rabila bi en nasvet in sicer, če ima kdo izkušnjo….iz primarne družine sem prenesla veliko vzorcev, v smislu, da je treba vedno pazit, kako se obnašaš, da staršev ne ujeziš, skrivat svoja čustva, da staršev ne vznemiriš, bognedaj povedat svoje mnenje. prenesla sem veliko krivde zaradi nezadovoljne mame na svoja ramena….in to počnem tudi danes. partnerski odnos me je vrnil v preteklost, začela sem razmišljat, zakaj me določene stvari motijo, vznemirijo…zakaj me partner v mnogih pogledih spominja na ravnanje moje mame,…..gre za čustveno izsiljevanje…, zaradi katerega pa se jaz počutim ZELO KRIVO. če mi nekaj ne paše, ok, sem se naučila to povedat, ker se ne mislim silit v nekaj, pač počnem kar mi je všeč, pa nič prepovedanega seveda, ampak problem je v tem, ker na vsa partnerjeva sporočila, poglede…..gledam iz tega vidika, da me obsoja, da mi samo z njegovo reakcijo skuša dopovedat, da mu ni prav, da je jezen name, in s tem mi vliva slabo vest. kako naj to presežem, vrtim se v tem krogu dan za dnem, počutim se ujeto…

Ena mama,

vsi iz svoje primarne družine prinesemo večino svojih vzorcev, ampak zavedamo se predvsem tistih, ki nas motijo. In to zato, ker o njih razmišljamo in se sprašujemo, zakaj….
Ko v okolju delujemo brez slabih občutkov, sploh ne razmišljamo o tem, po kakšnih vzorcih delujemo.

Seveda si vsi želimo , da bi življenje funkcioniralo brez težav v vseh pogledih, vendar to seveda ni možno.
Ljudje smo izraz svobodne volje in omejitev, preko katerih ne smemo iti, če nočemo slabih občutkov.
Razmišljanje o vzrokih težav, je začetek k samo-spoznavanju in če smo vztrajni, lahko tudi deloma spremenimo svoj podzavestni čustveni odziv, v določenih okoliščinah.

Največji paradoks je v tem, da si pravzaprav svoje življenje ustvarjamo po teh primarnih vzorcih, tudi tistih, ki jih ne maramo.. Zato lastna samo-sprememba vpliva nas sam temelj naše družine in na odnose .
Torej, kot sem omenil, je razmišljanje o težavnih vzorcih šele začetek k odpravljanju le-teh. S trudom, medsebojno komunikacijo, razumevanjem, se da zmanjšat težave, ki nam jih vzorci povzročajo in tako s svojo zavestno voljo spremenimo lasten podzavestni odziv iz primarne družine.

Robi.

pozdravljeni na vas se obračam glede težav ,ki občutim sedaj že tudi telesno.Kar nekaj sitnosti opažam zadnji čas in sicer povsem sem v resnici nezadovoljna v zakonu predvsem z svojim možem.Vedno ima neke probleme v zvezi z delom ,zaslužkom in izplačilom denarja ,kar naprej ponavlja ,da se bo že uredilo vendar se ne nikoli se ni vedno je enako .Jas tuhtam to v sebi želim si da bi okoli tega že bil en red pa ga nikoli ni in se včasih tudi spričkava večje kregarije pa hvalabogu ni se znava kontrolirat.Vendar zadnje čase opažam, da sem vsebolj napeta v želodcu me kar stiska ko mi začne tožiti stisko pa čutim nekje v glavi kot nekakšen zoprn pritisk ali kaj podobnega kot bi se glava pripravljala ,da bo bolela večkrat me res ne.Opažam tudi ,da si vedno manj želim njegove družbe tako v postelji kot izvenj nje ,kadar sem kje sama se počutim izvrstno in ga ne pogrešam.Postajam tudi nervozna vzkipljiva sicer ne vednar mi v notranjosti kar vre.Motijo me tudi predvsem pogovori okoli službe in zaslužka,ker čutim ,da me preveč obremenjuje s tem.Le redko kdaj mu res steče večinoma pa ima cel kup smole in težav izredno je podvržen neuspehu sicer pa dober in pošten delavec.Nevem več kaj bi on pač neve, kako se počutim v resnici neve naprimer,da kar takoj jutri živela brez njega brez problema.Bojim se ,da me bo to izčrpalo preveč ker čutim,da prenašam nekaj kar najrajši nebi mi lahko kaj rečeš o tem?

Spoštovana nevemvečkajbi,

mogoče bi res bilo nabolj preprosto oditi stran, vendar pa mislim, da zadeve niso tako preproste….Namreč čustvena svoboda ima tako kot svoj začetek, kot tudi konec v nas samih…S svojimi željami in hotenji pogojujemo svojo čustveno svbobodo.Najbolj svobodni bi bili, če ne bi imeli pričakovanj in želja….
V tvojem primeru prav tako obstaja razlog, da živiš z možem, s katerim pač živiš. Zato, če želiš resnično odkriti vzrok čustvene nesvobode, moraš v sebi odkriti kaj pričakuješ od svojega moža oz. kaj si pričakovala.
Predlagam, da najprej partnerja seznaniš s svojimi občutki..če se da kaj sprmeniti..in šele potem sledi odločitev.
Ker omenjaš, da ne ve kako se počutiš…Ko ga boš s tem seznanila, pa se lahko spet oglasiš.

