T UDI JAZ SEM OBČUTILA TO HUDO SRCNO BOLECINO ,KI NIKAKOR NE MINE IN VERJETNO TUDI NIKOLI NEBO,OB IZGUBI SVOJE TEŽKO PRIČAKOVANE HČERKICE.SEM MATI ŠTIRIH ZDRAVIH SINOV,ZE OD NEKDAJ SEM SI ZELELA TUDI HCERKICO IN DOBILA SEM JO TO JE BILA KRUTA IGRA USODE, RES SEM JO NOSILA DEVET MESECEV, NEZNANSKO SEM SE JE VESELILA,OBOZEVALE SEM NJENE GIBE IN PREMIKANJE, PO MOJEM TREBUHU,KOMAJ SEM ČAKALA DAN ,KO SE TUDI V RESNICI SREČAVA, VIDIVA IN ZGODILO SE JE 16 DECEMBRA, DESET DNI .PRED PREDVIDENIM DNEVOM PORODA,PRIČELA SEM KRVAVETI IN TAKOJ SEM SE NAPOTILA V PORODNIŠNICO,POMISLILA SEM ,DA JE ŽE PRISEL NJEN ČAS,DA SE JE PAČ MALO PRED ROKOM ODLOČILA PRITI NA NAŠ SVET.VENDAR SEM IMELA TAKO ČUDEN OBČUTEK ,PRI SRCU, NISEM VEDELA ZAKAJ, SAJ JE BIL TO VENDAR PETI POROD ZAME,VLIVALA SEM SI POGUM, KAJ SE BOM VENDAR BALA SAJ TO ZAME RES NI NIČ KAJ NOVEGA.v PORODNIŠNICI SO TAKOJ UGOTOVILI, DA JE NEKAJ ZELO NAROBE, SAJ CTG NIKAKOR NI ZAZNAL NJENIH UTRIPOV,IN RES ULTRAZVOK JE POKAZAL SMRT , SMRT MOJE NEROJENE TEŽKO PRIČAKOVANE PUNČKE..IN NIKOLI RES NIKOLI NE BOM POZABILA BESED, PRIJAZNE GINEKOLOGINJE,KATERA MI JE DELALA ULTRAZVOK ,POGLEDALA ME JE GLOBOKO V OČI II S TIHIM GLASOM REKLE-GOSPA, VAŠEMU OTROČKU NIČ DOBRO NE KAŽE, NEKAJ JE HUDO NAROBE.ZDELO SE MI JE DA JE NAME PADEL VELIK KAMEN ,ZAMEČLILO SE MI JE PRED OČMI, NISEM VERJELA NJENIM BESEDAM, KAKO BI TUDI NAJ¨? MOJ OTROK, MOJA PUNČKA , NIKAKOR NE MORE BITI MRTVA, VERJELA SEM ,DA SE JE ZDRAVNICA ZMOTILA. VENDAR SE NA ŽALOST NI, URA JE BILA POZNO ZVEČER, OD DOMA JE PRIŠEL SE EDEN GINEKOLOG IN TUDI ON JE UGOTOVIL ISTI, JAZ SEM ,PA SE VEDNO VERJELA IN UPALA, DA JE TO VELIKA POMOTA.KER NISEM IMELA POPADKOV SMOI POČAKALI, DO JUTRA IN ZJUTRAJ Z UMETNIMI POPADKI RODILA SVOJO LJUBO HČER. RES JE BILA MRTVA VENDAR TEKO ČUDOVITA TAKO LEPA,TAKOJ BI JO ODNESLA DOMOV , VEN IZ TE NORE BOLNIŠNICE,STRAN OD TEGA ČUDNEGA OSEBJA, KI NE VE KAJ GOVORI, VENDAR ŽAL REALNOST JE BILA POPOLNOMA DRUGAČNA, KRUTA BOLEČA.OD TAKRAT MINEVA TRETJI MESEC VSAK TEDEN GREM NA NJEN GROBEK IN JI PRIŽGEM BELO SVEČKO, SLA BI VSAK DAN AMPAK NA ZALOST NI POKOPANA V NASEM KRAJU.BOLELO BO VEČNO IN VEČNO BO Z MANO PA KJER KOLI ŽE BOM. MAJA

Draga Maja, pretresljivo izpoved si posvetila svoji punčki. Res mi je hudo zate, sočustvujem s tabo. Pozdrav.

