Kako naprej?
Najprej pozdravljam vse starše, ki so na tak ali drugačen način ostali brez svojih tako željenih otročkov. Spoštujem in občudujem vsakega od vas in vam želim veliko poguma in moči v življenju brez vaših sončkov.
Tudi midva z možem sva doživela izgubo tako zaželjenega bitjeca. Danes mineva 3 mesece od rojstva najine Sare, pa tudi 2 meseca od dneva njenega odhoda k angelčkom.
Kje začeti z izpovedjo? Celotna nosečnost je potekala brez posebnosti in z možem sva se tako veselila bitjeca, ki je raslo pod mojim srcem. Na rednem pregledu 18 dni pred PDP so bili ugotovljeni slabi pretoki skozi popkovnico in posledično sprožen porod. Ker je bilo z mano vse v redu, so v porodnišnici posumili, da morda ni vse v redu s srčkom. Porod je trajal 13 ur in na svet je prijokala mala princeska Sara, pri kateri je bil takoj ugotovljen šum na srčku in 3 ure po porodu so jo že odpeljali v Lj. na Pediatrično kliniko na nadaljnje preiskave, jaz pa sem ostala na okrevanju v porodnišnici. Vse se je odvijalo tako hitro, da z možem sploh nisva dojemala, kaj se dogaja. Po prvem šoku so sledili 3 dolgi dnevi preden je bila postavljena diagnoza o vrsti srčne napake – napaka je bila taka, da se jo da operirati, sicer v več ponovitvah, ampak imajo kardiologi precej izkušenj s tem. Po 4 dneh sem lahko zapustila porodnišnico in zopet videla najino princesko, ki je bila še na intenzivni negi. Srce mi je zaigralo ob pogledu nanjo, prevzela so me čustva, ko pa se je odzvala na moj glas, pa so privrele na dan tudi solze – solze veselja, sreče, pa tudi skrbi pred neznanim in ob soočanju z resnico. Sestre so me naučile, kako si črpam mleko, zdravniki pa so nama povedali, da je cilj, da najino punčko poredimo in da lahko mirno počaka na operacijo kakšen mesec ali dva. Omenili so nama tudi, da ji je bila odvzeta kri za genske teste z namenom ugotovitve, ali gre zgolj za nakjljučno srčno napako, ali pa je le-ta posledica genske napake. Že takoj naslednji dan je bila premeščena na neonatalni oddelek in lahko sem jo prvič previla ter gledala, kako jo hranijo po sondi. Kmalu sem lahko prišla bivat na Pediatrično kliniko in na 3 ure hodila k njej za previjanje in hranjenje po flaški. Tekom bivanja na kliniki, sva z možem dobila izvide genskih testov in pokazalo se je, da je srčna napaka posledica genske napake, ki se je poleg srčka kazala v slabem imunskem sistemu, pomanjkanju kalcija in slabem delovanju ščitnice. Zdravniki so nama rekli, da naš primarni cilj ostaja isti in da izvidi ne spremenijo ničesar. Sara je počasi lepo napredovala, potem pa je kot strela z jasnega dobila infekt, za katerega zdravniki nikakor niso mogli ugotoviti kakšen je, antibiotiki niso prijeli in srček najine punčke se je po nekaj dnevih tako utrudil, da so jo morali celo oživljati. Zopet je bila premeščena na intenzivno nego, zdravniki so ugotavljali, kakšne posledice je pustilo oživljanje. Na dan njenega odhoda med angelčke so nama povedali, da je zelo slaba in da je še vprašanje časa, kdaj bo odšla. Z možem sva si želela, da bi bila krščena in takoj smo poklicali bolnišničnega duhovnika. Ko je zaključil obred in se poslavljal od naju, pa so aparati začeli piskati in najina Sara se je v nekaj minutah za vedno poslovila od naju. Prepričana sva, da naju je počakala, da smo bili lahko skupaj, samo mi trije do konca. Počaščena sva, da sva bila lahko ob njej, da sva jo lahko božala, ji pela pesmice, dokler srček ni nehal biti. Pokopala sva jo v Parku zvončkov, bila sva sama z duhovnikom in obred je bil nekaj posebnega, saj je v celi Ljubljani samo na tistem delu sijalo sonce…prepričana sem, da je zanj poskrbela najina pikica.
