Sva novi par, pol letna veza. Ljubezen, itd. Jaz zivim sam, punca pri starsih, oba ~30 let. Problem? Pricakovanja okoli placevanja. Poskusal bom opisati v upanju da mi vase videnje situacije in vase izkusnje pomagajo do boljsega razumevanja.

Zaradi mojega nacina zivljenja, kar punca vidi da imam, itd je prepricana, da zasluzim bistveno vec od nje. Prepricana je, da imam poleg redne place se druge vire dohodka. Resnica pa je, da vse skupaj ne zasluzim niti pol vec od njene sicer dobre place, s tem da za razliko od nje ze leta placujem najemnino za stanovanje, kar pomeni da sva na koncu na priblizno istem. Sem le bolj vesc z denarjem, tako kar se tice zapravljanja, kot varcevanja.

Sprva me ni motilo, da sem bistveno vec prispeval za skupno zabavo, izhode, pogosto se prehranjujeva v restavracijah, ipd. Na lastno iniciativo sam vplacal podaljsani vikend izlet v tujino, ipd. Njeno obnasanje pa me je zaskrbelo, ko mi je med skupnim dopustom, za kar sva sicer vplacala vsak svoj del aranzmaja, veckrat na subtilen nacin, napol v hecu, itd namignila, da bi naj jaz placal dodatne izlete, ipd.

Takrat je ze vsaj dva meseca vikende vec ali manj prezivljala pri meni. Fino smo jedli, fino smo pili, ampak niti enkrat ji ni padlo na pamet, da karkoli prispeva. Tudi ko “sva” parkrat sama kuhala, sem le jaz kuhal, ona pa bi sedela na kaucu. Po vrnitvi z dopusta sem zacel neprijeten pogovor o denarju, njenem obnasanju in kaj od nje pricakujem. Bil sem zelo konkreten in direkten. Njen odziv je bil obramba, da ni vedela kako bi, da se je salila, da… Ne zanikanje obnasanja.

Po tem so se stvari v marsicem popravile. Za zacetek je prinesla par steklenic vina in drugih malenkosti, bolj pozorna je postala pri placevanju v rastavracijah in tudi sem pa tja je kaj postorila pri meni doma. Ceprav sem vecje zneske se vedno placeval jaz, se ni vec “dogajalo”, da bi neopazeno placal 3x zapored. Torej ta del sva razresila. Kot receno, se vedno vec prispevam, ampak ni vec tako enostransko; ni idealno, ampak sprejemljivo.

Opazam pa, da se njeno podzavestno?? videnje mene kot financ ministra nadaljuje na drugih podrocjih. Tako imajo v njeni (sirsi) druzini navado hodina na nedeljska kosila v restavracije. Enkrat placa teta, drugic stric, tretjic brat, cetrtic bratranec, itd, brez nekega ocitnega reda. Zadnje 3 mesece je tudi mene prepricala, da postanem del tega obicaja; vide se, da ji to druzenje veliko pomeni. In sam sel. Tako sem v tem casu bil na ~8 kosilih. Od tega sem jaz, predvsem na njeno prigovarjanje, bil “gostitelj” 3x. Se pravi, izbral restavracijo, jih povabil in placal za vse. 2x je bila manjsa druzba, kot obicajno, tretjic pa sem placal za 18 ljudi. Ni najbolj izenaceno, ampak ni panike. Bolj me moti dejstvo, da nje se nikoli nisem videl karkoli prispevati. Pravzaprav, ce bolje pomislim, niti njene starse se nisem videl karkoli placati, le brata in njegovo zeno od ozjih sorodnikov. Se mi pa zdi, da so njene tete in strici bolje situirani od njenih starsev, ceprav ni noben nek bogatas. Kakorkoli ze, vec kot ocitno je, da ji je normalno, da ona nic ne prispeva, medtem ko od mene pricakuje, da se izkazujem s placevanjem za vse. Ocitno ji je to zelo pomembno. Ocitno ji je tudi normalno, da placuje tisti, ki bi naj imel vec.

In tako pridemo do bozicnih oz. novoletnih daril. Spet sem cutil neke vrste subtilen pritisk, da bi naj daroval bogata darila. Ce bom omenil prst, bi takoj z veseljem vzela roko. Ata, mama, brat, sestra, teta, bratranci to je vse treba darovati. Ceprav je tokrat tudi sama kar nekaj nakupila, se ne morem upreti opazanju, da punca zeli da se na veliko razdajam. Podobno se obnasa tudi ko ne gre za njej bliznje. Npr., ko sem pred tedni k sebi domov na vecerjo povabil prijatelja z druzino, je clovek s sabo prinesel darilo, kot je v navadi ko gres h komu na obisk. In vse od takrat mi govori, kako je sedaj na meni red, da mu cim prej “vrnem” darilo??

Sedaj, jaz si vse to razdajanje do neke mere lahko privoscim, vendar so posledice tega jasne, postopno lastno “osiromasenje”. Logicno je, da ce tako nadaljujem bom slej kot prej ob tisto kar sem do sedaj uspel ustvariti. In sedaj pridemo do njenega misljenja, kaj je resitev. Resitev je, da jaz zacnem ziveti bistveno bolj skromno; kar mi je rekla ze kmalu po zacetku najine veze, s tem da je moj odgovor takrat bil, da si lahko “za karkoli je ze slo” pac privoscim (takrat sem si mislim, kaj mi ima ona za govoriti kaj naj s svojim denarjem…).

