Moj lubi je odšel med angele…
Pozdravljena Meli28!
Iskreno sožalje ob izgubi tvojega tebi dragega. Ti si žalostna, ker si ga izgubila jaz pa se bojim, da ga bom ravno tako. Pri meni je moj ati bolan in to je zelo hudo. Jokaj, spomni se lepih dni pa spet jokaj, pojdi na sprehod, pojdi med ljudi a upaj da bo nekega dne ta bolečina veliko manjša kot je sedaj. Zdaj saj je še vse sveže. Želim ti da dneve preživiš čim bolj umirjeno. Pravijo, da morajo miniti štirje letni časi, da je takrat malo bolje. Bolečina bo manjša a bo najverjetneje vedno prisotna. Ne vem. Bodi močna.
Draga Meli,
iskreno, iskreno sožalje. Tudi sama sem v obdobju prebolevanja mamine smrti, zato na nek način lahko rečem, da vem kako ti je. Čeprav vsak človek dokončno slovo od sočloveka doživlja na svoj način, skladno s svojim karakterjem in siceršnjimi življenskimi okoliščinami. Prebolevanje in sprejemanje smrti je proces, ne spremeni se od danes na jutri , bolečina potrebuje svoj čas da izzveni in se preobrazi. Treba ji je to pustiti,a vedeti, da je življenje dar in da kar danes v svojih mislih in dejanjih seješ boš jutri požel. To najintimnejše poslavljanje, sprejemanje smrti najdražjega človeka, v tem je človek sam. Srčno upam da sicer imaš v svojem življenju bližnjo osebo, ki ti lahko poda roko in na katero ramo se lahko nasloniš kadar je bolečina velika. A človek prenese mnogo več kot misli. .Odnesi dobro seme s seboj in verjemi da je na koncu te žalosti in bolečine svetloba. Da pride dan ko spomini ne bodo le boleli. Vem besede ne odvzamejo bolečini tope ostrine a zavest, da nisi sama, da gre skozi procese žalovanja veliko ljudi, lahko zmanjša občutek osamljenosti in samote. Iz srca ti želim ves mir in vse dobro.
Hvala vsem…Imam veliko prijateljev…Hvala Bogu, da jih imam, ker drugače ne vem kako bi preživela vse to…Saj sem močna, ampak tudi jaz se včasih zlomim…Včasih res tako boli, ker ga ni več…Trenutno mi nobena stvar, dogodek ne pomenijo toliko, da bi bila vesela, da bi se sprostila in se odpočila..Ni mi več užitek ležanje pred tv-jem, pa pitje čaja, kot sva to počela skupaj…Zdaj mi je užitek le to, da grem na grob, da mu prižgem svečko in se ˝pogovorim˝ z njim…Pogrešam ga zelo!!!!!!!!!!!
draga Meli,
iskreno sožalje. Sama sem izgubila moža 23.1.10.Skupaj sva bila 17 let imava 2 otroka
stara 15 in 7 let.Dan prej sva praznovala 16 obletnico poroke.Naslednji dan sva šla
skupaj z otrokom na izlet.Smejal se je …. Minuta dve, neznosna bolečina in ga ni bilo več.
Star je bil 39 let. Ni pil, ne kadil. Skoraj nikoli bolan.Nenadna odpoved srca….
Ko sem ga oživljala, bi se najraje postavila na njegovo mesto.Srce mi bo počilo. Ponoči ne
spim, neznosno me boli v želodcu. Ne vem kako bom to prebolela.V štirinajstih letih sem
pokopala že celo družino in jaz pravim, kakšne namene ima bog z mano, da me vedno
znova in znova postavlja pred preizkušnjo.
Dragi Meli in Ann!
Iskreno sožalje. Zelo dobro razumem vajino bolečino.
Moj mož je umrl septembra 2008 (rak), star komaj 34 let. Ostala sem sama z dvema otrokoma in skupaj se trudimo prebiti skozi vsak nov dan. Včasih je lažje, včasih težje. Na začetku mi je bilo v tolažbo, če sem kaj napisala na te strani, zdaj pa le poredko zahajam sem.
Mislim na vaju.
Drage moje,
Mogoče, če ne bi bilo otrok, bi bila tudi jaz tam. Ne morem jokati, nimam moči. Poskušam preboleti tako,da si mislim, da je moj ljubi samo nekam odšel .Da se bo vrnil. Zakaj moramo tisti, ki ostanemo toliko trpeti ?
Življenje je lepo, a kaj ko se neprestano vrtimo v začaranem krogu.Več časa trpimo, kot
smo srečni in to nas izčrpava.
Zdajle bi nekam šla, daleč proč, nekam v samoto in bi na ves glas kričala. Kako boli.
Tolažba mi ostane samo še v otrocih. Cele dneve delam in sem zvečer tako izčrpana, da
ne najdem časa za razmišljanje. Ponavadi si prižgem glasbo in zaspim. Morda bo jutri
bolje.Morda se bom spomnila na vas vse, ki mi dajete moč in upanje in da nisem sama.
ANN
Hvala vsem za vse dobre besede…v torek bo že en mesec kar ga ni več z mano…Ampak meni se zdi kot da je odšel včeraj….Tako zelo boli….Skoraj vsek dan vzamem telefon v roke in mu hočem poslati sms….Kar mislim, da je nekje…morda v službi…Ne morem si dopovedati, da ga ne bom mogla nikoli več objeti..še vedno čutim njegovo toplino, objem…
Meli in ANN , čutim z vama in vsaj malo vem kako kako vama je, tudi jaz sem izgubila moža, pred skoraj enim letom in pol in ostala sama z 12 in 8 let starima sinovoma, moram reči , da je še na trenutke hudo, ampak se pobiramo, počasi ampak vstrajno, tudi moj mož ANN je bil stra 45 let in je imel infrakt, pa prej tudi ni bil nikoli bolan.