Nekaj dni po pogrebu sem prejela obvestilo s CSD, da se mi čez 3 dni izteče porodniška. Sledil je šok, jeza na sistem, soočanje z realnostjo…Moja prva misel je bila: Kako naj 6 tednov po porodu in še ne 10 dni po smrti Sare grem v službo? Klicala sem na CSD, prebirala zakone in žal je tako, da zakon ne predvideva takih primerov in ni najbolj življenjsko napisan, spet po drugi strani pa sem se spraševala, kolikšen čas bi bil najboljši za okrevanje – karkoli bi v zakonu pisalo, nam verjetno ne bi bilo povšeči, ampak vseeno…Država se je zaščitila in odgovornost za nas žalujoče starše, predvsem mame prenesla na delodajalce oz. zdravnike. Hvala bogu imam razumevajočo zdravnico, ki mi je odobrila bolniško, da sem se lahko še fizično in psihično sestavila. Na začetku leta sem se s svojim delodajalcem dogovorila za sestanek o njihovih pričakovanjih (trenutno sem še na bolniški, ki se mi izteče čez 2 dni) in doživela novo presenečenje – po prihodu z bolniške me čaka odpoved, saj je zaradi recesije obseg dela občutno zmanjšan…
Sprašujem se KAKO NAPREJ? Kako si spet osmisliti življenje, kako si postaviti cilje, ko pa mi je bilo vzeto tisto kar sem si tako želela – BITI MAMA. V srcu čutim, da je to poklic, ki mi je pisan na kožo, sploh po izkušnji materinstva, ki mi je bila dana, pa čeprav za kratek čas in na tako krut način odvzeta. Trenutno sem izgubljena, iščem se, ugotavljam kdo sem, kaj sem, kaj bi želela v življenju sploh početi…Po drugi strani pa čutim, da je še prezgodaj za iskanje odgovorov na zastavljena vprašanja, saj je moje srce še vedno ranjeno, še žaluje in se navaja na življenje brez Sare v njem. Na srečo z možem nisva finančno ogrožena in mi ni potrebno takoj jutri najti nove službe, po drugi strani pa vem, da bi bilo dobro, da bi se z nečim zaposlila. Z možem se veliko pogovarjava, v najhujših trenutkih sva delovala kot eno, zdaj pa se mi zdi, da sva se malo oddaljila – sam se je vrnil nazaj v svoj ritem, jaz pa ostajam ob dopoldnevih sama s svojimi mislimi in delam na sebi, gledam razpise za službo, pošiljam prošnje, ampak se vse skupaj odvija zelo počasi. Moža skrbi za mene, da ne bi zapadla v brezdelje, v začaran krog osamljenosti…jaz pa potrebujem le občutek podpore, razumevanja,…
Zavedam se, da je za nama najhujša življenjska izkušnja in pred nama velika preizkušnja za najin zakon, predvsem pa preizkušnja za življenje brez Sare v njem. Po drugi strani pa sva optimistična, bogatejša za neprecenljivo življenjsko preizkušnjo, ki naju je okrepila, nama omogočila, da še bolj močno ceniva vsak dan, ki nama je namenjen in da se nama še bolj potrjuje najina življenjska filozofija in za kaj je vrendo živeti – za majhne radosti, za drug drugega, za ljubezen bližnjih in za otroke, za katere upava, da nama bodo še namenjeni, nekje, nekoč…
Hvala vam, da ste si vzeli čas in prebrali najino zgodbo. Vesela bom vsakega vašega napotka, nasveta, besede. Želim vam vse dobro in vas vse lepo pozdravljam.
Barbara
Pozdravljena.