Enkrat sem jo ze cisto direktno vprasal, kaj njeni starsi pricakujejo od njene/mene in da jaz nimam namena biti molzna krava nje ali njene druzine. In mi je zatrjevala, da ne pricakujejo nic. In da ce nocem ne rabim nic dati. Da pa je lepo, ce clovek da, ce lahko. In da ce starsi zbolijo, da bo vsekakor naredila vse kar lahko za to da ozdravijo. Itd. To je vse lepo in prav. Ampak v praksi vidim, da temu ni cisto tako, ker punca niti priblizno ne razume koncepta fair play-a ali enakosti v partnerskem odnosu in obcutek imam, da se ji zivljenje “v glavi” se vedno odvija v njeni primarni druzini. Kolikor mi je znano, ni v 5 letih relativno skromnega zivljenja (nima kaj za pokazati; niti oblacil, niti kaksne opreme, niti je kaj ekstra potovala, niti…) in kljub placi preko 1500 Eurov ni nic privarcevala. In se sprasujem kaj ji gre ves denar…

Pravijo, da bi naj bil pogovor pot do resitve. Ze res. Ampak o teh receh se je z njo skoraj nemogoce pogovarjati. Prvi problem je ta, da za razliko od mene punca vse prej kot zgovorna, drugi pa ta, da ona zaradi kdo bi vedel kaksnih vse razlogov, ima ocitno nekoliko drugacne poglede na druzinske in med-druzinske relacije in da se ji zdi normalno, da tisti, ki ima vec da tistemu ki ima manj, brez da bi se ukvarjala s posledicami za tistega, ki daje.

Mimogrede, samo kot pojasnilo, zaradi spleta okoliscin je moja ozja druzina pri celi stvari nepomembna, punca jih se ni spoznala, itd.

Z veseljem bom prebral vasa razmisljanja. V katerokoli smer bodo ze sla. Za konec pa bi rekel, da punce ne vidim toliko kot izkoriscevalke, ker vse bolj mi postaja jasno, da je le marsikaj nekoliko drugace “naucena”. Prav tako niti jaz nisem neka skrtica, le nekega fer odnosa si zelim, ker tako se kljub zelji ne uspam spustiti v kaj globljega, kot je skupno zivljenje, ipd.

Veliko stvari si že sam analiziral in si tudi odgovoril. skoraj ni kaj dodati. Lahko samo pripomnim, da sta zaenkrat v “najlepšem” obdobju in brez življenjskih dodatkov (obveznosti, otrok, kreditov..itd..) in če se že sedaj ne počutiš lagodno v takem razmerju, obeti niso najboljši. Punca se pri tridesetih ne bo več spremenila, ona rabi financ ministra, ker edino to ji pomeni nekaj, to pravijo njena dejanja, kljub vajinemu razgovoru. Ker si zaljubljen, sedaj marsikaj realno ne moreš oceniti. Svetujem ti le, da poskusi postaviti meje in le vajin odnos v ospredje in daj času čas, ne hiti. No saj že to, da jo z ožjo družino nisi spoznal nakazuje, da si kar predviden in veš, da to ni to. Srečno ti želim!

Tudi jaz se podpišem pod post bbccma! Srečno in lepe praznike!

Res zanimivi ljudje in raznoliki ljudje .
Ob prebiranju mi je prišla na misel veroizpoved – mogoče je njeno vedenje iz tega .
Premisli , pogovori se z njo , mogoče vaju bo pogovor pripeljal na pravo pot .
Sem starejša in ti lahko povem , da je pogovor zelo , zelo pomenben . Želim ti veliko sreče pri reševanju – vajinega problema , ki je dokaj velik .

Zdravo,

ali hodiš s punco, ali z njeno družino? Družina pride sicer v paketu in si je ne moreš izbrati. Punco si lahko 😉

Zame je normalno, da enkrat prispevaš ti, enkrat ona. Če imaš ti veliko boljšo plačo, mogoče večkrat ti, to pa ne pomeni, da ona nikoli!

Glede sorodnikov pa nasvet……… Postavi jih na realna tla. Darilo za Božič ali Novo Leto je lahko tudi npr. nek sadni čaj, lično zavit v darilni papir.

Mogoče bodo prvič čudno gledali, vendar jim boš s tem pokazal, da več od tebe ne bo padlo.

Mogoče boš s tem sčasoma punci postal nezanimiv (ker ne bo od tebe padlo po njenih pričakovanjih). Boš vsaj vedel pri čem si.

Clara pacta, boni amici. (Čisti računi, dobri prijatelji)

Srečno.

Karmen

Boh, zgleda, da so tako enostavno navajeni…ta skupna kosila in podobno in je to njim neka stalnica.
Čeprav trdiš, da se je s tvojo punco nemogoče pogovarjati, boš to moral urediti. Ne samo tako na pol, da ji nekaj nakažeš, ampak kar konkretno. Sicer pa lahko zreduciraš in se teh kosil udeležiš enkrat na mesec ali pa tudi manj.
Po drugi strani pa je očitno, da je ta tvoja kar razvajena, navajena živeti tako, da so stvari, ki so njej samoumevne, da bodo take drugim- tudi tebi.
A je doma samo na “obisku”, ali prispeva za stroške, hrano, obnovo in podobne zadeve?
Pri tebi ne kuha, ne pospravlja, kaj pa doma počne????
Težko je sodit al išče samo financ ministra ali partnerja. Si precej napisal o tej plati…čisto nič pa o vajinem odnosu.
Kakorkoli, srečno in lp.