Včeraj je minil mesec od kar ga ni. Srce me še bolj boli. Ne morem se potolažiti. Tako sva
se razumela in toliko lepih spominov mi je ostalo, da se ne morem sprijazniti, da je tega
konec. Človek pričakuje, da bo živel z določeno osebo do starosti, pa se mu naenkrat vse
sesuje. Je kje tu pravica, je Bog pravica da vzame dobre ljudi…
Ne morem razumeti, da moram čez vedno nove in nove preizkušnje in da je vedno huje.
Kaj bo prinesel čas ne vem, vem pa da se lahko tolažim le s tem pisanjem, kajti niman
nikogar, na katerega bi se v tem trenutku lahko obrnila. Otrok pa nočem obremenjevati,
saj jim je tudi hudo, če vidijo mamo, kako trpi in joče.
Vsem vam želim en topel objem, tistim , ki trpite tako kot jaz, pa korajžo. Jaz je nimam.
ANN
Draga ANN,
popolnoma te razumem…Mene vrže s tira vsak datum, vsaka obletnica…9.2. bo že dva meseca, toda jaz imam občutek, da sem bila včeraj še v njegovem objemu…Doma imam še vse tako kot je bilo tistega 9.1. Novoletna jelka, ki sva jo postavila skupaj še vedno stoji..Morda je komu smešno, vendar ne morem in ne morem jo pospraviti…Imam prijatelje, ki mi stojijo ob strani, vendar zvečer ko se stemni takrat pride bolečina na dan, takrat ko se uležem v prazno, mrzlo posteljo, ki še vedno diši po njem…takrat šele boli….takrat ti ne more nihče pomagati…Upam, da nama bo tole uspelo preboleti na čim lažji način…Drži se!
Moj mož je bil dober, predober, zato je moral oditi. Morda je svoje že odživel na zemlji in
je šel v raj. Če je tam in me sliši mu želim vse najboljše.Šele zdaj se zavedam kolikokrat
si ljudje premalokrat rečemo, da imamo nekoga radi. Da smo po svoje egoistični, ampak
tako je, vsi imamo napake in na napakah se učimo. Te pa vsaka taka izguba nekaj
nauči, da moraš živeti naprej in delati dobro.
Ko sem odšla k našemu župniku in mu povedala za svojega moža, ga je tako ganilo in mi
je pripovedoval o svoji materi… Hudo mi je iz dneva v dan, večkrat sem popolnoma nemočna,
ampak zaradi otrok nekako shajam. Nikoli ga ne bom pozabila, mojega dragega, bom
pa živela dalje. Ne preostane mi drugega, kot da živim naprej in verjamem v boljši jutri.
So še hujše stvari od tega. Človek je v taki situaciji popolnoma sam, sam mora preboleti.
Ko se spominjam svoje matere, ki je umirala, je bila tik pred koncem popolnoma sama,
čeprav sem bila jaz zraven. Življenje je kruto in nas vsaka preizkušnja nas dela močnejše.
Ta trenutek sem sama s svijima otrokoma in razmišljam o svoji prihodnosti. Želim si
spoznati sebi enake prijatelje, ki jim ni vsakdan pridobivanje materialnega luksuza, ampak
jim je cilj v življenju biti pošten in dober. Pa oglasite se še kaj. Meni je tako lažje. ANN
Tudi moj lubi je odšel. Za vedno, brez pravega slovesa. Najraje sva se imela, jaz njega in on mene. Vse mi je bil. Star komaj 29 let. Želel si je otroka, pa mu ga nisem dala. Kako mi je žal. Ne morem več jokati, danes joka dež in nebo namesto mene. Kakšen krut svet. Vsepovspd sva šla skupaj, zakaj tudi na oni svet nisva šla skupaj? Zakaj? Zakaj bog ne pusti, da bi mene imel nekdo tako rad, kot me je imel on, samo teh slabih 6 let? Zakaj mi vzame ravno takega človeka, ki mu pomenim vse na svetu in ki meni pomeni vse? Nikoli ne bom vedla.Upam samo, da odidem kmalu za njim. Mene ni hotelo, umrl je samo on. Bog želi samo dobre ljudi, slabih tako ali tako noče. Bojim se praznikov, vikendov in večerov. Bojim se živeti brez njega, pa vendar vem, da moram. Ojoj, zakaj moram js tako zelo trpet?
Pri meni bo 09.09. 3 leta, od kar mi je umrl partner po 10 letih. Star je bil takrat 32, enostavno je zaspal, vmes se je zadušil, ker mu je voda zalila srce, pljuča in možgane. Nikdar bolan. Tudi midva sva bila nekako na tem glede otročka. Pa mi je takrat rekla intuicija, da ni pravi čas. Zame, je definitivno bolje tako, kajti ne vem, kako bi prenesla vse skupaj, če bi bil posredi še malo dete.
Na grobove ne hodim več, ker ne smem, ker so mi zdravniki prepovedali.
Vsako leto napišem dve pismi, na njegov rojstni dan in na obletnico njegovega odhoda v drugi svet in pošljem k njemu domov. Napišem mu tudi kakšen sms, čeprav številka ne obstaja več. Pa nekako gre.
Držte se.