Draga Maja, iskreno sožalje. Vem, da ni besed, s katerimi bi te lahko vsaj malo potolažila. Mislim nate, pošiljam ti misli podpore. Želim ti, da bi se lahko soočila z bolečino in svojo ljubezen, namenjeno hčerkici namenila svojemu angelčku in sinovom. Vse dobro ti želim.

Maja res žalostna zgodba.Me je kar stisnilo pri srcu.Kako more bit živlenje tako kruto.Vem da je težko ampak moraš se pobrati že zaradi sinov.Vas mali angelček pa bo vedno pazil na vas.Bodi močna in srečno.Anja

H vala vam,da razumete to mojo bolečino,zdi se mi ,da sem popolnoma sama v njej,saj moj mož o tem sploh noče več govoriti.Ne vem zakaj ampak ,občutek imam,da nikoli ne bom prebolela, res je ,da imam štiri zdrave otroke, pa vendar mi nikakor ne morejo nadomestiti izgubljenega otroka.Zelo jih imam rada vendar se bojim,da se nikoli ne bom pobrala, zadnja nosečnost res ni bila načrtovana, se je pač zgodilo,sprva se mož nikakor ni mogel sprijazniti, saj je bil najmlajši takrat star le leto in pol ,proti koncu nosečnosti,je pa komnaj čakal da rodim, in zgodilo se je tako zelo kruto.Zdaj ,pa bi jaz rada zopet zanosila nikakor se ne morem sprijazniti,da mi je zadnji otrok umrl,ponoči sanjam, da sem zopet noseča, verjamem ,da bo moj otrok zopet prišel nazaj,vendar ,pa tega mojemu možu nikakor ne morem razložiti,niti slišati noče o ponovno nosečnost,zato je moja bolečina še toliko bol huda, maja

Maja nisi sama tudi mi tukaj na forumu mislemo nate.Verjamem da je možu hudo ampak moški težko govorijo o bolečini in jo raje zadržujejo v sebi.Za vse je potreben čas.Je pa res da smrt svojega otroka nikoli ne preboliš.Če čutiš da ti bo lažje če še enkrat zanosiš se zato odloči.Upam da boš našla oporo v možu in otrocih.Drži se in l.p.od Anje.

Maja,
v srcu čutim s tabo in sočustvujem s tvojo družino.
PIšeš, da mineva tri mesece. Je čas žalovanja, ki je potreben ravno zato, da zmoremo naprej. A najprej se je potrebno ustaviti in odpreti srce za žalost – ne bežati od nje kajti vedno nas enkrat dohiti.Sedaj je čas zate in za tvojo deklico. Da odžaluješ in greš naprej.
Res je, kar praviš. NIkoli ne boš pozabila, svojo žalost nosiš s seboj… vendar ravno v žalovanju boš sprejela izgubo in se naučila živeti z njo. In potem ne bo več tako bolelo. Ostali bodo spomini in ponos, da si lahko bila mamica tudi tej deklici. Veš, ni tolažba, da imaš že štiri junake doma. res je, da so ti motivacija, da so razlog zaradi katerih zjutraj vstaneš in živiš.In prav je tako. Najprej preživmo od jutra do večera, potem od tedna do tedna itd. Vendar tolažba kot je ,saj imaš že doma zdrave otroke, ni na mestu. Pravico imaš, da žaluješ tudi za deklico. Nihče, prav nihče je ne more nadomestiti. In ne sme. Niti nova nosečnost ne, nov otrok. Zato ti iskreno polagam na srce, ni čas, za novo nosečnost. Ne še. Kljub novi nosečnosti bo bolečina ostala. Zato se je potrebno soočiti z njo. In prišel bo čas, ko boš začutila kdaj boš pripravljena za novo rojstvo. Samo ne še sedaj. Maja, ravno to, ko se boš “sprijaznila” oz. sprejela, da je deklica umrla boš na poti proti sončku. In prišel bo ta čas. Verjameš mi lahko. Sem tudi sama doživela in glej, preživela. Veliko, zelo veliko mi je dala naša deklica in za to se jih zahvaljujem vsako jutro.
Veš, pravijo, da smrt ljudi združi a žal ni vedno tako. Ob smrti tako malega otroka je partnerski odnos še kako na preizkušnji. In niti dva ne žalujeta enako. Niti dva. In za tabo je obdobje šoka, hormoni so aktivni … partnerji pa po mesecu, dva …si želijo veselo partnerko nazaj. Potebujejo zagotovilo, da ne bodo partnerke vedno v žalosti. Mogoče ne želi komunicirati ,ker se boji tvojih solz, ker ne ve, da je včasih dobro jokati. Maja, vedno le komukacija. Če mu ne moreš povedati pa mu napiši. Pogovarjajta se. In veš, ne more te razumeti kakor tudi ti ne njega. Morata si le dovoliti in spoštovati žalost drug drugega. Vsak na svoj način. Tudi njemu ni vseeno in se ne znajde v svoji vlogi. Kakor tudi tvoji štrije sinovi, ki si želijo nasmejano mamico nazaj. Vem ,da se trudiš, a kljub temu, Maja, dovoli si vzeti čas in se umakniti kadar tako čutiš in ti je hudo. In pred otroci ne skrivaj solz. Potrebujejo pa nekaj zagotovil: da ne bo vedno tako in da niso ničesar krivi in da jih imaš rada. To je vse kar potrebujejo, da ne izgubijo občutek varnosti.
Maja, vse dobro in veliko, veliko moči na tvoji poti.
Petra

