Še ena, ki je doživela to grozno izkušnjo in sicer le nekaj dni nazaj- 14.1. zvečer. Pravzaprav moram priznati, da še vedno prav ne dojemam kaj se je zgodilo… Kar ne morem verjeti, da mojega sončka ni več. In za vse skupaj krivim sama sebe. Kljub neštetim težavam sem vseeno delala in hodila v službo. Mogoče bi bilo pa vse o.k., če bi doma počivala? Mogoče bi bila še vedno noseča? Mogoče… Prav rada bi čas zavrtela nazaj….
14.1. me je še cel dan pridno brcal, zvečer se je umiril in ko sem se odpravila proti postelji se je vlilo. Odtekla mi je voda, začeli so se grozni popadki. Porod doma v 24. tednu. Sledil je transport v porodnišnico, reševalka (Mateja pravi angel ste, takšnih kot ste vi je (pre)malo) se je trudila, da bi ga ohranila pri življenju, toda kmalu se je poslovil.
Nočem verjeti, da ga ni več.

Vid počivaj v miru!! Vedi, da te imam najraje!

In sedaj..kako naprej? Sama sem zaposlena kot vzgojiteljica in delam v jasličnem oddelku. Koliko dni bolniške mi pripada? Ne predstavljam si kako bom delala. Ko vidim kakšnega otroka, ne morem zadržat solza. Ne upam it iz hiše, bojim se odzivov sosedov, prijateljev, znancev. Bojim se, da me bo kdo vprašal po otroku.

Ana

Iskreno sožalje ob boleči izgubi. Pred petimi leti in pol sem tudi sama izgubila v 24.T sina Vida.
Bilo je zelo hudo obdobje,ko bi najraje še sama umrla.pokonci sta me držala mož in hči,ki je bila takrat stara 10 let.
Bolniške ,oz . porodniške ti pripada meni se zdi tri tedne,če se ne motim. Bolniško ti pa da tvoj osebni zdravnik. Na CSD mmoraš urediti papirje glede porodniške .
Kaj naj ti rečem……nima smisla,da ti govorim,da bo boljše,ker zdaj……vem,kako ti je. Drži se. Tukaj ti bomo vse pomagale po svojih močeh.

Pozdravljena,

zelo mi je žal zate, razumem tvojo bolečino tudi moja rana je še sveža. Iskanje vzrokov in spraševanje zakaj je del žalovanja. Formule, kako prebroditi to obdobje, žal ne poznam in mislim, da je ni med nami, ki bi jo poznala. Čas …? Ne vem, težko je reči karkoli. Soočanje z ljudmi je zelooo težko, s časom ne sprašujejo več, razen izjem, ki te tolažijo, da si še mlada, da bodo prišli drugi otroci … Larifari, ta otrok je bil del tebe in ostal bo vedno, nikoli ga ne boš pozabila, pravijo da s časom ti postane laže, pravijo osebno tega olajšanja še nisem doživela, bolečina je še premočna, minilo pa je že šest mesecev, lahko se ti to zdi dosti, a ni verjemi. Glede bolovanja in porodniške:

Če mati-delavka rodi mrtvega otroka ali če otrok umre pred potekom porodniškega dopusta, ima mati-delavka pravico ostati na porodniškem dopustu najmanj 45 dni po smrti otroka.

Rok iz prejšnjega odstavka se lahko podaljša za toliko, kolikor je po mnenju materinega izbranega zdravnika potrebno, da mati okreva po porodu in duševnem stanju, ki ga je povzročila izguba otroka, vendar ne dalj kot do konca porodniškega dopusta.

Če se ne motim, je šlo v tvojem primeru za porod in ne SS in velja zgoraj navedeno. Porodniško si lahko urediš na CSD (glede na okoliščine lahko stori to stori tudi kdo drug namesto tebe (partner, mama)

Drži se!

Žalostna mamica lahko ti pošljem samo virtualni objem in ti rečem da najdi veliko moči v sebi, da boš lahko živela naprej s takšno rano v srcu. Točno vem kako je.. Predvčerajšnjim je namreč bil en mesec odkar sem izgubila moja fantka v 23. tednu..
Ali ve katera kako je s tem če si študentka?? Jaz namreč sploh nisem šla na CSD, saj ne vem kaj naj tam urejam, porodniška mi ne priprada, itd..

