Minevata 2 meseca odkar sem v 6.mesecu nosečnosti izgubila punčko. Hudo je in si ne znam predstavljati kako bom to preživela.
Moja mala, danes sem ti spet prižgala svečko. Pogrešam te.

Razumem te…pridruzi se nam na forumu Ko starsi zalujejo. Tam bos nasla prenekatero tolazbo in lepo misel v dnevih, ki so najhujsi.

Saj bo bolje, samo cas mora miniti, tako se pa tako vlece…Meni tudi po treh letih, se vedno pridejo solze na oci in se vedno mi je na trenutke tako tezko…

Poišči si kaj,kar je še vredno tebe in tvojega življenja.Če že imaš otroka,je to,to.
Če ne,pojdi pomagat kot prostovoljka v dom starostnikov,v pasje zavetišče…
Poišči si veliko skupino ljudi.živali,ki te bodo obkrožali.
Ne ostani sama kot jaz.Ne bo nič bolje.
Žal mi je,da se nisem odločila drugače,ko bi se še lahko.Očitno sem se odločila,da se bom sama sebi smilila.
Samih izgub si ne moremo povrniti,lahko pa izboljšamo spomin na njih.S tem,da pomagamo drugim,pomagamo tudi sebi.
Zato se spokaj iz stanovanja,ter vso svojo ljubezen(ki jo imaš neomejeno v sebi),pokloni nekomu,ki jesicer ne bo deležen.
Upam,da naju bolečina kdaj vsaj malo zapusti!
Kaj naj ti rečem?Prazniki bodo minili,pridejo še drugi.Mi smo pa močni in bomo to zmogli.Rada imej svojo punčko sedaj in za vedno,ona te zastopi in ti stoji ob strani,tako kot meni moja.