Prva deklica mi je umrla kmalu po rojstvu pred 3. leti in se malo. Po njeni smrti smo dobili njeno sestrico, ki je zdaj ze navihana mala damica, stara 2. leti.

Pocasi sem ji ze kdaj pa kdaj povedala, da ima sestrico in da je zal ni tukaj, povedala sem ji kako ji je ime in lepo ga zna izgovoriti. Razmisljala sem, ali je taka starost ze primerna, da otroku razlgam o tem. Namrec ne vem kako naj to pojasnim v vrtccu, kjer bo gotovo cez cas kaj omenila. V vrtcu jim se nisem povedala, da imamo v bistvu 2 deklici, ne samo eno. Nekako ni bilo pravega trenutka, jaz se vedno tezko govorim o tem.

Rada bi pojasnila vzgojiteljicama, da ima moja druga deklica sestrico, da ne bodo mislili, da si zmisljuje. Ne vem pa kako bosta sprejeli, da tako majhnega otroka “obremenjujem” s smrtjo otroka, ker sam se ni sposoben razumeti, kaj to pomeni umreti in en biti tukaj.

Na primer, kako naj pojasnim, da ima njen bratranec maljsega bratca, ki ga ona vidi tukaj in zdaj, da pa ima sama sestrico, ki pa je ni tukaj, pa je vseeno njena sestrica.

Malo sem zakomplicirala, zelim si, da bi rasla gor z mislijo, da ima sestrico, ki je ni tukaj, po drugi strani pa ne vem ce je prav, da jo s tem “obremenjujem”.

Kaksne so vase izkusnje?

Moja hčerka je stara toliko kot ti. Točno ve da ima bratca, ve da mu prižgemo svečke in da se igra z vetrnico. Ve kako mu je ime, pozna njegovo sliko. Prav je, da ve. Ne gre za to, da bi jo obremenjevali s smrtjo. Saj ne ve, da jje umrl. Za njo je pač to normalno. Ko bo starejša in jo bo zanimalo več, ji bom vse povedala. Je pa prav, da ve.
Če želiš, povej vzgojiteljicam. Jaz jim še nisem, bom pa verjetno to naredila nekoč. Pa ne zato, da ne bodo mislili da si moja hčerka zmišljuje, ampak zato, ker hočem da vsi vejo, da imam dva otroka.
Upam, da sem ti pomagala.

pozdravljena,
strinjam se s tabo in vedno spodbujam, da se o mrtvem otroku pogovarjamo in se ga ne taji – seveda v krogih, kjer tako čutimo.To je potrebno za žalovanje in za nadaljne življenje. Tudi tako malih otrok se ne more pozabiti in prav je tako….prav je, da deklica ve, da je imela sestrico. Vsakič znova, ko bo starejša bo drugčae doživljala sestrico, ki je ni. In prav je tako. Prav je zate in za tvojo družino.Tudi ti boš lažje živela, ker tudi ti potrebuješ dokaze in potrditve, da se lahko o tvoji prvi hčerki govori. In to je prav in s tem nič narobe. Tvoja reakcija je čisto naravna.
Kar se tiče vzgojiteljc – pa jim povej, če tako čutiš in želiš.Morda na kakšni individualni uri…
pojasni jim, če tako želiš. Deklice ne obremenjuješ.Veš, otroci smrt jemljejo čisto naravno. Niti ne čutim ,da bi jo obremenjevala s situacijo oz. informacijo. Se pa prilagodiš njeni razvojni stopnji…
Seveda bo mogoče kdo v okolici na tvojo rekacijo in dejanje gledal malce drugače kot ti.Pa vendar, to si čutila, tako je prav, da si naredila.Ne oziraj se na mnenja in prisluhni sebi in svojemu srcu, saj tudi le od tebe same je odvisno kako si se postavila na noge in kako živiš.

vse dobro, veliko moči in poguma,
petra,Solzice

sicer je že kar nekaj časa od tvojega posta… pa morda vseeno.

otroci ne dojemajo smrti tako usodno kot mi odrasli. za njih je smrt smrt in kot taka nič posebnega. lahko pa postane za njih posebno in moreče, če svoja občutja prenesemo na njih in jim jih pravzaprav predamo. pa to ne pomeni, da ne smemo povedati, da smo žalostni, ker nekoga, npr. hčerkice ni več. ne, seveda povemo, da bi bilo lepo, če bi bila z nami in smo žalosti, ker je ni, ampak da pač tako bilo in je umrla, ker je bila hudo bolna ali karkoli je že bil razlog – razlog ji le povej, da ne bo mislila, da umremo kar tako.