Iz napisanega si predstavljam, da prihajata iz čisto različnih svetov.
Mislim, da si dokaj trdno na tleh in imaš razčiščene pojme okrog financ, kar pa je zelo pomembno in dolgoročno še kako dobrodošlo. Je pa velik problem, če imaš partnerja, ki nima realne predstave o porabi denarja in ga v bistvu ne zna spoštovati. Vidi se, da ne spoštuje denarja (če zasluži 1500€ in nima pribite pare), potem je veliko vprašanje, koliko spoštuje tebe in ostale pomembne stvari v življenju.

Določene težave so vidne že sedaj, toda, ko pa bo silna zaljubljenost minila, pa se bodo pravzaprav pokazale težave v vsej svoji razsežnosti. Če nekdo ne zna z denarjem, si lahko samo predstavljaš kakšne posledice lahko to ima za prihodnost.

Sam si moraš odgovorit, ali si želiš življenje z nekom, ki bo skrajno neodgovorno zapravljal vse kar si in boš ustvaril. V partnerstvu je zelo pomembno zaupanje,katerega pa v finančnem smislu nimaš.

Želim ti, da si ustvariš življenje z osebo, ki bo imela podobne poglede na življenje in iste vrednote.

Hvala vsem za napisana razmisljanja. V najini zvezi gre dejansko za razlike primerljive z razlikami med ljudmi razlicnih veroizpovedi, kolektivizem, individualizem, pa ceprav ne en ne drugi nisva verna, vsaj v izvornem pomenu te besede ne. Tako kot mene moti njeno obnasanje, ne dvomim da njo moti moje, pa ceprav mi tega direktno ne pove. Najbrz me prav zaradi tega se toliko bolj spodbuja, da bi se razdajal, ker cuti oziroma ve za mojo zadrzanost pri temu. Najina veza pri tem logicno trpi. Vsake toliko me prime, da bi vse skupaj pustil in enkrat sem ji to ze tudi povedal, ampak do sedaj je se za vsakim dezjem posijalo sonce in z njim v prvi plan spet pride upanje, da se skozi boljse poznavanje in razumevanje en drugega vseeno nekako uspeva prilagoditi. Nenazadnje mi je z raznimi dejanji ze veckrat pokazala, da ni nespremenljiva. Seveda ostaja vprasanje, do cesa bo prej prislo, prilagoditve ali pa bo prej zmanjkalo ljubezni. Torej, zaenkrat se nadaljujem, ampak brez vsakega hitenja in, kolikor je to na lep nacin seveda mogoce, omejujem stike z njeno sirso druzino.

Eden od razlogov, da sem svojo zgodbo napisal prav na tem forumu, je upanje, da vas sem zahaja vec starejsih z boljsim razumevanjem casa “bratstva in enotnosti”, “udarniskega” pomaganja med ljudmi, in drugih “nekdanjih” socijalisticnih vrednot in “vrednot”, ki se kot kaze na svoj nacin se vedno drzijo nekih druzin. Namrec, kolikor sem jaz seznanjem s tistimi casi, je v obnasanju moje punce oz. njene sirse druzine zaznati precej ostankov razmisljanja iz tistih casov. Imam prav? Kako se postaviti? Kako argumentirati privzemnje zeljenega in za danasnje casa bolj normalnega obnasanja?

Drugace pa, bolj ko jo poznam, bolj ko vrtam v tej smeri, bolj vidim kam gre njen denar, pa ceprav se izogiba pogovorov na to temo. Opazam pa, da imajo doma neko cudno simbiozo. Vsak ima svoj denar, oce, mama, brat, ona, ampak na nek bolj ali manj neformalen nacin vsi prispevajo k skupnemu dobremu. To je bolj moj vtis, kot neka trdna dejstva. Vidim, da ona kdaj pa kdaj “spontano”?? kupi hrano za vse, pred kratkim je kupila domaci hladilnik, po navodilih mame kupi bogato darilo za dva bratranca, ki si urejata svojo hiso, ipd, ipd. Vse bolj se mi tudi zdi, da so njeni starsi pravzaprav relativno revni in da za njihove “potrebe” nameni kar nekaj svojih dohodkov. Ker pa iz nekega razloga zeli, da bi jih jaz videl kot bolj uspesne kot so v resnici, morda ker mene smatra za uspesnega, mi tega ne zeli povedati. Ne morem trditi z gotovotjo, ampak vse bolj se mi zdi, da je placala tudi nove ocetove zobe, ki so zelo verjetno stali par tisocakov. Slucajno sem izvedel tudi to, da je brat starsem placal dopust in ravno takrat se je v hisi nekaj polomilo in ona je bila tista, ki je placala mojstra, da je popravil. Kakorkoli ze, dobil sem obcutek, da je vsaj v njeni ozji druzini normalno da en drugemu na veliko pomagajo, s tem da jaz tega pomaganja se ne razumem najbolje. Seveda pa sem obcutil tudi to, da bi naj bil jaz tisti, ki bi se zelel razdajati, in da je njej tak odnos, da vsak “po svojih moceh” prispeva, v druzini normalen. Enostavno je tako vzgojena in vse drugo ji je tuje. Rekla mi je tudi to, da ce bi npr. jaz zgubil sluzbo, bil v krizi, ipd, da bi tudi meni njeni starsi dali iz njihovih prihrankov. Samo hec je v tem, da jaz nisem clovek, ki bi si dovolil, da bi padel v taksno krizo, ne upam si ziveti iz meseca v mesec, ipd, in me ta vrsta socialisticnega razmisljanja moti in demotivira.
Ko citam napisano, vidim da zveni, kot da so njeni starsi nebogljeni izkoriscevalci otrok, ampak ce sodim po vsem kar mi je povedala, so svoj cas otrokom marsikaj dali in vidi ga cuda, pred 15 leti je od starsev celo Rolex-a dobila, tako da jim vsaj takrat ocitno ze ni moglo iti slabo. Takrat je bil oce se uspesen obrtnik. Od kar pa je zadeva propadla pa je zaposlen v solski kuhinji.