Moje sožalje, hudo mi je ob tvoji izgubi in jočem s teboj. Vem kaj preživljaš. Mojo punčko sem izgubila v 19.tednu. Ne vem kaj ti naj rečem. Hudo je in še bo, včasih prehudo, ampak je treba stremet k tistemu kančku sončnega žarka, ki bo spet posijalo v tvoje življenje…nekega dne.
Težka so soočanja z drugimi ljudmi. Ravno včeraj me je telefonski klic vrgel nazaj na dno z vprašanjem, če trebušček kaj raste. Raste, raste v moji glavi in predstavah kako velik bi že bil sedaj. Ampak veš kaj, tudi takšna vprašanja moramo dati skos. Boš vidla, da bo sčasoma malo lažje, čeprav se ti zdi to sedaj nemogoče. Boš vidla, da ne boš za vsako malenkost, ki te bo spomnila na sina neumorno jokala, veš, tudi solze se s časom posušijo in tudi bolečina postane manj huda. Moj nasvet: JOKAJ, KRIČI, karkoli, samo da daš to iz sebe. Boš vidla, bo bolje. Vem, ker sem bila na tvojem mestu, zdaj se jočem le še občasno zvečer, preden zaspim.
Vprašanja kaj bi, če bi, pa pusti. Na to ne boš nikoli dobila odgovora, zato so nesmiselna. Je že moralo tako bit. Nam je na žalost bila namenjena tako huda izkušnja in pravijo, da je vsako slabo za nekaj dobro…hm, za kaj že?!?

Najlepša hvala vsem za vse tople besede. Veliko ljudi mi govori podobno, ampak vaše besede mi pomenijo veliko več in to zato, ker ste ve tiste, ki me razumete, saj ste tudi same dale vse to skoz.

Se mi pa zdi, da najhujši dnevi šele prihajajo. Vsak dan je huje. Počasi prihaja vse za mano. Začnem se spominjati vseh podrobnosti. Slišim otroški jok, vidim kako se je reševalki odvalil kamen od srca, ko je Vid zjokal.
Da je zadeva še hujša, sem se danes zjutraj zbudila vsa mokra- mleko. Mleko imam, otroka ne.

Hvala za vsa navodila kako naprej. Bom poslala mamo, kajti sama nisem zmožna. Razmišljam o tem, da bi z možem za nekaj dni zapustila domače okolje. Mi bo potem mogoče kaj lažje?

Tudi jaz pošiljam vsem topel objem, bom pa prižgala svečko za vse naše male angelčke!

Jaz sem šla za nekaj dni izven domačega okolja, tam mi je bilo malo lažje, ko te noben ne pozna, ne vedo kaj je bilo, ne sprašujejo.. ampak potem se spet vrneš v kruto ralnost..

Res je, tiste, ki imamo takšno izkušnjo se najbolje razumemo med seboj, zato pa piši in pomagale ti bomo oz. si bomo.
Tudi jaz sem študirala, ko sem prišla iz porodnišnice, da bi šla nekam z mojim, daleč stran od poznanih ljudi. Pa nisva. Mi tudi ni žal. Ves čas sem žalovala doma za štirimi stenami. Prišel je pa čas, ko sem se odpravila v svet in sem spoznala, da mi druženje z meni prijetnimi ljudmi pomaga in ne študiram toliko o moji pikici, ker mi dan mine hitreje. Ampak, za tak korak si ti še predaleč, bo pa postopoma in počasi prišel.
Če se bosta kam odpravila vedi, da ko bosta prišla nazaj stvari ne bodo nič lažje.

Moje iskreno sozalje. Mi je zelo hudo in vsakic, ko preberem kaksno novo zgodbo, jocem.
Sama sem izgubila otroka pred pol leta v 27 tednu.
Kar se tice formalnosti, ti pripada porodniska (45 dni) (mislim, da je meja ravno 23 tednov). Nato gres lahko se do osebne zdravnice in ti za 1 mesec ponavadi brez problema odpre bolnisko, vse kar je vec od 1 meseca, pa mora odobriti komisija.
Kar se tice mleka, so ti verjetno ze povedali v porodnisnici, da si, ce se le da, mleka ne iztiskaj, nosi tesne modrcke (lahko se tudi tesno povijes) in dajaj mrzle (ledene) obkladke, tako bos preprecila nastajanje mleka.
Ce se pocutis, da bi rada malo zapustila domace okolje, pojdi. Sicer mislim, da se bos tezko kamorkoli bos sla, “spocila”, ker si na zalost se na zacetku zalovanja in bos tezko odklopila. Svetujem ti, da se cimvec pogovarjas (ze to, da si se tu oglasila, je samo pozitivno), da se zjoces, da das ven iz sebe. Nic ne zadrzuj. Pogovarjaj se s partnerjem. Tudi njemu je hudo, ceprav ponavadi pokazejo na drugacen nacin.
Tukaj bomo s tabo in te skusale bodriti.
Ceprav tvojemu Vidku srcek vec ne bije, je postal del tvojega. Za vedno.
Posiljam ti topel objem in drzi se!

Ana,
v srcu čutim s tabo.

bom začela od zadaj…pripada ti 42 dni polniškega staleža, ki se lahko podaljša oz. nadaljuje bolniška. Gelde na to, da delš v jasličnem oddelku, glede na to, da se boš verjetno vrnila na isto delovno mesto, se srečevala z istimi starši, otroci…je prav, da se na to pripraviš kolikor časa boš za to potrebovala.
Vzemi si toliko časa kot ga potrebuješ. Sicer je še prezgodaj govoriti o žalovanju in obdobjih žalovanja, bodo pa prišla ta obdobja in morajo biti in priti in vedno, res vedno minejo in nas vodijo do novega življenja. Sedaj si verjetno še v šoku,ki pa po dveh do 6 tednih mine. In takrat se začnejo obdobja žalovanja.