jaz hvala bodu še nisem imela take tragedije do sedaj… ampak ker vem, da bo prej ali slej umrl nekdo, ki nam bo bližnji (nek sorodnik, prijatelj), se poskušam s svojo hčerko (zdaj je 4) pogovarjati o tem vedno, ko pride do te priložnosti. ko gremo na grob, ko sama kaj vpraša: kdaj npr. bo kdo umrl. kam bomo šli ko bomo umrli. in ne vem tudi če nisi verna oz. ne verjameš v življenje po življenju, se morda oprimi zgodbice o angelčih. da ko umremo, postanemo anglečki. in da so angelčki še vedno z nami, le da so nekje na nebu in da pazijo na nas.

da pa je ne bo strah, ji pojasni, da otroci običajno ne umirajo, da tudi mamice in očki ne. da starejši ljudje pa pogosteje, ker so pač stari in pogosteje težko bolni.

smrt je res samo tabu. vse nas čaka. in mislim, da je laže, če se o njej in tistih, ki so že umrli, pogovarjamo, kot pa če se ne. ker potem je tu neka nedefinirana skrivnost in teh se pa vsi bojimo. tudi otroci. tako, da povej ji, da ima sestrico anglečka, ki pazi nanjo in ji pokaži tudi kako sliko, če jo imate, se kdaj tudi pogovajajte z njo… in vse to. boš videla, če boš ti pristopila do tega z nekim ok pristopom, bo tudi njej vse ok.

aja, in seveda ne pozabi prilagoditi razlago njenim letom primerno… pa saj to že sama veš.

vse dobro!

Moj sin je bil star dve leti, ko sem rodila mrtvorojeno hčerko. Seveda je pričakoval sestrico, ki pa je žal nikoli ni videl. Povedali smo mu da je umrla ob porodu. Z nama je šel večkrat na pokopališče, za njen rojstni dan smo ji vedno šli prižgat svečko. Sčasom je spraševal zmeraj več. Mislim da otroci to povsem spontano sprejmejo. Kasneje sem rodila še eno hčerko, ki je zdaj stara 5 let. Tudi ona ve da je njena sestrica pokopana v parku zvončkov, da ji gremo prižgat svečke, da je umrla ob rojstvu. Včasih se z bratcem o tem pogovarjata in razmišljata, kako bi bilo če bi bila živa in bi bili torej trije otroci, …

Otroci to res razumejo bolj iskreno in preprosto kot pa odrasli, ki so ob takih vesteh zmedeni, ne vedo ali naj izrazijo sožalje, ali naj rečejo kakšno neumnost v smislu, saj je bolje da je umrla takoj, kot pa če bi kasneje, in podobno. Nekako odrasli delamo razliko med tem ali umre otrok, dojenček, novorojenček ali pa odrasli. Pa je vendar v vsakem primeru isto.

Kar se okolice tiče v vrtcu so vedeli, saj je sin takrat že obiskoval vrtec. Tako da sem prepričana da je vedela tudi vzgojiteljica, ki je kasneje imela v skupini mojo hči. Je pa to taka tema, ki jo ljudje neradi slišijo. Tako da je to pri nas ostalo bolj v krogu ožje družine. Večini ljudi je kar neprijetno, če omenjaš izgubo otroka. Kot rečeno, ne vedo kako se obnašati, prav tako kot jim ni jasno, da tega ne želi kar pozabiti pomesti pod preprogo poriniti stran in iti naprej, pa je to izgubo, kot vsako drugo treba preboleti, odžalovati in šele po tem lahko nadaljuješ.

Tvoja hči bo tako iz tvojega pripovedovanja, skupnega obiska pokopališča, fotografij, … poznala svojo sestrico, verjetno enako kot na primer prababico ali drugega že pokojnega sorodnika. Mislim, da ni “obremenjevanje” otroka če mu poveš kaj o starejših pokojnih sorodnikih, prav tako pa ne če ji poveš kaj o sestrici. Razlika je le v tem, da je sestrica živela morda res zelo kratek čas. Vsekakor pa mislim da je prav, da raste z zavedanjem, da je imela oziroma na nek način ima sestrico.

Daša