Po smrti očeta
Pred slabim mesecem sem izgubila očeta. Tako nepričakovano je bilo, da še sedaj na momente ne verjamem da je res.
Zdaj me je pa začelo nenormalo nazaj domov vlečt. Sem tudi prej rada šla vedno, sedaj pa komaj čakam petek, da grem spet lahko. Že dobrih 10 let namreč živim v LJ. Se je to tudi vam dogajalo? To kdaj mine ali je čas za spremembo?
Vse mogoče razmišljam, da bi se preselila nazaj in se vozila sem v službo, da bi iskala službo na našem koncu….Rada sem v tisti hiši, ki sta jo z mamo zgradila, vsaka letvica,vsak kamen, vsaka posajena breza nosi del njega, ogromno je lepih spominov….
Težko mi je razumeti, da je vse moje življenje bil, sedaj ga pa kar ne bo več.
Prav ukradli so nam ga, jaz sem pa čedalje bolj nemirna in jezna na cel svet.
Moje iskreno sožalje ob izgubi očeta. A njegovo poslanstvo se je izpolnilo, odšel je nazaj v duhovni svet, k Nebeškemu Očetu, na drugi strani tančice je, ki je mi ne vidimo, naši ljubljeni na drugi strani pa nas vidijo, in nas želijo potolažiti in nam sporočiti, da obstaja pot, po kateri lahko pridemo k njim, preko Jezusa Kristusa in vere vanj. Seveda si želite biti v hiši, ki jo je vaš oče zgradil, čutite, da je morda njegova duša tam, ampak on je tam, kjer ste vi, kjerkoli ste. Zato se vam ni treba seliti. Pogovarjajte se z njim, kjerkoli ste, in mu povejte vse, kar vam leži na srcu, sliši vas. Berite svete spise, evengelij Jezusa Kristusa, on je pot v večno življenje, četudi morda še ne verjamete, če boste posejali seme vere majhno kot sezamovo, bo raslo in vam napolnilo srce in potem boste čutili mir in ljubezen in spokojnost, in šli boste novim izzivom naproti, kajti vedeli boste, da je z vami. Vem, da je tako. Želim vam vse dobro! Mormonka
Iskreno sožalje ob izgubi očeta.
Razumem tvojo stisko in bolečino. Lani sem izgubila dva člana ožje družine.
Ob takih dogodkih se začnemo zavedati sebe in svojih korenin. Spoznamo, kam pravzaprav spadamo. Zato je popolnoma normalno, da te vleče domov.
Vzemi si čas zase in za žalovanje. Jokaj, kriči, razbijaj, pretepaj blazino… karkoli. Dovoli si čustva in sprosti nemir. Če ti paše it živet nazaj v domačo hišo, pojdi. Ko bo najhujša bolečina mimo, boš bolj trezno razmišljala in se lažje odločala.
Tvoj oče bo vedno s tabo in v tvojem srčku, čeprav ga ne vidiš.
Mislim nate…