čaka te pot, ki jo boš prehodila tak kot vsi. Samo počasi, Korak za korakom. Čutim te, ko govoriš o srečanju z okolico. Kako težki so pogledi, umik, spraševanja ipd. tudi tvoja vprašanja, kako bi bilo, če bi… vse to se bo čez čas umaknilo. Tudi to je normalno. In tudi to, da ne zmoreš pogleda drugih otrok, morda nosečih znank …
Ana,
veliko, veliko bi ti še lahko pisala. A prav je ,da se počasi spuščaš v žalovanje, v novi dan. Če potrebuješ pomoč pri tem se obrni na društvo. Lahko ti pošljem nekaj sestavkov , ki ti bodo v pomoč pri soočenju z okolico, pri komunikaciji ipd.

Želim ti veliko, veliko moči in poguma v vsakem dnevu,
objem,
petra, Solzice

Ponovno sem med vami. Spet v krutem domačem okolju. Zaprta v stanovanje in ko stopim le za minuto ven imam občutek, da vsi s prstom kažejo za menoj.
Res je, nič lažje ti ni, če zapustiš domače okolje za nekaj dni. Meni je bilo še huje, saj sem imela še več časa za razmišljanje o mojem angelčku.

Hvala Petra in Stela za informacije.Mama mi je uredila bolniško in vse potrebne papirje. Tudi glede podaljšanja bolniške baje ni težav.

Hvala vsem!

Ana, vem kako se počutiš.

Jaz sem mojega sina izgubila v 32. tednu, pred 20 leti. V bolnišnici mi ga niso pokazali, nisem ga držala v objemu, pogreba se nisem mogla udeležiti, nisem se mogla posloviti od njega, in to je bilo zelo hudo. Meni je bilo doma še najtežje, ker nisem našla tolažbe pri možu. Za njega je bila stvar z pogrebom zaključena. Hiša je bila polna nečakov in nečakinj, jaz pa sama z mojo bolečino, na trenutke sem imela občutek, da me bo razneslo.
Po prvem šoku pride spoznanje, da ga več ni in ga nikoli ne bo, pride jeza na ves svet in potem žalovanje. Od tebe je odvisno, kako dolgo bo trajalo. Moj otrok bi bil, če bi ostal živ,l fizično in umsko prizadet, nisem razumela zakaj se je to zgodilo prav meni.
Moj nasvet je, da žaluj na način, ki tebi najbolj odgovarja, to ne sme biti tabu tema. S časom je bolečina manjša, čez nekaj let bo spomin, pozabila ne boš nikoli. Kmalu po prvem porodu sem spet zanosila, vse je bilo v redu, sedaj ima moj sin 19 let in večkrat, ko ga opazujem ali se pogovarjava, se spomnim na mojega Petra in se sprašujem, kakšen bi bil, skušam si ga predstavljati po vzorcu živečega sina.
Na žalost vedno umirajo tisti, ki si to najmanj zaslužijo.
Kaj se pa tiče mleka, sem jaz dobila tablete za preprečevanje nastajanja in so pomagala. Tebi jih niso dali ?
Ana, življenje gre naprej, na poglede se ne oziraj, nikokar se ne tiče, kaj se ti je zgodilo. Si dovolj močna in pogumna, da boš to preživela.
Želim ti, da čim prej najdeš svoj notranji mir !
Renata

Ana,
veš, kamorkoli greš – nosiš bolečino s seboj. Ne moreš ji ubežati. Lahko jo samo sprejmeš in se naučiš živeti z njo. To je edina prava pot.
To, da se ti zdi, da vsi gledajo za tabo in s prstom kažejo nate, je tvoja normalna reakcija, ki tudi mine, ko bo čas.
Počasi se boš morala ustaviti, nič hudega, če te jokaš, če si jezna, če si vesela – da tudi veselje je del žalovanja…cela paleta občutkov čaka nate.
Okolica pa…nekateri te bodo spraševali, spet drugi bodo tiho..nekomu boš lahko pripovedovala in boš želela, spet drugim ne…zelo različne so reakcije.
Ana, delaj kot čutiš. Prisluhni sebi. Sedaj si najpomembnejša ti in Vid. Sedaj je čas za vaju in si ga vzemi kolikor ga potrebuješ.
In sprejmi dan in zvečer si čestitaj, ker si preživela še en dan.
In komunikacija. Pogovarjaj se s partnerjem in vedi, da dva ne žalujeta enako. Ne ti ne on. Vsak na svoj način in nič hudega Dovolita si to in spoštujta drug drugega v žalovanju. Dovoli si umik, če tako čutiš, dovoli partnerju umik, če tako čuti.
Ana, mislim nate in te toplo objemam..
Petra,Solzice