Robi.

Draga “ena*mamma” in draga “nevemvečkajbi”!

Kako kaj sta? Predvidevam, da več ali manj v duhu pisanja, ki sta ga poslali. Evo, malo je trajalo, da sem se spravila k odgovoru, a OK, zdaj sem z vama.

Torej, ko sem brala vajino pisanje, mi je šlo skozi glavo marsikaj. Naše življenje se začne s starši, nadaljuje s partnerjem in z otroki, prej, vmes in potem pa je tudi vedno kaj. Življenje ima svoje zakonitosti, ki se jim nihče od nas ne more ogniti. Vsak od nas nekaj “pokasira”: nekdo je bolan fizično, nekdo psihično, nekdo ne more imeti otrok, nekdo jih ima preveč, nekdo z denarjem komaj shaja, nekdo pa se kopa v njem,… In tako je že od nekdaj in bo najbrž še kar nekaj časa tako. Vsi imamo več ali manj podobne zgodbe, podobne izkušnje, podobna trpljenja,…

Dejstvo je, da nas primarna družina res zelo zaznamuje. Ja, to je res, vendar je potem od nas odvisno, kaj bomo s to doto. Lahko uspemo ali pa propademo. Mi smo tisti, od katerih je odvisno, kako bomo živeli svoje življenje. Meni osebno je bilo zelo dobrodošlo prebrati knjigo DRUŽINE IN KAKO V NJIH PREŽIVETI. Tam notri je fantastično opisano, kaj se z nami dogaja, ko smo otroci, kaj delamo kot starši itd. Če imata čas, preberita jo!

Ko gremo naprej v življenje, po navadi več ali manj ves čas srečujemo podobne tipe ljudi. Baje, da nekje do 30.-ega mislimo, da so za tegobe krivi drugi, po 30.-em pa dojamemo, da imamo pri vsem skupaj tudi svoj delež. Nekateri sami od sebe pridejo do tega spoznanja in potem lahko tudi sami sebe prevzgajajo, spet drugi si poiščejo strokovno pomoč, večina pa živi na območju “več istega” in skozi življenje non-stop igra iste igre.

In ja, ko ne zmoremo “zdilati” z vsemi temi “punkli”, nam počasi vse to skupaj začne udarjati na telo. Najprej je vse skupaj bolj nedolžno, npr. psihosomatsko, potem pa lahko postane že trajno okvarjeno oz. je zadeva organska.

Ljudje se različno odzivamo na opozorila. Eni mislijo, da bo bolje, če bodo bolj pazili na prehrano, drugi, da je rešitev v športu. Ja, vse to je potrebno, najbolj od vsega pa je potrebno ozaveščanje tistega, kar imamo v sebi. Zato se mi zdi še kako prav, ko se reče: da je kritika vedno res, da te pri drugem moti to, kar je tvoja lastnost in da se v negativnih situacijah znajdemo zaradi svojih negativnosti. Seveda je težko zagristi v to jabolko, je pa vredno izkupička. Namreč, če prevzamemo odgovornost zase, smo zato močnejši in bolj zdravi, pa tudi bolj srečni in zadovoljni. A res je tudi, da do vsega tega sami bolj težko pridemo, zato je dobro, če nam na tej poti nekdo pomaga, nam svetuje, nas usmerja. Vse podrobnosti so odvisne od vsakega izmed nas posebej oz. vsak se bo našel v nečem drugem.

Največjo bližino doživimo najprej v družini in potem s partnerjem, pa v službi, pa s prijatelji, pa z otroki. In ta bližina ni nujno vedno prijetna in lahko celo zelo boli. Pari se največkrat prepirajo zaradi denarja, vzgoje, seksa,… Spet je pomembno, kako kdo ravna s konflikti: eni si mečejo lonce v glavo, drugi molčijo leta in leta in se sploh ne pogovarjajo.

Uh, lahko bi šle še globlje in globlje, vendar naj bo to za danes zadosti. Moj namen je, da se v prvi meri morda začne vsaj razmišljati malo drugače. Vse ostalo se zgodi samo od sebe.

Še 1x, mi smo gospodarji lastne usode in od nas je odvisno, kako se bomo v življenju imeli. Včasih je dovolj, da samo malo drugače pogledamo na zadeve…

Obema vsaj malo bolj srečno!

Maja

hvala Maji K za odgovor zelo lepo si napisala knjigo bom pa v prihodnje seveda prebrala.Mogoče bi dodala samo to,da kam vse skupaj pelje je lepo opisal dr Marijan Košiček v svoji knjigi zakon na razpotju ali v knjigi ljubezen in zakon raj ali pekel tukaj bi lahko dodala samo še Sanjo Rozman to sta dva ,ki jih modri ljudje vzamejo zares tebi Maja pa prisrčna hvala te dobro razumem kaj si hotela povedati.