Se vedno upam na se kak komentar, ampak ze samo pisanje mi pomaga pri razumevanje lastne situacije in prepoznavam o cem se moram z njo se kdaj poskusiti pogovoriti. Namrec, eden od mojih problemov je tudi ta, da zaradi razlik v razmisljanju in skromnem poznavanju situacije, niti ne vem kako zaceti pogovora, oz. kaj reci, da me bo ona sploh razumela. Trenutno se mi namrec zdi, da se oni gredo zivljenja nekako tako, da ima vsak vec ali manj (bolj ali manj skritih) prihrankov, hkrati pa po nekem kljucu, morda kot sam zeli, prispeva za zivljenje. Ne vem kaj se dogaja za njihovimi zaprtimi vrati in ali je to res taka spontana harmonija ali se posredi precej krega in taktiziranja okoli denarja, ampak meni se vedno ostaja misterija kako se s tem spoprijeti, da bomo na koncu vsi zadovoljni. Seveda, najlazje je reci jaz se tega vec ne grem, in tudi na to sem pripravljen, ce ne bo slo drugace, ampak zaenkrat se ne bi vrgel puske v koruzo. Hvala!

Uh, zapleten primer.

Po moje se mora pri izbiri življenjskega partnerja posameznik resno pogovoriti sam s seboj in ugotoviti, katere so tiste najpomembnejše lastnosti, ki želi, da jih partner ima. Potem mora sprejeti nekaj partnerjevih slabih lastnosti v zakup. Saj nihče ni idealen, še najmanj mi sami.

Zame konkretno to pomeni: srčna dobrota, sposobnost ljubiti in pripadati, da partner ni posestniški ali šovinist, versko in politično prepričanje, sposobnost pri hišnih opravilih in zdrav odnos do denarja.

Zdrav odnos do denarja zame pomeni, da je človek sposoben denar zaslužiti in z njim tudi ravnati. Ne maram skopuhov, pa tudi ne ljudi, ki z denarjem razmetavajo.

Konkretno bi težko prenašala partnerja, kot je tvoja punca. Ni mi všeč pojmovanje, da naj da tisti, ki ima (po splošnem prepričanju) več. Predvsem se mi zdi nesmiselno zapravljati za neumnosti. Po eni strani tvoji punci denar ‘ ni pomemben’, po drugi strani pa ‘nek se vidi raskoš’. Kadar denar je, potem se ga zapravi za neumnosti (rolex). Njen oče je bil obrtnik in je propadel – mogoče tudi zaradi odnosa do denarja: denar je treba premišljeno vrteti in vlagati v posel, ne pa takoj, ko vidiš malo večjo vsoto, drveti po bedarije.

Prav je, da mlad človek varčuje in misli na prihodnost. Prav je tudi, da pri tem ni ‘škrt’ in pomaga staršem, če je treba. Npr. plačilo za očetove zobe. Čeprav, po moji logiki bi se tukaj morali otroci zbrati in prispevati vsi.

Dejansko se pri njih ne ve, kdo sploh koliko prispeva. Ti v bistvu nimaš veliko več kot ona, ampak ona nekako želi, da bi pred njeno družino izpadel bogat. Ti pa gledaš, kako ti denar polzi iz rok. Hecno se mi zdi, da vidva še nista poročena, pa se že pričakuje, da ti financiraš družinska kosila, darila za širšo družino, ker ‘ti imaš denar’. In oni imajo vsi prihranke, ti pa jih ne moreš akumulirati.

Ob tem pa se ona sploh ne zanima za tvojo širšo družino. Ti si kar padel v njeno in imaš zdaj nalogo, da jo tudi financiraš.

Meni osebno se pri vsem tem zdi kriminal, da ti živiš v najetem stanovanju. Sama sem vzgojena, da človek mora stremeti k lastnemu stanovanju in pomoč v moji družbi, med prijatelji, ni bila nikoli v denarju, ampak v delu. Osebno se mi zdi kriminal denar zapravljati v restavracijah, namesto da bi se varčevalo za lastno stanovanje. Sama s tako osebo, kot je tvoja punca, ne bi mogla živeti.