Prebrala sem tvojo zgodbo in in zraven jokala, saj sem se tudi sama našla v njej. Poznam občutek, ko pred tabo začnejo piskati naprave in ko se tvoj otrok poslavlja…. Tudi naju je Matic še počakal nato pa se poslovil, ko sva ga držala za roko. Od tega bo minilo 3 leta, pa so spomini še vedno živi. Ampak jaz sem si že kmalu zadala cilj, misel na drugega otroka (Matic je bil prvi). To me je držalo pokonci in zaradi tega mi je bilo vredno živeti. Jaz sem po dveh mesecih zamenjala službo, da sem prišla v čisto novo okolje, do takrat sem pa bila na bolniški. In morem rečt, da je meni pomagalo, da sem prišla malo med ljudi in tudi vedno lažje mi je bilo govorit o tem. Vmes sva doživela še splav, ampak me tudi to ni potrlo.
Samo za vzpodbudo; tudi moj cilj je bil postati še enkrat MAMA, in sedaj je ob nama dve in pol mesečna punčka. Vredno je bilo vse to pretrpeti, saj nam je sedaj zopet posijal sonček. Vem, da za tebe še ni čas za take odločitve, saj morata oba najprej odžalovat vajino Saro in si vzet tudi nekaj časa samo za vaju, potem pa pogumno naprej. Vrjemi splača se….
Draga Barbara,
najprej bi ti rada povedala, da še kako dobro čutim s tabo. Tudi naša dekica je čakala in bila na operaciji srčka na kateri ni bilo pričakovati zapletov …pa se je vseeno izteklo tako kot pri tvoji Sari.
Veš, Barbara, sistem je, žal, takšne kot je. Poskušamo marsikaj spremeniti…počasi gre a, zanesljivo, so premiki.Skoraj nikoli ni težav pri podaljšanju bolniške. In prav je,da si vzameš toliko časa kot ga potrebuješ.
Sem pa vesela za vaju, da ste se imela možnost posloviti od Sare in da je bilo to slovo katerega se bosta spominjala ne samo z grenkobo v srcu.
Barbara, kar ti žeim povedati je naslednje: 2 meseca je minilo od kar se je vajina Sara poslovila. In ravno tako nekako mine tudi šok, ki se pojavi ob smrti otroka. To se dokaj verjetno dogaja tudi pri tebi. In prihajala bodo različna obdobja, različna razmišljanja…to je obdobje, ko se iščeš in spoznavaš. To je to, kar že sama ugotavljaš. In za to si moraš vzeti čas. Ne, ni dovolj dva meseca, ki sta ponavadi šele začetek ozaveščanja. Vedno rečem, da si vzemi časa kolikor ga potrebuješ in se prepusti. V žalosti ni nič narobe in vse je prav. Samo okolica to različno sprejema.Žalovanje te bo popeljalo naprej v življenje. Moraš se ustaviti in si vzeti čas le zase in za Saro. In seveda za partnerja. Veš, ko pišeš o vajinem odnosu, v bistvu je normalno vendar je potrebno delati na odprti komunikaciji. Pogovarjati se. Ne moreta enako čutiti, ne moreta enako žalovati. Potrebno pa se je pogovarjati ( če te zanima dodatna literatura piši na emal Solzic ) in sprejeti različno razmišljanje in žalovanje. Veš, partnerji se največkrat bojijo za partnerko ,da bo vedno žalostna.Nočejo se pogovarjati o otroku, ker se bojijo solz a včasih je tako težko jokati sam..a kljub temu si dovolita odmika – eden od drugega. Prav imaš – on je v svojem ritmu zate pa se je pravzaprav obdobje žalovanja šele pričelo. Na začetk uje bila bolečina v bistvu enaka za oba. Sedaj sta pričela žalovati in veš, niti dva ne žalujeta enako. Pišeš, da potrebuješ občutek podpore. Ja to je tisto pomembno in prav je da ve. Ravno o tem se na pogovorih s pari največkrat pogovarjamo.
