica, kar srh me je preletel ko sem brala tvoj post. Ne morem razumeti zakaj je življenje tako kruto da ti/vama postavlaj na pot tako težke ovire.
Vedi da nisi ti/vidva kriva za razplet, govori o svojem otročku, če ne drugače virtualno.
Ker vem da ni besed ki bi potolažile jokajoče srce ti bom zaželela samo razumevajočo okolico in da bi zate/vaju nastopil trenutek ko bosta slišala ptičje petje in videlačudovit sonček.
Mislim nate
Zmanjka mi besed, čeprav ni nobene, ki bi te potolažila, ne v tekem trenutku! Želim ti mnogo moči, razumevanja oklolice, vsaj bližnjih. Izjokaj bolečino, govori o tem, pojdita nekam za par dni, meni je pomagalo…
Tvoj otroček bo z veliko drugimi, ki jim ni bilo namenjeno in svečke, ki jih prižgem za moje zvezdice in vse duge bodo gorele tudi za vajinega!
pošilam ti en topel objem in veliko mojih misli
škratek
Včeraj sem v 16. tednu porodila našega fantka.
Najlepši fantek na tem svetu.
Žal nam je življenje namenilo skupaj le najlepši 4 mesecev v mojem življenju vendar tako življenje pač gre. Lepo sva se poslovila.
Hvala vam vsem za vse lepe misli… trenutno še ne najdem nekega smisla vendar sem prepričana, da čas poceli rane.
Hvala vam in vsem želim srečno na vaši življenski poti.
Tudi tebi vse lepo, tvoj fanetk pa je sedaj že pri najinih dveh in vseh ostalih. Naj jim bo lepo in naj pošljejo piš vetra, ki poboža naša lica, da nam bo lažje!
Čas bo pocelil rane, a spomini bodo vedno ostali. Če ti je do joka jokaj, če ti je do smeha se smej, ne očitaj si, življenje je polno, če si ga takšnega naredimo in se za to potrudimo in polnost življenju daje tudi tvoj fantek, je del tebe in tvoje poti. Naj bo v naprej manj ovinkasta in namenjena le proti soncu!
želim ti lahko noč
škratek
Moje sožalje!Tudi meni se je svet ustavil,ko sem zvedela da ima moja Julija dve hudi napaki,ki nista združljivi za življenje in sem se tudi poslovila od nje, pred 14 dnevi, z težkimi mukami. Bila sem že v 25t in je bilo še bolj težko ker sem jo že čutila. Težko je še posebej ob večerih,ko zmolim zanjo in se pogovarjam z njo. To mi nekako da moč da se prebijam naprej, iz dneva v dan. Zelo rada bi se pogovarjala o njej, delila z vami vso mojo bolečino,ampak preko ZS,ker mi je lažje. Vsi pravijo da sem dobra da že govorim o tem ,ampak meni pomaga pogovor sploh z osebami,ki to prebolevate. Če me ne morete kliknat mi lahko pošljete mail: [email protected]
Pozdravljeni.
Kam tole pelje.
Od poroda/splava je minilo že 6 tednov jaz pa še vedno jokam. Tako zelo me boli, da ne znam pojasniti.
Solz ne morem zadržati niti kadar sem v druži tako da me ljudje že prav postrani gledajo.
Enostavno se ne vzdržim…
Koliko časa pa to tako zelo močno boli?
Občutek imam kot, da sem kar pri miru vse ostalo gre mimo jaz pa stojim kot pribito in se ne premikam nikamor…
Groza…
Ljudje pa me gledajo kot da se mi je zmešalo, češ … sedaj je pa ja že 6 tednov mimo bi se pa mogla že skulirati… pa se ne morm… mislijo, da mi je všeč, da sem tukaj kjer sem mislijo, da se sama sebi smilim, da je to to… pa ni to to… mene grozno boli, rada bi šla ven iz te žalosti in živela dalje, pa ne morm ne znam ven …
Ne vem … se mi meša????
Zelo te razumem,ker sem tudi jaz v tem 🙁 Ampak meni pomaga družba,prijatelji,vsaj da se zamotim čez dan.Najhujše je ob večerih ko se vse umiri.Spet žalost,tesnoba,jok…
Sem pa na FB v zaprti skupini mamic naših angelčkov,kjer si zeloo pomagamo in mi je veliko lažje,nekako sem se naučila živeti z to bolečino in tako se prebijam z dneva v dan.
Bolelo bo vse življenje,le sčasoma bo ta bolečina manjša,ampak vedno prisotna.Nikoli ne preboliš smrt svojega otroka.Jaz že imam dva angelčka,ki me opazujeta in mi vlivata moč,da se prebijam dalje in samo zaradi njiju vstrajam,ker vem da nočeta opazovat mamice,če sem skoz žalostna :(( Pridejo trenutki ko se lahko sprostim in če sem jaz vesela sta tudi moja angelčka.Vedno vsak večer se pogovarjam z njima,mogoče se čudno sliši,ampak mi pomaga.Vedi da boš prišla ven iz tega brezna,le čas bo pokazal kdaj.Vedi da si moraš sama pomagat,ker noben drug ti ne more,niti partner.On ti lahko le ob strani stoji,ti ponudi ramo,te objame. ;(
Ne smeš obupat nad življenjem,čeprav se ti sedaj zdi da nima življenje nobenega smisla,da bi najraje umrla.Jaz bi dala življenje za svoja otroka,ampak ne gre :,( Vse v življenju ima en smisel,ena začrtana pot…
Verjamem,da se nam bo 1x izpolnila želja in bomo tudi me držale v rokah otroka in takrat vemo da bomo srečne. Zato ne obupaj,naši angelčki so skupaj in se imajo lepo! Lahko mi pošlješ ZS in zapišeš svoj mail.
Moje sožalje in en VELIK OBJEM!!
Draga mami, izguba otroka je ena najhujših stvari v življenju, ki se ženski lahko zgodi. In taka izguba zahteva cel proces od žalosti, preko jeze, zanikanja, do dokončnega sprejetja. Proces je pri vsakem posamezniku različno dolg in nikakor niste nora,če se vam dogaja to, kar se vam.
Mati narava je poskrbela za mehko posteljico za malčka, ki mu ni bilo usojeno živeti na tem našem svetu. In vse, kar morate sedaj skušati doumeti je, da je že prav tako… (Sicer bi lahko bilo življenje zanj in za vas ena sama velika mora in matrarija…)
Jokajte, iščite uteho pri prijateljih, sčasoma bo vse manj solz. Brazgotina bo ostala,a naj vas tolaži misel, da je otročku v beli mehki posteljici ‘tam zgoraj’ lepo…
Objem.