Poskusiš pa lahko, če ti je toliko do nje. Npr. prični varčevati. Izberi si na banki varčevalni račun in vplačuj vsak mesec. Njej povej, da si začel varčevati za lastno stanovanje in da ne boš mogel več financirati vsega, kar si zmisli.

Mislim, da tvoja punca potrebuje nekoga, ki ima več pod palcem, kot imaš ti. Mislim tudi, da vse skupaj precej izvira iz propadlega podjetništva njenega očeta. Očitno si oni zelo želijo, da bi izpadli bogati, bogatejši kot so. To jim je zelo pomembno. Da si lahko privoščijo stvari, ki se vidijo. ‘Živi za danes, ker jutri bomo lahko vsi mrtvi.’ Oziroma: jutri bomo našli pa koga drugega, ki bo vse to plačal. Eden bo že.

Jaz ti bom pa samo svojo izkušnjo napisala, odločit se boš pa itak moral sam. Razmislit, pogovorit se in nato sprejeti odločitev.
Sama sem bila 4 leta v vezi, kjer se je dogajalo precej podobno, kot pišeš ti. Samo vloge so bile zamenjane. Hodila sem v službo, zraven honorarno delala, živela v podnajemu in plačevala najemnino ter seveda vse ostale stroške. Gospod so seveda hodili samo na obisk, veliko in dobro jedli in pili, puščali umazane cunje po stanovanju, potem pa se vračali domov (je živel pri starših). Morda se komu zdi banalno, a vendarle ni… Mene je začelo motiti in to zelo, počasi mi je postajal veliko finančno breme. Namreč dodatno prehranjevati moškega, ki rad veliko in dobro je, hkrati pa nikoli nič ne prispeva, je malo mimo… Sva šla na njegovo pobudo v restavracijo, pa je rekel, da trenutno nima denarja s sabo in če lahko založim, da mi čez 2 dni vrne. OK, v redu. Ker je itak na njegov račun, je rekel, naj ne skrbim. In si je naročil take stvari, da me je skoraj kap, da nekdo zapravi toliko denarja za kosilo. No, ja… Saj v bistvu sem ga jaz, ker mi ga ni nikoli vrnil. Pa to ni bilo samo 1x. Za rd nisem dobila nič, ker baje ni imel ideje, kaj naj bi mi kupil. Ko je imel rd on, me je kar postavil pred dejstvo in sicer me je peljal v trgovino, da mi pokaže, kaj hoče imet.
V glavnem, meni je počasi presedlo in sem ga ščevljala. Se je vrnil k mamici, pa baje ima že novo financ ministrico :-))))

Zdaj ko si podal še veliko več informacij, je jasno marsikaj. Način skupnega upravljanja z denarjem in premoženjem že pri njihovi družini kaže vse slabe plati. Ko so imeli veliko denarja niso načrtno nalagali v nekaj oprijemljivega, ampak kupovali Rolexe. Njihova logika je logika igralcev na srečo ali po domače zasvojenost z zunanjim bliščem. Otroci pa so finančno podrejeni in vedno dolžni staršem…….prostora za lastno življenje na tak način ni.Tukaj se še nihče ni odcepil ne materialno niti čustveno od primarne družine in to je poleg denarnega aspekta še en velik problem, ki pa sedaj še ni viden.
Skratka veliko dela te čaka in tudi zamer ne bo manjkalo.
Kako pristipiti k razgovoru? Enostavno. Dekle pelji na sprehod in povej kako jo imaš rad in kako si ti predstavljaš vajino razmerje in bodoče življenje……iskreno. Pa srečno!

Najlepsa hvala za napisano. Zelo mi pomagate pri interpretiranju te kompleksne situacije.

Pogovor o tem, kako si jaz predstavljam vezo, zivljenje v dvoje, finance, ipd sva ze imela. Vsaj jaz sem cisto konkretno in direktno marsikaj povedal. Poslusala je, dala kak komentar in to je bilo to. Edini komentar, ki se ga se spomnim je, da si zeli samostojno razpolagati s svojim denarjem, ki ostane po tem ko se pokrijejo skupni zivjenski stroski. Tu je seveda kljucno vprasanje pojmovanje skupnih zivljenskih stroskov, ampak tako dalec se nisva sla. Nenazadnje se niti ne ziviva skupaj. Pocasi dojemam, da ne bi skodilo se malo vrtati v tej smeri.

Prav gotovo imate prav tudi v tem, da njena primarna druzina ni najbolj vesca z denarjem in da jim zunanji blisc ogromno pomeni. Npr. po eni strani delujejo ze prav skrti, gledajo na vsak euro, vedno pa se ima za imidz. Dober primer tega, da jim je zunanjost pomembnejsa od vsebine, je tudi njen brat, lastnik dragega avtomobila. Vsak teden ga glanca, vseeno pa raje tolerira neprestane probleme pri vzigu, kot da bi zamenjal “drago” baterijo, kot so mu na servisu svetovali. Podobno obnasanje sem opazil tudi pri njej. Rolexi iz preteklosti pa precej povedo tudi o starsih, kot ste ze izpostavili.