Cilji bodo prišli. Barbara, danes ti naj bo cilj, da preživiš dan. Ne delaj velikih načrtov, ker za to še ni čas. Sama si ugotovila, da se ne spoznaš in to je res in tako normalno v tem obdobju. Nikakor ni v redu delati velikih korakov in velikih načrtov, ko smo v žalovanju. Kajti čustva so tako močna, tako intenzivno dožviljamo in tako zelo občutljivi smo na vse kar se dogaja okoli nas. In nismo vedno razsodni in realni. Zato, Barbara, počasi. Korak za korakom. Od jutra do večera in potem ša malce naprej. Začutila boš. Vedno boš dobila moč in z vsako krizo, ki bo minila boš korak naprej.
Dobro je,da se z nečim zaposliš a trenutno s tistim, ki te pomirja, ob dejavnostih, ki ti dajejo energijo, da se boš prebila skozi dni, ko se ti bo zdelo to nemogoče. Ne bi bilo prav, da bi od bolečine bežala in zanikala .Vedno te ulovi. Ob nepravem času. Zdaj je čas.
Seveda vama je Sara prinesla neprecenljive vrednosti, samo ob pravem času jih bosta spoznala. Ko bo čas… je pa res. Jaz se svoji deklici vsak dan zahvalim, ker je prišla, je bila z nami in nas naučila in obogatila življenje. Vse je res tako kot si napisala, le da v bolečini to ne zaznamo oz. je prekrito za žalostjo. In ko se ta odmakne, ko se navadimo in sprejmemo potem se nam odpirajo nove poti, nova spoznanja in zopet se zmoremo veseliti življenja. In veš kaj, to veselje je še bolj pristno in še bolj radostno, ker se zavedamo, da ni nič samoumevno na tem svetu.
Barbara, tako “prav” razmišljaš. Ne boj se novega dne. Vsak pride pa mine. Eden lepši in boljši, drugi spet težji. A vsak dan odide. Sprejmi vsakega. Ko pride slab dan vedi, da ga bo konec.ko pride dober dan, ga sprejmi z odprtim srčkom in z nasmehom. Ja, tudi nasmeh je del žalovanja.In tako dan za dnem, teden za tednom in mesec …… in končno bo prišel dan, ko boš zopet imela cilje in moč, da se boš veselila življenja. Sara pa bo vajin sonček, ki vama bo grel srček.Na čisto drugačen način a tako dober.
Čutim s tabo in vem, da si na pravi poti in vem, da boš zmogla tudi ti.
veliko moči in poguma,
Petra Solzice
Tudi za menoj je izkusnja smrti otroka, najina puncka je umrla stara 1,5 meseca v KC LJ na Otroski kirurgiji. Infekt, ki je pustil tako hude posledice, da mozgani niso bili vec to kar naj bi bili.
Bila je najin prvi otrok, rojena prezgodaj, vendar ne toliko, da bi lahko pricakovala tak konec. Bili smo ze doma – srecna mlada druzinica, ko nas je resilec odpeljal nazaj v bolnico.
Razumem tvoje razmisljanje. Meni se je prvi mesec porodniske odvijal v nekem drugem svetu v voznji od doma do KC, sedenja ob inkubatorju moje deklice in zunanji svet sploh ni obstajal. Bilo je poletje, krasni soncni dnevi, jaz pa tega sploh nisem opazila. ZJutraj sem se avtomaticno oblekla, se vsedla v avto in sla v KC. Zvecer sem sla domov. To je bilo to.
Ko je umrla, je bilo vse tako nerealno. Po pogrebu v Parku zvonckov pa je vsa kruta realnost udarila naravnost v obraz in me pobila na tla. DObesedno. Sesedla sem se in neutolazljivo jokala, jokala…. nisem mogla verjeti, da je nikoli vec ne bom mogla pobozati. Da je to tako dokoncno.