Maja,prebrala sem tvojo zgodbo in zelo mi je hudo.Jutri mineva mesec,ko sem tudi jaz rodila sinčka,kateremu srček ni bil.Bilo pa je tako,čutila sem,da se mi je otroček umiril,zraven pa sem dobila še prozoren izcedek(sluz),bila pa sem na začetku 9.meseca,zato sem mislila,da bom šla kaj kmalu rodit,saj naj bi bil to znak.Ampak vseeno sem poklicala svojo gin.in se naročila na pregled.Ko sem prišla tja jo je nadomeščal ginekolog,dal me je na ultrazvok in gledal,gledal…nekaj mu ni bilo jasno,zato sem ga uprašala,a pa se sploh premika????in potem panika,njegove besede:nemorem verjet,to se mi ni še nikoli zgodilo,in to je ves čas ponavljal,vedela sem da je nekaj hudo narobe,vprašala sem kaj je,nato mi je odgovoril,da ne zazna srčnega utripa,v tistem se mi je svet sesul,mislila sem da sanjam,rekla sem si,ne to ni res,to se ne dogaja meni,ni možno!!!!Ampak žal je bilo,poslal me je v porodnišnico,med vožnjo sem razmišljala samo o tem,da je to pomota,da ko me bojo tam pregledali,da bo vse v redu,da je imel pokvarjen ultrazvok…Sledil je ponovni ultrazvok in takrat sem se zavedala,da je vse res,čeprav še kar nisem hotela verjeti.Tako so se začele priprave na porod,z mojim sva dobila posebno sobo,dobila sem umetne popadke in pa hvalabogu epiduralno.Moj sinček je sedel na ritki,tako da je bil porod še težji,ampak niti malo mi ni žal,saj sem rodila najlepšega sinčka na svetu.Bil je zelo velik,kar 56 cm,imel je goste črne laske in čisto podoben mojemu.Zelo sem hvaležna babici,ki ga je slikala in sedaj imam vsaj en spomin na mojega sončka.Nekaj časa sva ga imela pri sebi,ga božala,jokala in hkrati občudovala.Sedaj sem že malo bolje,ampak pride dan,ko samo otem razmišljam,težko mi je ko vidim srečne družinice,nosečnico,takoj pomislim komaj čakam,da bom spet noseča,ampak v tem se spomnim na svojega sinčka in me mine.Nimam volje do ničesar,strah me je ko bom morala spet v službo,strah me je ko slišim besede,da se bom naučila s tem živeti,to pomeni,da me bo celo življenje bolelo ali kaj?!?
Hvalabogu,da imam tako veliko podporo od fanta,saj me on najbol razume,ko sva bila v porodnišnici,je bil cele tri dni pri meni,tudi spal je tam,za to gre zahvala zdravnici,ki je bila zelo prijazna.Nevem kako bi bilo,če bi mogla sama čez vse to..
Maja,napiši kako si sedaj,ali je vsaj malo bolje in upam da te bo tvoj mož vsaj malo razumel in da bosta imela kmalu spet še enega otročka.