Kolikor so otroci starsem podrejeni, financno in kako drugace, ne vem. Cutim pa, da je precej na tem. Gotovo pa ze samo dejstvo, da tako ona kot brat pri teh letih se vedno zivita pod isto streho, v istem gospodinjstvu, pa ceprav imata vsak svojo sobo. Sprasujem se ce kaj pove tudi to, da ima pred meseci kupljeno kolo se vedno shranjeno pri meni, namesto da bi ga odpeljala v domaco garazo. Morda pa obstaja dober razlog zakaj imata tako brat kot ona tako malo “stvari”, ponosena oblacila, ipd, vseeno pa vsak svojega BMW-a in Rolex. Vpliv starsev? Dejstvo pa je, da kadar sva sama, brez razmisljanja o njeni druzini, ipd, je najin odnos za par oktav boljsi, kot pa ko se v sliki znajdejo njeni starsi, sorodniki in na plan udari njena “navezanost” na druzino. Zal pa ne vem kako se spoprijeti s tem problemom, oz. kaj narediti, da se odcepi od primarne druzine in zazivi normalno samostojno zivljenje. Enkrat, ko sem ze nacel to temo, mi je priznala da so njeni starsi razvajeni kar se tice pricakovanj do nje, in da tudi ce bova skupaj zivela, jih bo se vedno peljala k zdravniku, placala zdravljenje, ipd, ce bo treba. To je sicer tezko oporekati, a ne? Ampak kaj ce bo tega dosti vec; vse od placevanja kosil, vecerij, dopustov, vzdrzevanja hise, avtomobila, ipd? Npr. meni trenutno stanje zgleda dosti blize zadnjemu. In ne gre le za denar, ampak za vpliv starsev na njo. Vcasih se zdi, kot da ne bi imela svojega jaz-a, svojih nacrtov za prihodnost, npr. lastno nepremicnino, ipd.

Sicer se mi zdi, da situacija ni tako huda, kot v primeru Yo_. Precej dobrote je v tej punci in skozi cas so se stvari okoli placevanja precej popravile, kot sem ze omenil. Bolj se mi zdi, da ima zmesane standarde in da se ji zdi normalno, da tisto kar vidi doma prenese tudi v najino vezo. Ocitno misli, da ves svet funkcionira tako kot njena primarna druzina. Hudo motece, gotovo, in slej ko prej bo z mano ali brez tako sprevidela, da se ne vrti cel svet v isto smer kot njena druzina. Ali pa bo nasla taksnega, ki se bo podredil njihovim pravilom igre. Spomnim se, kako je bilo, ko sem ji prvic omenil glede placevanja. Odgovorila je, da ji do sedaj se noben tip ni pustil kaj placati. In ko se ji rekel, da se jaz tega ne mislim tako iti, je rekla, da ni problema, da se bova izmenjevala. Samo potem je to izgledalo tako, da ko sva sla na hamburger je spontano placala ona, ko sva bila na zrezku pa je nekako vedno ispadlo, da sem placal jaz, ce malo karikiram. Poleg tega bi ona placala enkrat, jaz parkrat, kar pa se ona “kao” ni niti zavedala. Ipd. No, ne bom vec tezil okoli placevanja. Jasno je, da gre tu za vecplasten problem; od odnosa moski:zenska, do starsi:odrasel “otrok”, ipd.

Se enkrat hvala!

Jaz bi tu rekla: življenjskih stroškov IN naložb. Kajti človek mora vedno imeti prihranke, s katerimi se preživi, če izgubi službo in pametno je tudi stremeti k lastnemu stanovanju. Njena definicija skupnih stroškov je prav gotovo zanimiva. Zanimivo bi bilo tudi razpravljati, ali so gostilniški pohodi z njeno žlahto skupni stroški ali ne.

Tole ni spodbudno. Prav nič. Vse samo na zunaj, vse se ‘popravi’ samo toliko, da na zunaj izgleda v redu. Nobene vsebine in pravzaprav tudi navajenost k neiskrenosti.

Vsekakor vpliv staršev, ki pa sta ga oba prevzela. Čeprav sta odrasla človeka in nista živela v vakumu, bi lahko videla, da obstaja tudi kakšen drugačen način življenja. Ali pa nimata poguma. In če dekle do tridesetega leta tega ni dojelo, vprašanje, če bo kdaj.

Absolutno ne verjamem, da bosta starša kdaj prenehala pričakovati vse: torej ne le, da jima otroci priskočijo na pomoč, če sta v stiski, ampak pri kompletnem vzdrževanju njihovega načina življenja. Dekle bi moralo popolnoma prekiniti stike, tega pa najbrž ne bo. Srednje poti ni. Čustveno izsiljevanje je tukaj že preveč prefinjeno vsidrano.

Meni pa se zdi, da je čisto možno, da dekle deluje prav tako prefinjeno, kot njeni starši. Popusti, ko vidi, da je treba popustiti, oziroma se dela, da je popustila. Recimo, dogovorila sta se, da bosta stroške enakopravno delila in ona se je strinjala. Potem pa je poskrbela, da je levji delež še vedno odpadel nate. Podobno ravnajo njeni starši. Njej so enkrat kupili rolex, zdaj bodo pa na ta račun zahtevali pomoč v znesku rolex na n-to potenco.