Takoj zatem sem kot ti dobila obvestilo, da moram nazaj v sluzbo. Da nimam vec pravice, biti doma. Jaz pa totalno nepripravlejna na zunanji svet. Osebna zdravnica mi je dala bolnisko in tako sem bila se en mesec doma. Potem sem sama zacutila, da moram nazaj v svet, ker sicer me bodo razmisljanja v dopoldnevih razzrla. Iskanje odgovorov na vprasanja, ki bodo za vedno ostala neodgovorjena, iskanja krivca, iskanje necesa, cesar bi se lahko oprijela, ko sem padala v brezno brez dna…
Na zacetku je bilo res tezko, potem sem nekako speljala, malo sem se zakopala v delo, na sreco je bil v sluzbi v teku ravno res velik projekt, tako da sem se posvetila temu.
Doma sva se s partnerjem ogromno pogovarjala in hodila na dolge sprehode. In se sprasevala, kako naprej. Vsak dan znova. Tudi mojega partnerja je skrbelo zame, ce se le da je pazil, da em ni kaj prevec prizadelo, vcasih je skril kaksno reklamo za otrosko opremo ali prestavil program ob reklami za plenice…
Tudi meni je voljo za naprej dajala misel, da bi poskusila se enkrat, pa ceprav je bilo toliko negotovosti in moja nosecnost ze vnaprej oznacena kot rizicna. Kako bom prezivela se enkrat nosecnost, vse strese, prve dneve po porodu, kaj ce se ponovi?
Ne vem kako, vendar sem se nekako otresla strahu, enostavno odmislila sem ga. Vendar je trajalo. Morda ti bo pomagala strokovna pomoc, meni ni.
8 mesecev po smrti moje deklice, sem zanosila. Prej sem bila na pregledih, posvetih ipd. Enim se morda zdi prezgodaj, zame pa je bilo ravno prav.
Bila sem prirpavljena in dovolj telesno in psihicno mocna, da sem sla lahko v novo nosecnost.
Na ven sem delovala cisto ok, kdor me ni dobro poznal, si ne bi nikoli mislil, da se mi je zgodila smrt otroka. Sama nad seboj sem bila presenecena. Tudi partner je bil. Moja prva deklica bi bila cez 4 mesece stara 4 leta. Danes imam doma njeno 2,2 leti staro sestrico, ki mi kravzlja zivce.
Draga moja, na zacetku poti si, ki bo dolga in strma, ki bo trajala vse tovje zivljenje. Na njen pa bos nasla sonce tudi zase, nasla bos smisel v stvareh, ki ti zdaj morda niso blizu, nasla bos tudi tisto, kar ti sedaj najbolj manjka. Jaz v to trdno verjamem. Tudi jaz hodim svojo pot in na njej srecujem marsikaj. Vse ob svojem casu, ceprav je vcasih tako tezko cakati. Jaz verjamem tudi, da bom nekje na svoji poti tudi ponovno srecala svojo prvo deklico. Vse ob svojem casu.
Korak za korakom, pa bo slo naprej. Daj si cas, ne hiti in kriticno sprejemaj vse kar ti zivljenje prinese na pot. Kar ti ustreza obdrzi, kar ti ne pusti. Misli nase in na svoje dobro pocutje. Potem tudi ostale stvari bolje funckionirajo.
Vse dobro ti zelim. Lahko mi se pises, ce zelis.
Zelo mi je žal za vajino Saro… ko se take stvari le ne bi dogajale…
sicer pa si v zadnjih besedah prosila za kako idejo, kako naprej… jaz mislim, da bodo te prišle s časom samo od sebe, od tega kako dobiti službo, kako iti spet v družbo itn… kar je zate zdaj pomembno pa je verjetno to, da z možem najdeta spet kontakt in da se zmoreta zaupati drug drugemu. če sem te razumela prav, iščeš razumevanje in tolažbo. nihče drug te ne more razumeti bolje kot prav mož. zato mu zaupaj vsa čustva, vsa občutja, da te bo zmogel razumelti in tolažiti. to vaju bo še bolj povezalo in sčasoma verjetno tudi odprlo za prihodnost…
želim ti veliko poguma in srčnosti!