Morda je tudi možno, da zelo dobro ve, kako svet funkcionira. Sodobna dekleta so sicer drugačna, ampak jaz sem zrasla v srednje modernih časih, ko je enakopravnost imela še svoj pomen. Namreč: vsaka svoboda ima svojo ceno. Če kot ženska zahtevam vse pravice: enako plačilo za enako delo, pravico do službe, pravico do razpolaganja s svojimi prihodki in podobno, se ne morem hkrati obnašati kot kakšna viktorijanska gospodična in si pustiti od ‘gentelmanov’ plačevati pijačo, kosila, počitnice in podobno. To dvoje ne gre skupaj. Ženska je moškemu enakopravna in enakovredna. Torej naj se tudi tako obnaša. (in se tudi izogiba takim ‘sončkom’, ki ga je štiri leta prenašala Yo_)

Doslej je imela fante, ki so vedno vse plačevali. Zakaj se je z njimi razšla? Jim ni več ustrezalo, da so morali financirati še njeno primarno in širšo družino. Morda jim ni bilo všeč, da nje prihodnost ali lastna družina ne zanima kaj dosti, saj ima že vse, kar potrebuje.

Morda je dobra po srcu. Ampak očitno je njena dobrota usmerjena v primarno družino in nihče drug ne more priti niti približno zraven. Poznam družino, kjer so vsi strašno povezano. Skoraj pravljično. Tako srečni so skupaj. Najprej sem jim celo zavidala. Potem pa sem ugotovila, da otroci iz te družine enostavno niso sposobni imeti spodobne partnerske zveze. Njihova lojalnost v prvi vrsti velja staršem in sorojencem, njihovi partnerji pa so predvsem spolni partnerji in izbirajo si jih tudi tako, da ima primarna družina koristi. Otroci tudi sami priznajo, da jim partnerji niso pomembni, kajti oni bodo vedno imeli starše, sestre in brate.

Imam občutek, da je dekletov cilj v življenju pomagati staršem vzdrževati fasado lagodnega življenja in zato nujno potrebuje bogatega partnerja. In ker je na tem svetu precej manj voljnih bogatih moških, kot je čednih deklet, ki si jih želijo (sploh je danes to trend in glavni cilj premnogih mladih deklet), se je treba včasih zadovoljiti s kakšnim približkom.

Jaz ne bi zidala prihodnosti z nekom, ki ima tako zmešane pojme o družini in financah. Konkretno bi mislila, da me partner enostavno nima dovolj rad, da bi si želel prihodnosti z menoj in svoje napore vlagal predvsem v to prihodnost, ne pa da misli biti v prvi vrsti do konca življenja obremenjen s puhlicami svoje primarne družine.

Aja, pa brez zamere: upam da uporabljaš kondom. Resno.

Ne bom več dolgovezila, ne želim pa ti, da se ti po nekaj letih pripeti podobno kot moškemu v spodnji zgodbi:

http://med.over.net/forum5/read.php?140,5854935

Vso srečo!

Upam in ti iz srca želim, da ne, pa vendar previdnost je na mestu. Verjemi, da pri nama tudi na začetku ni bilo “tako hudo”. Nekaj oprostiš, potem verjameš, da se bo kaj spremenilo, potem upaš, nekaj stvari tudi pozabiš. Šele čez čas, če narediš računico, kaj in kako so se stvari v resnici odvijale, te zna pa fino zadet…
Kot sem rekla, dobro razmisli, predvsem s trezno glavo. In vztrajaj na tem, da se dogovorjenega držita. Oba 100%, ne tako, kot si gor napisal npr. o hamburgerjih in zrezkih. Ker tako v bistvu ne bo nič drugače, verjemi.
Vso srečo.

Nekaj podobnega, dragi Hrast, se je tudi meni dogodilo, z eno Hrvatico. Takrat se je meni zelo utrdilo mnenje o južnakih. Sam izkoriščali bi nas. Se je s tem nehalo, pa pika.

Upam da nisi z Ninej, to pravoslavko?

To ste me pa res spametovali. Sploh Kikica mi je tokrat sistematicno odprla oci in marsikaj neverjetno dobro zadela. Sploh pa je napisala bolje kot bi sam znal povedati.

Tudi meni se ze nekaj casa zdi, da ceprav tako ona kot starsi sem pa tja marsikaj dajo, se jim na tak ali drugacen nacin vse to izdatno povrne. Od kar jih jaz poznam, vedno znova opazam, da od sorodnikov in otrok predvsem dobivajo. Je pa zanimivo, da je pri teti ravno obratno; oba bratranca (tetina sina) sta npr. po koncanem studiju dobila vsak svoj auto.

Gotovo velja tudi napisano glede njene lojalnosti primarni druzini. Ce gre za njih, si je punca brez vsake zavore pripravljena vzeti dopust, narediti 100km v eno stran, karkoli, na svoje stroske seveda. Skoraj vsak teden med svojo sluzbo pelje mamo ali oceta h kaksnemu zdravniku, zobozdravniku, ipd. Celo na najinem skupnem dopustu sva tako kar lep cas namenila kupovanju vsega kar so jo doma prosili. Se tam jo je mama klicala, da ji sporoci, kar naj se prinese. Tako je za starse in sorodnike nakupila 20kg tega in onega, da sva komaj spravila na letalo. Seveda je precej drugacna pesem, ko gre za naju. Se pa se obiranja in dramatiziranja, ce si je slucajno treba vzeti kako uro casa od sluzbe. Pa ne gre za to, da bi si cas vsela zame, gre za naju.

Jaz ne vem koliko se ona vsega tega sploh zaveda. Bolj se mi zdi, da ji je taksno obnasanje normalno; predanost primarni druzini ji je nekaj povsem naravnega in drugega kot da ne bi poznala. Tudi ko bi kdaj nacel pogovor na to temo, po vecini ispade, kot da se sploh ne razumeva. In tudi ko je slo kaj “skozi”, je ispadlo kot da sem jaz nek hladen clovek brez manir, brez spostovanja do starejsih, sibkejsih, okolja, itd, itd. Ampak vsa ta sporocila sem dobil na zelo subtilen nacin, skoraj med vrsticami, tako da sem se ze zacel sprasevati, ce je z mano res kaj narobe, saj sem tudi sam odrasel v, na sicer drug nacin, sila problematicni druzini.

Kakorkoli ze, sprevidel sem, da bo se najbolje, ce vse skupaj kar lepo prekinem. To pa je lazje reci kot narediti… Ampak da bo mera polna, sva ze pred casom za konec februarja vplacala smucanje. Ah… octno le se ena zgresena “investicija”…, in jaz bi naj znal z denarjem, joj, joj.

No, in ko sem ze pri tem vplacilu… Tudi takrat sem fizicno placal jaz, po predhodnem pogovoru da greva, s tem da je bilo meni samo po sebi umevno da bo ona placala svoj del, saj ni slo za nek drobiz. No, ona tega ocitno ni tako razumela, ker mi je svoj del povrnila sele ko sem jo po par tednih opomnil, da mi se vedno dolguje toliko in toliko.

Pravzaprav, bolj ko se tudi skozi ta dialog ohlajam, bolj se mi zdi, da sem zaradi zaljubljenosti in pripravljenosti toleriranja drugacnega obnasanja, bil le cota za iskoristiti, kolikor sem se pac pustil.

Zaskrbljeni hrast, upravičeno si zaskrbljen. Čeprav so zadeve glede denarja lahko videti nepomembno, sčasoma zaradi tega nastanejo večni prepiri in nesoglasja.
In ker Janezek zna to, kar se nauči, nikar ne misli, da se bo kdaj spremenila. Iz tebe bodo vsi vlekli, dokler se bo dalo.
Poznam ljudi, ki z denarjem nikoli niso znali. Tudi če so imeli veliko , so bili vedno brez.

Mogoče je še prezgodaj za prekinit odnos. Ker imaš v tem odnosu možnost, da se naučiš postavljati meje. Krepko boš premislil svoj odnos do denarja in kako si predstavljaš financiranje skupnega življenja s partnerko, potem pa to začel uresničevati.

Lahko se navadiš, da pri vsaki skupni odločitvi s punco še predebatiraš, koliko bo stroškov in kako si jih bosta delila. Mogoče boš izpadel kot Škot, ampak denarnica pa ne bo trpela. Bolj boš tudi videl njene reakcije in bolj boš spoznal sebe, kaj si pripravljen plačat in kaj ne. Če je najbolj romantično obdobje že za vama, je to ravno pravi čas, da se postavita na realna tla. Bolj ko se boš naravnost in odkrito pogovarjal z njo o financah, več bo vedela o stvari, predvsem, da so razlike med vama na tem področju.

Samo zaskrbljenost je premalo, takojšnji razhod pa preveč. Pojdi po srednji poti in imej oči odprte (denarnico pa zaprto).

če bi jaz imela takega tipa kot ti punco, bi kar znorela. da bi me en tko financiral, bi mi bilo že nerodno. na srečo sem v vezi,kjer oba približno isto prispevava.

po mojem se punca ne zaveda, kaj počne. njena družina ji je tako razmišljanje vcepila, že od malega. ona niti ne razume, da bi se lahko obnašala drugače. da lahko izbira.
tudi ti lahko izbiraš. morda ne greš vedno na srečanja. morda ne plačuj preveč. rečeš ne. poslušaj sebe,kaj ti pravi 6. čut, ne to zanikat.
pogovor še vedno največ razkrije, samo primarno starševske zadeve se počasi rešujejo, težko jim je ubežat. samo ne jo preveč zagovarjat, da so starši krivi. sedaj je dovolj stara, da odgovarja za to kar počne. pogovor-100x, da spremeniš navade.

vidim, da ti je neprijetno spet govorit o tem z njo, tako kot da se počutiš en težak in vohrnež. ampak ti to nisi. tvoj denar je in ti odločaš. upam da jih nisi že preveč razvadil…

malo jo potipaj, kaj bi naredila, če bi bila vidva poročena. kako si predstavlja finance, kdo kaj plačuje. kdo bi imel prednost, npr. vajin skupni dopust ali nek ne nujen opravek za starše? partner mora imeti prednost (pa ne starše potem ignoriraš, samo vedno prvi pa oni niso in ne smejo bit).

pri nas v familiji imamo nekaj takih patronov. vse na raskoš, avto, hvalisanje. njim bogata darila, tebi kar nekaj. problem je,ker oni v tem ne vidijo problema. za njih je to normalno. njim vse, tebi pa bomo vidli. če so res taki, se verjetno tudi okol hvalijo,kakega dobrega dedca je hči našla, kaj ji vse nudi…

vse dobro!